Tole pišem v šoku in verjetno tudi v imenu vseh tistih premnogih, ki jim je Danijela Rakovič predstavljala upanje, luč, pot in nenazadnje dokaz, da se lahko na prestižno lestvico najbogatejših uvrsti tudi nek povsem navaden bančni uslužbenec, z povsem povprečnimi dohodki. Morda bi bil lahko to naslednjič nižji državni uradnik, vzdrževalec v tovarni ali delavka za tekstilnim strojem. Danijela Rakovič je bila za mnoge izmed nas mit, lahko rečem za marsikoga svetilnik v temi.

Sedaj so te sanje mrtve. Umrle so v trenutku, ko so nam mediji priobčili brez kančka zadrege neprijetno resnico, katere neprijetnost je v svoji kataklizmičnosti primerljiva z vsemi neprijetnostmi Ala Gora skupaj. Danijel Rakovič zares ni najbogatejša Slovenka in četrta na večni lestvici med bogataši, ampak je samo posodila svoje ime Bošku Šrotu, bratu od Bojana.

Še več, drobceno telo Danijele Rakovič je Boško več kot očitno nastavil direktno pred medijski strelski vod (sam pa se skril v prispodobi za kiklo), ki jo je neusmiljeno slekel skoraj do golega in razstavil linča lačni množici na ogled. V bistvu si je medijski strelski vod zares dal duška in temeljito opravil nalogo šele z objavo lestvice najbogatejših 100 letnika 2008 v reviji Manager, kjer je lastnica poštnega nabiralnika dobila ime, priimek in še sliko. Dama srednjih let, koščenega videza, ki kaže že prve resne znake gubic na obrazu, z lepimi, modnimi očali, nagajivo skravžlenih las in posiljenega nasmeška, ki izdaja, da ni ravno vešča (beseda vešča ima v slovenščini več pomenov, jaz mislim tu tistega prvega) poziranja pred fotografskim aparatom (bi se lahko glasil opis bogatašinje). Seveda ta lestvica se za mnoge Slovence bere kot tiralica, za potencialne lopove morda celo kot seznam, ki mu manjka do popolnosti samo še domači naslovi, pa izgine neznano kam dragocena Groharjeva slika, Kalinova plastika, zlata WC školjka ali Jaguar iz garaže odete v ebenovino.

Verjetno se je z promocijo v najbogatejšo Slovenko, in to dobesdedno kar čez noč, Danijela pričela zavedati, da igra ni tako nedolžna, kot ji je bila morda sprva predstavljena in očitno ni v enačbo (ceno storitve slamnate lastnice, govori se o pičlih 16 kilah evrov) vkalkulirala tudi moči medijskega linča (in posledične duševne bolečine). Poleg tega pa po moje z plačo nižjega bančnega uradnika nikakor ne moreš dolgo igrati najbogatejše Slovenke, saj drage obleke, kosila v elitnih restavracijah, prestižne umetniške slike in originalna koža Sibirskega Tigra za na steno dizajnerske dnevne sobe stanejo toliko, da povprečen Slovenski uslužbenec (mezdni delavec od 9:00 do 19:00) z plačo, kot znaša v Skandinaviji socialna podpora, ki jo dobiš če samo sediš doma in gledaš jutranji program po TV, ne more resno igrati bogataša niti nekaj dni, kaj šele cele mesece.

Tako domnevam, da se je v določenem trenutku, ko so letele ostre medijske bodice proti njej, Danijela Rakovič enostavno sklonila in razkrila v ozadju impozantno postavo Boška Šrota, ki je sedaj prevzel vlogo tarče medijskega »firing squada« in mimogrede na tiskovki iz Janeza Janše naredil še bav bav, pred katerim se je moral skriti za Danijelo Rakovič (pri čemer je mimogrede pozabil, da leta 2006 še ni bila odprta sezona lova na tajkune). To, da je del strelskega voda v bistvu na njegovi plačilni listi (Delo), je zanj kaj slaba tolažba (tu je še Dnevnik, Finance, POP TV…), kajti ogenj bo še nekaj časa silovit, potem pa bo vse potihnilo in življenje bo šlo zopet nemoteno naprej, kot da se zgodilo ni nič.

Proti Bošku Šrotu sam nimam nič, tako ne v besedah, kot tudi ne v dejanjih, in tudi glede prevzema nimam resnih predsodkov. Male delničarje pa itak nikjer nihče ne jemlje resno, vse drugo je demagogija in sprenevedanje. Lahko mu samo čestitam za pogum (plus big cohones, pesniško rečeno). Pivovarna je po moje kar solidna in stabilna naložba, vsaj na krajši rok. Možnosti za neko silno ekspanzijo ne vidim, ampak iz istega razloga ne vidim tudi možnosti za propad. Ljudje pač pijemo pivo, ki smo ga navajeni še iz otroštva, tako da se te navade lahko spremenijo šele čez generacije. Pa tudi če pogledamo recimo ponudbo po gostilnah, razen laškega in union piva, je vsa ostala tuja ponudba bistveno dražja, a žal nič boljša. Industrijsko pivo je pač industrijsko pivo, ne glede na nalepko na embalaži. In lepo je, če lahko portfelij zaključiš še z kakšno medijsko hišo tipa Delo, ker dober Public Relations je danes vreden več kot ves hmelj, kvas in voda iz Laškega skupaj.

Edino, kar me pri celi zadevi res zanima, pa še to čisto iz firbca, je to, koliko denarja dejansko potrebuješ, da prevzameš firmo vredno 1.600 milijonov evrov, kje si toliko denarja lahko sposodiš (domnevam na banki), po kakšni obrestni meri ti posodijo ta denar (ter zakaj se jim vsota za neko fizično osebo ali manjši s.p. brez zaposlenega ne zdi naravnost astronomska) in koliko stane zavarovanje kredita. Morda bi se iz teh podatkov lahko mnogi, ki jemljejo na bankah drage kredite, naučili kaj koristnega.

Da pa bi bil komurkoli po slovensko »fovš« zaradi tega posla, pa ne vidim razloga, tako kot nisem nevoščljiv tistemu, ki vzame za nepremičnino 100.000 € krede, ki jo bo vrnil nazaj vse skupaj 200.000 € v desetih letih. Tega se jaz ne upam, kdor pa si, ga pa občudujem. Četudi se piše Šrot.

Preberi še:
- Serviranje piva by Onyx
- Dummy bogataši by Onyx