Bahovec, Eva: Kopernik, Darwin, Freud (1990)

Freud je v Predavanjih za uvod v psihoanalizo predlagal, da lahko zgodovinsko gledano razberemo tri temeljne udarce v jajca naivnemu človeškemu samoljubju:

1. Kopernik – zemlja ni središče vesolja, ampak samo njegov droben delec

2. Darwin – človekov izvor je v živalskem svet, njegova narava ostaja neuničljivo živalska

3. Freud – človek ni absoluten gospodar lastne zavesti

Izključevanje človeka iz nekega logičnega antropocentričnega reda je tudi že konstitucija subjekta kot entitete, ločene od ostalega sveta; posledica je razsrediščenje. “Ne glede na njihovo pozitivno vsebino, na notranje trdno jedro, lahko ta odkritja merimo po njihovem naknadnem učinku, po pomenu njihovega sporočila za opazovalca, za sprejemnika.” Seveda, kot je značilno za vse velike zgodbe, so tudi te tri naletele na na množično očaranost, množični odpor na drugi strani, v splošnem pa na indiferentnost, ki sčasoma absorbira koktejl in se na vse več ali manj ozira le še z neko samoumevnostno pozo.

Pri Freudu je recimo glavni udarec ta, da je v nekem smislu razsvetljenski projekt prignal do skrajnih meja – znotraj znastveno-razumniške Z evropske tradicije je pokazal na samozanikanje človeka – napredek (človečnost, znanost, umetnost…) je samo poskus brisanja razsvetljenskemu projektu inherentne logike – namreč – totalna afirmacija Človeka vodi v totalen izbris “človeškosti”:

“Kjer torej vodi pri filozofih razsvetljenstva proces racionallizacije k vse bolj izpopolnjenim oblikam človečnosti, je pri Freudu napredovanje znastvenega poraza napredovanje človeštva iz poraza v poraz; napredovanje razuma, ki se postavlja po robu zunanji, razumu heteronomni avtoriteti, je napredovanje spoznanja o njeni neizvedljivosti, o tem, da razsežnost zunanjosti, drugosti, ki si je subjekt ne more prisvojiti, ni le neukinljiva, temveč vse bolj postaja njegovo najbolj “notranje”, intimno obeležje. Več ko človek zmore, bolj je subjekt zreduciran.”

Kopernikova velika in vendar nenavadno majhna revolucija znanosti

Kopernik

Kopernikov astronomski sistem ni prinesel le reforme osnovnih pojmov takratne astronomske znanosti, temveč je radikalno spremenil človekovo pojmovanje narave, ki doseže vrhunec pri Newtonu. A vendarle. Če ne bi bilo Keplerja in Galileja, knjiga De Revolutionibus Orbium Coelestium (1543) ne bi pomenila kaj dosti. “Kopernikovo revolucijo so izumili šele zgodovinarji znanosti, nekje v drugi polovici 17. st.”

Heliocentrični model

Pri Koperniku se pojavi ideja heliocentričnega univerzuma, v znanstveni sistem pa ga je uredil šele Kepler. Njegovo razsrediščenje zemlje ima namreč še metafizične korenine:

“Kopernikova kozmologija, ki prinaša “novo podobo sveta in novi občutek za bit”, je nezvedljivo povezana z mitom o emanaciji svetlobe in o vidnem soncu, ki predstavlja nevidno sonce, njegova znanost neločljiva od njegovih “transznastvenih” pojmovanj, od novoplatonizma, predelanega v srednjeveški krščanski tradiciji in v dogmi o božji troedinosti. (…) Na Kopernikovi revoluciji ni nič dramatičnega, ni mejnik ali dogodek, ki bi ločil dve zgodovinski obdobji, in vendar pomeni več kot to: konec enega sveta in začetek drugega, konec zaprtega sveta, čeprav še ne neskončnega univerzuma.”

Andreas Vesalius

Pomeni odpravo antropo- in geocentrizma antike in srednjega veka – in tu zgodovinarji znanosti najdejo skupno prelomno točko: isto leto je izšla De Humani Corporis Fabrica – Andreasa Vesaliusa. Vesalius je poučeval kirurgijo in anatomijo – pri slednji je sam raztelešal trupla, pred tem so to počeli le kirurgi.

“Kar pade zgodovinarjem znanosti ob primerjavi Kopernika in Vesaliusa najbolj v oči, je njun destruktivni učinek na srednjeveško pojmovanje človeka in sveta: Kopernikova astronomija pomeni začetek razpada antropocentričnega kozmosa, Vesaliusova anatomija začetek antropologije, ki si ji enkrat za vselej ni treba več ozirati na antropomorfno kozmologijo.”

Če Kopernik vrže človek iz kozmosa, ga Vesalius vanj vrača:

“…vso anatomijo človeškega telesa je osredotočil okrog temeljnega in novega pravila, da moramo človeka raziskovati na človeku samem, v vsej njegovi enkratnosti, in v vsem njegovem dostojanstvu, ki mu, na najvišjem mestu v hierarhiji živega, tudi pripada.”

Zaradi Kopernikove zvestobe antični filozofski tradiciji sta:

“Galilej in Kepler morala iz Kopernikovega programa izluščiti njegovo aristarhovsko “trdno jedro”, to objektivno merilo znastvenega napredka, in ga ločiti on Platonove heuristike, od zaščitniškea pasu psiholoških hipotez in začettnih pogojev odkritja. Zato sta se tudi oprla na Kopernikovo zgodnje delo, Commentariolus, kjer je Kopernik v grobem zastavil svoj raziskovalni program, ne pa na De Revolutionibus, kjer je hotel – poleg tega, da je bil njegov program boljši od Ptolomejevega, torej primerljiv z njim, ne pa inkomenzurabilen kot pri Kuhnu – tudi preseči Ptolomeja in razložiti vse resnične posledice ptolomejske teorije.”

Znanost tako postane stvar Resnice – v  tem je bil Kopernik prva velika osebnost znanstvene revolucije, na črti katere so mu nato sledili Kepler, Galilej in Descartes.

“Toda Kopernikova resnica je tudi več kot resnica narave in več kot skladnost z objektom ali zunanjim svetom: je resnica, ki rabi oporo v nekom, ki je že vedel, resnica predpostavljene vednosti, ki je njen pogoj in garant. (…) V tej perspektivi je Kopernik naredil še drugi “prvi korak”: od srednjeveškega boga k Descartesovemu bogu filozofov, pregnanega iz nebes v prostor geometrije, k temu brezosebnemu diskurzu zgolj predpostavljenega subjekta, nosilca vednosti “osebno”, protipolu in pozitivaciji popolnoma izpraznjenega cogita, ki ga uteleša v tej prvi, še ne univerzalni stopnji, predhodnik novoveške znanosti.”

Vednost in subjekt sta zgolj predpostavljena – skozi “koncept predhodnika” se smisel proizvede retroaktivno.

De humani corporis fabrica - znana tudi po alegorično pozirajočih "modelih"

Kopernik, Descartes in subjekt novoveške znanosti

René Descartes

“Tako kot Kopernik vztraja, da mora biti astronomski sistem več kot izračunavanje navideznega gibanja in nekaj drugega kot reševanje pojavov, je temu projektu zavezan tudi Descartes: znanost mora biti znanost o realnem svetu. (…) Absolutna gotovost, ki ji je na sledi Descartes, je gotovost kljub razsrediščenemu človekovemu svetu in kljub neustavljivemu kroženju zemlje v neskončnost, ali morda še točneje, je ravno gotovost tega razsrediščenja samega.”

Na poti k absolutni vednosti pa je pomembna razlika med samim realnim svetom, našo percepcijo realnega in fikcijo – vednostjo o njem:

“Fikcija nam pomaga prav pri tem, da prodremo onstran varljivih čutnih zaznav, ki morda niso nič drugega ko imaginarne sanjske podobe, v katerih se mešajo elementti, ki so tudi sami že sestavljeni, za Descartesa torej arbitrarni, podvrženi dvomu, a tudi, da se rešimo ujetosti v skeptični krog.”

Tako je Descartes prišel do metodičnega dvoma:

“Red je utemeljen na dekompoziciji: resnično je tisto, kar je razstavljeno do konca, razčenjeno na toliko delov, elementov, da nas ne more več zavesti v zmoto.”

Ta metodični dvom pa dokončno naredi razcep v človekovem mišljenju – metodični dvom se upira intuitivnemu, postane metafizično orodje na poti k resnici fizike:

“Sestop od naravnega dvoma k metafizičnemu, od naravnih verig vednosti, ki napreduje od enostavnega k gotovemu, do gotovosti subjekta, od koder je potem mogoče napredovati v nasproni smeri, tedaj ni sestop od ravne verige razlogov, ki bi se sklenila v skeptični krog, ampak pomeni še bolj radikalno spodmaknitev temelja in še hujšo vrtoglavico, turbulenco vednosti in subjekta.”

Darwin, Kopernik živega sveta

“Če je po Koperniku zemlja le še eno nebesno telo, planet med planeti, in še to s fizikalnega vidika dokaj nepomemben planet, pa po Darwinu udarec ne zadane le njegovega prebivališča, temveč tudi njega samega: človek zdaj postane le še ena žival, živalska vrsta med živalskimi vrstami. (…) Darwinov odločilni prelom ni bil v tem, da bi človeka umestil v živalsko kraljestvo; to je storil v svoji klasifikaciji, sto let pred Darwinom, že Linné, ko je pokazal, kako blizu je človek antropoidnim opicam, še bolj pa Lamarck, ki je človeški rod trdno zasidral prav na zadnjo stopnico razvoja živalskih vrst “od črvov do orangutana”; a verjetno bi lahko v zgodovini znanosti tudi njima našli niz predhodnikov. Če je Darwin s čim prelomil, potem je prelomil ravno z razvojem navzgor, z nenehnim napredovanjem k vse večji popolnosti in enkratnosti človeka. Nesmiselno je govoriti, da je kaka žival višja od druge, je že zgodaj poudarjal v svojem dnevniku, in neupravičeno razglašamo za najvišje tiste vrste, ki imajo najbolj razvito možgansko strukturo in intelektualne sposobnosti.”

Charles Darwin

Darwin pa je edinstven tudi v tem, da se je njegova teorija evolucije kot prva samooznačevala kot revolucionarno. Njegova posebnost naj bi bila odvrnitev od enkratnosti individua k “populacijskem razmišljanju”.

“Darwinov genij, če lahko kljub vsemu vpeljemo to razsvetljesnko dikcijo, je res v njegovem postopku argumentacije, a ne zaradi nekakšne zgolj retorične spretnosti, zaradi katere bi znal pomanjlkjivosti, ki navidez nasprotujejo novi biologiji, sprevrniti v njene prednosti. Njegova argumentacija je prevratniške narave ravno zato, ker je znal resnico izpeljati iz fiktivne konstrukcije, naravni svet iz – umetnega.”

V tem je tudi glavna razlika med njim in Wallaceom, ki je prav tako izhajal iz Lyellove revolucionarne geologije – v naravni selekciji ni namreč videl vzroka za evolucijo.

Kot vemo, je bil Darwin predno je odšel na potovanje z ladjo Beagle in tudi še ves čas potovanja, prepričani kreacionist. Le sem pa tja so ga prevevali posamezni dvomi:

“…potem ko Darwin ščinkavev niti ne omeni, v prvi izdaji Voyage on Beagle pa le mimogrede, je iz druge izdaje moč razbrati, da se je dokopal do odločilnega spoznanja: ščinkavci z otoka Galapagos pripadajo trinajstim različnim vrstam, povezanim v skupno genealoško skupino. To je ugotovitev, o kateri je pisal, da je v njem sprožila “evolucionistično spreobrnitev”.”

Njegov glavni podporni argument pa je bila umetna selekcija domačih živali – do teorije se je tako dokopal šele po analogiji:

“…toda poleg tega metodičnegs naredi tudi “ontološki” obrat; v tej perspektivi lahko imamo njegovo sklicevanje na umetno selekcijo za več kot analogijo ali za več kot boj znanosti z religijo, čeprav lahko tu ravno umetna selekcija odigra vlogo argumenta par excellence. Kaj malo verjetno je namreč, da bi bi stvarnik vesoljstva pozoren na golšo vzrejenih golobov “le zato, da bi ugodil človekovi muhavosti.”

Idejo in sistem naravne selekcije je Darwin povzel po Wallaceu, kateremu je priznaval revolucijo na tem polju raziskovanja:

“… Wallace bodisi ni mogel preseči ovir takratnega časa in tradicije, bodisi ni videl svojega protislovja ali pa mu je preprostto upadel pogum in naravne selekcije ni razširil na človeka; ves čas je vztrajal, tako kot Lyell, pri njegovi enkratnosti in neponovljivosti.”(…) Napetost med naravno in seksualno selekcijo, o kateri domala vsi Darwinovi interpreti nekam negotovo ugotavljajo, da ne pomeni pravega nasprotja ali čiste dihotomije, vse naključne, neusmerjene variacije, ki potem postanejo predmet naravne selekcije in boja za obstanek, te so tisti Darwinov kjučni člen, ki ruši lamarckosvsko vertikalno hierarhijo živega, najeda svet, v katerem pomeni prilagajanje vedno tudi že izpopolnjevanje, svet n otranjih smotrov in nenehnega napredovanja, neustavljivega pohoda Wallaceovih “boljših organizmov”. (…) Wallaceov edini kriterij je neposredna pridobitev, uporabnost brez izgube, stroj s popolnim izkoristkom: če se je čoveški razum pojavil prej, preden so ga ljudje, v surovem stanju živjenja v divjini, lahko uporabljali ali potrebovali, če je bil za takratno neposredno rabo predimenzioniran, potem ni mogl nastati zt naravno selekcijo. Morala je obstajati neka višja sila, če z Wallaceom spet sklenemo krog boja znanosti z religijo, “ki je usmerjala razvoj človeka v določeni smeri in s posebnim namenom.”

Darwin pa enostavno v človeku ni videl daleč najpopolnejšega bitja v daleč najpopolnejšem svetu.

“Freudovsko parabolo bi zdaj nemara lahko razvili še nekoliko dlje. Kjer je Kopernik prestavil središče sveta z zemlje na sonce in iz nje naredil le še en, nič več stabilen in negiben planet, in kjer je Vesalius središče predkopernikanskega sveta, človeka, razpršil na tisoč sestavnih delov njegovega telesa, jima je Wallace spet priskrbel središče, pravzaprav križanje dveh središč v skupnem stekališču, ki se jima poda: za Wallacea je življenje, ki doseže vrhunec v enkratnosti človekovega razuma, mogoče le na zemlji.”

V sredini in okoli: Claude Bernard in njegova utemeljitev znanosti o življenju

Claude Bernard

Z Bernardom postane medicina znanost v pravem pomenu besede, je namreč:

“…utemeljitelj eksperimentalne fiziologije, kot nekdo, ki je pogruntal novo mettodo in s tem revolucioniral znanost o življenju v celoti.”

Njegov najpomembnejši prispevek je vsekakor koncept celične teorije:

“Dokler si je bilo mogoče marsikaj izposoditi iz tehnike, je bilo mogoče tudi funkcije organov misliti zgolj v razmerju do zunanjega, fizikanlega okolja: “Preučevanje oblikovanja in ohranjanja anatomskega besednjaka, po izvoru grškega, hebrejskega, latinskega in arabskega, kaže, da posreduje tehnično izkustvo svoje operativne norme zaznavanju organskih oblik.” Spomnimo se le najslavnejših primerov, Aristotelove razlage fleksije in ekstenzije s katapultom ali krvnega obtoka z namakalnimi kanali, Descartesove živali, ki je stroj in živega bitja, katerega delovanje je mogoče še najbolj ponazoriti z uroki, in seveda Harveyeve srčne mišice kot mehanične črpalke, ki poganja kri po telesu.”

Sam Bernard je tako trdil: “Organizem je zgrajen kot družba, tako da so v njem upoštevani pogoji elementarnega ali individualnega življenja.”

Bernard je s tem razbil podobo telesa kot stroja s soodvisnimi mehanizmi, koncipiral je mišljenje notranjosti telesa kot notranjega okolja.

Bernard

“…je s pomočjo družbenega modela ovrgel tehnološki model organizma, revolucioniral odnos med delom in celoto, postavil meje med notranjim in zunanjim okoljem ter ločil fiziologijo od fizike, a tudi od anatomije (…) Za Comteja je organizem odprt sistem, odvisen od okolja, odzivanje samega organizma pa je nekaj zanemarljivega. Zunanje, mehanično okolje, odločilno zaznamovano s svojim newtonovskim poreklom, je glavni regulator organizma. Fiziološka regulacija je pri Bernardu povezana s konceptom notranjega, specifičnega, avtonomnega okolja (…) Toda Bernard tudi ni naredil koperniškega obrata, temveč je, tako kot je Newton zaokrožil znastveno revolucijo sedemnajstega st., le dovršil razsredičenje življenja v njegovi najbolj razviti obliki; prvi korak, prve bitke tega znastvenega, medicinskega razsrediščenje človeka pa so morale biti izbojevane drugje.”

Na poti k Freudu

Marie François Xavier Bichat

“Smrt človeka v razsrediščenem vesolju, mišljena na modelu razkosanega, seciranega človeškega telesa, postane pri Bichatu počasno umiranje. Trenutek, ko življenje usahne, je napolnjen s tisočero smrti, razpršenih v času, razpotegnjenih v ugašanje telesa kos za kosom, del za delom, organa za organom, v postopno izločanje velikih življenjskih funkcij in otočkov življenja, ki jih proces umiranja še ni zajel. (…) Takšna je torej Bichatova elaboracija smrti, naravne smrti starega človeka, neprijazne smrti, ki se mudi predolgo, a od koder je mogoče, od zgoraj navzdol, izpeljati njeno zrcalno, inverzno podobo: podobo razvoja življenja pri  človeškem embriu. To je način, kako dobi vednost o življenju izvor v svojem diametralnem nasprotju, v uničenju življenja, v tistem, kar pride pozneje, in kako postane anatomija smrti ključ za življenje. (…) Kjer je Bichat prekinil zaokroženost organskega tako, da ga je razpršil v raznotera, a v temelju enaka tkiva, je lahko Bichat naredil naslednji korak: razsrediščil je življenje onstran tkiv, v celice, v monade organskega, istočasno pa je celotno “teoretsko konverzijo” epistemologiziral in utemejeval specifični objekt znanosti o življenju. (…) Če imamo v filozofiji razsvetljenstva, kjer se navdihuje Bichat, še one to one relation med abecedo simptomov in besedami bolezni, med zgradbo jezika in anatomijo sveta, pa lahko v Bichatovi elaboraciji smrti že prepoznamo tisti tretji člen, ki to ujemanje prepreči, ki ni le vrh trikotnika življenja in bolezni, ampak tudi mesto, ki razpršuje razsvetljensko iluzijo prozornega sveta, sveta, v katerem je mogoče prodreti in ki ga je mogoče predreti s pogledom učenjaka. Bolezen za Bichatja res ni več nekaj, kar bi bilo treba dešifrirati, prav do roba njene skrivnosti in njenega nedojemljivega bistva, temveč postane dostopna pogledu, razberljiva s telesom. (…) Medicinski pogled, ki prvič v zgodovini prodre pod kožo človeškega telesa in poveže simptome z anatomijo, je, paradoksno, pogled, ki se ne more nikakor odlepiti od površine.”

Psihično kot prostor in Freudov problem s fiktivnostjo pojmov

Sigmund Freud

Freud je odločno

“…nastopil proti iskanju anatomskih povezav. V osrednjem metapsihološkem spisu, “Das Unbewuste” (1915), je glede tega zelo odločen: vsi poskusi, da bi duševne procese lokalizirali, na primer zavest v možgansko skorjo, nezavedno pa v subkortikalne centre, in vsi napori, “da bi mislili predstave, kot nakopičene v živčnih celicah in pustili vzdraženja , nekako potovati po živčnih vlaknih, so se popolnoma ponesrečili”, so gründlich gescheitert, pravi. (…) Prostor udejanjene geometrije, ki ga odpira branje  Kopernika z Descartesom, je tedaj nemara tudi Freudov prostor, prostor psihičnega aparata, tega “živega optičnega instrumenta”, ne anatomsko lokalliziranega v oko, temveč instrumenta, ki uteleša sam pogled, samo dejanje gledanja. (…) Kar je strukturirano kot jezik, ni ne svet ne “anatomija človeka”, knjiga človeškega telesa, temveč samo pogled, samo polje vidnega, ki je že za Foucaulta hkrati vedno tudi polje lingvističnega.

Tako vstopamo v

“prostor žarišč in razpršišč, zgoščin in razredčin, v homogeni prostor koperniškega sveta, ki se poraja v jezikovnih operacijah konstitucije psihičnega: v prostor, ki ga ob prelomu 19 stoletja, v Traumdeutung (1900), artikulira Freud. (…) Tu imamo poleg metafor stroja, aparata, optičnega instrumenta tudi metafore pisave: hieroglifa, piktograma, rebusa, ki ne vstopajo na prizorišče istočasno, kot upravičeno poudarja Derrida, a se naposled vendarle ujamejo v modelu čudežnega bloka. (…) Tako kot pri starodavni metodi pisanja na glinaste ali voščene tabice tudi pri čudežnem bloku praskamo s pisalom po površini, “pisavo” pa tvorijo vdolbine, utori v spodnji plasti voščenega papirja. Ta mora biti, da bi lahko izpolnjevala ta paradoksni pogoj, prekrita s prekrivajočim vmesnim listom, z nekakšnim celuloidnim ovojem, “ki mora preprečevati škodljive vplive od zunaj. Ceuloid je “dražljajski ščit”, plast, ki dejansko sprejema dražjaje, je papir. (…) Dražljaji, pred katerimi je treba zaščititi življenje, prihajajo od zunaj in od znotraj, plasti, ki se nalagajo okoli jedra, okrog najbolj notranjega, živega dela mehurčka, da bi ga zaščitile in da bi vseeno dopuščalo komunikacijo z zunanjim svetom, morajo imeti nek analogon navznoter, kot dražljajski ščit pred tistim, kar bi morao biti najbolj zaščiteno, kot obramba pred tistim, kar naj bi bilo življenju najbolj notranje in lastno. Spominske sledi in utori v voščeni plošči, ki jih praska pisalo čudežnega bloka, se vpisujejo v prostor psihičnega aparata v dveh smereh, kot vemo že iz optične sheme iz Traumdeutung, v obeh smereh.”

Fred na ramenih velikanov

“Kljub temu, da se je Freud zavedal epohalne vrednosti svojega odkritja, je bil pripravljen psihoanalizo vedno znova podrediti svojemu znastvenemu idealu, naravoslovju. O psihoanalizi je razmišljal kot o začasni vedi, ki se je moramo oprijeti, dokler ne bomo imeli na razpolago česa boljšega, doker ne bodo posamezne naravoslovne vede razvite do te mere, da bo mogoče na psihične procese vplivati s farmakološkimi sredstvi in da torej psihoanalitična terapija ne bo več potrebna. (…) Freudov scientizem je znastvena ideologija, nujna predpostavka znanosti, ki zapolnjuje prostor, kamor se bo umestila znanost, in ki jo odločilno obeleža ravno “izrecna težnja, da bi bila znanost, vtem ko oponaša model že konstituirane znanosti.” To je njena glavna distinktivna poteza. Toda ker se nastanek novega znastvenega koncepta ujema s procesom razgrajevanja znastvene ideologije, deluje hkrati tudi kot ovira, ki jo je treba preseči in odstraniti…”

“Pri Ojdipovem kompleksu imamo opraviti z mnogovrstnimi funkcijami očeta: oče je tako opora identifikacije kakor tudi instanca, ki nalaga zakon, prepoved incesta, in ki otroka vpelje v spolno razliko in kastracijo. Kako je mogoča sinteza teh različnih, če ne celo nasprotujočih si funkcij, kako lahko pride do razrešitve Ojdipovega kompleksa in se lahko vzpostavi identiteta subjekta? Freud ne govori o razrešitvi, kar je morda preveč optimističen pojem, temveč o Untergang, o zatonu, torej o nekem psihičnem dogajanju, ki ni brez ostanka in ki nosi v sebi nezvedljivi moment izgube. Tudi razlika med “normalnim” zatonom Ojdipa v nasprotju z njegovim uničenjem, Zerstörung, ki tvori jedro nevroze, ostaja dokaj nejasna. Kakor da bi obstajal nekakšen presežek, ki premešča razrešitev, ovira izhod iz ojdipskega trikotnika in priča o neukinljivi travmatičnosti zgodnjega otroštva.”

Znan je spis Totem in tabu (1913), v katerem je koncipiral strašnega praočeta, prvotnega očeta (Urvater) – ki je držal monopol nad užitkom (prisvojitev vseh žensk in ostalih dobrin in omejitev dostopa doteh dobrin svojim sinovom), in ki so ga sinovi ravno zato umorili – ali naj to Freudovo spekulacijo razumemo kot zgodovinski dogodek ali le kot fantazijo?

Jacques Lacan

Lacanovo branje Freuda ponuja svojstveno rešitev:

“A oče je tudi metafora, metafora imena očeta v pravem pomenu besede: nekaj, kar ni mogoče enačiti z dejanskim očetom in kar je podvrženo operaciji zamenjave, mesto, ki ga lahko zavzemajo njegovi različni “zastopniki”. Ime očeta je po drugi strani jezikovna kategorija tudi kot tretji člen, kot “on”, ki vnaša med “mene” in “tebe” razcep, kot razsežnost zunanjosti in heterogenosti, ki od znotraj najeda subjektivnost, in konec koncev ni subjekt nič drugega kot sam ta razcep: označevalec odsotnosti.”

Ortodoksni freudovci so koncept prvotnega očeta črtali; Eva Bahovec pa predlaga, da se ga bere skupaj s konceptom ojdipovega kompleksa:

“V nasprotju z ojdipskim očetom, ki je opora identifikacije in opora želje kot podreditve zakonu, je pojem prvotnega očeta, Lacanovega le-père-la-jouissance, instanca, ki ni podrejena prepovedi, ki je onstran zakona. To je podoba ljubosumnega očeta, ki hoče imeti svoje ženske le za sebe, očeta, ki preganja svoje sinove, jim odreka zadovoljitev in jih zapisuje kastraciji, sam pa upodablja čisti užitek, jouissance, “osebno”. (…) Iz Freudovega praočeta je Lacan naredil primitivnega, mitičnega, neresničnega očeta, izjemo, ki je ni mogoče vključiti v celoto, preostanek, ki ga ni mogoče simbolizirati.”

Tako Lacan šele dovrši Freudovo misel, ki je z razlikovanjem obeh koceptov očeta še trdno vztrajal v polju kartezijanskega subjekta, v kontinuumu razsvetljenske misli; tako preidemo:

“od Freudovega vztrajanja pri razlikovanju ojdipskega in prvotnega očeta do dveh pobočij Nadjaza, simbolnega in realnega, in do dveh pojmov subjekta, kartezijanskega subjekta znanosti in psihoanalitičnega subjekta nezavednega.”

Od udarcev človekovemu narcizmu do kulture narcizma

“Z vsakim naslednjim velikim udarcem njegovemu narcizmu v zapordju Kopernika, Darwina in Freuda, je iluzija njegovega gospostva, v vesolju, na zemlji in naposled v lastni hiši, spodkopana huje in globlje, vse bolj postaja človek tujec, priseljenec v lastni deželi, in tega heteronomnega gospostva ni mogoče ublažiti, kaj šele odpraviti, ne z vzgojo ne s psihoanalizo. Če pravi Freud, da so to nemogoči poklici, jih je treba razumeti tudi iz perspektive njegove radikalno protihumanistične pozicije. (…)

Patološki narcizem je dobesedno borderline, na pol poti, na meji med nevrozo in  psihozo, potlačitijo in izključitvijo, a tudi na plapolajoči tančici, ki ločuje dejanskost od brezna realnega.” (…) “Patološki narcizem današnjega časa, specifična podoba njegovega Nadjaza, je lep primer za to, kako se realno vedno vrača na isto mesto: bolj ko iščemo času zavezano strukturo psihičnega, bolj prihaja na dan njegov univerzalni značaj, in bolj ko jo hočemo zgodovinsko relativirati, bolj se to trdno jedro arhaičnega osamosvaja, Jaz pa ni konec koncev nič drugega od tistega, kar je bilo zanikano, izvrženo v zunanjost: objekt a (vzrok želje, nedosegljivo, odtegujoče se). Zaporedni udarci človekovemu narcizmu, ki v vsakem naslednjem koraku osvajajo večji kos njegovega teritorija, pa so udarci, ki se vrtijo na mestu.”

Kaj je razsvetljenstvo?

“Ko govorimo o pomenu treh velikih znastvenih revolucij za vsakega posameznika, naletimo torej na odpor v psihoanalitičnem pomenu besede, na nadvse privlačni odpor transferne ljubezni, in tega je mogoče odčitati tudi v prostoru, ki ga poraja koperniški univerzum koncentričnih krogov okrog nečesa, kar je nekoč bilo središče. (…) Tako kot arheologija odkopava zasuto mesto, prodira psihoanaliza v globlje plasti spomina. Začenja z najbolj površinskimi, najbolj oddaljenimi od središča, in postopoma odpira notranje plasti, in v svojem radikalnem napredovanju zadeva na vse hujši in hujši odpor. Strukturirajoče načelo ni več dvom, ki spravlja v red linearne verige vednosti in napreduje po koncentričnih plasteh do cogita, ampak odpor, prepojen z usodno privlačnostjo trdnega in negibnega jedra, in poleg linearne in koncentrične organizacije spominskega gradiva in asociativnih virih mora Freud  svoj prostorski prikaz vpeljati dinamično razporeditev, ki ji pravi tudi “logična veriga”, toda ta ni nič kaj logična, temveč je “razlomljena črta”, ki napreduje vzdolž kar najbolj ovinkastih poti s površine do najglobljih plasti in nazaj, in vendar v splošnem napreduje od periferije k osredinjenemu jedru, vtem ko zadeva ob vsako vmesno postajališče…”

Tako se meje med patogenim in normalnim vedno bolj zabrisujejo, tako

“…se obe skrajni plošči optičnega instrumenta zlepita in nastane nekakšno bernardovsko notranje okolje psihičnega, ki je na meji, hkrati znotraj in zunaj, ki mora varovati pred zunanjimi dražljaji in notranjimi nagoni, poleg tega pa mora opravljati protislovno funkcijo sprejemanja iz zunanjega sveta in trajnega ohranjanja v spominu notranjega očesa. (…) Kantov spomin na znastveno revolucijo, Andenken, do katere nas je privedla srečna misel le na enega posameznika, pa zadene ob njegovo hervorbringen, postane torej spomin, ki sam proizvaja svoje objekte, in ta dobi pri Freudu status spomina kot čiste konstrukcije v analizi, konstrukcije fantazmatske preteklosti, ki se ne razvija, temveč ponavlja.”

“V svojem nenehnem spopadu z religijo in v razkrinkavanju njenega neizogibnega neuspeha je Freud pravi dedič razsvetljenstva. Znanost je zanj instanca razuma, ki premaga vraževernost in se spoprime z religijo kot z otroškimi strahovi in bojaznimi, ki jih človek nosi s sabo v dobo odraslosti; pomeni vztrajni napor, da bi segli onkraj otroškosti in našli izhod iz nedoletnosti.”

Vendar kot dedič je hkrati tudi njegov nevarni nasprotnik:

“Oče je objekt, ki je znotraj, toda ki je hkrati tudi izgubljen – za vedno. (…) Objekt znanosti je objekt, ki vztraja v partikularnem.”

Zato je psihoanaliza po mnenju Eve Bahovec upravičeno znanost. Freud se je namreč:

“Raje kot z učenjakom, ki bi izumil kaj novega, primerjal z osvajalcem, conquistador, ki osvaja sicer neznani prostor, ki je bil že od nekdaj tu, in ki odkriva, tako kot arheolog, nekaj starega, a dobro znanega, predvsem pa nekaj usodno privlačnega: fascinacijo z neizrekljivim.”

povodom stogodišnjice rođenja filozofkinje, spisateljice i u svakom smislu revolucionarne figure u istoriji mišljenja – SIMONE DE BEAUVOIR – održan je odličan znanstveni skup 26. IX u zagrebu! počastvovana što sam učestvovala u tome i imala priliku čuti toliko sjajnih izlaganja, kratko ću ocrtati šta se to dešavalo u petak u europskom domu. prvo, glavna atrakcija je bilo veliko svetsko ime CHRISTINE DELPHY, prilepljeno uz radiklane materijalističke struje feminizma, koja je lično poznavala simone, došla iz pariza i održala predavanje zaboravljeno naslijeđe simone de beauvoir: kritika majčinstva. ono što mi je tu bilo najzanimljivije, mada se nažalost nije pokrenula toliko velika diskusija o tome (koliko sam očekivala-priželjkivala, osim što je asja bakić dala odlične komentare u popodnevnoj disusiji), bila je upravo tema majčinstva. simoninu kritiku majčinstva christine je videla kao aktuelnu i danas, opisujući je u mrežama pojmova :::: moć odraslih, apsolutna vlast nad detetom, osporavanje autentičnosti želje za majčinstvom (dakle majčinstvo prikazano kao društveni konstrukt, a ne biološki fatum)… i ono što je najbitnije, christine je postavila pitanje da li danas žene zbilja slobodno odlučuju da li žele imati djecu ili ne? ona smatra da je u našem društvu takva odluka i dalje veliki rizik, jer žene koje odluče da ne žele djecu moraju biti sigurne da će biti uspešne u drugim područjima da ne bi doživljavale socijalnu sankciju. mislim da je po tom pitanju u pravu, u našoj sredini to je strašno osuđivano, žena koja ne želi imati djecu je sebična, bez ljubavi, kučka, karijeristkinja, ambiciozna, hladna žena, feministkinja, naučnica … ili već neko drugo pogrdno ime.

sledeće, meni lično najbolje, predavanje održala je EVA BAHOVEC sa sveučilišta u ljubljani, pod naslovom možda će ovo stoljeće jednom biti poznato kao bovoarovsko. izlaganje je imalo i performerske momente, kada je eva izvadila iz svoje ženske torbe oruđa/organone kojima ženski lukavo traži žene u istoriji :::: metar (koji predstavlja linearno vreme zapadne istorije, sa upisanim godinama i važnim imenima i događajima, kao npr. kada je došao krompir u evropu…) i lupu, povećalo (s kojom pokušava da nađe skrivene žene). postavljajući pitanje zašto nema velikih ženskih figura u povesti, predavačica je istakla tri momenta :::: metaforu ’vlastite sobe’ (koja još uvek važi za žene u nauci, politici… svugde) + primer šekspirove sestre (koja tragično okončava svoj život spisateljice); zatim momenat skrivenosti žena u istoriji (kao učinak vlasti u granicama znanja, čak i u granicama čistog uma), citirana je i lidija sklevicki sa konstatacijom da u istoriji ima više konja nego žena; i vanjskost dimenzije ženskog, koja je konstitutivna za filozofiju (sa svim njenim promenama paradigmi i pokušajima vraćanja antifilozofije), čiji status je i dalje upitan. analizirajući badiouov ’francuski filozofski momenat’, eva postavlja pitanje koji su razlozi odsutnosti simone de beauvoir i iz filozofije, i iz antifilozofije. i na kraju – razmatranje velike ’slepe mrlje’, i privilegovane filozofske figure, u filozofiji simone de beauvor, a to je ime sigmunda freuda.

izlaganje SVETLANE SLAPŠAK, sa institutum studiorum humanitatis iz ljubljane, naslovljeno je :::: simone de beauvoir i ženska povijest: zaboravljena poglavlja drugog spola, i odnosilo se na analizu uloge simone de beauvoir u stvaranju discipline ’čitanje antičkih žena’. svetlana je postavila pitanje zašto danas feministice češće citiraju foucaulta nego simone, kada je ona izuzetno značajna u esejističkoj istoriografiji i izučavanju uloge žene u drevnim kulturama. TATJANA JUKIĆ, sa sveučilišta u zagrebu, održala je sjajno predavanje pod naslovom :::: mazohizam lomače za sadea: beauvoir i filozofija u budoaru, analizirajući simonin text ’treba li spaliti sadea?’ i nudeći simptomalno čitanje, vezujući kritičko i kliničko kako je karakteristično za radove deleuzea, pri čemu ovo čitanje pokazuje kako onda i sama simone de beauvoir radi kao simptom stanja deleuzove filozofije i postaje agente provocatrice sa kojim se ulazi u samu revoluciju! NADEŽDA ČAČINOVIĆ, sa sveučilišta u zagrebu, govorila je o ljubavi, o području sukobljavanja esencijalističkih i konstruktivističkih teorija govora o ljubavi, te je pokušala uneti malo reda u te loše postavljene alternative, naročito u kontekstu ljubavnog života simone de beauvoir. MAJA SOLAR je naslovila predavanje marksove sablasti u delu simone de beauvoir, ali je odmah na početku priznala kako je tim upućivanjem na derridu sledila preovladavajuće mode (htela riba biti moderna!), te je ponudila čitanje simone de beauvoir i marxa, kao ključne revolucionarne misaone figure, iz althuserra (i ranciera, ssto nije stigla zbog kratke minutaže). NADA ĐUKIĆ, iz ankarana, izlagala je o vezi javne i privatne slike simone de beauvoir, pod naslovom što razotkriva simone de beauvoir u svojoj autobiografskoj tetralogiji?

nakon pauze za ručak (koji by the way nije bio ni vegetarijanski ni veganski, ali me asja bakić odvela na sendviče sa tofuom i povrćem, kojih se može naći gotovo svugdje u ZG), sledila je panel diskusija pod naslovom simone i ja, gde su učestvovali :::: asja bakić, rada borić, maja brkljačić, slavica jakobović fribec, milena karapetrović, biljana kašić, igor marković, venita popović, kristina posilović, sandra prlenda, ivan radenković i svi*e prisutni*e. e taj deo me malo unervozio-unezverio. odjednom je nastao sukob, ili da kažem odjednom je skup retrogradirao u neko primitivno stanje, gde se, ne znam kako, opet raspravljalo o alternativi teorija ili aktivizam, pa su se teoretičarke i aktivistice dobro podžapale, a još gore je bilo to što christine delphy nije mogla podneti da jedan muškarac (ivan radenković) govori o drugom muškarcu, koji je mizogin i ’uopšte nije koristan za feminizam’ (to je freud), toliko da je čak izašla u sred njegovog izlaganja, i onda se sve nekako napelo i zateglo, i taman kad sam bila spremna poručiti kokice ne bi li što pažljivije pratila utakmicu, asja bakićeva, u tirkiz zelenim čarapama, ladno dovede u pitanje tzv. sestrinstvo i te gluposti o ženskoj solidarnosti (i potkrepi to i argumentacijama simone de beauvoir), založi se za čitanja i čitanja, neke druge žene se isto take založe za nerazdvojivost teorije i prakse, i tako ispadne da smo mi teoretičarke pobedile (mnogo nas : 2) i na kraju eva bahovec nekako diplomatski ’olabavi’ situaciju, i sve se zaključi ponovnim citiranjem simonine rečenice :::: istina nas napada od svuda. tako se završio i taj istiniti napad, zbilja sjajnog skupa, odlično organiziranog (i sa odličnim simultanim prevodom). posle su nas brane i asja vodili po njihovim bogatim knjižarama, a završili smo i na književnoj večeri predraga lucića, gde je govorila naša omiljena darija žilić, a upoznali smo i pesnikinju dortu jagić… kakav divan bovoarovski dan.

kakva eksplozija filozofije u novom sadu. prvo žižek, pa opet eva bahovec. sve zanimljivije eksplozije pojmova na filozofskom bojnom polju. godina u kojoj obeležavamo stogodišnjicu rođenja simone de beauvoir obeležena je i na dan njene smrti (14.aprila). eva bahovec je održala na filozofskom fakultetu sjajno predavanje i otvorila nova bojna polja i drugačije orijentire. za razliku od uobičajenih interpretacija simone koje uglavnom idu na egzistencijalističku priču ili stavljanje simone rame uz rame pored sartrea,merleau-pontyja, heideggera end so on, eva bahovec otvara nova pozicioniranja. jedno ’poststrukturalističko’ čitanje simone. simone njom samom. simone i freud, simone i marx, simone i nietzsche. sve je to simone njom samom. baš sa one nemoguće pozicije istine koja govori, pozicije Drugog, pozicije žene. naše simone kao filozofkinje koja ne konstituira identifikacije u egzistencijalističkoj vizuri kroz vlastite aktove, već u diskurzivnim matricama. and so on. ustanovila sam, tragično, da mi nije snimljeno ništa od predavanja iako sam dva puta proveravala je li dobro uključen diktafon. tako se opet mesto izjave nije poklopilo sa mestom izjavljivanja. i još jednom došlo (slovenačko) proleće u novi sad.

sad više ne ne znam tačno kada, ali ima na primer nekih mesec, ma i više, dana, kako je u novom sadu gostovala slovenačka filozofkinja i feministkinja eva bahovec, održala predavanje u prostorijama ženskih studija, pod naslovom ABECEDARIJUM FEMINIZMA, kojim bi se u osnovnim crtama trebalo odgovoriti na pitanje ŠTA JE FEMINIZAM? skiciraću neke osnovne momente ovog inspirativnog predavanja, naročito zbog toga što u novom sadu retko imamo prilike slušati FILOZOFSKE FEMINIZME, jer od ovih drugih feminizama vrvi i bruji ceo grad.

neka vrsta uvođenja u problem feminizma izvire iz opusa ’vesele nauke’. eva je postavila pitanje šta uopšte znači orijentirati se u feminizmu, koji je, kao i svaka druga praksa mišljenja BOJNO POLJE Kampfplatz (Kant je rekao da je filozofija bojno polje). što se tiče feminizma, kao i mišljenja uopšte, SUKOB su odigrava na razini pojmova, konceptualizacije. a na bojnom polju su uvek potrebni orijentiri. eva izdvaja tri orijentira koji nas uvode u samu stvar feminizma.

=1. prvi nivo sukoba odvija se na razini rasprave sa misaonom tradicijom, u vezi sa pozicioniranjem Žena u istoriji (mišljenja). vodi se rasprava o tome kako su Žene kao autorke odsutne, nema ih u istoriji i postavlja se pitanje zašto je to tako. ali takođe postavlja se pitanje jesu li Žene odsutne zato što ih zbilja nema ili ih je bilo ali su skrivene (pa je moguće naknadno ih razotkriti). ako su žene samo skrivene u istoriji, onda su one postojale ali nisu upisane. no ovo je paradox! svenka savić, diskurs viceva :::: zašto crnogorac drži pored kreveta jednu praznu i jednu punu čašu vode? možda će biti žedan a možda neće. lidija sklevicki pregledala sve udžbenike istorije jugoslavije i ustanovila da se više pominju konji nego žene! u istoriji ima više konja nego žena! ali šta je uopšte autor i autorstvo? da li je vezano samo za figuru, ime ili za tekst (poststrukturalizam)? dekonstrukcijom imanentnih kriterija filozofije, nauke, umetnosti…. dolazi se do toga da neko ne može biti autor ako nije upisan u povest. double bind feminizma – žene su već sami paradox pitanje odsustva ili nepostojanja. ODSUSTVO v Ø

=2. SUKOB OKO ZNAČENJA. de bello (o sukobu). u slovenačkom rečniku (SSKJ) feminizam je definiran kao sukoba za prava žena, ali i kao pojava ženskih karakteristika kod muškaraca, primer EVNUHA….. dok u vujaklijinom Rečniku stranih reči i izraza(2002), feminizam je :::

= pokret žena za oslobođenje od podređenog položaja i izjednačenje u pravima sa muškarcima; ženskost, ženstvenost, ženske draži;

= ženske osobine kod muškarca, naročito kod homoseksualaca.

dona haravej = tamo gde mislimo da je reč o čistoj objektivnoj nauci – ideologija. pitamo se za koga je to feminizam? da li je zbilja čista objektivna nauka? da li se radi o predrasudi autora ili o širem kontekstu? ZA KOGA je to značenje onako kako je definirano u rečnicima? u rečniku muškarac je definiran kao čovek =razina univerzalnosti, dok je žena definirana kao osoba =niža razina žena je u povesti, onda kada je upisivana, prikazana ili kao ekstremno pozitivna figura, oličena u liku žene-svetice-majke, NEČULNE ŽENE, ili pak kao izrazito negativna figura, u liku fatalne žene, zavodnice, kurve, ČULNE ŽENE.

+ STABAT MATER (stajaše (pored krsta) majka (Isusova)). povesna deskripcija žene odigravala se naglašavanjem figure stabat mater, kao najpozitivnije strane Ženskog. Žensko je najviše vrednovano u liku majke i u liku device (takođe apstraktne Muze), u liku bića koje gubi svoje telo i reducira ga na samo jednu funkciju, ali prikazivanu kao ‘svetu’, na rađanje. idealizirana figura majčinstva samo ponavlja svoju ‘prirodnu’ funkciju očuvavši devičanstvo, dakle stabat mater je figura tela koje nije telo, telo bez želja, uživanja, telo koje ne postoji, osim reducirano na reproduktivnost. idealna (sveta) žena prikazivana je kao devica i kao majka, njezina biologija se opisivala kao nužni, večiti, ‘prirodni’ ciklus.

- FEMME FATALE prostitutka. $ (ne dolar već lakanov precrtani subjekt).

zzena je zapravo i jedno i drugo! žena je uvek više nego muškarac više ambivalentna. Dakle, žene su u istoriji ODSUTNE ili su reducirane na majke ili nešto jako loše, ali su i jedno i drugo = one su paradox, SIMPTOM (žižek – simptom razvoja). KULTURA – PRIRODA. SUŠTINA (BIVSTVO) – POJAVA. ISTINA – PRIVID. žene su na strani prirode, pojave, privida….

=3. SUKOB ZA POJMOVE. feminizam kao i filozofija – hteo bi biti kreacija pojmova. POJAM.TERMIN/TEORIJA. Canguilhem (KANGILEM). refleksni luk ≠Dekart. Willis, Prohaskau, Unser…… više autora koji su osmislili tu ideju…epistemologijski kriteriji + istorija. nama se činilo prirodnim da refleksni luk najviše vezujemo za Dekarta i mehanicizam…. ovi drugi autori dolaze iz vitalističke epistemologije. SEX – GENDER. Delez – suština feminizma bi trebala da bude sukob sa svim tim budalaštinama.