Znano je, da rada pokukam k Coprnici. Sploh v času kosila se rada trpinčim, saj sem razvila eno tako bizarno navado, da grem v navalu lakote pogosto pogledat na Coprničin blog, ali se je morda kaj motala po kuhinji … Koliko je to pametno početje, lahko sama oceniš – gledati hrano na monitorju in brati o njej, medtem ko te razganja od lakote  …

In ker se je pred kratkim cmokala, meni pa je ostalo nekaj starih žemelj, sem si rekla, se bomo pa še mi malo cmokali.

Sestavin nisem čisto dosledno upoštevala, ker vsega pač ni bilo pri roki. Ampak vseeno sem ustvarila prima cmokce.

In če so se meni zdeli parfait, je sitnoba od Malega Brata zaključila: »Mami, to je spet en tvoj skuhan bljak!«

Joj, pamž! Ti nimaš pojma!

Očitno je, da so športne šole na točki osvajanja osnovnih marketinških trikov, saj mulariji ob vpisu na razne telovadbe, plavanja, fucbale itn. podarijo kakšno majčko, obesek za ključe ali kaj podobnega, vse to pa seveda z zelo dobro vidnim logom športne šole.

Tako je tudi vsa fucbalska ekipa Velikega Brata dobila rumeno majico. Tako zelo rumeno, da bolj rumena ne bi mogla biti. Extra živo rumeno!

A že, ko jo je imel prvič oblečeno (jasno, da je bilo to šele potem, ko jo je mamica oprala), majica ni bila več tako plemenite regrat rumene barve, ampak bolj nekako zamolklo rumene barve … Ja, ja, oprala sem jo z nekaj črnimi nogavicami in se je pač malo ofarbala – na nekakšno otožno sivkasto rumeno. A je vse skupaj (vsaj za moj okus) zelo krivično izpadlo – kot da od vseh soccer mamic samo jaz ne znam prati! Po telovadnici se je namreč podilo 9 regratovo rumenih majic in samo ena bolj … no, bolj starikavo rumena …

Vendar bi to še nekako prenesla (saj sem dovolj samokritična), če ne bi slišala glasnega opravljanja dveh kur: »Ti poglej no, kako je ena mamica zaj**** majčko!«

»Kok’r da ne bi ved’la, da ne sme črnih štumfov prat z rumeno maj’co … hi hi …« Grace, ti bi morala videti njuni zadovoljni faci – tak izraz si lahko namontirajo samo izkušene in ekspertne dolgoletne perice, ti rečem …

Čeprav sta me babi nedopustno zjezili, sem kar lepo popapala svojo jezo. Ko pa so se potem fucbalerčki v garderobi preoblačili, sem zavzela strateški položaj (beri: dovolj blizu obema kurama, da sta me zagotovo lahko slišali) in začela svoje predavanje o ekološkem pranju (nadiranje pa je kao letelo na mojega dobrega prijatelja, očka enega izmed fucbalerčkov – pač na edinega, ki se ga upam nahruliti; če povem po pravici …): »Joj, saj ne morem verjet! A vi pa vsi še kar z običnimi praški perete? Saj se že po majicah vidi, da vas je sama kemija … Mi smo že zdavnaj začeli uporabljati pralne oreške in nehali srat po okolju!« Baburi sta bili tiho, saj sta bili kruto prisiljeni dojeti tako plemeniti in okoljsko osveščeni vzrok malo drugačne rumene barve majice mojega sina. Hja, onidve sicer resda znata sortirati perilo, jaz pa sem ekološko osveščena! Ha!

Na parkirišču pa me je prijatelj zaupno vprašal: »A ti to zares s temi oreški, a si bila samo malo užaljena?«

»Ma kakšni oreški neki! S čisto navadnim Arielom perem, ampak naj imata babi vsaj slabo vest, če že jaz ne znam prati!«

»Joj, babe! Nikoli vas ne bom razumel.«

Ja itak …

Letos beležim že kar nekaj prelomnih dogodkov v svoji kuhinji in prejšnji teden sem zagodla še enega – prvič v življenju sem namreč skuhala marmelado!

Ko sem pred kakšnim mesecem vletela k prijateljici, se je na kuhinjskem pultu važila z zajetno serijo kozarčkov marelične marmelade.

»Jaz, čisto sama!« je upravičeno ponosna odgovorila na moje vprašanje, kdo je to packal.

Seveda je morala takoj priznati recept (z vsemi časovnimi, količinskimi in drugimi malenkostnimi, za marmelade zelo pomembnimi detajli) in še vsa ostala tehnična navodila.

Potem sem kakšen teden zbirala vse potrebno; korajžo, čas, voljo, kozarce za vlaganje, spet drugič sem kupila želirni sladkor; potem sem se le odpravila po marelice … In ko se je doma nabralo vse potrebno, sem se – priznam, da s precej treme – lotila svojega prvega tovrstnega podviga.

Bom kratka; resnici na ljubo marmelada ni uspela tako dobro kot prijateljici (vsaj po mojih predstavah ne), je namreč malenkost bolj tekoča, ampak so družinski jedci prišli do strokovne ocene, da je boljšega okusa! (Očitno se me kar dobro bojijo …)

Zato sem te dni blazno važna; vse znance morim s podarjenimi kozarci marelične marmelade (beri: če ti ni do marelične marmelade, bolje, da me ne srečaš …).

Grace, včeraj se mi je pa nekaj zgodilo prvič v življenju! Prejšnji teden si se lahko tudi sama prepričala o tem, kako zajeten kup nezlikanih cunj počiva na kavču v naši dnevni sobi – ne moreš verjet, kako te nespeglane cote potrpežljivo čakajo –, in sem si včeraj rekla, da jih bo treba presenetit.

Ko sem si končno postavila delovno okolje (sovražim postavljanje likalne deske; treba jo je prenašat, se sklanjat, jo dvigovat – skrajno neprikladno, sploh če si bolj v moji kategoriji, tj. v kategoriji sovražnic peglanja), pa nenadoma zagledam eno škatlico cd-jk, na kateri je pisalo Butnskala.

Sedaj ti je pa že vse jasno, a ne? Med likanjem sem se ves čas smehljala in smejala. Prisežem, da se mi to ni zgodilo še nikoli! Ponavadi se med peglanjem držim kot kup … no, saj veš, česa.

Že uvodni stavki Butnskale (epizoda Zgodilo se je na terasi) so me precej potegnili:

Kdo sem? Kaj sploh delam tu?

Zaboga, kdo sem? Kdo sem? Kdo sem? Kaj vendar delam tu?

Kdo sem? Kdo vlada temu svetu …

Odgovori seveda niso tako preprosti, ampak jaz, zaboga, sem med poslušanjem peglala! In vprašanje Kaj vendar delam tu? me je precej begalo; na srečo mi je potegnilo na smeh in ne na butanje …

No, nič ne skrbi, da bom prišla do kakšnega norega zaključka, da je tudi likanje lahko zabavno. Moje prepričanje ostaja nespremenjeno – likanje sploh ni zabavno; niti slučajno. Zabavna je Butnskala. In morda čisto malo tudi ‘butnpeglanje’. Peglanje pa nikakor!

Draga Grace, glede na vse te moje silne poskuse peke muffinov si verjetno prišla že do več zaključkov: da sem trmasta kot vol … da neusmiljeno tratim čas in sestavine … pa da je peka muffinov res zaguljeno zahtevna reč … pa da gre mogoče v tretje rado …

A vem, da boš kot dobra prijateljica raje tiho … No, morda se boš samo malo zmdrnila in pripomnila, kako si ves čas mislila, da gre osel samo enkrat na led … (Osel že mogoče, jaz pa …)

Ko sem se Silvotu potožila, kakšen Bäcker Idot svetovnega formata sem, sem se mu očitno zasmilila in obljubil mi je ženin recept za muffine, ki se čisto nikoli ne sfiži. (Jasno, da jaz v take traparije ne verjamem …)

Ampak sem se danes popoldne, ko Bratov in moža ni bilo doma (verjetno so bili vsak na svojem krožku …) vseeno zelo vznemirljivo, strahospoštljivo, polna pričakovanj in upanja lotila packanja muffinov. Tokrat čokoladnih!

Seveda je vse teklo, kot mora: precizno tehtanje in mešanje (zares s srcem) in tudi veliiiiko previdnosti in pozornosti … Jackie je tokrat projekt vzela skrajno resno in res je mislila, da vse teče, kot mora …

A očitno pozornosti in natančnosti kljub vsemu ni bilo ravno dovolj, saj sem kmalu zatem, ko sem pekač potisnila v pečico in že začela pospravljat po pultu, opazila, da sem pozabila dodat margarino … Jebe** margarina je ostala nedotaknjena na pultu!!!!!!!!!!!!!!!!!

Ampak pazi ti malo!

Čez 20 minut so nastali čudovito napihnjeni zamorčkasto rjavi muffini!!!!!!!!!???????

No, tu je možen pač samo en zaključek: da ima neumen kmet debel krompir?

Ja, ja … kot dobra prijateljica raje kar molči …