Včeraj, 31.oktobra 2009, je Slovenijo ponovno obiskal nekdanji ameriški predsednik Bill Clinton. Med obiskom je predaval v Cenkarjevem domu v Ljubljani na temo svetovnega gospodarstva. Celotno predavanje je potekalo v okviru Poslovne konference v Portorož, katere častni gost je bil prav Clinton. V času obiska Ljubljane se je srečal tudi s predsednikom republike dr. Danilom Tuerkom in predsednikom vlade Borutom Pahorjem.

V svojem govoru je Clinton Slovenijo predstavil kot zgled v današnjem času. Tukaj je neka odlomkov iz njegovega govora:

“Pomembno je, da vse te izzive izpostavimo in definiramo, kaj lahko na teh področjih naredijo vlada, zasebni sektor in tudi nevladne organizacije.” (vir: RTVSLO)

“Slovenija je država, ki je vedno bolj povezana s svetom, ta država je zame zgled za svet, ki sem ga skušal ustvarjati kot predsednik in ga skušam graditi še danes na drugačen način.” (vir:RTVSLO)

Več člankov o obisku lahko najdete tukaj:

RTVSLO

24ur

Žurnal 24

Prepričan sem, da ga ni Slovenca, ki v času krize ne bi vsaj enkrat slišal besedo delnica. Prepričan sem, da so bili številni izmed njih tudi njihovi lastniki. Če so še, ne vem, zagotovo pa jih je precej manj. Sem pa prepričan, da je največja napaka amaterskih vlagateljev, ki so v času krize veliko izgubili, da sedaj pozabijo na delnice in se začnejo ukvarjati s čem drugim. A niso vsi hodili v šolo zato, da bi popravili napake, se kaj novega naučili in izkoristili pridobljeno znanje?

Mislim, da bi moralo biti tudi tukaj tako. Številni so veliko izgubili, vendar zakaj ne bi to izgubo izkoristili kot veliko šolo, se še nekaj poleg tega naučili in začeli znova. Vsi jih kdaj dobimo po glavi, tudi jaz sem jih, ko sem s kreditom kupil delnice, pa je šlo potem vse po gobe. Ampak verjemite, da sem se ravno na račun tega naučil in spoznal toliko zadev in oseb, da si prej niti predstavljal nisem. Zame je bila to draga šola, je bila pa zagotovo druga najboljša v mojem življenju. Prva je zaenkrat še vedno rokomet.

Kje se lahko kaj naučite? Berite spletne portale (bloomberg, cnn money, reuters, financial times, wall street journal, montley fool), berite economista, za tiste, ki pa ne znate dobro angleško, pa vam priporočam blog Tineta Verboleta, ki vas bo založil s številnimi zanimivimi informacijami o dogajanju v gospodarstvu in na borzah.

Skratka ne obupajte na prvem višjem hribu, ki ga srečate na poti, ko pridete na vrh, vas čaka prijeten spust v dolino

Pa veliko uspeha!

Je že kdo od vas slišal za družbo Enigro. Ne vem sicer, kaj je to, ampak v vsakem primeru ni drugega kot nov nateg. Upam, da bodo tržniki, med katerimi so menda predvsem nekdanji prodajalci vlaganja v propadli Finanzas Forex, prepričali čim manj Slovencev. Več o “novem” sistemu in o “nagrajevanju” si preberite na povezavi.

Pred kratkim sem na spletu zasledil zanimivo spletno stran, kjer promovirajo investiranje v gozdove. Sam princip je povsem jasen. Podjetje nabere denar, s katerim kupi sadike, ki potem zrastejo in jih prodajo kot les in denar potem vrnejo investitorjem. Medtem pa se vsako leto izplačujejo tudi dividende, ki prihajajo iz dreves, ki jih posekajo zaradi redčenja gozda. Kako je s prodajo dreves? Kot razumem na strani, je potrebno najti kupca, če želite prodati kaj, preden drevesa zrastejo za posek.

Kakšne so nevarnosti pri taki investiciji? Največja nevarnost so naravne nesreče in bolezni, ki lahko ogrozijo drevesa. Požari, poplave, potresi, plazovi, bolezni in druge nepredvidene situacije so zagotovo nevarnost za drevesa, vendar verjetnost takih dogodkov je po moje precej majhna. Nevarnost je za marsikoga tudi mogoč nateg.

Po osmih letih držanja investicije naj bi se vaš vložek z dividendami in končno prodajo oplemenitil za 160 odstotkov, kar je mogoče za koga, ki je bil vajen visokih donosov pred krizo malo, vendar verjetno se večina strinja, da to sploh ni slab donos.

Stavit grem, da večina bolj verjame Finanzas Forexu kot taki investiciji. Meni je  neumna primerjava, ker je Finanzas Forex res nič drugega kot nateg, nakup gozdov pa.. Ne vem. Družba Greenwood Management je registrirana na Danskem, tako da ne gre za kakšno eksotično davčno oazo. Odločitev pa prepuščam vam.

Svet se sesuva. Vsak dan sproti, natančneje, tam okoli sedmih zvečer. Novinarji tekmujejo, kdo bo ob poročanju o najnovejši gospodarski aferi bolj dramatičen, ogorčen in komu se bo v offih bolj tresel glas. Naslednji dan so, in z njimi mi, ogorčeni malo manj, čez dva dni pa sploh ne več, saj je na obzorju že nova afera. Okej, prav je, da se raziskuje kaj vse si privoščijo gospodje direktorji, kakšne nagrade dobivajo stečajni upravitelji, konec koncev to prinaša rejtinge, ampak, da smo vsak teden posebej penasti od jeze in začudenja je pa trapasto. V smislu: “Ne morem verjet kaj se dogaja!”
Vsakič znova ne moremo verjet. To morajo biti neki gospodarski ekscesi, enkratni dogodki.
S takim poročanjem se ustvarja vtis, da je pri nas načeloma vse v redu, da je 98% vodilnih managerjev poštenih in dobrih. Imamo pa par gnilih jabolk, posameznikov, ki jim bomo kot pravna država stopili na prste. Ja, POSAMEZNIKI in ne SISTEM DELA.
Kako so že zapisali Finci…”v skladu z lokalnimi poslovnimi praksami”, in plačali milijone podkupnin.
Ampak to je bil za nas še en enkraten dogodek. IUV – enkraten dogodek. Avtoceste – enkraten dogodek. Prav tako so enkratni dogodki Laško, Istrabenz, Elan, NLB, gorenjski župani in mnogi drugi. Lahko gremo še nazaj do SIB banke, ali pa celo banke Les (mnogi so že pozabili, upniki in Peterle pa se bodo zagotovo spomnili), da ne bo kdo rekel, da so to novi pojavi. Nategi, goljufije, podkupovanja, atronomske nagrade do koder seže pogled. A mi zaradi par gnilih dreves pred nami ne vidimo celega (gnilega) gozda. In kaj imajo mediji s tem? Načeloma nič, saj se ne smejo zameriti svojim oglaševalcem. In dobro vedo, da ni važno, kaj se dogaja, ampak kakšen spin ima novica.
Recimo vojna je lahko vojna (npr. “Vojna proti terorju”), lahko pa je tudi “prišlo je do streljanja v središču mesta kjer je življenje izgubilo 10 civilistov”. In mediji vsak drugi dan poročajo o streljanju ali pa seriji eksplozij kot enkratnem dogodku. Zakaj? Zato, ker tako piše Reuters ali pa Associated Press. Zakaj? Ker so (v tem primeru Američani) vojno že dobili, ergo ne more biti več vojna, temveč kvečjemu kak enkraten dogodek. Mission acomplished.
In kako dolgo se lahko “seriji eksplozij, izmenjavam ognja, rezstrelitvam v središču mesta” reče kaj drugega kot Vojna civilizacij preden bomo mi to pogruntali? Očitno vsaj tako dolgo, dokler se lahko pri nas lahko Brezmejni politično-gospodarski korupciji ali pa Neobstoju pravne države (poznate kakega direktorja, ki je sedel več kot tri dni?) reče “nov primer finančnih nepravilnosti”, ali pa “oprosti zaradi pomanjkanja dokazov”.

Razgovor između korisnika internetskog bankarstva i službe za korisnike:

A: Dobar dan, kako vam mogu pomoći?
B: Konačno sam vas dobila. Čekam već 15 minuta - kažem nervozno.
A: Što vas muči? – smirenim glasom kaže …tko?
B: Puno toga. Prvo, opet ste promijenili sučelje i više se ne snalazim. Drugo, u rubrici Predlošci želim unijeti novi predložak, ali mi ne uspijeva!
A: Nažalost to ide zaobilaznim putem. Uđite u novi nalog, pripremite ga za plaćanje i onda spremite kao novi predložak – kaže osoba, mirno i profesionalno.
B: Ali, zašto to nije moguće odmah u rubrici nego moram nadmudrivati program i klikati sto puta?
A: To je zato jer informatičari vole klikati – nasmije se osoba.
B: Klikati? Ali, meni informatika nije igračka nego alat koji koristim za posao, a ne za igru! Tko je tu zbog koga?!

Mate dobije povoljan kredit i sagradi apartman. Vidi to Stipe, pa krene i on graditi. Gleda Frane njih dvojicu, zaduži se i evo još jednog apartman-poduzetnika. Ivek iz Krapine obavlja zidarske radove i misli: Kad mogu oni, mogu i ja. Uzme kredit, i poduzetništvo može početi. Evo ih tamo, na glavnoj cesti, u špici sezone. Stoje s kartonima „Zimmer frei“ u ruci.

Telefon zvoni. Ivek se veseli: gosti! Na drugoj strani žice – kreditni referent, upozorava da kreditna rata nije uplaćena. Frane prima pismo od banke u kojem mu odobravaju zadnje produljenje roka za plaćanje 3-mjesečnog zaostatka.  Stipe ovaj put mora preuzeti sudski dopis. Mate upravo dolazi sa zadnje parnice u kojoj je sud donio presudu po kojoj banka postaje privremenim vlasnikom njegove imovine.

Franz iz Austrije je na internetskoj stranici koja nudi nekretnine na moru upravo pročitao da se na Jadranu povoljno prodaje zapljienjeni apartman.

Tražim na internetu već preko pola sata i ne uspijevam naći podatak o broju telefona Ureda za gospodarstvo grada Paga. Iskopam broj poglavarstva grada Paga i zovem.

U kojem stoljeću živimo?

Glas vlasti: Da?
Snuždena građanka: Dobar dan. Da li je kod vas i ured za gospodarstvo?
Glas vlasti: Šta trebate?
Snuždena građanka: Informaciju o proceduri odjave jedne gospodarske djelatnosti.
Glas vlasti: Mi se time ne bavimo.
Iznervirana građanka: Slušajte, u ovoj državi nije moguće preko interneta doći do broja telefona Ureda za gospodarstvo grada Paga. Zato zovem vas kao lokalnu vlast da mi date taj broj.
Glas vlasti: Kao prvo, niste se predstavili. Zašto bih ja Vama dao taj broj?
Ljutita građanka: Mislila sam da, budući da je Pag malen gradić, da ćete znati napamet taj važan broj za gospodarstvo Grada.
Glas vlasti: Nemam ja s Vama što razgovarati.
Građanka: Da li imate taj broj?
Glas vlasti: Nemam, ali i da imam ne bi vam ga dao!!!

Ponovno razgovaraju klijent (Kli) i trgovac (Trg).

Kli: Dobar dan, čuo sam od jednog kolege iz branše da su kod vas najniže cijene. Ali  priča se također da imate lihvarske kamate.
Trg: Kako to mislite?
Kli: Kažu da za odgodu plaćanja od deset dana zaračunavate kamatu od 2 posto. Pa to je godišnja kamata od sedamdesetdva posto! To ne traže niti kamatari.
Trg: Da ja vas nešto pitam. Kad kupite kod nas robu uz odgodu plaćanja, da li trebate davati kakav novčani polog?
Kli: Ne.
Trg: Da li kao sigurnost dajete knjižicu vozila, motocikla ili plovila?
Kli: Pa ne.
Trg: Da li sklapamo kakav ugovor o kreditiranju?
Kli: Naravno da ne.
Trg: Jamči li netko da ćete platiti vaš dug prema nama?
Kli: Oho, najbolje da i to tražite!
Trg: Mi vam predajemo robu koju trebamo platiti našim dobavljačima, zar ne?
Kli: Da.
Trg: Što ili tko nam garantira da ćete platiti
Kli: Ja!
Trg: Biste li i u banci bez garancija, jamaca i osiguranja dobili kredit?
Kli: Ne bih.
Trg: Zašto bi mi onda trebali biti darežljiviji od banke?
Kli: Jer sam vaš kupac.
Trg: A kad banci plaćate kamate, niste njen klijent?

Razgovor konzultanta (Koni) i poduzetnika (Podi)…

Koni: Na koji način brinete o likvidnosti vašeg poduzeća?
Podi: Skoro sva potraživanja prebijamo s drugim poduzećima.
Koni: Kako planirate kretanje novca u vašem poduzeću?
Podi: Nikako. Nitko ne plaća na vrijeme i zato ne možemo ništa planirati.
Koni: Koliko kupaca imate?
Podi: Oko dvjesto.
Koni: Koliko kupaca vam plaća u dogovorenim rokovima?
Podi: Samo njih deset.
Koni: Koliki bi to bio postotak?
Podi: Samo malo… (hvata se za kalkulator, računa, poništava, računa, negoduje) Pet posto.
Koni: Da li biste se složili sa mnom da za pet posto kupaca možete voditi novčane tokove?
Podi: Da, ali to je samo pet posto. Što s ostalih devedeset pet posto?
Koni: Možete li si postaviti cilj da godišnje kod deset posto kupaca, znači njih dvadeset, tijekom godine uvedete financijsku disciplinu tj. da se brinete o naplati?
Podi: Možda bi i mogli. Ne znam. Što trebam činiti?
Koni: Trebate pokazati kupcima da vodite brigu oko naplate računa. Zovete li ih kada prođe ugovoreni rok plaćanja, i kada?
Podi: Ponekad prođu dva tjedna, nekada na kraju mjeseca, kad mi knjigovođa donese listu otvorenih stavaka (popis kupaca i nenaplaćenih računa).
Koni: Koja je najčešća reakcija?
Podi: Izmotavaju se. Neki se bune. A neki napadaju i ljute se.
Koni: Kako vi na to reagirate?
Podi: Ispričavamo se i opravdavamo.
Koni: Da li im najavite stopiranje novih isporuka dok ne plate dugove?
Podi: Ma kakvi, prestali bi s nama raditi! Takav je kod nas mentalitet.
Koni: Koliko vremena provedete na utjerivanje potraživanja?
Podi: Moja tajnica sigurno 3 sata dnevno okolo telefonira i skuplja novce.
Koni: Da li gospođa radi prekovremeno?
Podi: Normalno, kad ne stigne napraviti druge stvari.
Koni: Koliko se prekovremenih sati nakupi mjesečno?
Podi: Sigurno trideset.
Koni: Da li bi mogli zaključiti da vas neplaćanje kupaca skupo košta.
Podi: Kad vi to ovako izložite, svakako.
Koni: I vi na to pristajete?
Podi: Naravno da ne, ali ne znam kako sve preokrenuti. Preduboko smo zaglibili.
Koni: Što bi bilo kad bi za preodgoj izabrali kupce za koje mislite da će pozitivnije reagirati na vaše nove uvjete poslovanja?
Podi: Mogao bih pokušati.

Ne talasaj

Mirna: Ajme što je hladna voda!
Ivana: Plivaj po površini, toplije je.
Mirna: Gle onog bedaka, on čak roni!
Ivana: Zbilja nije normalan.
Mirna: Hej, zar vama nije hladno kad ronite?
Nepoznati plivač: Samo u prvim trenucima. Tamo dolje je tako zanimljivo i svašta se može vidjeti. Malo pretrpim i onda dođe nagrada.
Mirna: Hm, nema veze. Ja ću ipak ostati na površini. Sigurno je sigurno.
Ivana: Samo da ne krenu valovi. Ajme, onda ćemo i mi morati zaroniti!

Nihče ne ve, kdaj in kako se bo končala zdajšnja kriza, se pa lahko marsikaj naučimo iz zgodovine. Spodnja slika prikazuje gibanje ameriškega indeksa Dow Jones iz obdobja velike depresije. Od avgusta leta 1929 do junija leta 1932 je osrednji ameriški indeks padel za 90 odstotkov, medtem ko je Dow Jones v sedanji krizi izgubil izgubil največ 53 odstotkov.

Veliko različnih debat je o tem, kaj se bo zgodilo v prihodnosti, vendar pa so številni prepričani, da bo razvitost finančnega sistema danes preprečila večji padec. Mogoče pa je to le razlog, da bo kriza trajala dlje in da se napake ne bodo tako hitro počistile. Skoraj zagotovo pa je to pogoj za nadaljnjo rast.

Kakšni so bili odzivi na borzno dogajanje v času velike depresije, pa si preberite na zanimivem blogu.

Vroči stol na Info TV 24.6.2009

Zanimivo je bilo že vprašanje za gledalce oddaje: Ali se vam zdi pravilno, da aktualna oblast zaposluje pripadnike nekdanje službe državne varnosti? Končni rezultat je bil 97% NE in 3% DA. Ali takšna vprašanja služijo še čemu drugemu kot služenju s SMSi in hujskanju ljudi, ve predvsem Vladimir sam (no, pa morda še kdo iz SDS)…

Zlopamtilovcem ni bilo čisto jasno, ali se vprašanje nanaša samo na primer Isajlovića? Torej bi morali govoriti o PRIPADNIKU in ne o PRIPADNIKIH. Če pa se nanaša na vse pripadnike nekdanje SDV, pa bi se morali vprašati, zakaj jih je zaposlila že Demosova vlada leta 1990? Je bilo torej to vprašanje PROTI Janši????? Samo da se Vodušek tega v svoji majhnosti duha (če parafraziramo kasnejšo izjavo Janše iz oddaje) ni zavedal?

V oddajo so menda povabili tudi druge goste, vendar so se le-ti opravičili. Res presenetljivo mar ne, oddaja je tekla v živo v času uradne državne proslave ob dnevu državnosti in večina vabljenih gostov se je je udeležila! Ampak seveda tega Vodušek ni mogel predvideti…No, da nista bila Janša in Rupel v oddaji popolnoma sama, je kot gost nastopil še Srečko Lisjak, nekdanji predsednik zveze veteranov Slovenije.

Janez Janša v oddaji Vroči stol Info TV 24.6.2009

Za začetek je Vodušek v smehu (kot da se strinja z njim glede absurdnosti te obtožbe) vprašal Janšo glede ovadbe zaradi izdaje tajnosti. Janša je ovadbo komentiral takole: “Vedno ko praznujemo dan državnosti in imamo neokomunistično oblast, ki ima v rokah vse inštrumente, doživimo kakšno presenečenje, dobimo kakšno darilo za dan državnosti… Trditi, da stavek, da problem meje ne bo rešen še 10 let, predstavlja državno skrivnost, je res popolna bebavost. Kvečjemu to razgalja neko nepoznavanje in amaterizem predsednice LDS, ki je trdila neko stvar… tudi dajala izjave o tem sestanku takoj po njem. To je bil sestanek, zaprt za javnost. Veliko takšnih sestankov je, npr. koordinacije predsednikov parlamentarnih strank. Ni šlo za sestanek državnega organa, kjer bi imeli poslovnik, pravilnik itd, ta zapis ni bil označen za zaupnega. Če bi ta zapis, ta zapisnik oz. magnetogram imel vse atributezaupnega dokumenta, potem bi moral biti na formularju, kjer se določajo ti atributi, moj podpis, ker je bilo to v vladnih prostorih, jaz sem bil takrat predsednik vlade. Situacija je popolnoma absurdna. Tudi če bi bil to dokument, ki je zaupen, ne pomeni, da je vsakšna beseda iz tega dokumenta zaupna. Spomnim se zaslišanja pred vojaškim sodiščem, prvič ko sem bil dan v kazenski postopek, mislim da je bilo to leta 1985, ko je vojaški preiskovalni sodnik trdil, da je moja navedba, da bi se skrajšal vojaški rok, ki se jo je dalo prebrati v nekem papirju, med drugim, najbrž v veliko paprijih, ne vem, jaz jih sploh nisem videl, jaz sem takrat pisal članke in sem špekuliral in je trdil, da je to vojaška skrivnost, in da tudi če sem slučajno zadel nek podatek iz dokumenta, tudi če ga nisem videl, sem izdal državno skrivnost. Ta zadeva je padla celo na vojaškem sodišču, niso dokazali absurdnosti. Da se to dogaja leta 2009, potem ko je Slo v EU, Natu, ko imamo neke razčiščene pojme, in da mi to vabilo kot osumljencu pošlje šef oddelka za boj proti organiziranemu kriminalu, je pa dodaten škandal. V tej državi Odkrivamo na stotine trupla na raznih grobiščih, tajkuni kradejo cela podjetja prek potšnih nabiralnikov, šef oddelka za organizirani kriminal pa se ukvarja z nekim stavkom, ki ga je izrekla njegova šefica (ko še ni bila njegova šefica, ampak samo predsednica LDS), katerega citat naj bi predstavljalo izdajo tajnih podatkov. Bolj absurdne situacije si res ne bi mogli izmisliti.”

Opombi Zlopamtila: 1. Janša še ne ve, zakaj je ovaden. Samo domneva! In dela zaključke. 2. Absurdna je Janševa primerjava! Primerja ovadbo vojaškega tožilca v času socializma, ki je bila ovržena, ker Janša nikoli ni videl zaupnih dokumentov, katerih vsebino naj bi citiral, z ovadbo, za katero domneva, da je bila vložena, ker je javno citiral (ne špekuliral, ampak dejansko citiral) zaupni dokument. Kakšna pa so potem pravila glede nezakonitosti citiranja zaupnih dokumentov? In kdo je meritorni organ, ki presodi, ali je nekdo izdal neko uradno skrivnost, če ne sodišče? Do obravnave na sodišču pa pridemo samo preko ovadbe?

Vodušek ga je potem vprašal za komentar izjave ministrice Kresalove, ki je v odgovor Janši izjavila, da “takšen konstrukt politične zarote…” (Janša je to ovadbo povezal z Isajlovićem, ki je leta 1988 sodeloval pri aretaciji Janše, sedaj pa je zaposlen v ministrstvu za finance) “…lahko sliši samo od nekoga, ki nima občutka ne za čas, ne za mero in ne za politično dostojnost”. Po njenem mnenju gre za vplivanje na policijo s strani Janše, ker je objavil ime kriminalista, ki ga je povabil na zaslišanje.

Janšev komentar: “Neumnosti se vrstijo eno za drugo in vsaka naslednja je večja od prejšnje. Vsak, ki dela v državnih organih, je državni uslužbenec. Njegovo ime, če se podpiše pod uradni dokument, ni nekaj zaupnega. To je nadaljna neumna izjava. To, da naj bi se vedelo, kdo vodi pritisk, da pa je to pritisk na uradne organe, je tudi smešno, po drugi strani pa naj vplivanje na uradne organe NE bili njeni pozivi kot ministrice za notranje zadeve kot drugi pozivi njenih tovarišev iz vladne stranke, ko so pozivali uradne organe, naj ukrepajo. Tisto je bil pritisk na uradne organe!”

Dr. Dimitrij Rupel v oddaji Vroči stol Info TV 24.6.2009

Nato je Rupel komentiral vtis Voduška, da se akterji osamosvojitve soočajo s kriminalizacijo (Rupel mora plačati 1.600 € zaradi Washingtonske depeše): “To je narobe svet. Tudi jaz sem dobil podobno vabilo kot Janša na zaslišanje na kriminalistično policijo zaradi tega, ker se je en uradnik MZZ pritožil, da je dobil premalo plače in naj bi bil jaz odgovoren in to naj bi bil kriminal. Druga zgodba je pa ta, ki ste jo omenili. Ta zadeva, in sedaj bom to prvič povedal s temi besedami, je nastala zaradi malomarnosti tedanjega veleposlanika v Washingtonu, sedanjega ministra Žbogarja, on dokumenta ni označil z zaupno. Na ta način je omogočil, da je dokument prišel v roke 1000 ljudi in en od njih, lump kakršen je bil, je dal to objaviti. To je bil seveda pritisk, da Slovenija ne bi priznala neodvisnosti Kosova. To je bil pa dejansko poskus močnega vpliva na slovensko zunanjo politiko in na to, kako se Slovenija, ki je bila takrat predsedujoča EU, vede do balkanske problematike. Zanimivo, da je to isto depešo objavil srbski tisk in celo en dan pred tem, preden so ga v Dnevniku objavili. Zaradi tega – nobenega problema! Gospod Žbogar je bil nagrajen, da je to depešo spustil v javnost. Gospod Drobnič, ki je avtor tistega pogovora, tistega zapisnika, je bil nagrajen s tem, da je poslal veleposlanik  v Nemčiji itd itd. Vsi, ki so bili na negativni način zapleteni v to zadevo, so bili nagrajeni. Jaz pa kriminaliziran! Narobe svet! “

Janša: “V tem sodnem postopku med novinarjem Mekino in takratnim glavnim urednikom Dnevnika Lesjakom je prišlo na dan, da je urednik Dnevnika ta dokument namerno objavil na dan, ko je bil v Sloveniji na obisku generalni sekretar OZN Ban Ki MUn, in je rekel, da morajo to narediti zato, da bi še bolj škodovali vladi v času ko je Slovenija predsedovala EU in je njen ugled še bolj pomemben. S tem primerom se po uradni dolžnosti ne ukvarja noben kriminalist.”

Rupel: “Pa tudi tole zadevo z veleposlaniki smo kar precej zanemarili. Predsednik republike si je privoščil to šalo, da ni imenoval veleposlanikov, ki so bili izbrani s strani tedanje aktualne vlade junija meseca, tega ni podpisal, čakal je do volitev, skratka čakal na to, kakšen bo rezultat političnega razvoja v državi, nakar si je dovolil eno izjavo na moj račun, da mi ne zaupa, meni, zunanjemu ministru, nekomu, ki je postavil zunanjo službo te države, ki je skrbel za zunanjo politiko Slovenije…“

Vodušek: ”…Skoraj 20 let!…”

Rupel: “…po mnenju številnih kolegov zelo korektno. To kakor da nikogar ne zanima, kakor da to ni nič. Dogajajo se strašne stvari. Jaz imam občutek, kot da sem se vrnil deset, dvajset let nazaj!”

Vodušek: “Predsednik mislim da je rekel, da niso bili usklajeni ti veleposlaniki takrat, imena, ne vem s čim je to upravičeval takrat…”

Rupel: “To ni res! To ni res. Jaz…”

Janša: “Jaz osebno sem usklajeval ta imena. Velika večina je bila usklajenih.”

Rupel:  “Eno ime ni bilo usklajeno.”

Komentar Zlopamtila: Verjetno imata spoštovana gospoda v mislih g. Rupla, ki je se za veleposlanika predlagal kar sam, na seji vlade po volitvah, torej septembra in ne junija meseca, in o tem imenu je bila Avstrija (kamor naj bi Rupel šel za veleposlanika) obveščena še pred predsednikom Türkom. To vsekakor ni v skladu z nobeno ustaljeno prakso.

Janša: “Tudi tako, da je on izrecno dejal, da so bili to dobri predlogi. Eno samo ime ni bilo usklajeno in on je zadržal podpis desetih.”

Vodušek: “Kako razlagate dejstvo, da človeka, ki je ustvarjal temelje zunanje politike, predsednik ni ocenil kot človeka, ki bi lahko prevzel diplomatsko funkcijo?”

Rupel: “Gre za zanikanje tega, kar se je v Sloveniji zgodilo v zadnjih 20 letih, gre za zanikanje projekta neodvinosti, samostojnosti, demokratičnosti te države in to je velika velika zgodba.”

Janša: “Gre za majhnost duha nekdanjega jugokomunističnega birokrata!”

Naslednja tema je bila osamosvojitev leta 1991. Janša je takratno soglasnost politike glede ključnih ciljev države komentiral takole: “Politika ne toliko, ljudstvo je bilo soglasno. Če ne bi bilo tako prepričljivega rezultata na plebiscitu, bi cel projekt težko speljali. Kajti, kljub temu rezultatu je takratna Demosova vlada morala vsak dan odstranjevati številna polena, da smo sploh lahko pripravili državo na osamosvojitev in na obrambo. V času, ko je bil rezultat plebiscita že znan in ko je imela vlada šest mesecev na voljo, da pripravi vse ptorebno za razglasitev samostojnosti, za obrambo pred morebitno agresijo, so stranke, ki se danes imenujejo LDS in SD, naredile vse, da ne bi bil sprejet niti en ukrep za zavarovanje osamosvojitve z realno silo. Obrambni proračun smo sprejeli z 1 glasom večine, zakon o obrambi, zakon o vojaški obveznosti, ki je uvedel Slovensko vojsko, smo sprejeli z 1 oziroma 2 glasovoma večine. Izjemno na tesno, od velike sreče je bilo to odvisno. V času, ko smo vlagali skrajne napore v to, da bi usposobili TO za prihajajočo preizkušnjo, ki je bila skoraj gotova, so ključni ljudje postkomunistične levičarske politike v Sloveniji podpisovali t.i. “Deklaracijo za mir”, v kateri je pisalo, da se mora Slovenija demilitarizirati, da ne potrebujemo slovenske vojske in da izzivamo s temi projekti. 12. junija 1991, nekaj dni pred napadom se je takratna opozicija, vodil jo je Ciril Ribičič, danes ustavni sodnik, sestala z Antejem Markovičem, ki je bil takrat predsednik zvezne vlade in ki je podpisal dekret, da gre jugoslovanska armada zavzemat slovenske meje. Po spominih, ki jih je izdal njegov tiskovni predstavnik, ki je bil zraven, so se pogovarjali, kako vržti Demosovo vlado še pred razglasitvijo samostojnosti. Trije člani takratnega predsedstva (gospod Kučan, gospod Zlobec in gospod Plut) so podpisali, so kot vrhovno poveljstvo…”

Vodušek: “…razen g. Omana, ki ni podpisal…”

Janša “…tako je, celo g. Kmecl mislim da je podpisal, razen g. Omana, se pravi štirje od petih so podpisali deklaracijo, v kateri je pisalo, da se mora Slovenija razorožiti, čeprav še ni bila niti oborožena, da ne potrebnujemo lastne obrambne moči. Torej govorim o tem, da smo bili takrat daleč od neke politične enotnosti. Ostala je pa enotnost ljudi in oni so tisti, ki so potem prevagali. Tudi ta neokomunistična politika se ni upala nastopiti odkrito, so pa rovarili v ozadju.“

Dr. Dimitrij Rupel v oddaji Vroči stol Info TV 24.6.2009

Rupel je slovensko enotnost komentiral takole: “Pomislite na to, da so vse slovenske vlade z izjemo te, ki je sedaj, bile kombinacije različnih strank in so se obnašale, da rečem, precej tolerantno, spravno, na podlagi nekega prepričanja o nujnosti sodelovanja. Sedaj pa imamo neko situacijo ekskluzivizma, izključevanja. To je pa nekaj novega. To je tisto, kar je slabo. To je se začelo na nek način že pod našo vlado, ko so nam osporovali nesporne rezultat na zunanjem področju, ko so nam metali polena pod noge, ko je šlo za naše nastope v Bruslje, ko je šlo za naše pogovore z najvišji državniki, bodisi v ZDA bodisi v EU itd. “

Komentar Zlopamtila: O čem vendar govori Rupel??? Se je spomnil na kritiko kakšnega njegovega ošabnega ali površnega nastopa v tujini?

Rupel: “To je pa seveda ena noviteta, ki jo jaz tolmačim kot nekaj zelo poraznega za našo državo.”

Potem je komentiral poskus sodelovanja s Pahorjem in arhitektu te politike izključevanja: “V bistvu sem se pustil zapeljati v eno zgodbo, ki zame ni bila najboljša. To je bila neke sorte tolažba ali pa nadomestilo za to, da nisem mogel postati veleposlanik in je predsednik Pahor, najbrž z dobrimi nameni in jaz njega na nek način tudi spoštujem in rešpektiram itd, me povabil k sodelovanju tudi upajoč, da bo mogoče neko sodelovanje na zunanjepolitčnem področju med opozicijo in vlado, med ljudmi ki so prej ta posel opravljali in ljudmi, ki so sedaj poklicani k temu. Kdo je to preprečil? Neka ekskluzivistična politika se je začela z akti predsednika republike in njegovimi izjavami in dejanji, mislim da iz ozadja še vedno pritiskajo stare strukture oz. kot bi rekel Drnovšek – old boys, stari fantje. Na nek način doživljajo ti, ki so si želeli ideološko kompaktno politiko, svojo satisfakcijo, veliko zadovoljstvo, zgodovinski trenutek, ko so spet na oblasti, tam kjer so bili pred 20 leti.“

Vodušek:  “Nekako se je zdelo, da niso imeli legitimnosti, zato so kombinirali te razne koalicije, ampak sedaj pa imajo občutek, da to legitimnost imajo, nekako prej so se zradi slabe vesti sestavljale neke koalicije, ampak sedaj pa ni več pripravljenosti niti za kakšno veliko koalciji, sedaj po tej krizi, niti za kakšne drugačne kombinacije?

Dr. Dimitrij Rupel v oddaji Vroči stol Info TV 24.6.2009

Rupel: “Ne verjamem, da gre za psihološke probleme, zanimanje, velik interes v tem trenutku naraščanja gospodarske moči ali pa donedavnega naraščanja gospodarske moči posameznih članov tega omrežja.  Jaz mislim, da so se dogovorili, da morajo vajeti držati trdno v rokah, da bodo lahko izpeljali, kar so se namenili. To je izredna situacija, takšne situacije nikjer v bivših komiunističnih državah ni. Jaz ne poznam nobenega takšnega primera. Mi smo bili, ko smo ustanavljali to državo, prepričani, da potrebujemo sodelovanje vseh strank, vseh faktorjev na tem političnem polju v Sloveniji, tudi zaradi tega, ker smo imeli nasprotnika v Beogradu, ker smo se morali skupaj vzet, da bomo na nivoju tega zgodovinskega izziva. Danes tega izziva ni več, danes gre bolj za posle, za trgovino, za prevzemanje nekih bogastev itd, in smo precej v težavah. Volitev ne bi komentiral, so se iztekle kot so se, je vse v redu s tem, pri čemer je edina senca, ki jo vidim, da so bili rezultati odvisni od afere v zvezi s Patrio, v zvezi z očitki o podkupninah, ki niso bili nikdar dokazani, ki so bili lansirani v pravem času in so marsikoga odvrnili, da bi šel na volišče. “

Naslednja tema je bila afera Ultra.  Voduška je zanimalo, ali gre v tej aferi za spopad znotraj političnega bloka, omenil je tudi, da je bilo Janši velikokrat očitano, da za to afero stoji SDS pred evropskimi volitvami, po drugi strani pa da so dokazi, da gre za spopad v zadnji fazi tranzicije, za vpliv na del gospodarstva, ki je še na voljo , državnim kapitalom.

Janšev komentar: “…Šlo je za čisti politični klientelizem, na podlagi katerega je to podjetje dobivalo kredite ali reprograme kreditov. Nadzorna komisija državnega zbora od NLB tudi po enem mesecu ne more pridobiti podatkov, čeprav ima za to vse zakonite pravice, o tem, kako so bili ti krediti zavarovani. Afera se je torej začela s podeljevanjem nezavarovanih kreditov in potem z odkritjem, to odkritje se je  zgodilo pred kamerami, da je solastnik tega podjetja, ki je dobilo nezavarovane kredite po politični liniji, ker je šlo za prijateljske povezave z gospodom Kramarjem s strani ministra aktualne vlade. Če bi se v prejšnjem mandatu ugotovilo, da ima minister poštni nabiralnik kjerkoli v kakšni državi, preko katerih je lastnik kakšnih podjetij v Sloveniji, kaj mislite kaj bi se zgodilo? Linčali bi njega pa še vlado, imeli bi izredno sejo, morali bi odstopiti, bil bi neznanski kaos. Sedaj se ni zgodilo nič, bivši in sedanji predsednik sta stopila v obrambo tega ministra, predsednik vlada je stopil v obrambo tega ministra, rekli so da je to majhna napakica, skratka gre za tipična dvojna merila, ki so možna samo ob nekem zastrašujočemu trendu restavracije bivšega režima. V personalnem smislu se zaposlujejo nekdanji agenti Udbe v državnih službah ali v uradu predsednika republike in ko se govori, da so to pravzaprav stebri družbe.”

Komentar Zlopamtila: afera se NI začela z razkritjem nezavarovanih kreditov. To je bil RTVjevski poskus diskreditacije. NLB je sporočila, da so krediti zavarovani. Zaenkrat ni dokazov, da bi bili ti krediti NEzavarovani. In drugo: sedaj se ne  zgodi nič, ker SDS ne zahteva izredne seje! Za izbrisane so vložili interpelacijo in sedaj zahtevali izredno sejo (o njihovem predlogu ustavnega zakona), glede te afere pa NIČ. Če Janša ne upa sklicati izredne seje (Golobič je rekel, da se je veseli, ker bi na njej marsikaj razkrili), naj ne jamra, da se ne zgodi nič, da ni izredne seje in da ni pozivov k odstopom – sam bi z interpelacijo vložil tak uradni poziv!

Naslednja tema je bila Janševa polemika s Hribarjevo, ki mu očita zavajanje, laganje in tajenje podatkov  v zvezi s trgovino z orožjem. Janšev komentar: “Te izjave so v luči zadnjih dogodkov in vabil še posebej aktualne. Jaz sem bil kot minister za obrambo seveda zadolžen tudi za nabavo orožja, za opremljanje slovenske vojske, in za ta mandat od leta 1990 do leta 1994, preden so me odstavili zaradi Depale vasi, je bilo izdelano kompletno sporočilo o orožju, ki zajema dan od razorožitve TO, zaradi česar smo sploh morali nabavljati orožje, pa do opremljene slovenske vojske. Zelo natančne evidence. To poročilo je bilo takrat izdelano na zahtevo takratnega predsednika vlade g. Drnovška… Poročilo je bilo označeno za državno skrivnost in ta oznaka je ostala na tem sporočilu. Gospa Hribarjeva pa me obtožuje, da teh podatkov nisem nikoli razkril. Če pa bi jih razkril, pa bi mi gospa Kresalova, njena prijateljica, poslala vabilo na zaslišanje, češ da sem izdal uradne (tajne) podatke. Gre za popoln absurd. Imajo vlado v rokah, imajo vse inštrumente, na podlagi katerih lahko umaknejo to oznako s poročila, naj ga objavijo, jaz sem pripravljen komentirat vsako postavko… Možno je vse preveriti. Dve preiskovalni komisiji sta delali na tem, ki so ju ustanovile sedanje stranke vladne koalicije, se pravi sedanja oblast, ki so bili tudi prej v glavnem skozi na oblasti. Ne vem koliko sodnih, tožilskih, policijskih postopkov je bilo na to temo. Nikoli se ni dokazala nobena insinuacija, da je bilo nekaj narobe, ker nekaj, kar se ni zgodilo, ni možno dokazati. Tako da je to perverzen pokvarjen trik – pozivati nekoga, naj razkrije nekaj, kar je v poročilu z oznako državna tajnost, hkrati pa njegovi politični prijatelji sedijo na inštrumentih, s katerimi lahko umaknejo to oznako. Naj umaknejo oznako državna tajnost in bo Slovenija lahko prebrala to poročilo.”

Komentar Zlopamtila: Zanimivo. V primeru magnetograma s pogovora o pogajanjih s Hrvaško Janša mirno citira izjavo Kresalove in pravi, da to ni nič hudega, iz poročila o trgovini z orožjem pa ne more citirati prav ničesar…

Rupel o Hribarjevi: “…Jaz bi pričakoval, da bi ga. Hribarjeva opozorila predsednika republike na napake in težave, ki jih je povzročil. To me na nek način boli in skrbi – kako je mogoče, da ljudje, ki so bili 20 let nazaj, 15 let nazaj, 10 let nazaj del nekega plemenitega gibanja, danes kot da so izbrisali tisto svojo preteklost. Izbrisovanje tega, kar se je dogajalo ped 20, 18 leti, pa je nekaj izredno nevarnega. Spomnite se, kaj smo govorili mi o izbrisovanju naše preteklosti v zvezi z NOB, spomnite se afere Kocbek, spomnite se drugih afer iz tedanjega časa, spomnite se navsezadnje sovjetske izkušnje, kitajske kulturne revoluicije itd. A se res ničesar nismo naučili iz tega, kar je pretreslo to Evropo in jo pahnilo iz tečajev za desetletja in uničilo življenja generacijam. Jaz sem zgrožen, ko pomislim, kako ljudje, ne da bi utripnili z očmi, danes govorijo o svojih tovariših in tistih, ki smo to državo naredili, kot da je z njimi nekaj narobe in kot da je s tistim projektom nekaj narobe. Jaz sem moralno ogorčen!”

Komentar Zlopamtila: Torej, ker ga. Hribar kritizira Janšo zaradi nečesa, kar je Janša delal PO osamosvojitvi, je to grozno, ker je Janša glavni osamosvojitelj, in to je ENAKO GROZNO kot stalinistične čistke??????? Pa komu pri zdravi pameti pride na misel delati takšne povezave??? Če si torej v demokraciji drzneš kritizirati Janšo, se mu je zgodil isti zločin in krivica, kot če bi ga likvidirali v Stalinovi Sovjetski zvezi?!?!?!?!?! A ni bil ravno cilj osamosvojitve (tudi) ta, da bi živeli v svobodni državi, kjer bi vsak lahko imel pravico do lastnega mnenja, ne da bi se mu zato kaj zgodilo? Sedaj pa je že kritika (napačnih politikov) kar isto kot ko so v totalitarnem režimu ubijali ljudi???? Neverjetno, da si nek (kvazi?) intelektualec dovoli takšne ocene!

Janez Janša v oddaji Vroči stol Info TV 24.6.2009

Vodušek je nato citiral dr. Bučarja (“razlika med sedanjim stanjem in cilji osamosvojitve je zelo velika, obstaja nevarnost pred močno roko”). Janšev komentar: “To dihanje represije za ovratnik čutimo vsak dan. Ne mine dan, da me kakšen od kolegov iz vlade v prejšnjem mandatu ne obvesti, da  je dobil vabilo na zaslišanje na sodišču ali da je dobil položnice in kazen od informacijske pooblaščenke ali ovadbo od g. Kosa, kot npr. dr. Šturm ali recimo od kakšnega inšpektorja, kot npr. generalni sekretar vlade zato, ker je predal arhive, ki bi morali biti že zdavnaj predani Arhivu Slovenije. V teh arhivih so podatki o privilegijih nekdanje komunistične elite, ki še vedno deloma vlada, in ker smo to predali arhivu, ker sedaj lahko raziskovalci tudi to vidijo, je inšpektor g. Širce sprožil postopek proti generalnemu sekretarju vlade, gospoda Viranta preganjajo na sodišču, češ da eden od državnih uradnikov ni napredoval, potem gospoda Šturma so ovadili, ker naj bi enemu od državnih uslužbencev podpisal odločbo za nekaj € več plače, ministru Zveru nekaj podobnega, g. Rupel je dobil položnice od ga. Pirčeve, ki ukrepa očitno samo proti nekaterim iz te politične opcije, meni je tudi poslala neke položnice, češ da je SDS poslala propagandni material na nekaj naslovo, kjer ljudje niso želeli tega dobiti, vse stranke pošiljajo okrog material, Zares celo svoj časopis, ne spomnim se, da je komu od Golobičevih poslala položnice. Skratka, ta represija je že tukaj. G. Bučarju ni treba čakati, da se bo nekaj zgodilo. To se že dogaja. Predsednica vladne stranke javno poziva organe, naj ukrepajo in oni pošljejo vabilo…V času ko je tukaj gospodarska kriza, v času ko bi morali strniti moči in znanje in tega znanja smo v prejšnjem mandatu nabrali veliko, ob vodenju EU in poznavanju teh širših zadev, na podlagi katerih bi lahko sedaj sprejemali učinkovite ukrepe proti krizi, ko smo ponudili partnerstvo za razvoj, vladna koalicija to zavrača, posega po represiji, kopiči javni dolg in ob tem sadi rožice o tem, kako so bili ukrepi dobri, samo mi tega nismo opazili. G. Bučarju na čase, o katerih je govoril v Celju, ne bo treba čakati, ker so že tukaj.”

 Na to bi imeli Zlopamtilovci tudi kak svoj komentar, a raje navajamo kar uvodnik v zadnji Mladini (25/2009), ker jedrnato povzema vse, kar bi želeli povedati tudi sami. G. Repovž glede vseh teh postopkov najprej navaja dejstva (ki ne gredo v prid ministrom prejšnje vlade), potem pa povzame: ”…Ministri prejšnje vlade so storili prenekatero stvar, pri kateri je šlo verjetno za nezakonito ravnanje ali pa vsaj za zavestno izigravanje zakonodaje. Nekatere stvari so se razkrile že v času prejšnje vlade in druge se razkrivajo danes. Glede na ta razkritja bi bilo pričakovati, da se bodo Janša in člani njegove vlade začeli opravičevati za svoja dejanja, poskušali dokazati, da so bili zavedeni, že  kaj. A to se ni zgodilo. Nasprotno: Janša je to že začel prikazovati kot politično hajko sedanje koalicije zoper člane svoje vlade – pa čeprav so vsi primeri zelo preprosti in jasni. Dejstvo, da naj bi polovica članov Janševe vlade imela takšna ali drugačna vabila različnih komisij in sodišč, namreč nikakor ne pomeni, da ti ljudje teh vabil niso dobili čisto upravičeno. Ker so pač naredili stvari, zaradi katerih morajo pristojni organi zoper njih začeti voditi postopke, jim pošiljati vabila. A Janša je naš pogled že usmeril stran od dejanj članov svoje vlade in ga usmerja k vladi Boruta Pahorja. Ta vlada naj bi bila tista, ki pošilja vabila, vse skupaj naj bi bila zarota zoper Janšo in “člane njegove vlade”. Seveda. Namesto da bi se danes omenjena polovica članov Janševe vlade branila pred očitki, zakaj je ravnala, kot je, se morajo pred očitki Janeza Janše braniti Borut Pahor, Katarina Kresal pa direktor policije, kriminalisti… Ki dejanj, ki so predmet preiskave, niso storili.”

Vroči stol na Info TV 24.6.2009

Naslednja tema so bili izbrisani. Janša je najprej naredil primerjavo oškodnine otrokom vojakov, ki so bili ubiti med vojno za Slovenijo, (nekaj tisoč €) in odškodninami izbrisanim (v konkretnem primeru 60.000 €). Potem pa je nadaljeval:  ”Slovenija je, če gledamo zdaj na primerjavo z baltskimi državami…sprejela najbolj liberalno zakonodajo o državljanstvu,. Slovenija je ponudila državljanstvo vsem brez kakršnihkoli pogojev… Kdor ga ni sprejel, si je pa moral urediti kak drug status… Slovenija je kot država nastala na novo in je bilo potrebno te stvari urediti. Najprej so trdili da je 18.000 teh ljudi, sedaj trdijo da jih je 25.000. Trditi, da je 25.000 ljudi živelo tu brez vsakega statusa desetletje, ne da bi jih mi opazili, je popolna norost. 25.000 ljudi je 5 povprečno velikih slovenskih občin. Gre za politični konstrukt, na podlagi katerega želijo sedanje vladne stranke povečati svoje volilno telo. Oni želijo za nazaj podeliti status bivanja, na podlagi potrdila o 10 letih stalnega bivanja v Sloveniji lahko dobiš državljanstvo, na podlagi državljanstva dobiš volilno pravico. Gospa Kresalova želi na stroške davkloplačevalcev povečati svoje volilno telo za 25.000 volilcev…Večina teh ljudi ne živi tukaj, živijo po BiH, Srbiji itd… Osnovni motiv je, da dobijo potni list, s katerim lahko potujejo kamorkoli po EU. Takrat so rekli, da ne marajo državljanstva, sedaj pa ga bodo dobili in še tožili za odškodnine.”

Dr. Dimitrij Rupel v oddaji Vroči stol Info TV 24.6.2009

Naslednja tema so bili mediji oz. medijska demokracij. Dr. Rupel: “Meni je žal, da se nisem v preteklih 20 letih ukvarjal s kakšnim medijem, da nisem zamenjal poklica. Danes bi bil najbrž bistveno bolj bogat in vpliven. Tisto, kar se mi zdi v ozadju tega problema, pa je, da smo mi vsi, z mano vred, z mojim kolegom in prijateljem Janšo vred, da smo bili tako zaposleni z drugimi problemi, da smo se ukvarjali z drugimi rečmi, da tega bruna v očesu niti nismo videli. Saj se nismo zanimali kaj dosti za to, kdo bo nekdo imel neko zaledje v medijih, ampak smo se bolj zanimali za to, a bo ta država uspela, ali bo prišla v EU pravočasno ali ne, ali nam bo uspelo premagati ovire na tej poti, ali nam bo uspelo priti v Nato, ali nam bo uspelo prepričati naše sogovornike v drugih državah, evropskih in drugih, da smo spodobna in opravilno sposobna država. Mislim, da smo imeli čisto drugačno agendo. Tisti pa, ki so se na to spoznali, ki so to bolje premislili, ki so imeli za to čas, pa so vedeli, da je oblast v sodobnem času odvisna ne samo od  položaja, ki ga nekdo v strukturi zaseda, ampak od denarja in medijske podpore. Mi smo bili brezbrižni, preveč malomarni glede tega vprašanja. Mislim pa seveda, da je Slovenija strašno majhen prostor, problem je tudi število bralcev, tistih ki znajo slovensko. Ko bi to bil večji prostor, ti problemi ne bi bili tako aktualni. Imamo pa nekaj medijev, ki že trpijo zaradi pomanjkanja informacij, novic, snovi, in delajo iz muh, ki jih lovijo po zraku, slone, si izmišljajo razne afere, ker je preprosto materiala premalo…”

Komentar Zlopamtila: neverjetni cinizem Rupla, ki je pozabil, da je njegov prijatelj Janša pod mizo prodajal Mercator, da bi dobil nadzor nad Delom: Pozabil je tudi na svojo izjavo po volitvah leta 2004, da naj mediji dobro premislijo, ali se splača boriti proti vladi, ki je dobila volitve…. Toda ne, oni so osamosvajali državo in se 18 let niso ukvarjali z mediji…

Janša je na kratko komentiral preiskave okoli Šrotu in Pivovarne Laško: ”Gospod Šrot je lastninil konglomerat okoli Pivovarne Laško na enak način kot nekateri ministri te vlade. Razpolagal je z lastništvom teh podjetij preko poštnih nabiralnikov. S tem da je on imel nabiralnik v Šiški v Ljubljani, ministri te vlade jih pa imajo na NIzozemskem ali celo v Singapurju. Vlada, ki ima sama poštne nabiralnike, ne bo učinkovita v boju proti temu pojavu. To je popolnoma jasno. Vrana vrani ne izljuje oči, razen kadar se bojujejo za isti kos plena. Nekaj tega je, in v luči tega je treba ocenjevati te akcije.”

Rupel je na to komentiral dejanja Igorja Bavčarja, a seveda samo njegov odhod iz politike, ne pa tajkunski prevzem Istrabenza: “Človeka, ki je bil izrazit predstavnik te nove državnosti, osamosvojitelj če hočete, je doletela negativna usoda (izgon iz LDS, ko je bil za namestnik Drnovška izbran Rop), in jaz to obžalujem in sem zaskrbljen. Gre za to, da je toliko teh dogodkov, da je ta razvoj pač odplaknil Igorja. Jaz upam da to ni definitivno in da se bodo stvari vendarle še popravile. Kako, ne vem, premalo poznam zadevo.”  

Janša je bil glede Istrabenza kratek, Bavčarja spet ni poimenoval tajkun, raje je spet spomnil na poštne nabiralnike na Nizozemskem: “Skušam kolikor se da ločevati čas osamosvojitve in čas tranzicije. Dejstvo je, da je pot gospoda Bavčarja v gospodarstvo bila tlakovana s politično podlago funkcije v LDS. Če bi bil član SDS, se mu to nikoli ne bi zgodilo, ker ga nikoli ne bi imenovali v Istrabenz…Šlo je za politično imenovanje, tako kot gre sedaj, čeprav so obljubljali novo politiko. Od nove politike so ostali samo poštni nabiralniki na Nizozemskem in politične nastavitve po firmah.”

Naslednja tema so bili odnosi s Hrvaško. 

Dr. Dimitrij Rupel v oddaji Vroči stol Info TV 24.6.2009

Rupel: Tisto kar mene najbolj skrbi, je to, da v tem trenutku ne vidim načrta rešitve. Bojim se naraščanja napetosti, če hočete celo sovražnosti med ljudmi teh dveh držav… Jaz sem bil predmet medijske obravnave na Hrvaškem nekaj časa…vem da so ljudje nestrpni, živčni, razočarani… in se bojim, da bo prihajalo do situacij, ki si jih nihče ne želi in bodo povzročile nove zaplete in nove napetosti. Če pogledamo, kaj se je dogajalo: načrti, ki so pomenili rešitve, ki so vodili k rešitvam, so bili producirani v prejšnjih vladah. Spoštujem g. Pahorja, a se z njim ne strinjam, ko pravi, da se je v 6 mesecih veliko naredilo. Ni se veliko naredilo, pojavile so se samo variacije prejšnjih načrtov. Mi smo pred volitvami rekli, da je treba problem meje s Hrvaško rešiti, preden Hrvaška postane članica EU. Gospod Pahor ali je pozabil, ali se tega otepa, je rekel ravno nasprotno. S tem se je podrlo nekaj, kar je bilo prej narejeno. Jaz sem bil zraven, ko smo poskušali reševati problem z načrtom Drnovšek-Račan, skupaj z Drnovškom in Pogačnikom, ki je bil tudi član te zadnje komisije z Rudolfom, ki je iskala rešiteve… smo si izmislili ta dimnik oziroma rešitev z našim dostopom do odprtega morja. Stvar se je zakomplicirala ne samo zaradi Hrvaške, ker je ona to odklonila, ker to zanjo ni bilo več sprejemljivo ampak tudi zaradi zaščitne ekološko ribolovne cone. Ta je v Jadransko morje postavila en nov zemljevid, nove razmere, ki jih je bilo potrebno registrirati in se z njimi spoprijet. Mi smo šli leta 2005 na Brione in smo dosegli pomemben napredek, da smo postavili datum, izhodišče vseh nadaljnih pogovorov. Strinjali smo se s Hrvaško, da je 25.6.1991 tisti datum. Zraven sem bil, ko smo našli varianto OVSE, arbitražo OVSE, decembra 2006 smo se dogovorili, kar se mi zdi še danes relativno pametna ideja, da bi obravnavali zadeve s Hrvaško v paketu, ker bi se lahko neke stvari poračunale. Ves čas smo imeli iniciativo, neke nove ideje. Na koncu smo pa prišli do tega, da Drnovšek-Račan ne velja, november 2006 ne velja, OVSE ni sprejemljiv, pa smo rekli, pa dajmo vztrajati vsaj na principu ex aqeuo et bono, te zunanje pravičnosti, magari bomo šli, če ne bo šlo drugače, tudi v Haag, ampak v znamenju te zunanje pravičnosti. Mi smo imeli neke načrte in smo si predstavljali, kako se ta stvar konča. Jaz ne vidim nobenega načrta danes na mizi. In to me zelo skrbi. Kaj je predlagal gospod Pahor? Da se vrnemo k sporazumu Drnovšek-Račan. Pustimo to, ali je sprejemljiv za hrvaški ali za naš parlament. Ampak Drnovšek-Račan ima neko težavo, ker je od takrat preteklo veliko časa… Kaj se je zgodilo? Tiste komisije, ki so pripravljale vprašalnik za takšno ali drugačno arbitražo, so razpuščene. In kje smo? Miza je prazna.”

Zlopamtilov komentar: torej, Rupel priznava, da se je SDS odločila izsiljevati Hrvaško (“vprašanje meje mora biti rešeno, preden Hrvaška postane članica EU”, ter da so Hrvati zavračali vse predloge in od Janše izsilili tudi, da se je odrekel sporazumu Drnovšek-Račan, sedaj pa je Pahor kriv, da so problemi, ko v bistvu le nadaljuje SDSovo izsiljevanje s tem, da blokira Hrvaško v pogajanjih, dokler ne bi rešili vprašanje meje… Zelo zvita (poleg tega seveda umazana in primitivna, a pustimo te podrobnosti) politika Rupla in seveda Janše!

Janša je že skorajda sprejel naslednji Sanaderjev predlog (ki sicer ne rešuje ničesar, medtem ko je Rehnov predlog rešil skoraj vse, pa je SDS nanj imela toliko pripomb, seveda, saj bi s tem lovoriko za rešitev meje s Hrvaško pobrala Pahorjeva vlada): “Sprejem takšne izjave, kot jo predlaga Hrvaška, bi bila v bistvu parlamentarna ratifikacija Brionskega sporazuma.. To ne bi pravzaprav rešilo ničesar. Hrvaška bi še vedno imela vloženo dokumentacijo, ki mejo prejudicira. Temu koraku bi moral slediti tudi naslednji korak – umik teh dokumentov. Tega v hrvaškem predlogu ni. Sta pa dva predloga. Ta drugi, da bi pravna služba evropske komisije preučila dokumentacijo, in če bi ugotovila, da so dokumenti, ki prejudicirajo mejo, bi Hrvaška te dokumente izločila. To je bolj realno. Jasno je, da vsak zemljevid, kjer je meja narisana, prejudicira mejo, to ne bi bilo težko ugotoviti tudi za manj podkovane pravnike, kot so ti pri evropski komisiji. Tisto, kar se pri nas ni opazilo zaradi katastrofalnega poročanja medijev, je to, da v četrtek ni izpadlo, kot da bi Hrvaška zapustila pogajalski proces in da zdej nič ne ve, kako naprej, izpadlo je nekoliko drugače – da je Hrvaška zavrnila ta Rehnov predlog, vendar je ponudila dve svoji varianti za rešitev, Slovenija pa je ostala z odprtimi usti, brez kakšne ideje. V tem vidim problem, stalno smo v neki defenzivi, čeprav je naš položaj objektivno bistveno močnejši in bi morali zmagovati, tako pa največ kar je, je da izenačimo igro.”

Potem je Janša še enkrat napadel predsednika Türka: “Nedavno tega je izšla knjiga sedanjega predsednika republike g. Türka, v kateri piše, da je Slovenija ozemeljsko prikrajšana država. Kako naj pričakujemo od nekega mednarodnega tribunala, da nam bo priznal več, kot pa so si pripravljeni priznati predstavniki te države? … Pri nas so se dogajale stvari, ko so se nekateri sami odpovedali delu suverenosti. Tako da je šele tam od brionske izjave naprej zadeva ponovno izenačena s časom takoj po osamosvojitvi in ko lahko iščemo rešitve brez tega, da bi se bali lastnih stavkov.”

Rupel o Hrvaški…: “Potrebno bo popraviti škodo, ki je bila narejena ugledu Slovenije… Mnogi še vedno ne razumejo problema. S hrvaško stranjo je potrebno ohraniti dialog. Potrebno si je izmisliti kakšno novo idejo.”

…in o prihodnosti vladne koalicije v Sloveniji: “Ta koalicija je ubrana, ideološko vsaj, drugače si ne znam predstavljati, kako je možno preko takšnega škandala…”

Janša: “In ob tem izjaviti, da bi tudi vsi oni ravnali enako, kot je rekel g. Biščak.”

Rupel: “Meni je g. Pahor obljubljal veliko reči… Te svoje obljube je snedel. Jih je veliko snedel. Jih je snedel morda 10. Kaj vse je rekel, da bo storil, da se stvar popravi, da se moj položaj uredi itd. G. Žbogar mi, kar zadeva to diplomatsko depešo, niti ne odgovori. Napisal sem mu pismo, pred enim tednom, mi ni odgovoril niti z besedo. G. Golobič se je zlagal, govoril neresnico. Imamo plejado, eno zbirko ljudi, ki so tako trdno povezani, da jih niti take gorostasne zadeve, kot so laži ali neresnice ali prelomljene obljube, ne morejo spraviti narazen. Bomo pač počakali do prihodnjih volitev. Se bojim, da ne bo prej rešitve.”

Vodušek je nato ponovno obudil idejo, ki jo del novinarjev vztrajno obuja, in sicer da bi SDS kljub izgubljenim parlamentarnim volitvam vstopil v vlado, tokrat naj bi bilo to potrebno zaradi gospodarske krize. Janša je to komentiral takole: “Imamo vlado, ki te krize sploh ne vidi in misli, da je možno vzroke zanjo odpraviti s tiskovnimi konferencami.” Nato pa za konec še povezal svojo ovadbo in probleme s Hrvaško tako, da je spomnil na izjavo Kresalove, da probleme meje s Hrvaško ne bomo rešili še 10 let. To naj bi pomenilo, da vlada nima strategije za reševanje tega problema, in zato naj tudi ne bi v Bruselj pošiljali novih idej (za razliko od Hrvaške).

Ta vratolomna povezava zahteva še zadnji Zlopmatilov komentar. Ni res, da vlada nima strategije glede Hrvaške. Za začetek nadaljuje politiko prejšnje vlade, ki je pač razmere zaostrila in začela blokirati Hrvaško. Ob tem je sedanja vlada predlaga mediacijo in se nato strinjala tudi z arbitražo. Podprla bi tudi Rehnov predlog iz meseca aprila (ki bi Sloveniji omogočil največ, kar bi bilo možno iztržiti), pa ga je minirala SDS ob pomoči SNS. To, da v trenutku, ko Hrvaška zavrne predlog, o katerem so se pogajali pol leta, in prinese dva nova, iz-rokava-potegnjena predloga, naša stran ni imela 10 svojih predlogov, pač ni bil nek velik problem. Problem pa predstavlja strategija SDS, ki jo je v tej oddaji ponovil Rupel, da se mora vprašanje meje rešiti, preden Hrvaška vstopi v EU. To so Ruplovi prijatelji v EU (npr. Carl Bildt, kot se je o njem izrazil v oddaji) ocenili kot izsiljevanje, kar pa ni krivda te vlade, ampak je to krivda napačnega pristopa SDS. Samo vprašanje meje dejansko JE bilateralno vprašanje, ki pa ga je Hrvaška spremenila v problem EU, ko je dokumente s spornimi zemljevidi vključila v dokumentacijo pristopnih pogajanj. To pa samo po sebi še ne pomeni, da je problem meje s Hrvaško potrebno rešiti, preden Hrvaška vstopi v EU! To je načrtno izsiljevalska strategija SDS, ki zahteva nemogoče, zato da bi potem polom takšne strategije prikazala kot napako Pahorjeve vlade.

Tako se je oddaja tudi končala. Stanje v državi je trio Vodušek-Janša-Rupel samo pol leta po nastopu nove vlade ocenil kot katastrofalen. Bi bilo ocena enaka, če bi bil premier Janša? In, se je od novembra pa do sedaj res toliko stvari spremenilo na slabše, da so bile potrebne takšne diskvalikatorne ocene?

Izjave iz te oddaje bodo zagotovo še burile duhove v Sloveniji.

Kako pokriti troškove

Naše tečajce uporno podučavamo konceptu graničnog doprinosa, marginalne kontribucije ili doprinosa pokriću fiksnim troškovima (Contribution margin, Deckungsbeitrag) kao krucijalnom konceptu (mrskog nam) kapitalizma. A ja bih rekla i najhumanijem. O čemu se radi?

Ako novim prodajama pokrivaš varijabilne troškove, a unutar postojećih fiksnih imaš još kapaciteta, isplati ti se prihvatiti kupčevu ponudu po cijeni manjoj od tvoje uobičajene ako su pokriveni minimalno varijabilni troškovi. Odnosno, laičkim riječima rečeno, ako ti kupac ponudi dodatnu narudžbu ali uz prodajnu cijenu manju od tvoje uobičajene, isplati se tu narudžbu prihvatiti ako

(1) postoje slobodni kapaciteti unutar već postojećih fiksnih troškova

(2) ako niža prodajna cijena pokriva minimalno varijabilne troškove

Drugim riječima, ako imaš slobodnih kapaciteta popuni ih, spusti cijenu, daj neku akciju, radi. Najskuplje je imati neiskorištenih kapaciteta.

Kada ovaj koncept objašnjavamo nekome kod nas, u 90% slučajeva ne razvije se diskusija o tome konceptu i njegovoj biti, već o tome kako cijenu nipošto ne treba spuštati zbog ugleda.

S takvim stavom lako dođemo u situaciju kao što je sljedeća:

Otvori znanica-poduzetnica butik. Roba je ekskluzivna, cijene visoke a kupci same uvažene ličnosti iz javnog života. Međutim, posao svejedno ne cvijeta. Jest da je glamurozan ali dugovi rastu a zalihe se i nepodmireni računi gomilaju. Stručnim riječnikom fiksni troškovi ostaju nepokriveni.

I predloži savjetnik zdravog razuma  poduzetnici da snizi cijene ne bi li time privukla i kupce plićih džepova te na taj način povećala promet. Tome se poduzetnica žestoko usprotivi, jer ne može “dopustiti da dame iz visokog društva u njenom butiku susreću kumice s placa”. Ode njen ugled. I sad mi nije baš jasno. Kada je ugled više narušen – kada ne platiš svoje dobavljače ili ako ti kupci postanu kumice s placa?

Ja ću odgovoriti kako ja (a nadam se i vi) vidim stvari: Ako si dužan, ne filozofiraj i ne lamentiraj o ugledu već se primi posla, zasuči rukave i ako treba peri podove. Dakle, kumice u butiku ispadaju kao mala cijena. Poruka: plaćajmo dugove, to je osnova  morala i krvotoka gospodarstva.

Plaćajmo svoja dugovanja, pa makar kretkotrajno prali podove kako jednog dana ne bismo morali prati podove ali onda za stalno. Ali kod nas je društveno ozračje takvo, da najveći neplatiše šeću po viđenim mjestima kao uvažene i poštovane osobe.

Po skoraj treh mesecih izsiljevanj in pogojevanj je končno sprejet prvi pogoj bank upnic Istrabenza, postavljen še davnega marca, ob prvem vrhuncu Istrabenzove krize: da Bavčar odide iz Petrola.

Očitno je kriza sedaj res dosegla vrhunec, hkrati pa tudi svoj razplet. Vse doslej je namreč Bavčar še držal tudi formalni vpliv nad Istrabenzom, saj je resda odstopil kot generalni direktor, a ostal v upravi in imel možnost veta na vse odločitve, hkrati pa imel tudi neposredni dostop do informacij. Sedaj vsaj formalno teh privilegijev ne bo imel več, odprto pa ostaja vprašanje, ali so se banke upnice že dogovorile za (ne)prisilno poravnavo. Vsekakor pa bo sedaj, ko Bavčarja ne bo več v upravi, lažje priti do dogovora.

Očitno pa je vsaj nekaterim bankam (zakaj ne vsem, ostaja odprto!) dokončno prekipelo in so vztrajale pri stečaju Istrabenza, od česar jih je verjetno lahko odvrnil le Bavčarjev odhod.

V tej luči je bila smešna njegova izjava za Odmeve RTV SLO, da je imel vedno pred očmi le koristi Istrabenza in primorske regije. Če je to res in je ključ do uspeha njegov odhod – zakaj je toliko časa vztrajal v upravi? Če ne morda zato, ker je Istrabenz zašel v krizo zaradi Bavčarjeve želje po prevzemu holdinga? In je Bavčar do konca vztrajal na čelu Istrabenza, ker si je kot skoraj 25% lastnik želel rešiti čim več lastnega nagrabljenega premoženja?

V nočnih in jutranjih urah bo znanega kaj več, podrobnosti najdemo npr na strani Financ.

Po tem, ko sem dodobra skritiziral Toca alarm Zavarovalnice triglav, me danes končno sreča še Sreča, bolje rečeno njihov Srečo, ki ga večina pozna iz TV spotov “Srečo svetuje”.

vir: Zavarovalnica triglav

Ker mi je poteklo prometno, grem danes popoldan na AMZS na Celovški urediti “formalnosti”, ki me vsako leto olajšajo za zajeten kupček denarja.

Po kakšne pol ure čakanja v vrsti in še naslednje pol ure ceremonije za šaltarjem s papirji, stopim ven, kjer me ogovori model v modrem kombinezonu, ki sicer nastopa v znanih TV spotih.

“Živijo, jaz sem Srečo, boste poizkusili Kolo sreče…”, poizkuša takoj navezati z mano pristni stik, sam pa pod pritiskom takoj popustim.

Pa naj bo, si mislim in zavrtim leseno kolo sreče, kjer so narisani v krogu dobitki. Kaj slike predstavljajo, nisem poštudiral, sem pa videl, da je pred mano gospa dobila T-Shirt, tako da sem ga tudi jaz prosil, če mi lahko kolo sreče ustavi na majčki z kratkimi rokavi.  Tu mi je pa on popustil in nekaj zgoljufal, tako da je morala dokaj simpatična asistentka hočeš nočeš izplačati zadetek.

Ker ji nisem gledal pod prste, sem šele doma ugotovil, da mi je dala belo majico, na kateri zadaj piše “Pozor, hudo zavarovana oseba” in to velikosti XL. Halo? Pa kje vam je bonton, seljačine (aka šalabajzerji)?

Kaj ne veste, da se moškemu nikdar ne da majice XL ali celo XXL, čeprav mu je morda celo prav!? To je še huje, kot da starejšo damo vprašaš po letih ali menopavzi.

Dala bi mi velikost M ali S, bi že jaz kasneje prišel diskretno zamenjati za večjo številko. Ampak sedaj je kar je in počutim se užaljenega.

Je pa napis na majici kar pravi, sploh ko pogledam, kaj vse sem nehote zavaroval.

Namreč nikdar se mi ne da na dolgo študirati, kaj vse bi  zavaroval in kakšne opcijske pakete izbrati, zato vedno rečem dokaj simpatični deklici za šalterjem AMZS, da naj kar kopira lansko zavarovanje, ker se itak ne mislim zaletavati z avtomobilom in mi je vseeno za polico.

Ko pa pogledam potem račun, mi pa ni jasno res čisto nič več.

Za zavarovanje, če komu drugemu jaz stolčem avto, piše cca. 260 € in to krije škodo do 750.000 € na pločevini, kar verjetno pomeni, da če naredim totalko na najdražjem avtu na svetu (Bugatti Veyron za € 1,223.000), še vedno plačujem skoraj celo življenje za preostalo škodo do polne cene. Ali ne?

Še slabše je pri zavarovanju oseb, saj je tu maksimalni znesek samo 3.7 milijona € in ne upam si niti pomisliti na črni scenarij, da recimo z mojim avtom do smrti povozim na prehodu čez pešce v Stožicah gospo Madonno.

No, in potem pridejo pa postavke, ki ne vem, od kje so se znašle na moji polici in verjetno pride od tu tudi napis na XL majici “hudo zavarovana oseba“:

- B naravne in elementarne nesreče (cca. 50 €)
- D steklo, divjad in domače živali (cca. 60 €)
- H parkirišče (cca. 120 € - to zveni kot slaba šala!?)
- J zunanja svetlobna telesa in ogledala (cca. 45 €)

Za postavko D nič ne rečem, ker to je pri meni res skoraj obvezno, saj sem tudi danes zvečer, na poti domov, v Bistri srečal srno, ki mi je skočila pred avto.

To se mi je samo letos zgodilo že vsaj pet krat, pri čemer je bilo enkrat izjemno kritično, saj je šlo res za centimetre ter je bilo zaviranje tako močno, da je avtu v trenutku crknil motor, mene pa je oblil hladen pot.

Srne res nimajo pojma o prometu in kot kaže je med njimi tudi precej samomorilk začetnic, ki bi rade na vsak način končale pod avtom.

Ostalo je pa bolj tako/ tako.

Pod B naj bi se štela tudi toča (poleg tega pa še padec meteorita, vesoljni potop itd.), ampak tistih par lukenj v strehi jaz popravim z navadnim kladvom zastonj.

Absolutno nenormalno visoka postavka je pa pod zaporedno številko H. Namreč modelu, ki mi naredi na parkirišču škode na avtu za 120 €, jaz naredim totalko samo z desno roko.

Ampak sedaj je, kar je in ni čudno, da me Zavarovalnica triglav skoraj časti po božje (ponudili so mi celo kavo).

Me bo pa upam majica drugo leto spomnila na to, da pogledam, kaj sploh zavarujem in če ima moj avto res pet vrat. Kakorkoli obračam, do sedaj sem jih naštel največ štiri.

Preberi še:
- Zavarovanje kraje avtomobila

Kot vse kaže, bo potrebno spremeniti še en logotip nekoč ponosa našega gospodarstva (SINCE 1925).

Še en posmeh Sloveniji: Hrvati se o koristih vključevanja v EU raje pustijo podučevati od Poljakov kot pa od Slovencev.

Seveda, Poljska je velik narod (38 miljonov prebivalcev in 15x več ozemlja kot Slovenija), Slovenija pa neznaten. Hrvati bi dosti raje videli, da bi se jih primerjalo in metalo v isti koš z evropskimi in svetovnimi velesilami. In če že niso povsem enakovredni ZDA, se pa, tako očitno menijo, lahko ob bok postavijo vsaj Poljakom (nas in Poljakov več kot 40 miljonov? ).

Če se prav spomnimo, smo Slovenci ob našem vstopu v EU bili polni besed, kako da bomo pomagali drugim balkanskim državam pri njihovem vstopanju, kako jim bomo prenašali naše izkušnje in kako jim bomo odpirali vrata.

Vsaj pri Hrvatih je ta ideja očitno propadla. Seveda, ko pa si tudi Hrvati prizadevajo, da bi postali (če že niso) “glavni” v regiji in vzor za ostale države, ki vstopajo v EU…

Včerajšnja oddaja je tako (poleg par poučnih lekcij za Hrvate, npr. glede nesmiselne podpore izgubaškemu ladjedelništvu) bila za Slovence žalostna, smešna in tragikomična obenem.

Od nas pa bi se lahko vsaj naučili, koga vabiti v goste. Več kot od Poljakov  bi namreč odnesli od generalnega direktorja AT Kearneya Paula Laudicine, ki je obiskal Slovenijo in predaval o globalnih trendih. Med drugim bi v pogovorih s strokovnjaki (tako kot so to izvedeli na Ekonomski fakulteti, so poročali v Odmevih) lahko izvedeli, da se državi in gospodarstvu NE splača vlagati v panoge, ki prinašajo manj kot 30.000 € na zaposlenega, saj so le-te absolutno premalo produktivne.

Od danes naprej je novi generalni direktor Luke Koper.

Še pred kratkim ni imel dovolj izkušenj, da bi prišel v upravo Intereurope.

Nadzorniki, ki jih je imenovala še Janševa vlada, so ga tik pred potekom svojega mandata imenovali za generalnega direktorja za dobo pet let, brez javnega razpisa, brez upoštevanja navodil vlade, čeprav človek nima izkušenj. A so, kot je povedala članica NS, na seji celo prebrali njegov življenjepis. In jih je tako navdušil, da so kar sklenili razrešiti staro upravo in imenovati novo.

Nadzorniki se očitno ne zmenijo preveč za recesijo, luknjo v proračunu, izgubo Luke Koper. Namenoma postavijo na čelo Luke neizkušenega človeka. Če ga novi, tokrat Pahorjevi nadzorniki ne bodo zamenjali, se verjetno Luka ne bo rešila iz krize (težko verjamemo, da bo mlečnozobec uspel potegniti podjetje iz težav,v katerih se je znašlo v zadnjem času). Če pa se ga bo Pahor le upal odstaviti (in tvegal očitke o nastavljanju svojih ljudi in prehitrih menjavah), pa bo to še ena kadrovska zamenjava več za SDSov števček in še ena mastna odpravnina več.

Res, nekaterim gre res vedno samo za korist Slovenije, mar ne?

Saj ne, da je bil g. Časar neka perla. Zafural je podjetje. A za take funkcije je po novem predviden javni razpis in nek postopek, ne pa izbira tretjerazrednih kadrov tik pred iztekom mandata. Beda od bede. In raje ne pomislimo, da so to storili na seji, ki so jo menda sklicali, da bi se rešili predsednika NS Borisa Popoviča…. res, kakšni ljudje so se zbrali na kupu v nadzornem svetu Luke (še enega podjetja, ki so ga uspeli izčrpati in pahniti v izgube)???

Vida Petrovčič je vodila Polemiko o gospodarski krizi. Par nesmislov:

1) Vprašanje, o katerem lahko glasujemo, je, ali podpiramo ponovno uvedbo stanovanjske olajšave v dohodnini Ja, seveda, da jo!! Verjetno bo 90% za.

2) Vladne ukrepe zagovarja Milan M. Cvikl, generalni sekretar vlade?!?!?!?!?!?! Vlada ima gospodarskega ministra. Ima tudi finančnega ministra. In končno, ima NADministra za evropske zadeve, ki po potrebi komentira tudi gospodarske ukrepe. Generalni sekretar vlade pa naj bi bil, vsaj v Zlopamtilu mislimo tako, tisti, ki je danes več-kot-samo tajnica. Vsekakor pa ne nekdo, ki hodi na televizijo zagovarjat politiko vlade. Če je tako, potem bi moral tudi generalni sekretar biti minister, hkrati pa ne bi potrebovali toliko ministrov, ki pokrivajo gospodarske ukrepe!!!

3) Bivši minister Vizjak (SDS) je spet ponovil dvojno laž, da je Janševa vlada prvič v zgodovini Slovenije ustvarila javnofinančni presežek. Prvič, presežka ni bilo, temveč je bil primanjkljaj, ki ga je taista vlada vestno in po pravilih prijavila tudi EU (le za domače potrebe vztraja pri presežku). In drugič, presežek je ustvarila tudi že Drnovškova vlada v 90. letih prejšnjega stoletja.

Pri takih nesmislih se nekam izgubi tudi celoten smisel oddaje. Vizjak je kritiziral tudi jamstveno shemo, ki da tudi po šestih mesecih še ni zaživela. Kot da ne ve za veto državnega sveta in pripombe iz EU… Ni za vse kriva vlada. Škoda, da ni bilo iz vlade nikogar kompetentnega, da pa bi vseeno malce pojasnil, ali bomo tretji sveženj ukrepov in novi rebalans proračuna dobili še letos ali kako…

P.S. ZA olajšavo je glasovalo 92% sodelujočih v anketi (btw, kam gre denar, zbran s temi anketi? Vsak glas namreč stane…)

Danes popoldne se je sestal nadzorni svet Petrola. Ker nova sestava nadzornega sveta ni naklonjena stari upravi, se je pričakovala zamenjava generalnega direktorja Kryžanowskega. 

No, ni bil zamenjal le on, temveč je odstopila celotna uprava!

Nagradno vprašanje: če Kryžanowski odleti, bo to SDS štela kot novo kadrovsko zamenjavo?

Današnji Žurnal (zanimivo, da mora novice o tako pomembni temi prinašati brezplačnik) prinaša zanimiv odgovor na vprašanje, zakaj Golobič (oz. njegovo ministrstvo) februarja, ob poizvedovanju Žurnala in posledično Urada vlade RS za komuniciranje ni povedal, da je ob lastništvu 1 delnice Pivovarne Laško tudi lastnik deleža v Ultri Sum:

“…Na ministrstvu za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo so nam sicer pojasnili, da so decembra razumeli, da se vprašanje nanaša zgolj na delnice. Ultra Sum ni delniška družba, ampak B. V., po naše družba z omejeno odgovornostjo.”

Se pravi, problem je samo lastništvo delnic, ne pa deleži v podjetjih, ki niso delniške družbe?

Slab izgovor, gospod Golobič. Pričakujemo boljšo razlago.

Novica dneva je danes vsekakor, da je Gregor Golobič (so)lastnik podjetja Ultra Sum, ki je lastnik podjetja Ultra, ki mu na desnici (pa tudi novinar Matej Hlebš in drugi) očitajo pridobivanje nezavarovanih (in s tem kar “tajkunskih”) kreditov ter državnih poslov, skratka, okoriščanje na račun davkoplačevalcev.

Dnevnik v zvezi s tem objavlja dve novici, pomenljiv pa sta naslova teh novic.
V prvi Dnevnik poroča, da “je Ultra razkrila vse podrobnosti svojega poslovanja in da je Golobič še vedno pomemben delničar“. Dnevnik namenoma ali nespretno obrača glavno novico: ni poanta v temu, da je Golobič ŠE VEDNO pomemben delničar, poanta je v temu, da je Golobič SPLOH delničar Ultre!!!! Saj smo šele danes zvedeli, da je med lastniki Ultre Sum tudi on!!!!!!!! TO je glavna novica!! Naslov “Golobič solastnik Ultre” pa bi bil seveda nekaj povsem drugega kot naslov “Golobič še vedno pomemben delničar”.

V drugi novici pa Dnevnik prenaša obvestilo stranke Zares, da je Golobič lastništvo v Ultri ustrezno prijavil protikorupcijski komisiji. Pa koga zanima, kaj je Golobič prijavil komisiji. Ja, formalno je to že pomembno, a sama prijava je pomembna za politike, ki niso tako na očeh javnosti kot Golobič, ki so ga na RTV Slovenija pred volitvami posebej povprašali o premoženjskem stanju, pa je glede lastništva delnic omenil (prijavil, priznal) samo posedovanje ene (1) delnice Pivovarne Laško. Je na 10,8% lastništva v Ultri Sum pozabil? Ne, želel ga je prikriti. Torej, prijava protikorupcijski komisiji ni pomembna, pomembno je, da je Golobič v javnosti dajal vtis, da ga z Ultro ne povezuje nič drugega kot to, da je bil tam zaposlen v vmesnem času, ko ni bil v politiki. Nobenega osebnega prijateljevanja, lobiranja za posle, neupravičenega okoriščanja, posredovanja pri pridobivanju državnih poslov (preko številnih Golobičevih političnih stikov), ničesar. Sedaj pa tole…

Povezano: Bo Golobič zmogel ZARES novo, načelno, moralno in pošteno politično potezo… ter odstopil?

Jože P. Damijan je bil nekaj mesecev minister v Janševi vladi. Takrat je menda nastavil osnove za razvoj in reforme, čeprav se je hitro poslovil od vladnega stolčka. V zadnjem Objektivu pa analizira gospodarske predloge SDS in, čeprav so mu simpatični, se ograjuje od celotne strategije SDS (ki smo jo tudi mi že večkrat opisali), saj je mnenja, da  bo SDS, čeprav se njeni predlogi sedaj zdijo simpatično in konstruktivno, če ponovno prevzame oblast, ”nadaljevala tam, kjer so jo prekinile zadnje volitve – z nadaljevanjem popolne politične instrumentalizacije oblasti in omogočanjem zasebnega ropanja gospodarstva.”

Damijan sicer med drugim pravi: “V odsotnosti učinkovite vlade se ob okrepljenem nezadovoljstvu javnosti predvsem širi prostor za alternativne rešitelje in “rešitelje”. … Prav to strategijo danes zelo uspešno uporablja vodilna opozicijska stranka SDS. Po nekajmesečnem zatišju je začela veliko ofenzivo na različnih frontah. SDS je danes navzoča povsod, na javnih shodih in v vseh medijih. Njeni predstavniki so v zadnjem mesecu v javnosti povsem zasenčili vlado in njene ministre. … Predvsem pa je odločilno to, da predstavniki SDS ne govorijo v prazno, ampak na eni strani izvajajo učinkovito kritiko dela sedanje vlade, na drugi pa ponujajo alternativne rešitve. Še več, oboji – tako kritike kot ukrepi – se zdijo precej dobro utemeljeni. Celo meni kot predstavniku strokovne javnosti. Kritika neučinkovitosti delovanja vlade glede blaženja gospodarske krize se zdi povsem upravičena. Prav tako kritika glede zamenjav v gospodarstvu. … Protikriznemu programu SDS lahko tudi očitamo, da gre za napaberkovano zbirko individualno sicer smiselnih ukrepov, da pa programu manjka notranje konsistentnosti in makrofinančnega ovrednotenja posameznih ukrepov in skupnih javnofinančnih stroškov uveljavitve teh ukrepov ter njihovega učinka na javne finance, na rast BDP in rast zaposlenosti. Toda ne glede na te očitke je dejstvo, da je bila opozicijska SDS sposobna v zadnjega pol leta sestaviti sistematičen in smiseln paket protikriznih ukrepov, medtem ko vladi tega po vseh treh iteracijah in navkljub vsemu birokratskemu stroju to ni uspelo. … 

Toda imeli smo možnost opazovati vzorec vladanja SDS v prejšnjem mandatu. Šlo je za brutalno prevzemanje političnih in gospodarskih položajev ter državnega spodbujanja brezobzirnega tajkunstva v zavetju najbolj ugodne gospodarske konjunkture v svetu v zadnjih dveh desetletjih. Zato nas politična ofenziva SDS ne sme preslepiti. Ko se SDS vrne na oblast, bo nadaljevala tam, kjer so jo prekinile zadnje volitve – z nadaljevanjem popolne politične instrumentalizacije oblasti in omogočanjem zasebnega ropanja gospodarstva.

Sedanja vlada se je res pokazala kot nesposobna kriznega vodenja, toda alternativa, ki jo ponuja SDS, kljub dobrim programskim izhodiščem ni alternativa za odprto in prosperirajočo družbo. Čas je za novo politično alternativo, čas je za nove obraze.”

Zanimivo branje, ki pa nas spomne na zlopamtilovske tekste o ofenzivi SDS za ponoven prevzem oblasti. Presenetljivo pa je, da so gospodarski ukrepi Damijanu všeč kljub temu, da sam priznava, da gre za “napaberkovano zbirko individualno sicer smiselnih ukrepov, da pa programu manjka notranje konsistentnosti in makrofinančnega ovrednotenja posameznih ukrepov in skupnih javnofinančnih stroškov uveljavitve teh ukrepov ter njihovega učinka na javne finance, na rast BDP in rast zaposlenosti”. Ter seveda mu gre čestitati, da se je upal javno povedati, da tudi sam ocenjuje, da so vsi ti predlogi SDS (ne samo gospodarski) le krinka za ponoven prevzem oblasti. Spomnimo se, s kakšno prenovljeno javno podobo so vstopili v predvolilno kampanjo leta 2004 – takrat so se predstavljali kot zmerna desnosredinska stranka (predvsem pa kot moderni in neskorumpirani demokrati, ozrti v prihodnost, za razliko od “preživete” LDS).

Bomo videli, ali jim bo še kdaj uspelo tako zelo prepričati javnost, da bo raje verjela obliki pred vsebino.

Dušanu Semoliču bi človek lahko naštel kar nekaj napak in zavzemanj za zmotna prepričanja. V načelu pa je vseeno veljalo, da se tako ZSSS kot njen predsednik zavzemata za splošno blaginjo delavcev in gospodarski napredek Slovenije, obenem pa je sindikat politično nevtralen in se trudi braniti pred kritikami, da je bližje levici (oziroma kar bivšim komunistom, če grobo povzamemo vse kritike, ki letijo na račun ZSSS).

Včeraj pa je Semolič v dveh izjavah storil kar dve napaki, ki ne moreta ostati brez odziva. Po poročanju današnjega Dela (2.6.2009) ZSSS poziva k udeležbi na evropskih volitvah in k izbiri levih ali levosredniskih strank. Ob tem, da ni jasno, kaj naj bi slovenske ali evropske leve ali levosredinske stranke za slovenske delavce izposlovale v Bruslju (kjer se tako ali tako v glavnem deli le denar za kmetijstvo ter stolčki za politike pri koritu), je precej presenetljivo, da sindikat odkrito podpre neko politično strujo v državi, ob tem, ko se je vsa ta leta trudi dokazovati, da NI povezan z njo… Brez skrbi, da si je Janša to izjavo natančno zapisal in jo bo citiral, ko bo ZSSS spet zahteval višje plače v času kakšne njegove (Janševe) bodoče vlade.

Včeraj zvečer pa je Semolič v Odmevih (1.6.2009) dal zanimivo izjavo glede Mure. Kritiziral je sedanjega direktorja in dr. Mramorja, drugega gosta v Odmevih. Oba sta namreč povedala, da brez odpuščanj ne bo šlo, Mramor je celo povedal da je bil že leta 2003 pripravljen plan, da naj bi se število delavcev iz več kot 5000 zmanjšalo na 1800, sedaj pa jih še vedno več kot 3500. Semolič pa je izjave o odpuščanjih napadel z besedami, da vsak direktor, ki pride, najprej pove, da bo treba odpuščati, ne pa da bi predstavil kak konkretni plan. Potem pa je dal še primerjavo z ZDA in General Motorsom, kjer se vlada “angažira, ne pa odpušča”.

Narobe, gospod Semolič! V ZDA bo brez dela ostalo več kot 20.000 ljudi (menda bodo zaprli do 14 tovarn), vlada pa je General Motors pahnila v (sicer kontroliran, a vendar) stečaj. Morda nekoliko ostra poteza, a vseeno bolje kot da bi se odločila za 20-letno subvencioniranje podjetja, ki bi na koncu vseeno moralo iti v stečaj (kot je primer pri Muri), mar ne??

Je morda Semoličevi eri končno odbila zadnja ura?