Danes sem kočno prišla pri svoji ginekologinji na vrsto , čeprav je po pravilih prvi poporodni pregled okrog 6. tedna. Pri meni to ni bilo mogoče, saj je bila na izobraževanju.

Tako sem bila naročena za danes med 9. in 10. uro. Ko sem čakala v čakalnici sem opazovala vse preostale nosečke in jim malce zavidala ta čas. In čas, ki pride takoj po porodu. Ko v rokah držiš novo bitjece, ki je tako ZELO tvoje, ki je tako ZELO lepo in še tako nedolžno . Vmes prebirala svoje odpustno pismo s poroda ter se z nasmehom na obrazu spominjala prvih trenutkov z Maksom.

Ne vem, kaj je z menoj narobe, ampak jaz si želim še ene . Kmalu me je sestra poklicala k sebi, da me je stehtala, izmerila pritisk . Tehnice sem bila kar vesela, saj mi je ostal le še 1kg viška. In zaradi tega se ne mislim niti malo sekirat .

Najbolj smešen je bil naslednji pogovor:

MS: kakšen je bil porod?

MM: vredu

MS: kakšne težave?

MM: ne

MS: potrebujete kakšno kontracepcijo?

MM: ne

temu je sledil smeh .

Nato sem še malo počakala v čakalnici in šla na tisti meni čudni, grdi stol. Ampak kar je treba, je treba. Z menoj vse ok, odvzet bris. Dobila sem še napotnico za laboratorij. Namreč v času nosečnosti in po porodu sem bila precej slabokrvna. Tukaj sem bila že malce nejevoljna, ker sem mislila, da delajo samo do 10.00. Tako namreč delajo v laboratoriju nasproti mariborskega sodišča, vendar je rekla, da lahko grem kar pri njih.

Jupi, torej si moj Lump, ne bo rabil jemati dodatnih ur dopusta, da bom jaz lahko šla dat par kapljic krvi. Namreč moja mami, ga ne zna previt in nahraniti .  Vmes sem dobila še opozorilo, da naj redno uporabljava kondome, saj tako hitra druga nosečnost ni dobra.

Pri tem sem se zlahka nasmehnila, da ni nobene panike. Se ne bomo igrali, saj trenutno NI pogojev za še enega lumpija. Naslednje leto, ko bo Maks korakal proti 1. rojstnemu dnevu, bom pospešeno iskala zaposlitev. V vmesnem času pa moram še diplomirat. Ker državna porodniška 190€ in ostanek Lumpove plače , trenutno zadostuje za naše potrebe, z dodatnim članom, bi bilo pa malce težje.

Vendar grem z optimizmom naprej. Naslednje leto služba (karkoli, tudi delo v proizvodnji) vsaj za eno leto, nato porodniška. Po porodniški bi se pa verjetno lotila samozaposlitve. K temu me moj Lump preprečuje že za naslednje leto, vendar si tega še pred drugim otrokom ne želim . Potem s kakšno dobro idejo, s kakšnimi delovnimi izkušnjami in morebitnimi novimi poznanstvi ter dobrim načrtom, z največjim veseljem .

Ah, sem tečna, ne . Nič grem se cartat k moji mali, lepi štručki .

Do sedaj sva z Lumpom odkar sva skupaj (4leta plus nekaj malega zraven) likala stvari mogoče samo enkrat. Ne vprašajte naju kje imava likalnik ali destilirano vodo . Likalno desko vidiva velikokrat, saj zraven nje vedno pospravljala stojalo za perilo skozi celo leto. Namreč na stojalu sušiva nogavice in spodnje perilo konstantno. Šparava na klupicah .

Sedaj se bo pa s prihodom enega malega Lumpija malce spremenilo. Namreč odsvetuje se uporaba mehčalcev, kar pomeni malce tršo perilo… kar pa ni niti malo prijetno. Zato bova stvari morala začeti likati, vsaj na začetku in dokler se nama bo dalo. Torej dosedaj sva oprala oblekice za našo bebico v naslednjih rundah:

• modra, zelena in turkizna oblačila,
• bela, bež, svetlo rjava oblačila,
• rumena, oranžna barva oblačila,
• otroška posteljina.

Naslednje stvari še čakajo na pranje:

• plenice Štorklja,
• nekaj dekic in koc,

Namreč kar nekaj stvari so nama eni dobri ljudje posodili in jim želim vrniti stvari takšne kot so, nezbarvane. Našim ta novim, pa tudi ohraniti tale lep izgled.

Torej ves čas, ki sva ga v dosedanjih 5 letih privarčevala, ga bova porabila sedaj oz. v prihodnosti . No, pa saj tisto kar se mora ni težko, ne?

No, končno ga imamo. Bitka za voziček Jane Slalom je neusmiljena. Pardon, rabljenega. Namreč moraš imeti hudičevo srečo, da ga dobiš za dobro ceno in da ti ga ne prodajo tik pre nosom. Ok, priznam lahko bi ga imeli že prej, ampak enega nisem želela vzeti, saj ga nameravamo obdržati še za drugega otroke, če bo . Namreč tisti je imel poškodovan športni del, ampak ta je tako ali tako največ v uporabi in zato sem tistega odklonila.

Nato so mi dva prodali pred nosom in je potem se je moj lov nadaljeval. Nakar sem našla enega lepega, malo rabljenega in cenovno ugodnega, ampak se nismo mogli dogovoriti za prevzem. Najprej so čakali na nov voziček, jaz sem čez vikende delala, nato so oni odšli na morje za 14 dni. Nakar sem jih teden dni skušala dobiti na telefon, žal neuspešno. In se na koncu odločila, da pokličem druge ponudnike, ki so se pojavili .

Ti so v tem času še malce znižali ceno (-50€), kar moram priznati, da mi je bilo ZELO všeč in še barva vozička mi je bila VELIKO bolj všeč kot pri prejšnjem . Tako smo se v soboto zapeljali v belo Ljubljano ponj

zraven osnovne opreme smo dobili še zimsko vrečo, ki je resnično topla in mehka ter dežnik oz. senčnik za sonce . Razlika v ceni med zadnjima dvema je bila 100€, vendar glede na dodatke bom rekla, da upravičeno . Na poti domov sem videla še eno presenečenje, ki se je skrivalo v torbi. V torbi je še bila podloga za previjanje, tega nisem pričakovala in sem vesela, da je. Vsaj za prvih nekaj mesecev, ker nama je ni potrebno kupiti , saj ne da bi bil to problem, ampak je fajn, če ni potrebno.

Sedaj sva športni del vozička in lupinico pospravila, košara in podvozje pa še morava, saj je vse lepo ohranjeno in se mi zdi škoda, da bi se gor nabiral prah .

Sedaj morava kupiti še samo malenkosti, ampak te bodo počakale , ker se nam nikamor ne mudi in imamo še kar nekaj časa.

Včerajšnji praznik sva oz. smo izkoristili za potep čez mejo in nakup prvih večjih zadev za našega tamalega lumpa . Že pred mesecem dni smo skočili v toysa, saj so imeli takrat v akciji eno luškano posteljico za 150€ oz. nekaj takega . Vendar ko smo prišli gor, smo bili že prepozni, niso jih imeli nič več. Zato je veliki Lump, ki je veliko bolj vešč v nemščini, povprašal kdaj jih spet dobijo. In rekli so, da jih dobijo nekje junija. In takrat smo vzeli samo eno majčkeno darilo za Tinkaro, ki je naslednji dan praznovala svoj prvi rojstni dan in za na posteljico leteče medvedke za našega tamalega lumpija .

Pred včerajšnjim odhodom je Lump poklical gor in so mu povedali, da tiste, ki je bila maja v akciji, nimajo in da jo dobijo sredi julija. Ok, saj bi lahko še morda počakali 14 dni, vendar mi ni do tega, da se vozim v Avstrijo v času dopustov, saj je potem gužva za nazaj, nikoli ne vem, kako se bo moje počutje spremenilo (seveda razmišljam pozitivno, ampak nikoli ne veš) in smo se odločili za ta drugo.

En dan prej sva se še sprehodila po naši trgovini pikapolnici in malo pregledala cene, da jih znava približno primerjat z zgornjimi. Če sem že tam in če najdem kaj lepega, zanimivega in za dodatek še kaj cenejšega, potem tudi vzamem . Predvsem naju je zanimala posteljina in drugi morda malo večji pripomočki .

Na koncu smo kupili posteljico, ki jo mora Lump še sestaviti, kar jo bo v krajšem času, saj ga zanima, če je vse v škatli. Sam dela na servisu in organizira montaže ter ve, kako se kje kaj pozabi . Tako jo bova sestavila, dala gor še zavit jogi in ga potem avgusta do konca pripravila za našega Lumpija. V primeru, da ne dobimo obiska za par dni, sicer bomo to naredili malo prej . Zraven postelje smo dobili en komplet posteljine že zraven in ker je najin cilj, da otrok spi v svoji postelji, dokupila še dve posteljini zraven .

Nato sva našla še eno tako lepo, nežno dekico,

ki se ji nisem znala upreti, saj je bila tako prijetno mehka. Me je Lump zabaval, da ne ve za koga bo na koncu tale dekica. Za naju ali tamalega .

Temu kompletku:

se tudi nisem mogla upreti . Namreč je tako lep in mehek . Upam samo, da mu ne bo premajhen, čeprav je št. 50. Manjše številke skoraj ne upam kupovat .

Zraven sva kupila še tudi nekaj bodijev, saj teh ni nikoli premalo. Bodije sva vzela v C&A, saj so nama bili cenovno ugodni in všečni. Zelo všeč mi je bil tale:

in tale:

Ah, mali komaj čakava, da se nama pridružiš .

Tako sedaj imao posteljico, nekaj stvari za obleči, tako da nag ne boš . Jutri, če bo vse vredu, dobiš še prevozno sredstvo za naslednji dve leti .

Po dolgem času sem včeraj spet na naši televiziji gledala en dober film. Namreč že nekaj časa razmišljam, zakaj sploh plačujem naročnino. Ponavljajo se sami stari, glupi, znucani filmi. Večina brez zgodba in resnično nič uporabnega. Ja, vem, da bi bil moj čas veliko pametneje uporabljen, če bi prebrala kakšno knjigo ali počela kaj drugega bolj pametneta, ampak zvečer okrog 21te ali 22te, mi najbolj paše dat vse štiri od sebe in uživat v kakšnem filmu/dokumentarcu (ok, ti so prej okrog20ih na National Geographic, National Planet in Animal planet (moj favorit )) ali zanimivi seriji.

Pop TV in kanal A že kakšna dva meseca ponavljata stare serije, ki smo jih v tem obdobjih videli, nekatere so sicer še vedno zanimive, a večina že znucanih (ala Dr.House, Prison Break, Shark, ne vem mogoče še kaj).  In tako vedno pristanem na hrvaškem programu, kjer vrtijo stare filme iz 80ih ali še starejše. Kar me niti malo ne moti, saj imajo te VEDNO zanimivo zgodbo. In filmi z zgodbo me pritegnejo. Ok, priznam pa tudi, da znam uživat v kakšnih risankah, ravno tako . Pač sem en velik otrok, ki nikoli ne želi odrasti .

In s tem tednom je Pop tv uvedel nočni filmski maraton. Dosedaj nisem utegnila pogledat nobenega – vse do včeraj, ko me je pritegnil film z naslovom Navadni ljudje.

film je letnika 1980, ampak resnično vreden ogleda. Po mojem mnenju bi si ga moral ogledati resnično vsak starš. Če le imate nekaj časa na voljo, si ga oglejte do konca, ne bo Vam žal.

Pred cca. 20 leti sta moja starša kupila zgornjo parcelo (tam kjer je rjavo). Nato čez nekaj let ločila. V vmesnem času nakupila osnovne potrebščine za začetek gradnje takrat naše bodoče hiške. Nato sta se ločila.

Nato  se je ati smrtno ponesrečil avgusta 1992 in od takrat je parcela stala na miru. No, čisto na miru ne. Vsaj po pogovoru sosedov so se čez njo fletno sprehajale srnice, v njej bivale kače, občasno jo je nekdo pokosil. Kdo? Nimam pojma, ampak hvala mu . Ta parcela je od Maribora oddaljena cca. 30 min in je kar fletna, sploh sedaj ko je pokošena in je dosedaj mirovala.

Vse do prejšnjega tedna, ko me je poklicala ena gospa in rekla, da jo parcela zanima in če je na prodajo. S tem vprašanjem me je ZELO presenetila, saj vem, da obstaja, ampak o prodaji nisem oz. nismo razmišljali. Namreč sedaj se parcel (nepremičnin na splošno) tako ali tako neizplača prodajat in predvsem  sem nanjo še vedno čustveno navezana. Nato povem mami, da je nekdo klical za parcelo in ona je takoj za prodajo, seka po temeljitem pogovoru doma, tudi. Jaz zadržana in normalno, večina prevaga.

In zato smo se sedaj skupaj odločile, da parcelo sicer prodamo, vendar je ne mislimo prodati pod ceno. Namreč nobenemu izmed nas se sedaj ne mudi. Uredili smo jo tudi, saj če je v doglednem času ne bi, bi lahko plačali kazen. Vendar smo tudi to s prijaznim sosedom uredili.

V kolikor ne dobimo prave cene, bo ostala. Že sanjam, kako fajn bi bilo (po eni strani) tam živet. Vstran od glavne ceste, blizu avtocesta, železniška postaja, mali potok nekje malo bolj vstran, še nisem šla na sprehod tam dolgo, da bi znala povedat. Vendar hkrati malo daleč do vrtca, šole ipd. Bi pa bil to vredu piknik prostor ali vikend.

Ah, bomo videli, kaj se bo še z njo zgodilo .

Danes je svetovni dan knjige. Sama zelo rada berem že iz otroštva, jih spoštujem in pravilno negujem. Ne maram popisanih knjig, politih in uh na njih.

V otroštvu sem zelo pogrešala, da nismo imeli skoraj nobene knjige doma. Takšne berljive, kakšnega romana, zgodovinske ali knjige pokrajin. Vedno sem morala v knjižnico ponje. Saj nimam čisto nič proti knjižnicam, ampak rada jih imam in rada jih prebiram. Ko se je na začetku študija prikazal en promotor Sveta knjige, sem se včlanila in zaenkrat še tam tudi ostala. Tako sem sama povečala svojo bralno polico. Na njej se najdejo kakšni romani, kuharske, zgodovinske in knjige, ki jih želim imeti. Zelo rada bi nekega dne, ko bom velika imela v svoji zbirki Cankarja, Prešerna, Voranca, Antigono in še kakšno svetovno klasiko.

V kolikor se pojavi priložnost za hiško, bi si zelo rada uredila takšno malo knjižnico. Nekaj omar s policami, z veliko knjigami in prejetno zofo z bralno lučko v ozadju. Se pravi v prostor, kamor prideš, ko si želiš popolne samote ali samote s knjigo v roki . Pri enem znancu so imeli eno veliko sobo polno knjig, me je kar mikala in tam sem tudi dobila idejo o takšnem prostoru .

Moja najljubša knjiga je en čisto navaden roman Danielle Steel z naslovom Dragulji. Tole knjigo sem dobila pred leti za rojstni dan od prijateljev. Nekaj časa je nisem vzela v roke, nimam pojma zakaj. Ko sem jo začela brati, sem jo prebrala na dušek. Všeč mi je zgodba, všeč mi je njihovo življenje. Ob tej knjigi sem tudi odrasla. Namreč takrat sem bila s fantom, s katerim se nisva in nisva mogla normalno pogovarjat in povezano s tem, tudi ne razumeti.

S to zgodbo sem spoznavala koga želim in potrebujem ob sebi. Kakšnega življenja si želim, kaj mi je v življenju vredno. Vsa ta vprašanja sem si postavljala ob tej “limonasti” knjigi. Glavno je, da sem si jih takrat postavila in šla dalje… Seveda, se zavedam, da je to zapisana zgodba, ki z realnim življenjem nima nobene zveze. Niti si ne želim enakega življenja in finačnega stanja, kot ga imajo glavni junaki. Od te zgodbe si želim le to ljubezen, ki je med glavnima junakoma. Ni povsem rožnata, imata svoje probleme, vendar jih premagata. Ljubezen ni le romantična in samoumnevna, zanjo je treba delati: jo spoštovati in negovati.

Mislim, da ne obstajajo slabe knjige, samo prave bralca morajo najti. To je podobno kot v slikarstvu in kiparstu, stvar subjektivne presoje in enostavno trenutnega vzdušja opazovalca.

Včeraj pride moj Lump celi navdušen domov, da bi on šel na testno vožnjo s Citroenom Berlingotom, da se naj oblečem in greva. Ok, ker sem bila že malo lačna ga pogledam, če ni lačen, ker ponavadi pride lačen domov. Se smejiva drug drugemu, kar tako.

In mi pade v glavo, kaj pa če avta sploh ni tam. Vzamem telefon in pokličem na Avto Plus, kjer mi prijazen gospod odgovori, da žal več ni možno, ker ga ni in da naj pokličem danes, da se dogovorimo. Nič se danes vstanem in pokličem. Ko se mi oglasi prijetna gospa in ji povem, kaj si želim. Mi prijazno pove, da je mogoče vendar le vsak dan v dopoldanskem času vse tja do 16.00.

To me pa pogreje. Avto kupujeva za oba, kupujeva velik avto in zanj ne bova dala majhnega zneska -> kar pomeni, da preden greva v nakup, bi ga rada sprobala. Rada bi videla kako se obnese na cesti, kako je pregleden in kakšno je počutje v njem. Normalno, ne?! Ali imam čudne ideje, sanje?

Moj Lump, dela vsak dan od 8.00-16.00 ali še kakšne pol urce kasneje. Namreč včasih njegov šef pridirka v pisarno zadnjo minuto in razprava se začne. Kar nobenega od naju niti približno ne moti. Namreč njegov šef je zelo, zelo zanimiva oseba in vsako informacija, ideja, ki jo dobiš od njega, je v večini primerov uporabna, predvsem pa zanimiva. En tak zelo prijazen gospod, katerega upam, da bom imela kdaj čast spoznat. In potem še približno 30 min do doma. A mi lahko prosim nekdo zaupa, kako lahko nekdo sproba in kupi avto do 16.00. Kdo lahko iz službe skoči za eno, dve uri ne da bi ga nekdo v službi grdo gledal? A nismo v času recesije? A prodaja avtomobilov ne upada?

In kar je najbolj smešno od vsega, je razlog, zaradi katerega ne moreva preizkusit avtomobila. Razlog leži v tem, da se s tem testnim vozilom vozi njihova ga. direktorica, ki ima tak delovni čas. Sedaj me pa zanima, ali je ta gospa, tako zajebana (oprostite izrazu), da je ne upajo vprašat in ponuditi drugega avta ali prodajalka, popolnoma nesamozavestna, čudna…

Tako sem vsa začudena po pogovoru z njo odložila slušalko in se čudila… Poklicala Lumpa v službo in se čudila…

Nato je on malo pogooglal in ugotovila sva, da sta v najini okolici še dva prodajna salona citroen. Eden na Ptuju, drugi v bližini AvtoAktiva, če se ne motim. Avto City in Švarc. Na njihovi strani sem poiskala telefonsko številko in poklicala nama bližnji AvtoCity, kjer sem se v 2 minutah dogovorila za jutrišnjo testno vožnjo .

Ja, če ne bodo zaslužili eni, bodo pa drugi. Osebno raje dam denar tistemu, ki se je pripravljen prilagodit nama. Se že veselim jutrišnje testne vožnje z berlingom .

Znate šta… ja sam u velikom problemu. Verovatno ste vi, tako čitajući sve što pišem, to i videli, još odavno, ali ja tek sada nazirem svoj problem. Zarobljena sam u jednom jako umornom telu sa dušom devojčice koja sve može. Ne vidim način da to promenim. Kako da odmorim telo, da bi moj duh došao do izražaja. Dok razmišljam, maštam, pišem vidim jednu Ivanu. Kada se pogledam u ogledalo vidim neku drugu Ivanu. Izbegavam da se ogledam. Nisam sebi više lepa. Ne…nema to veze sa herpesom, sa bubuljicom na čelu, sa kosom koja je procvetala u proleće, sa tri-četiri kila više. Bore još uvek nemam. Ostarila sam bre.

Sećam se svoje mame kada je imala 34-35 godina. Tada sam ja bila treći razred ko moja Jovana sada. Moja mama je bila lepa. Ja nisam lepa svojoj deci. I dalje imam dobre sise. Posle troje dece, stoje gde im je i mesto. Verovatno bi nekoj paćenici trebalo 25 operacija da bi ih vratile u srazmeru sa dušom. Mada one nikada ne operišu sise zbog ne srazmere sa dušom. U tom slučaju, ja bih morala da ih vratim u fazu pupljenja.

Da pređemo na sve ostalo što žene ne vole kod sebe, zato što je veliko ili malo. Moje dupe je, eto samo jednostavno dupe. Nikada mi niko nije rekao ni da je koščato i malo, jer nikada nije ni bilo, niti mi je ikada iko rekao da sam neka guzata. Dupe ko i svaka guzica. Stomak? Hm…sve mi se nešto čini da su ona tri kila baš tu ostala. Nešto na stomaku, nešto na guzici. To što ja sebe ne vidim lepom nema veze sa tim. Nema nikakve veze sa fizičkim izgledom.

Moj fizički izgled ima veze sa onom dušom što je pomenuh. Nije mi to sve nekako srazmerno. Zato se i ne ogledam. Nije mene briga šta drugi vide. Teško mi pada što ja ne vidim ono što treba da vidim. Što znam da je realno.

Nekako nemam snage da to isto telo koje mi pripada, dovedem u red sa tom dušom koja me vodi. Nisam ni delić rekla ono što sam htela. Čitajte između redova. Glupa sam. Ne umem. Umem ja da nosim svoje godine, ali nikako mi se ne slažu sa onim što imam u duši. Znate šta…ja sam u velikom problemu.

Danes pred slabo uro lepo leživa zleknjena na kavču in normalno, kakor vsak dan do sedaj, gledava TV. Ko na dvorišču in parkirišču poslušava dizlaša. Ok, jaz moram priznat, da sem tudi bila že malce v drugem svetu. Ko se Lump spravi na balkon gledat, čez par minutk, pobere fotoaparat, se obuje (brez nogavic), da nase jakno (spodaj samo kratki rokavi) in leti čez vrata.

Ok, sedaj sem že vedela, da se je nekaj zgodilo. Glede na rekacijo, ziher eden od najinih avtov, ki sta sparkirana precej skupaj. Nič grem na balkon, da vidim za kaj se gre. Lump hladnokrvno se postavi za tovornjak, slika tablico, gre do mojega avteka, slika, se vrne do tovornjaka onega tipa noter tak nabliska, ker sem še jaz videla flash v 1. nadstropje . Prav smešno, ga je bilo gledat, ko pleše zunaj po dežju s fotoaparatom .

Se skuša nekaj pogovorit s tipom, ki sedi v avtu. Sama že iščem dodatne kose oblačil. Namreč, malo prej sva prišla iz Celja, se zleknila na kavč, sezula zokne, dala nase domača, tanka oblačila, po domače . Pridem nazaj na balkon, kjer dobim prošnjo, da pokličem policijo.

Ok, kaj jim pa naj povem? Namreč kaj se dogaja doli, nimam pojma. Nič pokličem policijo, se zmenimo in se vrnem, na svoj “delovni” prostor. Ko mi spet reče, da naj pridem dol s prometno in osebno za oba. Vzamem še ključe od avta, za vsak slučaj. Pridem dol… Oni tip iz tovornjaka pijan, tako da hodit ne more… Pol izvem, da je še brez papirjev, brez denarja… Namreč moj avtek jo je odnesel z manjšimi poškodbami: šla je samo kljuka od vrat. Ampak, ker je bil butec brez papirjev, brez centa, skratka ni imel ničesar, pa tudi pogovarjat se ni želel, sem bila ZELO srečna, da sem že poklicala policijo. Čeprav glede na škodo, mi je še sedaj smešno. No, upam, da me jutri ne čaka kakšno večje presenečenj .

Pol se tip začne veselo opravičevat, da ni mislil,… Normalno, da ni mislil, če bi mislil:

1. ne bi pil
2. v kolikor bi pil, bi poklical nekoga, da pride ponj
3. bi privolil v dogovor, ki mu ga je ponudil Lump (daj ključe od avta, daj nekaj denarja, te zapeljem domov -> vse brez policije, ni želel slišat )

Pride policija, priznam, da so bili hitrejši kot lani v Fiesi . Najprej seveda povprašajo, se pogovorimo, vzamejo osnovne podatke… Da tipu za pihat, nama pa da naj raje stopiva pod streho in se slišimo, ko bodo opravili z njim. Frajer je napihal 1,18.

Vem, da ima Eva veliko za povedat preko kadilce, se tudi precej strinjam z njo. Vendar se mi zdijo takšni pijančki, veliko bolj nevarni in veliko bolj ogrožajo ljudi okoli sebe. Namreč v času, ko smo čakali na policijo, se nama je opravičeval… in to na veliko. Ampak, a vam lahko priznam, da meni je vseeno za tole škodo. Ta škoda je najmanjša, ki jo je danes lahko naredil… Glede na to, da je doma malo iz Maribora, je imel še precej poti pred seboj. Koliko ljudi, koliko mladih, neprevidnih, bi mu lahko prekrižalo pot? Koliko očetov, mam in otrok se znajde na cesti? Nesreče se dogajajo, zanje je potrebno le malce nepazljivosti in lahko nekoga povozimo, tudi do smrti. Da pa sedemo, v avto vidno vinjeni, tako da komaj hodimo, je pa to dodatno izzivanje. Da o tem, da je rekel, da ima nosečo ženo doma niti ne govorim. Tudi njemu bi se lahko kaj zgodilo in še nerojen otrok, bi ostal brez očeta. Zakaj? Ker je bil ta najbolj pameten in najbolj sposoben za vožnjo.

Policisti so ga lepo posravili v kareto in odpeljali na policijsko postajo. O tem, kakšne težave bo imel, raje ne razmišljam. Sicer pa si jih je tako ali tako sam zakuhal. Ampak tokrat je po najini zaslugi, vsaj en bedak manj na cesti. Ja, preklemano dobro se počutim, zaradi tega.

Nesto veoma sveze, pravo iz kuhinje “genijalnog, glupog Drummer-a”

Za sve one koji se pitaju da li ce recept uspeti i vama, ili je to poslo za rukom samo ovoj budali, odgovor – ne ocajavajte. Uz malo nesrece svako to moze uraditi. Za uspeh su vam potrebni sledeci sastojci:

* glavobolja ili neka druga stresna situacija koja dovodi do nezadrzivog pada koncentracije
* zanimljiv nocni program na radiju koji sadrzi bar jednu pesmu sa ljubavnom tematikom
* mobilni telefon
* poznavanje nacina funkcionisanja mobilnog telefona – uza oblast – slanje SMS poruka
* za uspeh ovog recepta NEOPHODAN sastojak je da prijatelj bude SUPROTNOG POLA

Recept:
U gluvo doba noci, dok vas boli glava (ili ste pod uticajem neke stresne situacije koja je dovela do pada koncentracije), pojacajte malo radio. Pustite da vas muzika sa radio-talasa ponese i da vam neki unutrasnji glas kaze kako bi bilo lepo da nekom napisete lepu poruku i pozelite mu laku noc i mirne snove. Potom, dovoljno je da uzmete telefon u ruke, odaberete prijatelja do koga vam je veoma stalo (za uspeh recepta dobro obratiti paznju na poslednji sastojak) i napisite poruku u kojoj cete citirati refren omiljene pesme iz stavke 2 na listi sastojaka.Naravno, za uspeh je takodje neophodno da NE GAJITE TAJNA OSECANJA PREMA TOM PRIJATELJU. U suprotnom, recept nema smisla jer ste u tom slucaju spemni na posledice.

U uspesnost recepta ne treba sumnjati, sanse su veoma bliske 100%. Nazalost…

Na kraju…ako ste iole pametni, ne iskusavajte recept na ljudima do kojih vam je stalo. Izgubicete nesto sto vam je veoma bitno u zivotu, oslonac, utehu i lepu rec kada vam je potrebna…sto bi Elvis rekao “The bridge over troubled water”…nesto neprocenjivo.

Zato, moja preporuka je da sacuvate i sakrijete negde ovaj recept. Procitajte ga ponekad. On vam mozda nekad pomogne DA NE DODJETE u slicnu situaciju kao ja, i pozabavite se malo detaljnije TEORIJOM SEKUNDE…

NAPOMENA ZA KRAJ: ni u jednom momentu nemojte ni pomisliti da krivite druge za svoje greske. Krivica u ovom slucaju je u potpunosti moja i bremen nastale situacije sam moram nositi…

Da li me to sto sporo prelazim ulicu (na obelezenom pesackom prelazu) svrstava u kategoriju zivotinja? Da li tebe podsecam na psa ili macku koji mozda prvi put, neoprezno prelaze ulicu? Iste one koje si juce ostavio da iskrvare na mokrom asfaltu,a pre toga ih sa osmehom na licu ispeglao svojim novim automobilom. Podsecam te ovako usporen i ukocen na kakvu ranjenu zver koju kao vrsni i ostrsceni lovac juris i proganjas, cekajuci pravi trenutak za završni hitac?

NE???

PA GDE SI SE ONDA ZALETEO SA TIM AUTOMOBILOM? KUDA ZURIS BATO, BRE?

Znam, kasnis na veoma vazan poslovni sastanak…usput u toku voznje, dok premestas telefon iz ruke u ruku, kao kroz maglu prisecas se osnovnih pravila voznje koja si verovatno nekad ucio i polagao.Verovatno jesi, naravno, ako te obaveze nisu i u tome sprecile, pa si odlucio kupiti jednu dozvolu, da imas, zlu ne trebalo.Moyda te zaustavi neki revnosan policajac, ko zna…Mada sumnjam, tablice ti imaju cetiri cifre, nisi ti na listi za pregled…

A ne, pogrešio sam…Ti si onaj mali kome je tata pre neki dan kupio novi auto, ali nije stigao da ti objasni osnovna pravila iz oblasti kulture voznje…Eh, ova danasnja omladina, puna energije…Da li ja to vidim osmeh na licu dok velikom brzinom proleces kroz baru koja je tik to trotoara i tom prilikom posteno okupas mene i još dva putnika namernika koji su se u kobnom momentu tu zadesili? Naravno, dao si nam izbor, ili da nas poprskas ili da djipimo u Ljubostinju…kupanje nam ne gine, kako god okrenes. Ko zna, mozda i ti budes te srece da nekad, mozda kad dodješ u moje godine, budes pocascen ovakvim izborom.Hvala, sine, hvala!

Oooo, pa ti zbilja mnogo zuris. Izvini što ja nemam razumevanja za tebe i što ovako lagan i razgiban ne pustim korak. Kako ti samo lepo radi ta sirena…vidim da je nova, prodorna, retko koriscena…melem za moje usi. Vidi samo da je ne koristis cesto, pohabaces je. I nikada, ali bas nikada nemoj da je koristiš na putu, kad ti neko presece put ili uleti u makaze. Ko zna, mozda tog nekog iznerviras i isprovociras, pa on izleti iz svojih kola i posteno te premlati. Ne, drzi se ti oprobanog recepta, sviraj samo slabijima od sebe, to uvek pali. Mada, da budem iskren, samo da sam malo mladji, ni ovaj kamen ispred mene mi ne bi izgledao tako daleko. Doduse, i da ga bacim za tobom, ni tri penzije mi ne bi pomogle da ti nadomestim nastalu stetu.

Iskreno, ne znam odakle ti pravo da se tako nekulturno ponasas, da u voznji zauzmes celu ulicu. Volis voznju levom stranom? Pravis se Englez jel? Ma znao sam da je to…Ma samo se ti igraj, vozi onako kako mislis da treba, vremenom ces nauciti neke stvari, samo nadam se ne na tezi nacin…

I za kraj…nekad sam i ja vozio. Doduse, u nekom mirnijem vremenu, kada su ulice bile sigurnije. Ponekad i ja dodjem na red da u kuci, na kompjuteru zaigram Collin McRea rally ili NFS…nije moj unuk cicija. Znam i ja neke trikove, vozim i ja brzo i divlje…ali za razliku od tebe nije mi Pasterova poligon za testiranje mojih sposobnosti. Casti sebe, kupi volan za igranje, zavali se u fotelju i vozi onako kako mislis da valja. Bolje da puknes koju hiljadu dinara za volan,nego da nosis nekog na dusi…

Posveceno deki Nenadu sa treceg sprata, vecitom borcu…protiv vetrenjaca

Končno lahko rečem, da je bolanih ljudi okoli mene vedno manj . Lump je bil zadnja dva dneva vse boljši in sem oz. sva  morala to izkoristit, da sva šla malce obiskat trgovine s pohištvom. Namreč po temeljnem razmisleku sva se odločila, da vseeno kupiva dnevno sobo z novo sedežno.

In ker je v četrtek prispela domov reklama iz trgovine Spona sva šla najprej tja pogledat cenovno ugodno sedežno, ampak je bila žal prevelika za najin prostor, ki ga imava in se odpeljala dalje . Zapeljala sva se v Hoče, natančneje Lesnino. Tam sva se zadržala kar precej časa in našla dve dnevni sobi, ki bi nama ustrezali.

Potrebujeva namreč veliko prostora za VHS kasete, DVDje, CDje, objektive, fotoaparate, knjige, revije, a sem knjige že omenila?   Namreč knjig imava kar nekaj in jih ne želiva pogrešat. Jaz bi še rada kakšno dodala npr. Cankarja, Kovačiča, Rožanca in morda še koga. Trenutno imava največ knjig na temo fotografije, računalništva, nekaj jih je še za duševno rast, tudi nekaj kuharskih se najde. Na svoji polici bi rada tudi videla celo zbriko Harryja Potterja v angleškem jeziku .

Nato sva se še malo sprehodila med sedežnimi in ugotovila, da bi morda bilo bolje kupiti dvosed in trosed, kakor sedežno v obliki črke L. Namreč lažje se je pogovarjat s teh dveh . No, in nato krenila proti Rutarju, bolj tako, kakor z namenom, da bi tam kaj kupila. Namreč sva bila že 90% prepričana, da bova vzela tole:

V Rutarju sva “naletela” na veliko, ampak res veliko omaro, v višino meri 2m, v dolžino in širino 2,5m, z drsnimi vrati in ugodno ceno. Takšno omaro sva gledala že precej časa. Namreč, saj veste, da imamo ženske vedno veliko oblačil, samo moj Lump, mislim, da jih ima več kot jaz , tako da sva temeljito pomišljala. Ravno v tem “slabostnem trenutku” je prišel mimo en zelo dober in prijazen trgovec, s katerim sva se pogovarjala… Ponudil je še dodatni, gotovinski popust,…

Ampak meni zdrava pamet, da danes nisva šla kupovat omare za spalnico, ni dala miru in sem rekla, da nama je tole pač bolj padlo z neba, zaradi dobre cene, ampak najbolj potrebujeva dnevno sobo. In nama je pol pokazal nekaj dnevnih sob, ampak vse so bile premale za najine stvari. Na koncu nama je bila všeč ena in je rekel, da če doda zraven še eno omaro, ki paše zraven itd.

In ko ravno ne načrtuješ, da boš kupil zadeve, te dober prodajalec prepriča z dobro robo. Na koncu sva vzela tisto ta veliko omaro za spalnico, dnevno sobo z dodatno omaro (enak material, veliko, tako da bodo tja lahko šle vse knjige,…) in klubsko mizico za v dnevno sobo. Namreč tretnutno kot klubska mizica služi “omarica, stalaža” za printer .

Ja, sedaj verjetno razumete zakaj tak velik nakup tolikšnih stvari . Ampak še vedno sva ostala brez sedežne… No, saj z njo se nama niti ne mudi tako zelo, ampak tale kavč bo začel počasi razpadat. Stranice bodo šle, tako da bova v naslednjih mesecih iskala nadomestilo tudi zanj.

Prijazna Eva me je zadolžila, da povem nekaj o sebi . Sicer me je to prosila že skoraj pred tedni in glede na to, da sem bila prvi teden brez interneta in ker sem internetni odvisnik, še bolj sem pa odvisna od flickerja, sem morala in želela najprej tam odpravit svoje dolgove. Tako sedaj pride tole na vrsto .

Mislim, da se je malo težko popolnoma ali dobro opisat s sedmimi točkami, ampak upam, da mi bo uspelo.

1. “Ne da sovražim, da ljubim sem na svetu” Antigona, SofoklesNe počni drugim tistega, kar ne želiš, da bi drugi počeli tebi.
2. Obožujem, zaljubljena sem v fotografijo, digitalno umetnost, internet, mojega Lumpa, Mihija, Tinkaro,… vse tiste moje najbližje. Brez njih nisem jaz. Hvala, da ste ob meni in prosim, ne hodite nikamor .
3. Rada imam šport, katerega priznam, da sem zadnje čase precej zanemarjala. Najbolj pogrešam košarko, smučanje in kolesarjenje. Tek ni moja disciplina .
4. Niso mi všeč ljudje, ki govorijo drugače kot mislijo.  Zato imam včasih oz. veliko raje živali . Psi so zakon, upam, da bom kdaj kakšnega imela .
5. Kot nebesno znamenje sem oven. Konkreten oven, v slabem in dobrem pomenu
6. predvsem sem ljubeča, prijazna, otročja
7. 

No tole bi bila jaz . Aja, še nove moram zadolžit. Ne mi zamerit, izbrala sem vas, ker ste mi všeč .

1. Petra
2. DrMagnum
3. Solinar
   
4. Doživljanje starševstva
5. Kamper

Na zdravnike, natančneje ginekologe, še bolj natančneje njihove medicinske sestre v Zdravstvenem Domu Dr. Adolfa Drolca. Zakaj?

Kot lahko na njihovi strani preberete naslednji zapis:

Naročanje pri izbranem ginekologu po urniku – v dopoldanskem času med 12:00 in 13:00, v popoldanskem času med 17:00 in 18:00. Za nujne primere lahko pokličete vsak delovni dan od 7:15 do 7:45 ali se oglasite osebno.

vir: http://www.zd-mb.si/index.php?id=681

Klicala sem natanko med 12:00 in 13:00, eno celo, debelo uro. Ampak zveze z ginekologinjo nisem dobila. V kolikor je telefon slučajno zvonil, me je po nekaj zvonenjih oseba, ki je tam, dvignila slušalko in jo spustila. Pismo, če je že dvignila slušalko bi si lahko vzela še naslednjih 5 minut, da se naročim, a bi to bilo RES tako težko?! Očitno je ta oseba raje eno uro poslušala zvonenje… Brez veze, sramota za slovensko zdravstvo…

Višje plače bi imeli, kdo bo pa delal? Če me sedaj vprašate si danes niso kaj dosti zaslužili. Packi,…

P.S : Bom poskusila še med 17:00 in 18:00, da vidim, kako se bo popoldanska izmena obnesla .

Priznam sem internetni odvisnik. Ne zdržim niti dneva brez interneta. Ok, izjema so počitnice na morji in snegu. Nekje kjer se vedno nekaj zanimivega dogaja, sicer je kriza. Hmm, verjetno se sedaj sprašujete zakaj se potem že skoraj mesec dni nisem oglasila. Preprosto, modem je crknil. O tem, da sem bila tečna, nadležna, naporna, predvsem sama sebi, ker je Lump priden in dela, raje ne bi.

Za en dan, za par uric mi je sestrična omogočila dostop do interneta in s tem tvegala Mihijevo dobro in njeno slabo voljo, zaradi interneta,… Ja, naporno je tole . Ampak sedaj se je izkazal Lumpov brat, ki je prinesel nadomestni modem za nekaj dni . Jej, kako je fajn biti na internetu. Priznam sedaj sem šele 15 min aktivno na spletu in imam VELIKO za nadomestit. Prebrat vse vaše blogerske zapise, ki sem jih pogrešala, na flickrju obiskat vse moje drage spletne prijatelje itd. itd.

Ja dela veliko in veliko novih zanimivih, predvsem prijetnih stvari me čaka v prihodnji dneh…. To leto bo zanimivo