V zadnjem času se zdi, da vsi iščejo novo razvojno pot Slovenije. Tu je moj prispevek…

Mislim, da je ta na dlani…vsi jo čutimo, a je ne znamo ubesediti. Kljub trenutnim težavam, ki jih ima Slovenija, je kakovost življenja v naši državi še vedno na zelo zavidljivi ravni. Povprečnemu Slovencu je kjer koli v Sloveniji v radiju manj kot 100 km, velikokrat pa par minut od doma, na voljo toliko raznovrstnosti in neokrnjenih naravnih lepot kot redko kateremu drugemu prebivalcu na naši krogli. Včasih pomaga kakšna ocena od zunaj – kot recimo tale ocena uglednega National Geographic Travelerja, da nas spomni na to, kaj imamo.

Slovenija ima odlične predispozicije, da postane vodilna svetovna sila na področju zelenega. Ne samo v osrčju Slovenije kot turistične blagovne znamke, ampak nasploh. Od eko-pridelave hrane, preko ekološkega turizma, do razvoja zelenih tehnlogij, zelenih proizvodov in predvsem celovitih storitev s tega področja. Glede na geografsko majhnost Slovenije, njene naravne danosti in pregovorno ljubezen Slovencev do svojega bivanjskega okolja bi lahko v desetletju ali dveh postali država z največjim deležem zelenih dejavnosti v BDP. Pri ponujanju “zelenega” izven Slovenije, pa bi bili gotovo precej bolj kredibilni kot kakšna Kitajska. Seveda pot do tja ni lahka in je polna izzivom, a menim, da je dovolj zanimiva, da bi zanjo uspeli anagžirati kritično maso naših sodržavljanov. Je tudi dovolj politično nevtralna, da bi lahko združila nesrečno polariziran slovenski politični prostor.

Vizija torej: Slovenija bo do leta 2025 med vodilni svetovnimi ponudnicami zelenih tehnologij, proizvodov in storitev.

U prvom dijelu emisije nešto o povijesti same Noći vještic, a u drugom o idejama za ukrašavanje doma uoči Halloweena i prijedlozi za nekoliko finih recepata od bundeve.

Pripremila: Ana P.

PLAY

Trenutno poteka nekaj kreativnih natečajev, kjer si lahko z malce sreče in navdiha prislužite lepo nagrado.

• Študentski natečaj za najboljšo multimedijsko stvaritev. Najboljša dela bodo nagrajena in predvajana na septembrski konferenci HP Horizont v Portorožu.
• HP You on You na portalu YouTube. Potegujete se lahko za HP-jeve nagrade v skupni vrednosti več kot 300.000 USD. K ustvarjalnosti vam bodo pomagala nova orodja za urejanje video posnetkov. Ustvarite in objavite video posnetke, v katerih izrazite, kdo ste – svoje strasti, cilje in ustvarjalnost – ne da bi pri tem pokazali svoj obraz!
• Slideshare.net je objavil natečaj “World’s Best presentation Contest ‘09“, kjer lahko s svojo prezentacijo osvojite lepe nagrade. Najboljši ustvarjalec ali ustvarjalka prezentacije s programsko opremo Acrobat 9 prejme prenosnik HP TouchSmart!

Izrazite svojo kreativnost!

Verjetno se je že vsakdo med vami kdaj spraševal, kam gredo in kje pridejo ven kakci, ki jih spuščamo v straniščne školjke?

Jaz sem to velikokrat študiral, samo problem se mi je zdel podobno težak, kot recimo to, kako izračunati, kje bi sveder pogledal ven, če bi v domačem kraju izvrtal luknjo čez središče zemlje?

Slutiš, da nekje morajo kakci priti tudi nazaj ven iz kanalizacije in to je vse, kar ti je pri tem matematičnem problemu takoj jasno. Ostalo so v tistem hipu še neznanke. In kako je z neznankami vemo? Težko.

Za oba problema se zdi, da se ju nikakor ne da rešiti tako, da zadevo dejansko preizkusiš. Vrtanje svedra v zemljo odpade iz preprostega razloga, ker verjetno ni niti dovoljeno, v straniščno školjko in naprej v kanalizacijo pa tudi ne moreš zlest, ker bi te vsaj sosedje na trenutke čudno gledali (recimo če bi zašel in pomolil glavo ven v njihovem sekretu).

Ampak potem dobim preblisk pri Jonasu, ki je med drugim metal fotografski aparat v zrak in ga prilepil na vlakec miniaturne železnice ter snemal piškote, kako se vozijo po dnevni sobi naloženi na vagon.

Pa to je to. Tresk po glavi, da naredi močno tuuup.

Zakaj se jaz nisem tega prvi domislil? Zakaj? O bog, zakaj vedno Jonas? Je to ta tvoja tako opevana božja pravičnost? Drek, ne pa pravičnost, če mene vprašaš. Ti (tu nagovarjam direktno boga, zato prosim, da se moški ne šlatate za jajca, ženske pa ne popravljajte glosa) samo nekaterim daješ dobre ideje, ostali se pa lahko v rit ugriznemo in gledamo tuje filmčke z dobrimi idejami, medtem ko nas razjeda zavist, kot rja nosilne stebre Mariborske vzpenjače (ha, na tole metaforo sem pa kar malo ponosen).

Samo da me ne bo preveč odneslo in se bom predal nebrzdani evforiji, se bom vrnil k osnovnemu problemu kakcev v WC školjki, ker če ne, ne bomo prišli nikamor, še najmanj pa tja, kamor smo namenjeni. Za kakci, do konca in naprej!

Ko enkrat veš, da fotoaparata ni nujno potrebno ravno držati trdno v roki, je zadeva naprej trivialna in primerna  da dobi takoj oznako EC (Early Childhood), primerno za tri letnike in starejše :

Manj od EC si ne bi upal dati, ker omenjamo večkrat kakce. Tu prosim mlajše od 3 let za kanček razumevanja, lahko pa seveda berete naprej, če vas ne opazujeta fotr ali matka.

Mater, spet sem se čist zgubu. Dej, Onyx, bog te nima rad, koncentriri se!

Torej, za eksperiment potrebujemo čim manjši, po možnosti ultraportable fotografski aparat (iPhone je naravnost idealen, če vam ga ni škoda žrtvovati za znanost), plastično vrečko, ki se jo uporablja za podvodno fotografijo (da to obstaja, sem izvedel šele par dni nazaj) in seveda navadno, čim daljšo špago.

Das iPhone "shit tracking" experiment

Postopek je od tu naprej walk in the park, da temu tako rečem, ker je res enostavno. Fotkič prižgemo, ga zapremo v waterproof vrečko, vrečko privežemo za vrv in aparat brez strahu zabrišemo v straniščno školjko. In…in…no…dajmo še sami malo tuhtat!

Ja vodo potegnem, kaj pa druzga, da ga odplakne po kanalizaciji. OMG? Komu jaz to razlagam?

Pravni poduk:

Dr. Onyx ne odgovarja za nič. Še najmanj pa za škodo, ki si jo boste povzročili z neodgovornim metanjem iPhona v vašo greznico.

]]> http://dronyx.wordpress.com/2009/06/27/nenavadna-darila/ Sat, 27 Jun 2009 21:10:53 +0000 dronyx http://dronyx.wordpress.com/2009/06/27/nenavadna-darila/

Ker sem si zaželel vožnje z akrobatskim letalom, sem malo pobrskal po internetu, kdo to  pri nas sploh ponuja in za kakšno ceno ter mimogrede odkril zanimivo spletno stran Planet daril, kjer lahko naročiš milo rečeno precej nenavadna darila.

Ker me v bistvu najbolj zanima letenje, sem seveda najprej pogledal, kaj ponujajo od tega in moram priznati, da je ponudba zelo zanimiva in sem kar presenečen, kaj vse se da dobiti za denar tudi pri nas.

Na prvem mestu je vsekakor polet z vojaškim reaktivnim dvosedom G2 Galeb (ponudnik storitve Aviofun), ki vključuje tudi prave  akrobatske figure (luping, sodček, immelmann…). Skratka vlakec smrti na steroidih, pri čemer je lepo pri vsem skupaj tudi to, da ti pilot (šofer) pred poletom razloži, kaj se smeš dotikati v kabini in česa absolutno ne, da se ne ponovi nesrečen primer rookija Slovenske vojske, ki se je pomotoma katapultiral iz Pilatusa.

Je pa ta zabava glede na ostalo ponudbo relativno draga, saj hočejo za takšen polet okroglih 1000 €.

V tolažbo morebitnim avanturistom, ki si bodo privoščili tovrstno izkušnjo, naj omenim, da Rusi ponujajo polet z vojaškim lovcem Mig 29 za bistveno bolj zasoljenih 12.000 USD, res pa je, da ta komplet vključuje med drugim preboj zvočnega zidu, figuro Pugachev kobra ter celo zavoje v lastni režiji (oh ja, this could be fun). V ceno je vključeno prenočišče v hotelu, upam pa, da pred poletom izvedejo tudi kakšna resnejša testiranja in priprave, sicer lahko leteči turist pomotoma vrže med letom inštruktorja v “blackout”.

Od ostale ponudbe letečih daril se da dobiti polet z akrobatskim letalom za nekoliko bolj dosegljivih 280 € ali pa z akrobatskim jadralnim letalom za 180 €, zna biti pa po moje taka vožnja še bolj divja, kot polet z reaktivnim vojaškim letalom, čeprav sam nimam najboljšega občutka, če letalo nima vsaj enega motorja. Ponujajo pa tudi lete z helikopterjem, ultralahkimi letali, baloni in skoke z padali, tudi skok v tandemu, vreden 360 € in to iz višine 6000 metrov (upam, da med dolgim letom proti zemlji postrežejo tudi kakšen prigrizek ali slano pecivo).

Katalog daril je obsežen in poleg naštetega se da najti še marsikaj nenavadnega, ni mi pa najbolj jasno, zakaj je fotografiranje nosečnice tako drago (350 €) in stane v bistvu več kot polet z akrobatskim letalom?

Ampak dobro, to naj ostane zaenkrat nepojasnjena misterija, tako kot je meni nepojasnjeno, kako so prišlo do cene točno 1000 € za let z Galebom?

Ne recimo 990,99 € ali pa 1099,99€, kar deluje nekako bolj resno in skrbno premišljeno (ovrednoteno), ampak točno čuka evrov, ko nehote dobiš občutek, da je tako ceno nekdo postavil ob pivu v gostilni. 2000 € bo preveč, 500 € premalo, ajde, recmo 1000 € pa roka.

Lahko me pa ponudnik leta šokira in predstavi natančno kalkulacijo stroškov v stilu: stroški goriva 230 €, ura inštruktorja 340 €, amortizacija 134,65 €, letališka taksa 54 €, zavarovanje za primer smrti 315,9 €, nerazporejen dobiček 100 € …

Moram pa vendarle pohvaliti avtorja tele spletne strani oziroma start-upa, ker se mi zdi, da mu je uspelo zbrati na enem mestu (za moj okus) precej zanimiva darila oziroma avanture, tako da ti ni treba vedno kupiti za darilo nekaj dolgočasnega ali pa blazno uporabnega.

Če koga ne maraš preveč, mu kupiš pa zorbing za 25 €.

Preberi še:
- Obožujem helikopterje

]]> http://igrarija.wordpress.com/2009/01/27/papier-mache/ Tue, 27 Jan 2009 21:31:53 +0000 Alenka http://igrarija.wordpress.com/2009/01/27/papier-mache/

Za papier-mache pasto obstajajo različni recepti:

1. Za najenostavnejšo varianto zmešamo belo lepilo (npr. mekol) in vodo, v razmerju približno 2:1.

2. Zmešamo 1 skodelico moke z 2 skodelicama vode.

3. Uporabimo lepilo za tapete (zmešamo z vodo po navodilih proizvajalca).

4. Za zahtevnejšo varianto potrebujemo:

1/2 skodelice moke
2 skodelici mrzle vode
2 skodelici vrele vode
3 žlice sladkorja

Zmešajte moko in mrzlo vodo, zmešajte oboje v vrelo vodo in vse skupaj ponovno zavrite. Odstavite z ognja, vmešajte sladkor in pustite, da se ohladi.  

ali

3 skodelice vrele vode
skodelico mrzle vode
1 skodelico moke

Zmešamo moko z mrzlo vodo, oboje vmešamo v vrelo vodo in kuhamo še cca. 2-3 minute, da se zgosti. Ta mešanica je zelo gosta, če želimo bolj tekočo, damo manj moke in več vode.  

Izdelava:

Raztrgajte časopisni papir (ožji trakovi so boljši za okrogle oblike, za ploskve lahko uporabimo širše trakove) in ga pomočite v pripravljeno pasto. S prsti odstranite odvečno pasto in trakove položite na podlago. Trakove pri polaganju delno prekrivajte. Prekrijte celotno podlago, pustite, da se posuši in ponovite z novo plastjo, če je potrebno. Posušeno po želji pobarvajte.

5. lahko pa tudi takole:

• časopisni papir
• lak
• mekol

Časopisni papir ali papirnato brisačo z malo vode zmiksamo s paličnim mešalnikom. Papir natrgamo, da se lažje miksa. Vodo dodajamo počasi, le toliko, da se papir lepo zmiksa v kašo, ki naj bo raje bolj suha kot ne. Dodamo prozoren lak in mekol lepilo (v razmerju 1:1). Če želimo barvno maso, dodamo barvo (tempera, akrilna), odvisno koliko močno barvo želimo.

Tokrat še ena ideja za skrito kamero, ki mi je padla na pamet na zadnji večerji leta 2008, torej tik pred novim letom.

Za skrito kamero potebujemo eno kamero, nekaj kosov plenic za odrasle in kos gostilne, kamor zahaja družbena smetana.

Zaželeno je, da ima gostišče WC postavljen čim bližje vhoda, tako da je jasno viden že ob prihodu gosta. Na vrata izobesimo napis “WC v okvari” in pred vhod postavimo elegantno oblečenega natakarja, ki vsakemu gostu razloži, da je prišlo do manjše neprijetnosti, ker se je stranišče zamašilo, da pa ga naproša, če si gre lahko obleči plenice, v primeru da bi bila nuja slučajno prevelika. In ne sme ga pozabiti vprašati, katero številko plenic nosi.

Kamero, ki to snema, je pa potrebno jasno nekam skriti, ker snemamo skrito kamero.

Za uspeh je pri skritih kamerah ponavadi še najbolje, če so vsi nastopajoči kar igralci, gledalci pred TV zasloni pa tega itak ne vedo in se jim zdi obnašanje tistih, ki so se v skrito kamero ujeli, smešno, kako so  lahko nasedli na tak poceni trik.

Ko sem bil majhen se spomnim, da sem jih parkrat tako dobil po nagi riti z kuhalnico za mešanje polente, da me ta še nekaj dni tako pekla, da skoraj nisem mogel sedeti na stolu. Pa v tistih časih ni bilo to nič neobičajnega, saj je bil to splošno sprejeti način vzgoje otrok, ki itak nič ne ubogajo (to se do danes bistveno ni spremenilo).

Ampak danes se mi zdi, da je že blag udarec po riti skoraj sramota, dokaz nesposobnih strašev, ki na lep način, recimo z čokoladkami in sladkarijami, ne znajo vzgajati otroka. In kadar pridem k moji še ne dve letni nečakinji, jo vedno tako za šalo vprašam “Hani, ali te je mamica danes kaj po ritki našeškala?”, ona pa odvrne “Neeeee” (dolgoooo podaljšan e) in že iz tona razumem, da spet sprašujem neumnost, ker bi to pa že enkrat moral vedeti, da Hana ni nikdar tepena.

Je pa mala dama zelo pametna, saj je recimo včeraj, ko je mama prinesla domov nek CD, ga sama vzela iz ovitka, ga odnesla do Hi-Fi naprav zloženih v stolp, pritisnila tipko na predvajalniku, da je avtomatizem izvrgel nosilec plošče, vstavila CD, ga porinila nazaj in pritisnila še tipko Play. Ne sicer z občutkom ali kakšnim usmiljenjem do dragocene naprave, igrati pa je kljub temu začelo. Potem jo pa vprašam, če ji je glasba všeč, pa spet odgovori “Neeeee” in gre iskat v omaro drug CD, onega izvrže ven in vstavi tega z nekimi otroškimi pesmicami. Sem kar malo debelo gledal, kako to že vse obvlada.

Potem pa gremo skupaj h kosilu.

Jaz jo dvignem v otroški sedež k mizi, zavežem slinček, ki je v bistvu kar cela rjuha, ker drugače se vsa popacka in ker je imela ravno v roki nogavičke, jih odloži direktno na mizo pred sabo. Potem dobi krožnik z makaroni in seveda je lepo z roko, enega makarončka na tla, enege v usta, enega na tla, enega v usta. Jaz pa sem skušal biti duhovito vzgojen in ji rečem “Hani, ali boš pojedla tudi nogavičko?”, ker je bila že ravno na mizi, kamor nogavička ne sodi in to ona dobro ve. Ampak nečakinja lepo vzame nogavičko in jo nese direktno v usta, pri tem se pa še nagajivo smeje, ker se ji zdi moja ideja nadvse zabavna (dobra fora striček). Me pa jasno mami toliko bolj grdo gleda, češ, zakaj otroka provociram in učim same slabe reči? Halo!? Kako naj bi pa jaz vedel, da bo dala nogavičko v usta, namesto vrgla na tla, saj nogavička ne sodi na mizo, za katero se je (papa).

Po moje, moja nečakinja ni bila zares našeškana še niti enkrat. Imam pa občutek, da sestra tega tudi  enostavno ne zmore. Tu pa jaz vidim spet tržno nišo za start:up. Otroci potrebujejo šeškanje tako, kot rastline substral, zato bi moral nekdo odpreti firmo, kjer bi lahko starši pripeljali nevzgojenega razbojnika in tam bi ga strokovno usposobljen in certificiran kader strokovno pravilno vzgojno našeškal.

vir: friendlychristian.com

Jaz osebno v vzgojo s čokoladkami in bombončki več ne verjamem.

Mi je pa presenetljivo, da naj bi bilo na svetu po podatkih Wikipedije kar 25 držav (med njimi vse naše sosede), kjer je šeškanje otrok že prepovedano. Slovenije sicer na seznamu nisem ugledal, kar je morda za koga olajšanje in mogoče lahko v prihodnosti, ko bodo to smešno konvencijo že vsi, razen nas ratificirali, postanemo nekakšna “davčna oaza” za vse obupane starše, ki bodo masovno hodili k nam na tepežkanje, brez da bi obstajala bojazen, da jih bodo zaradi tega sodno preganjali.

Preberi še:
- Onyx na sprehodu z nečakinjo

Zbirka idej za ustvarjalno preživljanje prostega časa je v nastajanju in vabim vas, da nam pošljete svoje ideje in izdelke preko spletnega obrazca ali na igraraj@gmail.com.

Popestrite si zimo s pingvini in snežaki, pobarvankami ali se naučite nove pesmice. 

Vaš IGRARAJ

Je či může být násilí nedílnou součástí politiky, potažmo dění ve společnosti? Či se snad jedná o přežitek zvířecích pudů, které v nás zůstaly od pravěku?Od obojího kousek…
Zkusme se trochu zamyslet nad projevy násilí v kontextu našeho hnutí a řekněme si kdy a proč je které násilí produktivní a které nám je k ničemu.

Stále je na nás, NS, pohlíženo jako na bandu násilnických, hloupých jedinců, kteří si své hloupé chování „omlouvají“ nacionálním socialismem (nebo tzv. neonacismem) a díky tomu napadají kohokoliv, kdo se v daném okamžiku danému jedinci (či jejich skupině) znelíbí. Nelze než konstatovat, že tento náhled na nás, kterým do velké míry trpí právě náš boj a v konečném důsledku naše ideje, vznikl na základě skutečnosti. Táhne se přinejmenším od počátku 90. let 20. stol. kdy se začali u nás rozmáhat skinheads. Je zbytečné rozebírat, zda tehdejší podoba propagace a vývoje NS idejí byla konstruktivní a zda z ní můžeme něco čerpat (je zbytečné to rozebírat neboť je jasné, že nám to k něčemu bylo a tento stupeň vývoje nám předcházel). Zajímavé však je, že se odpůrcům NS zdařilo takřka veškeré násilné projevy a sklony svalit na nás a prostřednictvím svých propagandistických prostředků nás těžce diskreditovat. Spolu s tendencemi širokých mas vše zjednodušovat se náhle stal svět černobílým, přičemž veškeré zlo jsme my a nikdo jiný.

V této souvislosti je ovšem nutno poukázat na důležitá fakta: násilí bezúčelné je něco jiného než násilí organisované a cílené. Pohlédneme-li do minulosti a za startovní čáru našeho pohledu si určíme francouzskou Velkou revoluci (zbytečné hledět dále), zjistíme, že prvek násilí v různých podobách přebírala prakticky všechna revoluční hnutí a revoluce sama je vždy (nějakým způsobem) násilným přerodem. Objevy zrodu masové politiky (ta se zrodila právě francouzskou Revolucí) přinesly nové pojmy, vždy spjaté s násilím. Lze vyjmenovat kvanta filosofů, kteří obhajovali násilné činy jako vznešené kroky k cílům té či oné revoluční myšlenky. Proč se vlastně všechny ty horké hlavy uchylovaly a uchylují k myšlenkám na násilí (rozuměj revoluci)? Jednoduše proto, že se jedná o nabrání nového směru ve stojatých vodách dané doby a zejména proto, že tato změna se díky násilí, masovosti a krutosti vedené zjednodušeným pohledem na svět, přihodí podstatně rychleji než statickým čekáním. V kostce řečeno: revoluce, revoluční násilí a jistá teatrálnost revolučního dění je vlastní naprosto všem revolučním hnutím dneška i minulosti.

Proč se tedy právě my stáváme těmi (údajně) jedinými, kteří jsou (prý) násilní, chtějí válku a holocaust? Odpověď je nasnadě a byla řečena již nespočetněkrát na jiných místech i v jiných dobách. Zkráceně lze říci, že (kromě faktu, že z hrozby „neonacismu“ těží židé jako strůjci a vládci „Systému“) je zde našimi nepřáteli využíván jeden z nejdůležitějších prvků násilí – strach vzbuzený v obětech – k tomu, aby sebe vykreslili jako ochránce před veřejnými nepřáteli (tedy námi) a obyčejný pracující člověk je tak samozřejmě tahán za nos: je formován uměle vzbuzeným strachem k obrazu demokratických (ne)pořádků. Je ovšem mylné myslet si, že jsme jediní, které systém zneužívá ke své „lobby moci“ – k opodstatnění své existence systém potřebuje veškerá negativa, která lze vzpomenout – kriminalita, multikulturalismus, drogy atd. Zde nám systém krásně dokazuje svou bezpáteřnost – myje si ruce nad násilím všeho druhu, hlásá lásku všech a všeho, ale bez násilí nemůže existovat. Systém (rozuměj „jisté“ zájmové kruhy) násilí všeho druhu provokuje a více než umožňuje.

Co tedy máme dělat my, následovníci NS idejí, jsme-li takto hanebně (očerňováním) zneužíváni jako jedna z podmínek existence námi nenáviděného stavu společnosti? Měli bychom se stáhnout, aby nebyl důvod na nás ukazovat jako na jednoznačné zlo? Jistěže nikoliv. Dále musíme aktivity rozvíjet neboť my jediní nejsme podporováni zednářskými kruhy na rozdíl od mafií a kriminalit všeho druhu – my jediní jsme skutečnou hrozbou dnešnímu stavu věcí a jsme tedy jako jediní očerňováni upřímně a skutečně vztekle (ne jako vlažné „odsuzování“ drog, kuplířství, podvodů, tunelování atp.). Je ovšem určit si jednou provždy jak a kam mířit své revoluční jednání – výše jsme si ukázali, že revoluce je a vždy musí být násilná, nyní si řekněme vůči komu je nutno se chovat násilně.

Všichni se jistě shodneme, že opilecké násilí na náhodných kolemjdoucích a objektech je zcela jednoznačně odsouzeníhodné a kontraproduktivní. Právě takové excesy potřebuje systém pro svou propagandu: „Neonacisté opět těžce zranili náhodně procházejícího tatínka roztomilé rodiny (dcerka zrovna měla jít do první třídy a fenka čeká štěňátka) a je to již po několikáté – holt budeme muset zpřísnit zákony o shromažďování (na svých srazech se ti holohlaví bubáci vzájemně hecují k útokům na vás, pokojné občany) a posílit policii…“  Zde lze též mimochodem poukázat na velice důležitý nárok na politické násilí – striktní střízlivost: další opodstatnění H8edge.

Víme však, že násilí organisované a cílené, konstruktivní je a vždy bude. Více než jasně jsme se o tom mohli přesvědčit 18. října letošního roku – ukázalo se, že přítomnost odhodlaných NS aktivistů v Janově znamenala zhmotnění více či méně tajných přání vystrašených bílých občanů: totiž ztrestat cikánskou chátru. Tento příklad má dva důležité dopady s nimiž je vždy nutno počítat neboť jeden či druhý anebo nejlépe oba nalezneme v každém dalším násilném činu politického zabarvení:
1.    vzbuzuje sympatie širokých mas obyvatel, otevírá uši našim slovům a budí různé druhy aktivismu.
2.    zastrašuje nepřátele vůči nimž je daný akt zaměřen a jejich spojence odkrývá (jsou to ti, kteří s křikem ukazují na revolucionáře hned po události).

První bod tedy zraky obyčejných lidí (pro něž se Nacionální Socialismus na světě objevil, vždyť i my jsme obyčejní pracující bílí lidé) stáčí k nám a nutí je vyslechnout nás, druhý bod pak vyvoláváním strachu mezi nepřáteli narušuje jejich odhodlanost dále škodit našim idejím, a především nám jejich strach otevírá volná pole působnosti pro rozvíjení bodu 1.

Nevykreslili jsme zde tyto dva body v jejich absolutní hodnotě – ta prakticky neexistuje. Vždy se však některý z jejich principů naleznout dá. Vezměme příklad – udavačský, prosystémový „novinář“ dostane co proto od našich aktivistů – my víme, že je to špinavec, který v konečném důsledku svou činností škodí budoucnosti bílých lidí – avšak tento úkon může popudit široké masy; předhodí se jim obraz nevinného zbitého novináře „neonacisty“, tudíž akt nevzbudí sympatie. Naproti tomu je tento negativní jev vyvážen tím, že je daný „novinář-šmírák“ zásadně zastrašen a bude si napříště dávat pozor co píše, tedy v delším časovém horizontu: na zbití bezvýznamného pisálka veřejnost brzy zapomene a vzhledem k absenci jeho jedovaté práce máme my opět o něco příznivější podmínky pro oslovení.

Pokračovat bychom mohli dále, je však na nás samých dále rozvíjet myšlenky zde nastíněné a přirozenou cestou je třeba i překonat: stále je nutno hledat ty nejvhodnější nástroje vedoucí k naplnění 14 slov. Shrňme si tedy celý článek takto: násilí jako součást politické aktivity není zdaleka náš monopol (využívají jej naprosto všechna hnutí i vládní kruhy), dále jej pěstujme a rozvíjejme – je to prostředek nejen na cestě k revoluci a samotnému výkonu revoluce, ale násilí jako stálý prvek našich životů zamezuje i degeneraci, je-li vhodně stimulován a projevován.

Genetika je zelo zanimiva veda, sploh ko ugotoviš, da imaš 60 % genetske zasnove enake kot navaden piščanec, ki brska po dvorišču za kamenčki, ki jih potrebuje pri prebavi in ki ni sposoben rešiti niti navadnih diferencialnih enačb prve stopnje, tako da ga na koncu lahko koristno uporabiš edino tako, da ga obrneš v električni pečici na 200 stopinjah.

Resda so dandanes znanstveniki sposobni že početi zanimive reči, kot je recimo mešanje genoma prašiča z genomom navadnega paradižnika, kar ima za posledico prešičke z rdečimi lički. Se mi pa zdi, da smo na tem področju kar malce zaspali, saj se spomnim, da so nam že pred mnogimi leti obljubljali, da ni več daleč čas, ko se ne bo moškim več potrebno poditi za raznimi vaškimi Ančkami povprečnega videza in nevrotičnega značaja, ampak si bo vsak lahko privoščil klon Monike Beluš, ki ga boš imel za na lepše, plus še en ceneni klon kakšne domaćice Fate, ki ti bo prala, likala, kuhala in čistila WC školjko.

Ampak vse to se zdi danes še povsem enako oddaljena prihodnost, kot pred nekaj desetletji in v bistvu nismo naredili na tem področju še ničesar otipljivega, kar ima za posledico, da nam še vedno kraljujejo sitne Ančke. Zato se mi zdi smotrno, da si zastavimo manjše, lažje izvedljive cilje. In tako bi predlagal dva manjša genetska projketa, ki po moji laični oceni ne moreta biti ne vem kako zelo zahtevna.

Kot prvo predlagam razvoj rib brez kosti. Ribje koščice mi gredo res na živce, ker nikdar ne moreš biti tako pazljiv, da se ti katera ne zatakne v grlu. In če so lahko razvili razne mehkužce brez kosti,  kot so recimo kalamari, se bo dalo enako narediti upam tudi pri ribah. Na začetku bodo morda res delovale nekoliko rahitično, samo ščasoma se bodo, tako kot pri vseh ostalih genetskih mutacijah, morale prilagoditi na spremembo, ali pa bodo izumrle in z njimi bodo izumrle tudi vsem nam drage ribje plošče. Česar pa jasno nočemo.

Kot drug manjši laboratorijski praktikum iz področja genske modifikacije pa predlagam razvoj listavcev, ki jim jeseni ne bo odpadalo listje.

foto Onyx

Ne vem, morda sem res preveč picajzlast, samo jeseni me moti to odpadanje listja, čeprav so mi pa kar všeč jesenske barve. Ampak sigurno se bi dalo kako narediti, da listje jeseni ne bi tako masovno odpadalo in da bi ostalo lepo na drevesih čez zimo, do prihodnje pomladi. Zaradi mene lahko tudi z injekcijami boteksa.

Kot verjetno večina že ve, mi kljub ne več tako rosno mladim letom, še vedno ni uspelo zagnati niti enega samega bednega start-upa in to me čedalje bolj teži.

Danes gledam mladino, ko imajo nekateri že pri rosnih 18 letih za sabo po nekaj zavoženih start-upov in registriranih kopico spletnih domen na zalogo, pri čemer večina niti še ne potrebuje brivnika ali žiletk. Seveda mi ni vseeno in kar se tega tiče se počutim kar nekako hendikepiranega. Pa ne, da bi nujno potreboval denar, ali da ne bi imel zaradi recesije in zloma finančnih trgov dovolj za osnovne potrebe. S start-upom se tega večinoma niti ne rešuje (za to je sociala), ker jih veliko s tem samo zabrede v globoke dolgove, ki se jih na koncu morda lahko znebiš samo z osebnim stečajem. Gre bolj za to, da si del mainstreama, tako kot je bilo včasih moderno, če si bil hipi in nosil hlače na zvonec.

Jasno, na risalni deski imam trenutno več potencialnih start-upov, pri čemer še največ upov polagam na nek strogo tajni projekt z upokojenci, o katerem pa še ne smem izdati preveč, ker je marketing zasnovan na tako imenovani viralni komunikaciji in stopnjevanju napetosti, ko bodo vsi želeli izvedeti, kaj novega je spet Onyx poštudiral.

Tokrat pa za ogrevanje in poizkušino zgolj freeware ideja za kakšnega študenta z veliko časa in nekaj  računalniškega znanja. Uspeha pa jasno ne garantiram in ni iztožljiv.

Gre pa v bistvu za to, da obstaja na spletu cela kopica nekih zaposlitvenih portalov, kjer se objavljajo oglasi za službe in celo na nekaterih blogih sem zasledil prve korake oglaševanja za delovna mesta, zlasti v informatiki oziroma na področju spletnih tehnologij. To je lepo, vendar se žal večina, ki se na take lepo zveneče oglase javlja hitro prepriča, da ni vse tako idilično, kot piše v oglasu. Namreč oglasi so reklama, saj zaposlovalec (delodajalec) hoče dobiti samo najboljše od najboljšega, kar obstaja trenutno na trgu dela, za to pa se poslužuje vseh možnih klasičnih reklamnih prijemov, kot je potenciranje prednosti in bonitet neke službe, ter zamolčanje in prikrivanje vseh slabosti posameznega delovnega mesta. Tako veliko ljudi, ki se javni na posamezni razpis in službo na koncu dobi, ali celo zamenja, ugotovi čez nekaj časa, da to ni to, ali da so šli celo na slabše, na kar prvi razgovor ni nakazoval.

Torej, potrebujemo še inverzno zrcalni (zaposlitveni portal), kjer bodo delavci in bivši zaposleni lahko osvetlili  delodajalce v drugačni, verjetno bistveno bolj objektivni luči. Tako se bi ščasoma o veliko podjetjih in delovnih mestih ustvarila neka “baza znanja”, oziroma še bolje izkušenj ter pričevanj, ki bodo lahko vodilo za nove in nove armade dela željnih.

Na drugi strani pa bi tak portal imel lahko tudi negativni (korektivni iz teorije procesnega vodenja) povratni učinek na delodajalce, saj verjetno nebenemu ne bo prijetno, če se bo razvedelo, da nosijo delavke v njihovi, kupcu prijazni trgovini, na blagajni plenice za odrasle, ker jim ne pusti na WC ali pa, da nek urad objavlja razpise samo zaradi zakonske obveze, izbrani kandidati pa so že vsi znani še pred razpisom, in naprej da nek delodajalec na razgovorih obljublja nebesa, stalno izobraževanje, možnost osebnostnega razvoja, prijeten delovni kolektiv in kar je še tega (kopiraj-prilepi) leporečja, v praski pa njegovi zaposleni gledajo v 24 inčne zaslone od ranega jutra do trdne teme, brez tople malice, odmora za iskanje druge službe ali subvencioniranega okulista.

In kje je tu denar?

Jasno, to vprašanje je pri start-upu na mestu, ni pa nikakor na prvem mestu, ker tega na začetku ne ve skoraj nihče. Je pa na spletu tako, da če so kliki in obiskovalci, potem se najdejo tudi tisti, ki bi kaj oglaševali ali prodajali. Samo s tem problemom se ukvarjaš šele potem, ko rešiš še mnogo večji problem in to je, kako pritegniti bralce, brez da se počutijo nategnjene.

Če koga zanima, sem naredil na hitro en “whois lookup” in delodajalec.si je DA, skoraj neverjetno, še vedno prosta domena.

Mladina, veselo na delo. od vas je odvisna moja penzija.

Preberi še:
- Start up klavrno propadel (by Onyx)

Zvesti gledalci resničnostnega šova v produkciji zasebne televizije Pop TV (verjetno natančneje Pro Plusa) so v zadnji izdaji lahko med drugim spremljali tudi kako izgleda zakol čisto pravega prešiča, kar je v javnosti sprožilo burne odzive, pri čemer je večina pozabila, kaj je danes jedla za kosilo in kako je to prišlo do krožnika. In jaz imam glede tega globoke moralne pomisleke zlasti zato, ker se v primeru resničnostnega šova Kmetija kolje živali pred TV kamerami in vesoljnim TV občestvom samo “za zabavo” gledalcev.

Ker pa se hitro bliža druga sezona popularne oddaje, producentom za letos predlagam, da tole zabavo z klanjem zastavijo tokrat nekoliko bolj ambiciozno.

Torej moj predlog je, da naj letos izberejo več različnih vrst živali, primernih za zakol. Recimo po enega zajčka, eno kozico, enega telička, enega konjička in dajmo še enega oslička. Ne, oslička ne, ker so tako luštkani, vzemimo raje enega oddojka  brez obloge (to je v bistvu dojenček od umazane svinje).

Potem pa pride bistvo moje ideje, kjer je pa v igri zopet denar. Izbrane živali pokažemo recimo vsak dan nekajkrat po TV, gledalci pa imajo potem priložnost, da glasujejo prek SMS-ov za žival, ki si jo želijo videti na Kmetiji zaklano. Žival, ki bo dobila največ glasov, gre jasno pod nož in to pred kamerami. Klavci pa tudi tokrat seveda sami naturščiki, pod skrbnim nadzorom profesionalca in Veterinarske uprave.

vir: wiki

Glasovanje pa mora imeti obvezno “cako” (catch). Gledalci morajo imeti tudi možnost za dodatno opcijo in to je ABOLICIJA (pomilostitev) za vse izbrane živali, podobno kot v ZDA na zahvalni dan predsednik pomilosti purana. V primeru, če zbere ta možnost največ glasov gledalcev, ali še bolje, več  glasov kot vse ostale možnosti skupaj, potem se izbrane živali preseli na neko domačim živalim prijazno kmetijo (in to ne bo Kmetija), kjer bodo deležne polne oskrbe in bodo umrle naravne smrti (ali jih bo povozil traktor). Predlagam kakšno urejeno turistično kmetijo, kjer bi imeli gledalci še možnost, da si jih hodijo ogledovat, kar pa je lahko spet samo dobro za posel.

Upam, da bo voditeljica Kmetije Špela Močnik nad mojo idejo navdušena. Pričakujem pa tudi širšo  podporo družbeno politične skupnosti.

Povezave:
- kmetija.24ur.com

V večini podjetij se na enak način pogovarjajo o radikalnih inovacijah kot o tem, kako povečati prodajo za nekaj procentov ali kako zagotoviti visoko kakovost v proizvodnji. Napačno!

Strateški pogovori, kamor sodi področje radikalnih inovacij, mora biti sanjanje. Pogovor o tem mora biti zabaven, odprt, vključujoč. Zaključimo ga z naborom hipotez, ki jih potem testiramo na terenu. To je le ena izmed zamisli odlične knjige Garyja Hamela: Leading the Revolution.

A si znamo in upamo privoščiti sanjanje o radikalno drugačnih stvareh v naših podjetjih? Ali si upamo v frizerskem podjetju zamislite filozofske in poslovne revije namesto Lady, Jane in Nove? Ali si upamo zamisliti avto servis, ki deluje 24 ur na dan in 7 dni v tednu, ter pridejo po avto kamorkoli in ga popravljenega dostavijo kamorkoli? Ali si upate zamisliti restavracijo, kjer bi preko spleta naročil in ko bi točno ob uri prispel, bi te hrana že čakala na mizi.

O takšnih stvareh moramo sanjati v sproščenem vzdušju. Moja teza je, da je v podjetjih tako malo resnično radikalnih inovacij, ker si ne vzamejo časa in prostora za sanjarjenje v sproščenem vzdušju.  Se strinjate? Čas in oprtost oz. sproščenost sta potrebna. In prostor lahko nekdo z avtoriteto zelo hitro zapre, čeprav je prav on omogočil (vzpodbudil) čas za “sanjarjenje”

Moja teza je tudi, da o radikalnih inovacijah v Sloveniji zelo redko razmišljamo. Izboljšave izdelkov in storitev, to že. A to deluje tudi na principu predlogov posameznikov, ki jih dajejo v nabiralnik. Radikalne stvari pa je treba sanjati in najbolje je, če pri sanjah sodeluje več ljudi. Si upate Sanjati in vzpodbujati sanjanje ali pa odpirati prostor za sanje, če imate takšne pristojnosti?

Danilo Kozoder
www.vizor.si