El Houceine ima dve ženi. S prvo ima štiri hčere in dva sinova. Ko je vzel Lejlino mamo, se je odselil v hišo svoje nove tašče. S prvo ženo razen poroke na papirju in otrok nima nič več. Baje jih tudi vzdrževal ni. Prva žena je po tem, ko jo je zapustil, zato, da je preživela 6 majhnih otrok, šla delat na neko farmo. Lejla pravi, da se je njen oče z njeno mamo poročil le zaradi denarja. »Hiša je njena, kafič je njen, mama ima tudi parcele ob cesti, ki vodi v Agadir. Tam je zemlja draga. Moj oče nima nič. On le služi denar z maminim kafičem.«

H Jimi Hedrixu prihajajo raznorazni Zahodnjaki. Med drugimi se je tu dolga leta ustavljal tudi nek Laurance.  Tako je naneslo, da se mu je zaluštalo po takrat 17 letni Lejli in je El Holucineja zaprosil za njeno roko. Lejla ga ni marala, a oče ji je »svetoval«, da poroko sprejme. »Dobila boš evropsko vizo, v Evropi ti bo dobro, tukaj nimaš ničesar.« Lejla je rekla »ja«, mislila pa »ne«. Zaupala se je mami, kateri se je leta 61 rojeni Laurance zdel za leta 89 rojeno Lejlo malce prestar. Še bolj kot razlika v letih pa jo je motila Lejlina žalost ob napovedanem srečnem dogodku. Tako je bil pakt sklenjen: Lejla se je do konca pretvarjala, da se bo poročila, Laurance je sprejel islam, naredil vse papirje za Lejlino pot v Evropo in poroka na matičnem uradu v Essaouiri je bila naposled sklenjena. A na poročno noč je Lejla Lauranceu povedala, da v resnici ne bo njegova žena, spakirala kufre in odšla k teti. Oče je znorel, mama jo je branila, Laurance pa je čez tri dni v Francijo letel sam. Od takrat ga ni bilo več na spregled. Ko Lejlo vprašam, zakaj bi njen oče hotel, da se poroči z nekom, ki ga ne mara pravi, da zaradi denarja. »Prej smo imeli le eno sobo, po poroki pa so nastale še ostale tri. Mislim, da mu je Laurance plačal.«

Fatima, ki ima za sabo podobno štorijo, le da je na poroko z nekim Nicolasom iz Marseilla pristala, pravi, da je bil Laurance zelo prijazen in da je Lejli kupoval lepe obleke in veliko drugih lepih stvari. Sama je v poroko z Nicolasom privolila, ker je hotela v Evropo. Rekla si je: »Če bo prijazen z mano,ostanem z njim, drugače se bom pa ločila.« No potem je Fatimin stric za njenim hrbtom Nicolasu svetoval, da izroči denar za takšito, lepo poročno obleko kot iz Tisoč in ene noči, pa seveda za poročna prstana. Da bo v njegovi odsotnosti poskrbel za vse. Ko je Nicolas poklical Fatimo in jo pobaral, glede obleke in prstanov, je začudena odvrnila, da njegovega denarja nikoli ni videla. V naslednjih dneh se je stričev sin Omar na plažo začel voziti na novem quadu, Nicolas pa je sporočil, da poroko umika z dnevnega reda. Še dobro, ker je Nicolas baje junkie.

Lejli je uspelo iz nesrečnega zakona pobegniti nedotaknjena, kot pravi »Laurance se me ni nikoli niti  dotaknil«. Zato pa se je njenega srca dotaknil in ga naposled tudi preluknjal, Youssef.  Ta jo neznansko ljubi, ona pa njega. Ko je delal v sosednjem hotelu, ji je mama Mina krila hrbet, zato da je noči lahko preživljala z njim. Kadar je oče spraševal, kje je, se mu je zlagala, da spi ali da je pri teti. Hotela sta se tudi poročiti, pa je bil oče proti. Prišel je nov ponudnik in oče je Lejlo, ponovno brez njenega privoljenja,  obljubil drugemu. Tokrat nekemu mladeniču iz Taroudanta. Spet je bilo že vse pripravljeno za slavje, fentanih ne vem koliko kur in spečenih ne vem koliko slaščic, a tudi tokrat je Lejla rekla »ne«. »Ne morem te vzeti, ljubim drugega.« Oče je spet znorel, mama jo je spet branila in Lejla je spet spakirala kufre ter odšla k teti. Romanca z Youssefom je trajala tri leta, nakar je Lejla ugotovila, da ima njena ljubezen rada tudi fante. Kar niti ne bi bil tak problem, če se Youssef v hotelu nebi prodajal francoskim gostom. In odkar je pred tremi meseci spoznala resnico, je Lejla z njim prekinila vse stike. On jo še vedno vztrajno kliče, ona pa trpi in čaka da čas zaceli rane. Pravi, da fant noče delat in da sedaj živi kar z lastnico hotela, ostarelo Francozinjo, ki očitno nastopa v vlogi zvodnice.

Lejla je utrujena od pogleda na Essaouirčane, ki so ljubezen zamenjali za denar. V času mojega obiska, mi je pokazala vsaj tri, ki se preživljajo s prostitucijo. A tako to je, tudi Maroko je ena izmed prizorišč seks turizma. Kot priljubljena gay destinacija je zaslovel že v dvajsetih prejšnjega stoletja, predvsem po zaslugi homoerotičnih orientalističnih imaginacij, ki so jih producirali viktorijanski raziskovalci in pisatelji kakršen je bil Sir Richard Francis Burton v devetnajstem stoletju. Tudi sam gay, a obenem Anglež, je severnoafriške dežele od Maroka, Alžirije, Tunizije do Egipta in Arabskega polotoka označil kot endemična področja homoseksualnosti, ki naj bi jo povzročala klima na južnejših zemljepisnih širinah. Predstava o perverznosti Orienta se je po zaslugi takšnih in podobnih projekcij zasidrala v zahodnih imaginarijih in prav gotovo botrovala obisku »Sotadične Zone«, kakor jo je Sir Burton poimenoval, s strani posameznikov, ki jih je gnala sla po užitkih, ki so bili doma označeni za nenaravne in perverzne.

Tangier naj bi v 50ih veljal za prvi in »najnaprednejši« gay hot spot na svetu, ki so ga obiskali ali si v  njem ustvarili dom številni slavni ali bogati Evropejci in Američani kot so William Burroughs, Paul Bowles, Truman Capote, Allen Ginsburg in drugi.  Do srede osemdesetih je privlačil številne gay obiskovalce, ki so v Maroko prihajali na počitnice iščoč lahko dostopnih seksualnih avantur, a z naraščajočim konzervatizmom, ki ga delno poganja odnos islamistov do zahodnih turistov nasploh in do homoseksualnosti ter prostitucije posebej, je Maroko zadnje čase za take vrste aktivnosti postal prej kraj rizika in nevarnosti kot brezbrižnosti in užitka.

Brezposelnost in težke ekonomske razmere delajo svoje, pomanjkanje seksa, ljubezni in naklonjenosti na drugi strani pa tudi. Tako v Maroku še posebej cveti ženski seks turizem. Kot pravi Marlene, Francozinja, ki se je nastanila v Essaouiri, so poroke Essaouirčanov z Zahodnjakinjami na dnevnem redu. Ženska se v kafiču usede na pijači, kmalu za tem ji prisede nadvse šarmanten in pozoren lokalec, ki ji začne dvoriti, naslednji dan pa že delata načrte za poroko. Ženska svojega »izbranca« ponavadi zalaga z oblekami, darili, denarjem, kosili, pijačo in seveda seksom, on ji vrača s seksom, pozornostjo in bolj pogosto kot ne le navidezno ljubeznijo. Medtem ko čaka, da ona na Zahodu uredi vse potrebne papirje za njegov prihod, doma veselo zapravlja njen denar in čaka, da se mu prikažejo Zahodna Nebesa. Ko se vrata v obljubljeno deželo naposled odprejo, sledi streznitev: on še naprej pričakuje, da ga bo ona vzdrževala, ona pa naposled spozna, da ne ljubi nje, temveč njen denar. Tako je pogosto, seveda pa ne vedno.

V Maroku vedno večji problem predstavlja tudi pedofilija. 4. julija so v Marakešu organizirali Beli marš, na katerem je skupina zaskrbljenih Maročanov in ljubiteljev Maroka opozarjala na problem zlorabe otrok v namene seks turizma. Medtem ko je vsa pozornost glede problematike usmerjena na Tajsko in druge jugovzhodne azijske države, Maroko čedajle bolj postaja priljubljena destinacija za tovrstne ekscese.

Do dvajsetih let dvajsetega stoletja so bili  deški plesalci v starosti med 8 in 16 let dostopni po celem Maroku, z naraščajočo revščino in povpraševanjem strank z Zahoda in tudi Zalivskih držav pa se je dejavnost ponovno okrepila. Problematika je resna, saj otroški seks turizem, tako kot drugod po svetu, predstavlja tabu, ki ga je še posebej v konzervativnih družbah, kjer ni odprtega govora o seksu in kjer čast in sramota regulirata socialne odnose, potrebno karseda dobro prikriti. Zaradi tega je storilce težko izslediti. Po podatkih maroškega Centra za nadzorovanje pravic otrok v Rabatu, je med leti 1999 in 2003 kar 43 % otrok, ki so klicali v sili, prijavilo spolno zlorabo s strani tujca.

Za maroškega kralja Mohameda VI. pravijo, da je gay. Njegova homoseksualnost naj bi bila v maroških intelektualnih krogih dobro znana, belgijski novinar De Gay Krant pa zatrjuje, da je Mohamed v času svojega študija v Bruslju redno posedal v gay barih. Kakorkoli, o tem se ne govori, saj je homoseksualnost v Maroku prepovedana, sankcionirana pa le v primerih, ko kak Zahodnjak poskuša navezati stik s trgovino z otroci. Neglede na kraljevo »bolezen« pa mu ta ne preprečuje, da se ne bi aktivno lotil reform, s katerimi namerava izkoreniniti različne bolezni maroške družbe, še posebej tiste, ki se neposredno dotikajo pravic otrok in žensk. Tako je bil leta 2004 sprejet zakon, ki ženskam omogoča, da zahtevajo ločitev brez moževega privoljenja, možu pa preprečuje, da bi ženo kar tako zavrgel. Če se loči od nje, jo mora po novem zakonu preskrbeti s sredstvi za življenje, v primeru, da ima z njo otroke, pa tudi plačevati mesečno preživnino.

Ena izmed prioritet Mohameda VI. je bila leta 1999, ko je prišel na oblast, tudi odprava mnogoženstva.  Reforma, ki bi ustregla željam mnogih maroških borcev za pravice žensk. Predlog reforme, ki jo je podal, a še ni bila uzakonjena, poligamijo dovoljuje le v izrednih okoliščinah, o upravičenosti katerih odloča sodnik. Ena izmed takšnih predvidenih okoliščin zadeva nezmožnost ženske imeti otroke. V primeru ponovne poroke reforma predvideva tudi pravico prve žene do ločitve. Reformi zakonske zveze nasploh in še posebej ukinitvi poligamije, se po robu postavljajo maroški islamisti, ki imajo zadnje čase vse več privržencev in nekoč zmerna islamistična Stranka za pravičnost in napredek, ki je postala najmočnejša opozicijska stranka v Maroku. Medtem ko se islamisti sklicujejo na Koran, ki muslimanom dovoljuje poroko z do štirimi ženskami, se na Koran in islamsko pravo sklicuje tudi Mohamed VI. Po nekaterih interpretacijah Korana in hadisov, to je prerokove sune, naj bi Koran poligamijo celo prepovedoval, saj ta obenem ko moškemu daje možnost poroke s štirimi ženskami, zapoveduje tudi popolno enakopravnost do vseh, česar pa je, kot pravi maroški kralj, komaj kak smrtnik sposoben.

Medtem ko se poligamija upira, je kralju uspelo dvigniti starostno mejo ženina in neveste na 18 let, to je na starost, ko po maroškem zakonu nastopi polnoletnost, s tem pa tudi svoboda odločanja glede življenjskega partnerja. No, z zakoni je tako, da se v praksi udejanjajo ali pa ne. El Houceine ne more iz svojih tradicionalnih okvirjev. Ko ob vrnitvi iz mesta prestopi prag domačega dvorišča, je prva stvar, ki jo izusti, da je bila Lejla videna pri mostu s tremi fanti. Kar, prvič ni res, ker je bila cel dan z mano, drugač pa, kot pravi Lejla sama, »kaj ga briga.  Sem polnoletna in lahko počnem kar hočem.« In tako se tradicionalni in reformirani pogledi na našem dvorišču srečujejo, pa tudi spopadajo iz dneva v dan.

»Živjo. V Agadir gremo naslednjo sredo, tako da, kdaj se dobiva v Essaouiri? Ne pozabi, da si obljubila, da prideš k nam preden odidemo.«

»To sredo? Potem pridem pa v torek popoldne.«

Torek popoldne:

»Kaj, prideš al’ ne? Drugače bi šel na plažo pogledat svoje angleške prijatelje.«

In sem ga poklicala, da sem obljubila, da pridem in da torej pridem in da naj neha težit. Da naj gre na plažo in se dobiva tam. Odkar sem prišla v Essaouiro, me izsiljuje:

»Zdravo. Kako si? A si ok? Res te pogrešamo… Pazi nase… Jutri pridemo v mesto, na poroko hčerke mojega bogatega strica. Kdaj te torej lahko vidim?… Ravnokar smo se peljali mimo tvojega avta. Smo v mestu… A še delaš? Če ne, bi te rad videl. Sem z družino…«

Kar nekaj časa je trajalo, da sem mu dopovedala, da sem v Essaouiri izključno zaradi internet signala, ki ga potrebujem pri svojem delu. In da se nimam časa dobivat z njim in da se javim, ko končam s svojimi zadevami.

Preden sem se odpeljala v Id Mouhin, sem izza šoferskega sedeža potegnila japonke. In glej ga šmenta, na vrhu japonk odrezan pramen črnih las. Črna magija? Kdo mi je to podtaknil? Muslimani čarajo z odstriženimi lasmi, odrezanimi nohti ipd. Le kdo bi mi tole podtaknil in zakaj? A ni ponavadi tako, da tisti, ki mi kaj hoče, vzame moje lase ali nohte in ne podtika svojih? Morda mi je katera izmed Mohamedovih sestra podtaknila svoje lase, da bi se vrnila, da bi jih ponovno obiskala, da bi ostala z njimi? Zadnjič smo se poslovili v solzah. Jokala je Babica. Jokala je mama Mina. Jokal je Nordin. Hanan, Fatima in Sadija so se zadržale, Mohamed pa je čemerno gledal v tla in zagodrnjal:

»Jaz ne maram sloves.«

Večer prej se je ulegel na preprogo in glavo pokril z brisačo:

»Zame ni nobene opcije na tem svetu. Ti se veseliš, ker odhajaš. A ko boš odšla, bo nekaterim zaradi tega hudo. Dnevi bodo dolgi in težki. Jaz pa bom spet postopal po plaži in iskal sogovornike. Dokler si bila tu, se je vsaj kaj dogajalo.«

Le s težavo sem odšla, vedno se je našlo kaj novega, da so me še malo zadržali:

»Pridi pogledat staro hišo moje babice. Ker si antropologinja, te bo gotovo zanimalo. Vzemi fotoaparat.«

»Ostani še na kosilu.«

Itd. Ipd.

Ljubko, a naporno. Po drugi strani pa ja,… pasala mi je njihova naklonjenost, njihova skrb zame in njihova toplina. Bila sem del družine. Medtem ko so ženske izvajale svoja vsakodnevna opravila, delale arganovo olje, amlu, kus kus, kuhale, pomivale prale in čistile, se je Mohamed potikal okoli avta, v katerem sem bila lahko z lap topom priključena na štrom, in čakal, da mu bom namenila malo pozornosti.

»Špela, pridi, kosilo… Špela, pridi sem, morda je pa tukaj ob zidu signal… Špela, mi boš pokazala, kako se na CD zapeče fotografije? … Špela, prišli so obiski. Družina. Prideš slikat?… Špela, pridi pogledat, ženske bodo zdaj stiskale olje iz zdrobljenih arganovih jedrc.«

Ne, sploh mi ni bilo slabo. Bilo je zelo prijetno. Če bi imeli i-net signal, bi ostala. Tako pa sem odšla na vsesplošno žalost vseh prisotnih. Večer pred odhodom je babica in mama mame Mine rekla:

»Ti boš moja hčerka«

»Ampak ž’da, babica, jaz sem že hčerka tvoje hčerke. Lahko se pa zmenimo pol-pol Ok?« In se je smejala in smejala.

Nekoliko nejevoljnja zaradi Mohamedovih tečnih sms-ov, sem pospravila pramen las in se odločila, da ga vprašam, kaj je zdaj s tem. Ko sem se pripeljala do Takaušta, je bil Mohamed tam sam.

»Kje so Angleži?«

»Ni jih. Rekli so, da mogoče pridejo, mogoče pa ne.«

»Jutri greste torej v Agadir?«

»Ne, v petek. Ženske imajo še neke opravke.«

»Mohamed, ti si navaden izsiljevalec. Danes sem prišla samo zaradi tega, ker si rekel, da jutri greste. Zaradi tebe sem pustila svoje delo.«

Pošteno me je razkuril. Na poti v vas sem ga vprašala, kaj ve o črni magiji. Rekel je, da bomo vprašali mamo Mino. A da njihova družina v to ne verjame. Čez par ur, ko so se sosedje pobrali in se je Fatima ponovno ukvarjala s kaniranjem mojih okončin, je Mohamed sprožil vprašanje »odrezan pramen las v Špelinem avtu.« Nato si je Sadija morala z glave sneti ruto, da so preverili, če pramen morda ni njen. Bilo mi je zelo neprijetno. Zagotavljali so mi, da se oni s tem ne ukvarjajo in da je Sadija snela ruto le zato, da se prepričam. Na koncu so zaključili, da je kos las morda kozja dlaka, ki jo je v avto prinesel veter.

Ko je bila kana suha, me je Fatima začela strgati po podplatih.

»Je ne boš pustila čez noč?«

»Jutri zgodaj zjutraj nekam grejo, zaradi tega te bo očistila že danes,« je bil zgovoren Mohamed.

»Kam pa?«

»Na grob Sidi Brahima. Sestre morajo do konca sneti uroke. Vnuk Sidi Brahima, Sidi Said nam bo pomagal.«

»Res? Ste bili že kdaj prej pri njem? Zakaj pa?«

»Ja, leta 2007 je nek fant hotel za ženo Fatimo. Njegova mama je čarovnica. In ker ga Fatima ni marala, je mama povzročila, da sva krvavela. Jaz iz nosa, Fatima pa… ne bom rekel od kod, ker se ne spodobi. Krvavela je tri mesece. Takrat smo šli k fikheju. Ko smo naredili vse, kar nam je naročil, sva nehala krvaveti. Zadeva se je ponovila letos pozimi. Spet sva krvavela. Oba naenkrat. Sidi Said pa je pomagal moji starejši sestri. Bil je njena zadnja šansa. Po tem, ko se je vrnila od njega, se je pojavil moški, s katerim se je poročila.«

»Čakaj malo, kaj pa ostale tri? So bile tudi pri njem? In zakaj se potem tudi one niso poročile?«

»Po obisku se moraš skopati v izviru. Ko je zapuščala izvir, je moji starejši sestri pot prekrižal moški. Kar je dober znak. Ostalim trem pa ženska ali otrok. Kar je slab znak. Zaradi tega se niso poročile.«

Seveda sem se odločila, da grem zraven…

Tako smo se ponovno, v že preverjeni tehniki odpeljali do Sidi Brahima. Tokrat s še eno osebo več, saj je z nami šla tudi babica. Malo pred Smimoujem so izstopile, da mi žandarji na check-pointu ne bi zatežili, prepešačile celo mesto in na izhodu mesta ponovno vstopile. Pripeljali smo se v vas kakšnih 15 kilometrov iz Smimouja, mimo solin, kjer 50 kilometrov od morja proizvajajo morsko sol. Morsko vodo baje privažajo s cisterno. Pred tradicionalno berbersko hišo so bili parkirani osli. Stopili smo na dvorišče, kjer nas je sprejel starejši možak, Sidi Said in nas pospremil v eno izmed mnogih sob. Potem smo sedeli, skuhali čaj in se pogovarjali s svetnikom. Pravzaprav so se oni. Jaz pa sem čukasto lovila tiste redke meni znane besede in težila Mohamedu, naj že prevede. A ni dojel, da bi rada vedela vse, o čemer se pogovarjajo, ne samo zadev, ki se tičejo mene. Na koncu je svetnik vsakemu izmad nas izročil v časopis zavito sol, ki se je nihče drug ne sme dotakniti in pa nakvačkano vrvico, na obeh koncih zvezano skupaj v nekakšno rinko.

»Vedno jo nosi s seboj v žepu. Naslednje leto, ko prideš, jo imej s sabo.«

»Ampak Mohamed, kaj pa urok? Rekel si, da mu boš rekel, da naj pogleda, če je na meni kak urok.«

»Saj je pogledal. Pravi, da si ok. On te vidi in ve, kaj je tvoj problem.«

»In kako veš, da ve?«

»Ker ti včasih reče ‘tvoj problem je to in to, je res?’ in ti rečeš, da je.«

»In zakaj se ni tako pogovarjal tudi z mano?«

»Mogoče zato, ker so v našo sobo prišle tiste punce iz Essaouire. Pa tudi zato, ker se nam je malo mudilo.«

Mudilo kam?! Bila sem kar malo razočarana. Od vsega skupaj sem si obetala kaj bolj spektakularnega. A dekleta so bila nekam vesela. Kot da bi dejansko verjele, da je vseh njihovih težav konec. Nazadnje so bila pri Saidu pred 21 dnevi. Takrat je z vseh, tudi mame Mine, babice, Mohameda in Nordina snel uroke. Uročena je bila kar vsa družina. S tlečo palčko se baje dotakne tvoje dlani in temena, s čimer sname urok. Fatima, Sadija in Hanan bi se zelo rade poročile. Za maroške razmere so za poroko že kar v letih. Fatima jih ima 29, Hanan in Sadija sta dvojajčni dvojčici pri 25ih. Fatima bi rada Evropejca. Pravi, da so Maročani brez služb in denarja. Zaradi česar je ne zanimajo. Hanan pa bi rada Maročana, a do sedaj ni bilo še nobenega pravega povpraševanja. Veliko si da opraviti z dvema črnicama pod očmi. Pred kakšnim letom si je s povoščenim trakom z obraza depilirala dlačice, nakar sta ji pod očmi ostali črni podpluti. Nobeno belilno sredstvo ne pomaga. Pravi, da si bo glavo odrezala, jo spravila v škatlo, poslala meni v Evropo, da jo odnesem h kozmetičarki in vso lepo in sijočo pošljem nazaj v Maroko. Hanan je klovnesa. Sadija pa je bolj tiha in zadržana. Morda zaradi tega, ker je precej bolehna. Mohamed pravi, da je anemična: hitro razbijanje srca, bela usta, utrujenost. Kaj pa vem, tudi nekam rumene polti je. A h zdravniku baje noče. Do samskega stanu deluje precej indiferentna. Če nikogar ne zanima, tudi prav. Ona bi rada le fotoaparat. Ponujala sem ji, da se nauči slikati z mojim, pa ni hotela. Bala se je, da bi ji padel z rok. Ker ji vse, kar prime, vedno in povsod pada z rok.

»Kdaj greš v Evropo? In kdaj prideš nazaj? Naslednjič ko prideš, mi prinesi fotoaparat.«

Na vhodu v Smimou sem se na Mohameda malo razjezila: »Kaj pa, če bi tvoja devetdesetletna babica sedela spredaj in se z mano peljala skozi mesto, ti mlad in pri močeh pa pešačil?«

»Seveda, s tabo sem ostal le zato, ker sem mislil, da ne poznaš poti.«

Popoldne je minilo v smehu. Mohamed je končno sprevidel, da bo za svoje dolgočasje moral poskrbeti sam in odšel na plažo.

Punce smo se zafrkavale na račun moških. Ker je moj osebni prevajalec odšel, smo komunicirale s pomočjo besed, ki jih poznamo. One tistih nekaj francoskih ali angleških, jaz tistih nekaj arabskih. Ena izmed najpogosteje slišanih v naših pogovorih je »rezo makejnš, ni signala«. Ker pač vedno težim, da v Id Mouhinu ni signala, zaradi česar moram na internet v Essaouiro.

Fatima: »Špela, zakaj tvoj mož ni s tabo?«

Špela: »Zato, ker bi bil rad sam.«

Sadija: »Te kdaj pokliče?«

Špela: »Ne.«

Fatima: »Pokaži nam njegovo sliko.«

Hanan: »O, kdo pa je to?«

Sadija: »Rezo Makejnš.«

Ahahaha! Nimajo niti enega razreda osnovne šole, nepismene so, a njihov smisel za humor me obara s nogu. Kadar sem zares dobre volje, se od smeha jokam. Tega popoldneva so solze lile v potokih.
Zvečer se je pojavil Mohamed.

Hanan: »Rezo Makejnš je prišel nazaj.«

Fatima: »Rezo Makejnš je delal.«

Mohamed: »Kar zafrkavajte, ne gane me kaj govorite.«

Špela: »Ampak Mohamed, tvoje sestre, mama in babica cele dneve delajo. Perejo, kuhajo, pomivajo, skrbijo za hišo, stiskajo olje, meljejo amlu, svaljkajo kuskus. Nikoli jim ni dolgčas, ker delajo. Ti pa po plaži preganjaš turiste in se smiliš samemu sebi ker ti je dolgčas. Kaj če bi še ti malo delal?«

Mohamed: »Saj sem celo leto delal. Študiral sem. Hočem si spočit glavo.«

Špela: »Saj pravim, kakšno fizično delo bi te fino sprostilo. Naprimer beljenje sten. Namesto da za to plačujete druge.«

Mohamed: »To ni moje delo.«

Zvečer gledamo neko maroško telenovelo. Pastirica nima nikogar na svetu razen svoje kozice. Joka in joka, mati se je poročila z drugim, njo pa so odgnali od doma. Zdaj za druge ljudi čuva koze. Mimo pride mladenič, ki se z njo nadvse sočutno pogovarja:

»Uboga. Jaz te bom poročil in poskrbljeno bo zate.«

»Ampak kako? Nimaš ne službe, ne doma, ne denarja?«

»Šel bom delat. Na plaži se bom pogovarjal s turisti, se ves utrujen ob večerih vračal domov in zaslužil za dom in življenje.«

Mohamed: »Ti me malo zafrkavaš, a ne?«

Špela: »Mah ne. To je samo nadaljevanka. Saj veš, da ne znam arabsko.«

Pride starejši moški s pladnjem, polnim hrane in potovalko polno lepih oblek. Pastirico najprej nafutra, potem ji izroči obleke in reva medli od sreče. Tu gud to bi čru. Tip ji reče:

»Vse to bo tvoje, če se poročiš z mano.«

Mohamed: »Ne. To je njen očim. Rekel bo, vse to bo tvoje, če se poročiš z mojim prijateljem. Ona bo rekla ne, nakar se bo razjezil in ji pobral vse obleke, ki jih ji je že dal.«

Špela: »No, a vidite punce, z moškimi so sami problemi.«

Očim na pastiričin »ne« naredi grimaso, pobere stvari in ji primaže klofuto.

Punce se strinjajo: »Rezo makejnš.«

Špela: »Mohamed, ženska mora sama služiti svoj denar in biti neodvisna od takihle telebanov. Če pa ji že kak moški govori, kaj je zanjo dobro in kaj ne ter kaj sme in česa ne, potem naj vsaj dela, prinaša denar in zanjo skrbi kot je treba. Ti bi, da jaz ostanem pri vas?«

Mohamed: »Ja, seveda.«

Špela: »In namesto mene boš denar služil ti?«

Mohamed: »Seveda, zakaj pa ne.«

Špela: »Dobro, potem pa ostanem z vami. S Fatimo bom kuhala in prala in pospravljala. To je tudi delo. Ti pa boš prinašal denar, da bomo imeli za kuskus in dizel. In ti bo dolgčas. Haha. Mislim, da je bolje če ženska dela in ima vsaj tri moške. Enega za intelektualne pogovore, enega da ji čuva otroke in enega da ji menja gume.«

Mohamed: »Ti si nora.«

Jutro je prineslo nove ceremonije. Fatima me je poklicala v eno izmed sob, ki so jo tistega dne namenili za izvajanje osebne higiene. Tepihe odstranijo, prinesejo lavor in lamber s plastičnim lončkom za polivanje.

»Melha, melha, prinesi sol,« mi je na vso moč resno dajala napotke Fatima.

»Stresi jo v lavor.«

Medtem ko sem jo stresala, se je na vso moč trudila, da se nebi dotaknila katerega izmed mojih svetih rekvizitov. Slano vodo sem morala preliti v manjšo skledico, kamor je nasula kano in vanjo pomočiti volnen trak. Nato sem si s kanino brozgo morala umiti roke do komolcev in obraz. Za tem je sledilo tuširanje s sveto slano vodo.

»Kulši, kulši, vse umij,« mi je kazala Fatima.

Ko sem se vsa slana in razkužena pojavila na dvorišču, je predme postavila lončeno posodo z ogljem, ki se uporablja za pripravo čaja ali tažina, in nanj stresla neka semena, pomešana z ježevimi bodicami. Stopiti sem morala nad zadevo in se dobro predimiti. Baje da je isti recept za vso družino dal Sidi Said.

»Safi. Dovolj. Zdaj si čista. Trakec vedno nosi s sabo, prinašal ti bo srečo.«

Tokratno slovo je bilo malo manj solzavo. Babica je jokala tišje kot zadnjič, mama Mina pa je spustila nekoliko manj solza. Ko smo se poslovili, je Mohamed prisedel, da se je z mano odpeljal do plaže.

»Mohamed, hvala za vse, pa ne mi zamerit za včeraj.«

»Ravno sem hotel reči, da se ne jezi name, ker sem se tudi sam samo hecal. In da si vedno dobrodošla pri nas. Sama, z družino ali z Rezo Makejnš. Ko pridemo v Agadir, ti sporočim, če je še vroče. Če ni, bi ramadan lahko preživela z nami.«

Danes se je začel ramadan. Težka bo, ker so dnevi dolgi. Od štirih zjutraj do devetih zvečer brez hrane in vode ni kar tako. Vsem prijateljem muslimanom želim ramadan mubarak said! Mojemu tateku pa vse najboljše!

Sploh več ne vem, kako se je začelo. Bil je zajtrk, bila je kana in bil je kuskus. In potem smo šli na plažo. Kjer sem se jaz kopala, punce pa skrivale v senci pod klifom, da jih ne bi spržilo poznopopoldansko sonce. Ura je bila namreč že štiri in preč. Tudi sicer izdatno uporabljajo sun block kreme in podobna sredstva za beljenje kože… In našla sem ogromnega nautilusa…

Za večerjo je bil riž s sončničnim oljem in poprom, po večerji pa delo, ki krepa človeka. V hiši ni elektrike, zaradi tega sem ostala v nomadski kancelariji, to je avtu, ki tudi sicer postaja nekam majhen. Potreba po kombiju, v katerem bi bilo še kaj drugega kot postelja, iz dneva v dan narašča…

»A te ne bo strah?«

»Ma ne, nikoli me ni strah. Sicer imam pa Pacota.«

Ščene je bilo preimenovano v Francota. In kadar jih popravim, se potrudijo in mu rečejo Bako. Ne gre in ne gre. Moje ime je po novem Šlebsa ali Esbera. Arabščina ne pozna črke »p«, ravno tako ne tamazight, to je po naše, a nepravilno, berberščina. Maroški Berberi si namreč ne rečejo »Berberi«, temveč »Amazigh«. Skoraj tako se imenuje tudi njihov jezik. »Barbari« so jih nekoč davno klicali Rimljani, Arabci pa so etimološko različico »Berberi« prenesli v svoj slovar in danes jih pod tem imenom pozna ves svet.

»Kako je ime tvoji mami?«

»Cvetka.«

»Svekhta. Cveka!« Hja, kakšen cvek je ziher že kdaj dala, saj je učiteljica…

»Kako se pa piše?«

»Kalčić.«

»??? Cveka Nči?«

»Kako se že reče kura? Ž’da?«

»Đeža. Ž’da je babica.« Aja…

»Sedi Špela.« (To so pobrali od »Sedi Paco.«)

Ja, mal si lomimo jezike. Sicer pa se imamo čisto radi. Malo jih vozim naokoli, Mohamedu sem obljubila, da ga naučim kako se preko neta išče štipendije, da mu na Zahod ne bo treba na črno, ženske pa me hranijo, umivajo in nasploh skrbijo za mojo čistočo. Takšna delitev dela se je ustvarila sama od sebe, čeprav ji kljubujem. Če se pustim streči, sem po njihovih standardih kot moški, kar pomeni, da moram glumiti šoferja. Tako vsaj veleva moja, ne njihova etika. A neglede na to, kakšno delo opravljam, sem zanje anomalija na dveh nogah, ki jo je treba nevtralizirati. Postati moram ženska, potrebna zaščite moškega. In tako se vsakodnevno srečujemo s paradoksom.

Prvič, ko sem se odpeljala v Essaouiro, sem ženske uzput, to je po daljšnici, kjer pa manj ruka, peljala na obisk k neki teti. Pot do vasi Id Mouhin, ki se nahaja v hribu nad rtom Takaušt, je namreč prava kozja stezica. Odložila sem jih ob cesti, od koder so po makedamu odpešačile v 3 km oddaljeno vas. Same od sebe so se zelo obzirno odločile, da je Yotine amortizerje potrebno šparati. Ob sedmih zvečer, ko sem se ravno zalaufala z delom v sajber kafeju, je Mohamed začel pritiskati:

»Boš še dolgo? Treba jih je poklicat, da jih ne bo skrbelo. Kaj naj jim rečem? Kdaj prideva?«

Kaj sem hotela drugega, kot da sem vsed skupaj pustila in šla ponje. A niso me čakale ob cesti, kot dogovorjeno, ker je Hanan ugotovila, da je pot nevarna.

»Kako to misliš nevarna, Mohamed? Po moje se jim le ne da hodit.«

»Veš, one so chicken heart, ti si pa lion heart.« Mohamed študira angleščino…

»A dej, ne nakladaj. Saj je samo pot. Poglej, nikjer nobenega gozda, vse jasno in pregledno. Nikjer nobenega bavbava.«

Po zaslugi mojega negodovanja se je mladenič končno izjasnil: temnilo se je že in Mohamedov oče je Mohamedovi mami vedno govoril, naj hčerke nikar ne hodijo same po stranpoteh, še zlasti pa ne ponoči. Nikoli ne veš, kaj se lahko zgodi. Tu in tam se baje sliši, kako je kje kak moški sredi goščave in puščave napadel kakšno žensko…

»Kam Mohamed? Desno? Levo? Govori in ne kaži. Pri nas rečemo, da je ponoči vsaka krava črna. In tvoje mahanje z rokami v temi mi ne pove ama ništa, ker te ne vidim.«

»Sledi oslu. Hm, kaj je pa šel?«

»Hja, mislim, da je hitrejši od Yote…« Medtem ko se z Yoto pomikava 2 polžji na uro, osliček v lahnem drncu galopira po razdrapanem kolovozu. Bistveno bolje mu gre kot požrešnemu vozilu na štirikolesni pogon…

»A veš, da ima gospa, ki mi je dala Pacota, osla po imenu Toyota? In avto Nissan Patrol. Nissan se kdaj pa kdaj pokvari, Toyota pa nikoli. Koliko stane osel?«

»Kadar je suša in ni krme, 250 dirhamov [cca 25 eur].« Hm, za razmislit. Videla sem, da je uporaben tudi kot prevozno sredstvo do plaže. Nič ne stane. Samo krmiti ga je treba. Ker drugače se zgodi kot z oslom tistega možaka, ki je žival učil živeti brez krme: ravno, ko je osla dobro streniral, je ta poginil…

Nekje bogu izza nogu obrnem avto in naložim ženske.

»Vaš osel je pripravljen,« se smejem. Drugega mi itak ne preostane. Mamo Mino skrbi, kako bomo zmogli po temi, zato predlaga, da prespimo pri teti.

»Jok brate, Paco je že cel dan sam v vaši hiši. Saj ste rekli, da je tudi on vaš gost…« Čista resnica. Prvi večer je po tem, ko smo si do konca polizali prste mama Mina vprašala:

»Kaj bo jedel Paco? Tudi on je naš gost.«

»Bismillah, v imenu Boga« zaslišim, tako kot vedno, preden speljemo, potem pa še »ko-ko-ko.«

»Kaj je to?!«

»Teta jim je dala kokoš.« In ta kokoš se pelje z mojim avtom… Zdaj manjka samo še, da zapojejo »Ko to tamo peva«, pa smo redi za v kak Kusturičin film…

Novo jutro. Kava je že skuhana. Kruh je spečen. Vsi so hepi, ker sem z njimi. Tudi jaz, ker me pedenajo. Moram priznat da godi.

»Le kaj bomo brez tebe, ko boš šla? Pridi z nami v Agadir. Se nas boš še sploh kdaj spomnila, ko boš odšla?«

Družina se je iz Id Mouhina preselila v Agadir, ko jih je Fatima imela 10. Sem prihajajo le čez poletje, ko je v Agadirju prevroče.

Resno so se zapalili zame. Že takoj prvi dan so mi ponudili, da gradim na njihovi zemlji. In ko sem jih nejeverno pogledala, mi je mama Mina pojasnila, da sem po ta novem njena hči in da so Fatima, Sadija in Hanan moje sestre. Nordin in Mohamed pa moja brata. Ti boga. Potem sem gledala še bolj debelo. Razumem razumem, da me je potrebno spraviti v njim domače okvirje, ampak zemlja in bajta kar takoj prvi dan?

Po tem, ko sem si kupila prenosni modem, se je Mohamed blazno trudil, da bi sredi ničesar ustvaril signal. Samo da ne bi odšla.

»Pridi pogledat. Tukaj ob zidu lovi.«

»Mohamed, avta ne morem zapeljati v zid. Poleg tega telefonski signal ni isti kot tisti za internet. Jutri grem pogledat do Sidi Kaukija. Tukaj si enostavno ne morem pomagat.«

»V redu, s tabo grem… Če nimaš nič proti.«

»Imam. Ker mislim delat in potrebujem mir.«

»Ok. Ampak zvečer prideš nazaj, ne?«

»Bom videla. Če ne pridem, sporočim.«

»Ampak oče mi je rekel, da te ne smem nikamor pustiti same.«

Oče, ki dela v pristanišču v Laayounu, cca 1000 km južneje in je zame izvedel po telefonu.

»Mohamed, to pa res ni moj problem, kaj ti je rekel oče. Sama sem hodila naokoli še preden si vedel zame.«

»Ok, če boš prespala v Sidi Kaukiju, boš poklicala, ne? Drugače nas bo skrbelo.«

Celo popoldne se vozakam v smeri med Sidi Kaukijem in Essaouiro, dokler naposled ne ugotovim, da je edini primerni plac za tako in drugačno surfanje Essaouira. Na žalost ne bom mogla ostati z njimi…

Proti večeru me doleti sms: »Zdravo. To je Mohamed. A prideš? Ker te pogrešamo in ne bomo mogli spati, če ne prideš.«

Vsak dan je kakšna nova situacija, ki jo je potrebno evidentirati na fotoaparat. Nova faza v pridelavi arganovega olja ali obisk sorodnika, ki ga še ne poznam. Sedim na dvorišču in gledam svojo večerjo: trakec, privezan za nogo in na drugi strani za palico, obteženo s kamnom. Ko pride njen čas, kure ne bo potrebno loviti po dvorišču. Kako tanka je linija med življenjem in smrtjo.

»Bi rada videla, kako zakoljem kuro?«

»Ne.«

»A, sem mislil, da bi rada slikala. Koljemo lahko samo moški, veš?« Mohamed je svojo prvo kuro zaklal pri 15ih. Gre za ritualno klanje, s posvetitvijo žrtve bogu in pravilnim puščanjem krvi, ki je v islamu haram, za to, da se pridobi meso, ki je halal.

»Gre Hanan s tabo?«

»Ja.«

»Naj vzame fotoaparat.«

Hanan se zasvetijo oči. Opazila sem, da jo zanima vse v zvezi s fotoaparatom. Naj se malo igra. Čez nekaj časa vsa neučakana priteče nazaj in reče, naj pritisnem na tisti gumb, kjer se prikažejo fotografije. Prelistam do klavske scene in zagledam veliko krvi v prvem planu. Hanan vsa navdušena zapoje:

»Zuejna?! Lepa?!«

Cela družina prasne v smeh. Hanan nas začudeno pogleda, nato s pogledom potuje nazaj do monitorja fotoaparata z mrtvo kuro: »Zuejna!« In se prične hihitati.

Obstojim pred vedrom umazanega perila in si rečem: »Čakaj, pa saj imamo v bajti pralni stroj.«

V boben zbašem perilo in nasujem prašek.

Natočim tri vedra vode.

Program dam na »normal«.

Tajmer na 15.

Dela.

Počakam 15 minut in gumb obrnem na »drain«.

Odhakljam cev…

… in jo porinem v vedro.

Vajo ponavljam toliko časa, dokler ne odteče vsa voda, ali še bolje,

pralni stroj porinem do kopalnice, odtočno cev položim na tla in si rečem, tako je lažje (Aja, tla so nagnjena, tako da se voda staka za školjko, kjer je školjka čučavka, ki je tu še od prej. WC je namreč obenem tudi tuš kabina, tako kot v večini maroških gospodinjstev…)

Zdaj je treba cunje še splakniti s čisto vodo. Nič lažjega za tiste, ki se znajdejo!

Namesto vedra tokrat uporabimo tuš,

programski gumb damo na »normal«, tajmer na minutko ali dve…

… potem preklopimo na »drain« in ponovno »pomijemo ploščice«.

Vajo ponovimo:

Itd. X cca 2, odvisno od tega, kako umazana je voda, ki teče iz bobna.

Pavza

se prileže.  Druže Tito je govoril: »Nema odmora dok traje obnova.« Jaz pa pravim, da je fizična dela lažje opravljati, če si pijan ali neumen… Sledi centrifugiranje. Cunje vzamemo iz bobna,

jih razvozlamo in položimo v centrifugo.

Za 5 minut.

Med ožemanjem se stroj trese kot Mangart med potresom, a centrifuga dela brezhibno. Dodatno, ročno ožemanje ni potrebno.

Pa kdo tu koga zajebava? Pralni stroji so zato, da se človek medtem, ko delajo zanj, lahko posveti čemu drugemu, ne pa da mu asistira. Tako so mi vsaj govorile ženske, ko sem pred leti po Sloveniji iskala najstarejši Candyjev pralni stroj. Neka gospa je bila nad pridobitvijo tako navdušena, da mu je celo posvetila pesmico. Škoda, ker sem jo nekam založila…

V šestdesetih so ljudje marsikaj naredili, da bi prišli do svojega pralnega stroja. Koliko zgodb  o transportu s fičkom iz Italije so mi povedali. In seveda, pri tem so bile najbolj navdušene predvsem ženske. Ker so medtem, ko je stroj delal zanje, one lahko špancirale z vozički in izkoriščale dnevno svetlobo. Ali v miru kaj dobrega skuhale, kaj lepega nakvačkale, ali, ja, prebrale kakšno dobro knjigo! Ni jim bilo treba cel dan preždeti ob umazanih plenicah, ki jih je bilo treba najprej prekuhati, nato pa še pošteno zdrgniti. Da so bile spet kolikor toliko bele in pripravljene na novo lulanje in kakanje. In da se je ob vsem silnem mencanju in drgnjenju vmes naredila že noč in je bilo prepozno za karkoli.

Zgoraj prikazana zadeva močno spominja na Candyjev stroj iz petdesetih:

Princip delovanja je isti, le da nima centrifuge.

Za sodobno maroško različico je potrebno odšteti 2000 dirhamov (cca 200 eur), toliko, kot znaša povprečna maroška plača. Glede na to, da tudi v Maroku »ful automatik« ne predstavlja nobene novosti, zares ne vem, zakaj te »polavtomatike« še vedno izdelujejo. In kdo bi svoji ženi želel kupiti kaj tako nepraktičnega? A) Tisti, ki še nikoli v življenju še ničesar sam ni opral. B) Tisti, ki se boji, da bi pralni stroj kot se šika ženi podaril preveč časa za, recimo gledanje telenovel, ki so, kot nalašč na sporedu vsak dan med 16h in 18h. Da o razmišljanju o kakšnih drugih »neumnostih« ne govorimo.

Pred leti so nekje v Latinski Ameriki na tržišču poskušali uveljaviti instant juhe. Tiste v lončku, ki jih je potrebno samo še preliti z vročo vodo. A niso šle v promet. Trgovci si niso znali razložiti, zakaj njihov velecenjeni in genialni produkt, ki se je uspešno prebil na mnoge trge po svetu v Latinski Ameriki ne zažiga. Zato so na teren poslali antropologe. In kaj so ti ugotovili? Ženska, ki kosilo pripravi v dveh minutah, ni cenjena kot gospodinja. Zaradi tega raje kuha tako, kot je že njena babica. Cele dneve prebije za štedilnikom, zato da lahko svojo družino in moža, razveseljuje z doma pripravljeno hrano. No, če misli, da je to njeno edino poslanstvo v življenju, vse lepo in prav. Ampak, kaj pa če ne?

Emancipacija

Nedavno me je jedan doktor znanosti izrekavši gorku istinu slatko nasmijao.  ”Mene je majka naučila kuhati, a mogu i oprati suđe bolje od bilo koje žene.  S druge strane žene se natječu u svim sportovima i žele postići brzine muškaraca. Žene i muškarci natječu se za iste stvari.” Kaže: “I zato se nisam ženio. Što će mi dupliranje vještina?”

Saskaņā ar maniem personīgajiem novērojumiem diezgan liela daļa Latvijas sieviešu vēlas, lai pret viņām izturas, tā teikt, džentlmeniski. Atver durvis, palīdz uzvilkt mēteli, nopērk ziedus, nes visādus smagumus viņu vietā utml. OK, lai tā būtu. Bet tajā pašā laikā vārgās, neaizsargātās sievietes ir emancipējušās tik tālu, ka paģēr vismaz vienādas tiesības ar vīriešiem. Šī pretruna pamatīgi sarežģī vīriešu dzīves.

• Tu viņai palīdzi nest iepirkumu maisiņu – tātad uzskati par vārgāku.
• Tu viņai nepalīdzi nest maisiņu – esi rupeklis un netieši liec viņai pazemoties, pieprasot, lai veic šo darbību.
• Tu viņu palaid tramvajā apsēsties – uzskati viņu par vecu vai vārguli.
• Tu viņu apsēsties nepalaid – domā tikai par savas pakaļas ērtībām.
• Tu viņai izsaki komplimentu – tātad pieglaimojies, tev ir kaut kas aiz ādas un gribi viņu ievilkt gultā.
• Tu viņai komplimentus nesaki – tātad viņa tev patiesībā nemaz nepatīk.

Un tā tālāk. Es savos piemēros mazliet pārspīlēju, bet doma ir skaidra. Nevaru teikt, ka personīgi ļoti pārdzīvoju par šo problēmu, bet ir bijuši nepatīkami brīži, kad no manis ir gaidīts viens, bet esmu rīkojies tieši pretēji. Domāju, ka ikvienam vīrietim tā ir gadījies. Ja tam visam pieiet diezgan nopietni, ir sarežģīti, jo cik sieviešu – tik uzskatu par to, kādam jābūt vīrietim. No vienas puses nav jau svarīgi izpatikt visiem tiem stereotipiem, bet no otras – kā tu iepatiksies kādai vajadzības gadījumā? Ja nu tieši tad tu aizšauj par garām par grādiem 180?

Mīļās sievietes, lūdzu, esiet saprotošas pret mums, ja kādreiz aizšaujam greizi un nekautrējieties mums darīt zināmas savas vēlmes. Mēs jau neesam ļauni, vienkārši – jūs esiet tik ļoti atšķirīgas !

Saharci ne marajo psov v njihovih domovih in ženske ponavadi jedo ločeno od moških. Kot je v naši navadi, rušimo oba tabuja. V laayounski rezidenci kjer domujemo že kakšen teden ali več, je mr. Paco dobil svojo lastno teraso s spalnico, ki si jo deli s tremi kozami, jaz pa mimo vseh pravil trikrat na dan obedujem s štirimi Saharci in enim Črnogorcem z napako. Zakaj z napako, sem že pozabila, a mislim, da sem ga za takega krstila sama. Morda ker po črnogorsko benti in po slovensko dela: stalno dela na tem (slovensko), kako ne bi delal (črnogorsko) in kadar drugi ne delajo tako kot sam (slovensko) je milo rečeno, jezen (črnogorsko) in tečen (slovensko). No, temu, kar sem zdaj povedala, še sama s težavo sledim, ampak majke mi, da je nekaj na tem. In ja, zavedam se, da zgleda, kot da nimam pojma o etničnosti. Pa kaj!

Skratka, verjetno je že nekaj časa jasno, da sva iz Mavretanije, pa da sva bila tudi že na teritoriju Dakhle in na onih rajskih plažah, pa v puščavi, pri Hasanu v toplicah in tudi v Boujdourju. Kjer sva iskala kolega Didija in njegove koze, da bi ponovno nekaj dni preživela po pastirsko in videla, če ima mr. Paco kaj smisla za živinorejo. A Didija nisva našla. Pa sva se ustavila na čaju pri Fadlu, bratrancu Didijeve žene Hadže, ki je povedal, da Didija ni nihče niti videl, niti slišal že 55 dni. Menda da je šel iskat novo lokacijo za pašo koz. Ker je suša, je hrano treba kupovati in ker je ni dovolj, živina crkuje. Fino, če ga ni že 55 dni, se bo zdaj zdaj prikazal, sem si mislila. Mahnila sva jo na plažo poleg nasedle ladje, kjer sva nameravala ostati kak dan ali tri, a naju je že prvo popoldne zmotil telefonski zvonec. Na drugi strani pa znani glas: “Alo, Didi. Où Špela, Andrej maintenant? Kje Špela, Andrej zdaj?” –”Maintenant plage Boujdour. Bateau. Zdaj plaža Boujdour. Ladja.” – “Didi deux jours Dakhla. Didi čez dva dni v Dakhlo.” – “Moro, Špela deux jours Laayoune. Où Didi maintenant? Moro, Špela čez dva dni v Laayounu. Kje Didi zdaj?” – “Laayoune” – “Ok. Moro, Špela Laayoune maintenant. Ok. Moro, Špela v Laayoune zdaj.” Očitno je med nami močna telepatija, saj smo se kljub morda nasprotnemu vtisu, ki ga daje tale transkripcija našega telefonskega pogovora, o vsem nujnem naravnost odlično sporazumeli.

Naslednjega dne sva bila že v Laayounu, na kosilu pri Didijevi familiji, kjer sva še zdaj. Čez enih pet dni sva sicer poštekala, da to sploh ni Didijeva familija ampak familija dobrih Didijevih prijateljev. Ampak, saj je vseeno, ker zdaj sva familija postala tudi sama… Bilo je kar veliko odraslih in otrok, vsi sami sorodniki, bratje in sestre, tako da se je bilo težko znajti glede tega, kdo zdaj v tej hiši živi in kdo ne. Bratje, Ali Baba, katerega pravo ime pozna le njegova mati, Murat, ki mu je ravno tako ime drugače in Salek, imajo namreč še pet bratov in poleg sestre Fatume, za katero pravijo, da je srce hiše, še dve sestri. In vsi ti s svojimi otroki prihajajo vsakodnevno na obisk. Da o sosedih ne govorimo. No, s tremi sinovi in hčerko živi tudi mati Kulsum, torej Um Kulsum, ki je res prava kraljica družine in se ji vsi klanjajo, tako kot se tukaj pač klanjajo starejšim, sploh pa materam in očetom. Midva z Morotom se je pa kar malo bojiva. Jaz sem jo npr. po nekaj dneh iz strahospoštovanja pričela v pozdrav poljubljati na teme, tako kot to počnejo njeni sinovi. Glede na to, da sem ženska, bi bilo verjetno bolje, če bi svoje spoštovanje pokazala kako drugače, a moja vloga v tej hiši je nekako nekonvencionalna: kuham ne, ker to počne Fatuma. In to dobro. Saharskega čaja ne pripravljam, ker to mora nekdo, ki zna. Pospravljam, razen za sabo in z mize, ne, ker to ni moja hiša. Potem, kar se tukaj zdi zelo čudno je, da za svojega psa skrbim kot za otroka, otrok pa nimam, čeprav sem kao poročena. In naposled, ker ne znam kaj dosti hasanije, se z ženskami niti ne morem kaj dosti pomeniti, zaradi česar sem stalno v moški družbi. Kjer se stalno hecamo. Fantje so me naprimer naučili “A salan teju? A bomo pripravili čaj?” Nakar moraš odgovoriti: “Talal magreš,” kar pomeni, “ja, pripravi oglje, pa ga bomo pripravili”. Nekaj takega. In potem se vsi “ho ho in ha ha.”

Kar hočem povedati je, da pravzaprav nikogar ne moti, da se družim z moškimi in ne z ženskami in da jem za mizo in v sobi z moškimi in ne z ženskami in da hodim ven urejat vizo in pomagat štrihat in šeraufat kamion in da tapkam po računalniku, namesto da bi kuhala in pospravljala. Samo Moro nosi majico z napisom “Housewife under construction,” kar, če ni to zaradi tega, ker mu je zmanjkalo T-shirtov, namiguje na to, da mu nekaj ni prav. “Pa sej sem rekla, da rada kuham samo takrat, ko mi paše in ne vsak dan! In da raje kot to, vozim avto!”

Fantje so moj nekonvencionalni položaj legitimirali tako, da so me proglasili za sestro. Kar pomeni, da sem lahko z njimi kolikor hočem in delam vse, kar počnejo fantje. Npr. hodim v Saharo. No, tako je bilo mišljeno v izhodišču. Potem pa je prišel na obisk Didijev petletni sin Sidati in med večerjo prijavil, da kaj delam za mizo: “A si mogoče moški? Pejt v drugo sobo h ženskam!” – A?!!!!” Hvala bogu je Ali Baba rekel, da to pa ne, da Ptejla jé s fanti. Ja, pozabila sem, da so mi bratje dali tudi saharsko ime: Ptejla. Ampak, odkar sem bila proglašena za sestro, so se stvari začele potihem in zahrbtno spreminjati. Zadnjič sem naprimer do kakšnih pol treh zjutraj v bližnjem internetu rihtala tale blog in ko sem prišla domov, so me vsi, z Didijem na čelu, začeli zasliševati, kje sem bila. In potem: “Mau zejna Špela. Grda Špela. Se sama potika naokoli ponoči.” Vse to kao v hecu, seveda. Ampak saj vemo, kako gre to s hecom…

Potem so začeli s tem, da kje se to Moro cele dneve potepa. Da kao barva kamion, ampak, saj kamion barva maler, kaj ima še on tam za početi. In potem se je Moro, enkrat, ko spet ni prišel domov na kosilo, neslavno zarekel, da je spoznal Berberko s štirimi otroki in brez moža, ki mu ni hotela računati kave in palačinke in harire in od takrat naprej nimam več miru. Moji bratje stalno namigujejo, da se Moro v resnici ne mudi pri kamionu in da se z Berberko Žma (= Zvezda) sprehaja po Skikimi (= Čopova ali kaka Stara Ljubljana), da je pri njej in da mu z ljubeznijo pripravlja čaj in tažin. In da kaj bom naredila? Da naj grem, malo prekontrolirat tole delo pri kamionu. In da kaj se to pravi, da bo Moro nesel tisti Berberki kar dvajset litrov olja? Dvajset! Moro je namreč povedal tudi, da nama Žma nikoli noče računati in da ji je treba nekako povrniti. No, bratom je v spominu ostala samo tista prva zgodba, ki je bila povedana v prvi osebi ednine “mi ni hotela računati…” Hja, tile bratci. Pravi šejtan, ko te takole začnejo paziti: ženska čast je čast družine, zato jo je treba varovati kot punčico svojega očesa. Res je, da samo za hec, ampak. (Ne ne ne, na fotki ni Žma ampak Fatuma)

In če smo že pri hecu: včeraj je moj dragi bratec Ali Baba prijavil, da bomo šli lovit ribe. In da bomo Ptejlo pustili doma, ker to ni za ženske. Kao v hecu. Ali pa je bilo to maščevanje, ker se mi z bratci ne da gledati Evropskega prvenstva v fuzbalu? Moro ga je pa vzel zares: “Ne ne, Špela gre z nami, sej ona je itak napol moški.” Zdaj sem malo zmedena, ker več ne vem, kaj je za hec, kaj pa zares. A to je bil komplimet al kuga?! Menda se že skozi sprehajamo po robu: kako daleč spustiti štirk, na katerega je pripeta Emancipacija? Ker vse skupaj res nima nobene zveze z islamom.

No, moram priznati, da je Um Kulsum, ki je zelo verna in se, ker je to haram, tudi ni hotela slikati, kar se tiče islama, pri Pacotu pošteno zamižala. Če se ne motim, v muslimansko hišo pes ne sme. Vsaj tako pravijo nekateri muslimani. Kako je že rekla Fata z Jesenic? “K tistemu, ki ima doma psa, ne bo ramadana.” Ko je zagledala Pacota, ki je veselo mahal z repom, češ, “jupi spet ena teta v saharski tančici, ki tako fino plahuta”, je kar malo pisano pogledala, potem pa pokazala z roko na teraso, kjer so že njene tri koze. Tako da je zdaj, razen kadar se Paco sprehodi po stopnicah na ulico ali povzpne po njih nazaj v svojo rezidenco, vse halal. Le še Salek se ob pogledu na hrano, ki jo nosim Pacotu malo zares, malo pa za hec, zgraža: “Aj aj ja. A to je za Mavretanca? Afričani stradajo, on pa kar sardine! Nisem videl še tako razvajenega psa, razen v reklami na televiziji. Kakšen srečko je Paco!”

Kljub hecu pa je res predvsem to, da smo si kar zelo všeč in da bo današnje slovo težko. Odhajava proti Tiznitu. Moro spet leti v Ezlovenijo, po dveh letih mu pride na obisk sestrica iz Amerikau, jaz pa bom medtem bejbisitala Pacota in študirala Berbere.

Ampak, če ne prej, se oktobra vrneva. Ker smo se z Didijem in Muratom zmenili, da eno skupino Ezlovencev odpeljemo v Saharo. Da naredimo eno nepozabno turo po najbolj redko poseljeni deželi na svetu. Se že veselim!