Kljub finančni in gospodarski krizi je postala prodaja Mercatorja tuji trgovski verigi (skupini Adris) nekoliko verjetnejša.

Začelo se je z delničarskimi manipulacijami Boška Šrota že v časih boja med pivovarnama Union in Laško, menedžerskih prevzemov z zastavo delnic ciljnega podjetja in posledično pešanja osnovne dejavnosti prevzetih podjetij (enake probleme povzročajo manipulatorji v Istrabenzu). Kot da zgodba v tej luči še ne bi bila dovolj zapletena, zdaj situacijo otežuje še hrvaško-slovenski mejni spor in napovedi bojkota.

Javnost so pred bruseljskim zapletom s Hrvaško v zvezi z Mercatorjem razvnemala vprašanja: ali bo predelovalna industrija propadla; koliko ljudi bodo novi lastniki odpustili; ali tuji trgovci sploh poznajo družbeno odgovorno poslovanje, idr.

Jože Mencinger se je odzval s predlogom o državnem nakupu Mercatorja, podobno kot Nicolas Sarkozy za francoska podjetja. Mencingerju so takoj pritrdili nekateri „ugledni ekonomisti”, sindikalisti, politiki in celo bodoči ministri.

Tukaj je moj izbor zanimivejših izjav glede prodaje Mercatorja, urejen po časovnem sosledju.

Boško Šrot na tiskovni konferenci 4.11.2008 (vir: Vest): „Mi ne delamo tega, kot nekateri drugi delajo, zaradi finančne situacije, ali pa finančne krize, ali pa da smo se ustrašili. Mi moramo to narediti, zato da zavarujemo sistem zaradi nezakonitega posega državnih organov na področju lastništva tega Mercatorja. Mi ne moremo zaradi – bom rekel – tega nezakonitega delovanja pa vendarle ogroziti cel sistem. To je pa vendarle tudi moja dolžnost, in seveda moja racionalna odločitev, da vendarle zavarujemo glavnino tega, kar smo konec koncev v zadnjih sedmih letih zložili skupaj.”

Jože Mencinger (vir: Večer 6.11.2008): „Kapitalska družba (Kad) naj kupi nazaj ta delež Mercatorja. Zakaj ga ne bi mogla? Saj bo dal denar tako kot nekdo drug. O ceni se bodo že dogovorili, saj lahko najbrž država, če posreduje, malo vpliva tudi na ceno in bi tudi tujec poskušal vplivati. Meni se zdi to pač najboljša rešitev, ki je v tej situaciji kolikor toliko sprejemljiva, saj se mi zdi škoda, da bi to prodali. Še zmeraj namreč velja, da so dopoldne ljudje delavci, popoldne pa potrošniki. Menda se ja ne bomo šli čistega trga, če se ga zdaj nobeden na svetu ne gre?”

Draško Veslinovič (vir: Večer 6.11.2008): „Že pred časom sem govoril, da bodo največji zagovorniki nacionalnega interesa premoženje prvi prodali tujcem. V tej krizni globalni situaciji po mojem ni dobro, saj bi tuji lastnik zelo verjetno slovenske izdelke zamenjal s cenejšimi, verjetno tudi manj kvalitetnimi tujimi. Kar bo seveda vplivalo tudi na položaj slovenske živilskopredelovalne industrije, posledično pa še na stanje zaposlenosti. So pa zadnji dogodki predvsem epilog nepregledne privatizacije Mercatorja pod vlado v odhajanju.”

Andrej Vizjak (vir: Večer 6.11.2008): „Mislim, da testirajo trg in želijo zbrati ponudbe. Po moje v teh zaostrenih pogojih nimajo ustreznih finančnih virov in lahko, da so to namero o prodaji uporabili tudi zato, da bi prepričali finančne ustanove. Češ, nameravajo prodati in s kupnino račune poravnati. To je možna taktična poteza v stilu obljubim banki, da bom prodal, vi mi dajte posojilo, potem pa ta postopek teče, vi pa na koncu rečete, kupnina ni primerna, postopek prodaje ustavite, denar ste pa dobili. Vse to je možno, zelo močno pa dvomim, da bodo na koncu svoj delež tudi prodali. V teh razmerah bi to storili le, če bi se znašli v finančno brezizhodni situaciji. V neumnosti, da s tem konsolidirajo svojo osnovno dejavnost, namreč ne verjamem. Prej bi poslovodstvo vprašal, zakaj ni torej prodalo pred pol leta, saj bi na borzi prišli skozi precej bolje, razlogi pa so bili isti. Ali je bil tedaj urad za varstvo konkurence do njih bolj prizanesljiv?”

Mitja Gaspari (vir: Večer 6.11.2008): „Čez noč po mojem ni mogoče storiti ničesar. Pravila igre moramo spoštovati. Privatni kapital se pač zdaj, ko sta mu Sod in Kad to prodala, po svoji vesti odloča, kaj bo z lastnino storil. Zato v tem trenutku ne vidim možnosti, kako bi se lahko Kad ponovno pojavil kot kupec, glede na veliko količino vprašanj, na katera bi potrebovali odgovore, preden bi o taki operaciji sploh lahko razmišljali. Strinjam pa se, da je prodaja tujemu trgovcu, o katerem se govori, resno vprašanje, predvsem zaradi tega, ker je po definiciji ogrožena vloga domačih dobaviteljev.”

Marjan Senjur (vir: Večer 6.11.2008): „V tem času ni prav, da urad pritiska na Pivovarno Laško, da zdaj proda, niti ni v redu, da poskuša Pivovarna prodati ravno zdaj, ker so časi neprimerni. Dosegli ne bodo ne dobre cene ne primernih rezultatov. Sam bi čakal, tudi v uradu, in ne bi ravno zdaj v krizi preveč pritiskal na take občutljive stvari. Čas za zahtevo urada, kako naj Laščani takoj prevzamejo Mercator, ni primeren. To zdaj tudi praktično ni mogoče, tudi če bi Laščani to hoteli. Vsi skupaj bi se torej lahko prilagodili času, tudi banke, ki naj pomagajo zagnati gospodarstvo. Ko bo čas spet normalen, pa bi delovali zopet na normalen način. Danes delovati, kot da je vse skupaj normalno, se mi zdi nenormalno.”

Janez Janša (vir: Delo 6.11.2008): „Gre izključno za politični pritisk, ki se naslanja na določene dikcije v koalicijski pogodbi. Te obetajo, da bo prihodnja oblast delala razliko med neupravičenim bogatenjem in kaznivimi dejanji. Po našem mnenju je lahko prišlo do neupravičenega bogatenja samo s kaznivimi dejanji.”

Bojan Šrot (vir: Delo 6.11.2008): „Mislim, da ne bi bilo nič narobe, če bi država, v neki skrajni točki, odkupila delež v Mercatorju.” Šrot meni, da bi morala država delež v Mercatorju odkupiti po tržni ceni. Po njegovem mnenju bi prodaja Mercatorja slovenski živilskopredelovalni industriji zagotovo povzročila določene težave.

Katarina Kresal, spletno mesto LDS 6.11.2008: „Smo v časih, ko bi bilo potrebno naše gospodarstvo aktivneje ščititi, pri čemer bi veljalo razmisliti tudi o morebitnem nakupu Mercatorja s strani države po ugodni ceni in kasnejši prodaji, ko bo gospodarska situacija boljša, po višji ceni, kar bi bilo dobro tudi za vse davkoplačevalce.”

Jože Mencinger v prispevku Trenj 6.11.2008: KAD in SOD naj Mercatorjeve delnice kupita nazaj – „lahko začasno kupi in se počaka, kriza bo tudi enkrat končana, pa se potem lahko dobi normalne domače kupce. Ne vem pa, zakaj bi morali imeti tuje kupce, saj trgovino se znamo valjda še sami iti. Ne vidim, zakaj bi dobički odtekali nekam v tujino.”

Zoran Janković, Trenja 6.11.2008: „Jaz mislim, da Boško Šrot ne pride [v Trenja], ker pred mano težko laže.”

Andrej Vizjak, Trenja 6.11.2008: „Jaz celo mislim, da je pravzaprav to en slepilni manever. Prodaja Mercatorja ni potrebna s strani skupine Pivovarne. Tudi jaz tej prodaji nasprotujem. Ker mislim, da bi bil to pravzaprav en manever, ki je nepotreben, povsem nepotreben. In vsled tega gre po moje za ene vrste trik, ki tej skupini in tem ljudem dosti leži, in je večkrat že bil uporabljen.”

Zoran Janković, Trenja 6.11.2008: „In tole je en manever, ki pri njemu se pa res da predvidet, a ga prodaja, samo išče podporo nove vlade, češ, poglejte, moral sem prodati zaradi drugih. Jaz pa mislim, da skrbi za svoj žep, čist preprosto povedan.”

Zoran Janković, Trenja 6.11.2008: „A lahko še nekaj prognoziram. Tri stvari se bodo zgodile s tem Mercatorjem. Jaz sem enkrat rekel v tej oddaji pri vas, da se je vse začel in se bo končalo z Mercatorjem. To se zdaj vidi. Jaz zdaj napovedujem, da drugo leto Istrabenza ne bo več. To je moja napoved, da pač gospod Bavčar je podjetje uničil. In tu se bo zgodilo, da bojo kazenski postopki tekli proti obema zaradi transakcij, ki so jih opravil. In mislim, da je ta manever, poskus prodaje Mercatorja, ki je dost vreden, bo pokril vse kredite, ki jih ima Boško Šrot za ostali del skupine Laško.”

Matjaž Gantar, Trenja 6.11.2008: „Jaz mislim, da smo tukaj prešpricali neko določeno debato v preteklosti: kako pa izgleda kapitalizem, kako pa izgleda moderni kapitalizem. V vseh zahodnih razvitih ekonomijah nekako delno tudi kar ščitijo – na ta in oni način, na prepovedan in neprepovedan – domače podjetništvo in domača podjetja. In jaz bi rekel tako, kot je gospod Kangler rekel, verjetno bi bilo pametno, da če smo mnenja, da mora to ostati v slovenski lasti, da bi se moral kdo pogovorit z laščani ali pa iskat neke druge slovenske zasebne lastnike. Ne pa da [KAD in SOD to kupita] – to je pa deplasirano.”

Franci Križanič, Trenja 6.11.2008: „Osnovno vprašanje je, kako lahko sploh nekdo prodaja pol Mercatorja, če ni prej dal prevzemne ponudbe, ko ga je dobil. A se zavedate tega?! Da je šlo potem za vertikalno integracijo, se pravi povezavo dobaviteljev, dobavitelji so postali veliki lastniki, očitno odločujoči lastniki trgovca na drobno. To je problem delovanja konkurenčnosti. Tle je cela vrsta problemov, ki jih je treba reševati, rešujejo jih pa nadzorne inštitucije. Ne misliti, da lahko to kar po svoje gre kot nek divji zahod! Ne gre, na tej ravni razvoja to ne gre na ta način.”

Žiga Debeljak, Trenja 6.11.2008: „Jaz absolutno mislim, da je Mercator tako pomembno podjetje za slovensko gospodarstvo, da bi država morala pridobiti 25-odstotni lastniški delež v tem podjetju. Jaz se zavedam, da je v trenutni situaciji to verjetno težko, tudi z moralno etičnih in političnih razlogov. Ampak, veste, 25-odstotni delež ni treba kupiti od gospoda Šrota – ta prodaja 48-odstotni delež. Lahko se ga kupi na trgu, od malih delničarjev, pa s tem še pozitivno vpliva na razvoj borznega trga.”

Miran Goslar, Trenja 6.11.2008: „Država ima pravico tudi od privatnih lastnikov [zahtevati], da se odgovorno obnašajo do socialnega okolja, v katerem živijo. In to je bistveno. Jaz sem globoko prepričan, da bi bilo za Mercator kot podjetje celo koristno, da bi se znebil kot lastnikov Šrota in Bavčarja. Ker sta do zdaj pokazala, da se nemoralno in neodgovorno obnašata do socialnega okolja.”

Borut Pahor, Finance 7.11.2008: „Politika se ne sme in ne more vmešavati v poslovne odločitve in odločitve regulatorjev trga. Prodaja Mercatorja pomeni tveganje za živilsko-predelovalno industrijo, ki pa mora zanimati politiko in lahko v to tudi poseže. In sicer s precedensom, ki ga je treba z opozicijo dobro prediskutirati.”

Janez Janša, Finance 7.11.2008: „Nobenega razloga ni, da bi vlada odkupila delež v Mercatorju, saj ga ni nikoli prodala. Ne vidim razloga za prodajo Mercatorja, saj lastnik pravi, da ni v škripcih. Gre izključno za politični pritisk, ki se opira na določene dikcije v koalicijski pogodbi. Te napovedujejo, da bo prihodnja oblast delala razliko med neupravičenim bogatenjem in kaznivimi dejanji. Po našem mnenju so razlog za neupravičeno bogatenje lahko le kazniva dejanja.”

Ladislav Kaluža, Finance 7.11.2008: „Država naj nazaj odkupi delež v Mercatorju, ki sta ga leta 2005 prodala Kad in Sod, ter vzpostavi prvotno stanje. Prodajalci so takrat zagotavljali, da bo Mercator s prodajo ostal v slovenskih rokah, prodaja, ki sta jo napovedala Pivovarna Laško in Infond Holding, pa te besede zdaj demantira.”

Zoran Janković (vir: Finance 7.11.2008): „Novi lastnik bo s sabo pripeljal svoje dobavitelje s katerimi že leta posluje. Ne govorim o ničemer, kar že ni znano, niti ne opravičujem. To smo tudi mi počeli, ko smo z Mercatorjem prišli na trge bivše Jugoslavije. Dobavitelji so šli z nami. Takrat je bilo vprašanje kateri dobavitelji iz Srbije bi lahko poslovali z Mercatorjem. Potrebovali smo mnogo let, da smo se prepričali o njihovi kvaliteti in da so prišli v našo mrežo. Normalno je, da ima vsak trgovec svoje dobavitelje, ker ni prostora za vse. Tako bi se zgodilo tudi v primeru Mercatorja in zato bi bilo to slabo za Slovenijo, ne glede na to kdo kupi družbo.”

Zoran Janković (vir: Finance 7.11.2008): „Še vedno mislim, da je najboljša tista ideja, ki sem jo sam svoj čas tudi predlagal. Struktura lastništva se podeli po načinu štirje deli po 25 odstotkov. Prvo četrtino dobijo zaposleni, drugo država ali neka banka, tretjo dobavitelji, ostanek pa pripada strateškemu partnerju. Mislim, da je to še vedno idealna pozicija za Mercator.”

Boško Šrot, Odmevi 7.11.2008: „Mi ne prodajamo to [Mercatorja] kot portfeljsko naložbo. Vidite, da imamo 48 procentov. In tisti, ki bo ta kos kupil, bo kupil pravzaprav večino Mercatorja, bo z lahkoto prišel do kakršnekoli večine. ”

Maks Tajnikar, Odmevi 7.11.2008: „Konec koncev, če na primer vzamete potrošnika, ki pride v trgovino, je konec koncev za njega zelo pomembno, da dobi čim več. In to je cilj trgovine. Jaz mislim, da ideja o tem, kako je treba okoli trgovine, kot je Mercator, narediti neke vrste grozd dobaviteljev, slovenskih dobaviteljev, da je ta ideja napačna – da ta ideja ustvarja nek monopol na dobavni, prodajni verigi in da zagotovo ne vodi k najnižjim cenam. ”

Maks Tajnikar, Odmevi 7.11.2008: „In jaz bi rekel, z vidika blaginje Slovencev kot celote, je zelo pomembno, da imamo trgovino, ki je učinkovita, in da imamo tudi predelovalno industrijo, ki je učinkovita. Če ta predelovalna industrija ni učinkovita, potem samo to pomeni, da smo verjetno trenutno v Mercatorju kupci tisti, ki plačujemo to neučinkovitost. Če bi prišel tuji partner, bi zagotovo zahteval, da seveda se pojavljajo v trgovini tisti, ki konec koncev so dovolj učinkoviti in dovolj poceni.”

Maks Tajnikar, Odmevi 7.11.2008: „Lahko da seveda mi prodamo … da kupi država in da se vrnemo nazaj. Ampak, veste, kje smo potem? Potem bo prišel novi Boško Šrot, in bo ravno tako zgodba, kakršna je ta. Ne vemo drugačne rešitve. Ta pot bo enaka.”

Boško Šrot, Odmevi 7.11.2008: „Danes se v svetu vsi zapirajo. Vse države razlagajo, kako je potrebno gospodarski nacionalizem gojiti. In ga gojijo, nekateri ga že dolgo časa. Mi pa, ker ga nekateri drugi preprečujejo, bi pa enostavno vse odprli, vsa podjetja zaprli. Vi se menda morate zavedati, da smo majhna država! V taki, majhni državi ne moreš imeti velikih podjetij. Ne moreš imeti velikih prehrambenih gigantov, ki bi kar tako enostavno lahko konkurirala, pa prihajala na police velikih trgovskih verig. Ne gre!”

Boško Šrot, Odmevi 7.11.2008: „Tudi še vedno trdimo, da smo Mercator zato kupili, da si bomo širili trge.”

Stanislav Kovač, Finance 7.11.2008: „Nastanek Šrotove oligarhije najbolj uteleša slovensko različico nacionalkapitalizma, ki sta jo skozi tranzicijo ekonomsko utemeljila zlasti ekonomista EIPF, Jože Mencinger in Franjo Štiblar. Njun koncept nacionalkapitalizma temelji na zaprtosti do tujega kapitala in ustreznem usmerjanju prihrankov domačih finančnih ustanov v oblikovanje nekaj velikih podjetniških skupin.”

Matej Lahovnik, Vest 7.11.2008: „Poglejte, jaz pa mislim, da je pa to res takšen nesmisel, da se resnično čudim politikom, ki imajo takšne ideje. In tukaj bi nas ljudje vprašali, kaj se gremo – da najprej prodaja neka vlada, recimo Janševa, Mercator po 160 evrov, Pahorjeva ga pa, recimo, nazaj odkupuje po 300 evrov. In kaj bi s tem naredili potem? Naj odgovorijo, kaj potem sledi! To pomeni kaj? Čez leto spet prodaja zasebnim lastnikom in potem kaj, spet nakup po višji ceni? Mislim, to so smešne zadeve. Jaz mislim, da bi se nekateri politiki res morali zamisliti nad tovrstnimi idejami, ki so mogoče lahko čisto legitimne, ampak mislim, da so nesprejemljive za novo vlado. In nova vlada zagotovo tega ne bo naredila.”

Nicolas Sarkozy (vir: Večer 10.11.2008): Sarkozy se namreč boji, da bodo tuji premoženjski skladi izkoristili priložnost in v Evropi zaradi pocenitve delnic na borzi pokupili vsa pomembna evropska podjetja. Članicam EU je zato že predlagal ustanovitev nacionalnih skladov, prek katerih bi podržavili ta podjetja in jih tako zaščitili pred tovrstnimi prevzemi.

Emil Erjavec, Razgledi 10.11.2008: „Carrefour postavi svojo zgodbo zmeraj na novo in v celoti. Tudi če bi prevzel blagovno znamko Mercator in jo pustil nekaj časa živeti, bi to bila zgolj prehodna rešitev. Zgodilo bi se enako, kot se je ob prevzemanju Mercatorja z deli slovenske trgovine v devetdesetih: za Živili, Emono, Potrošnikom in drugimi ni ostala niti sled.”

Emil Erjavec, Razgledi 10.11.2008: „Spretno vodena medijska argumentacija Laščanov je nevzdržno sprenevedavi poskus izsiljevanja države, ki naj reši lokalnega kapitalista, ki je do tržne premoči prišel s triki in političnimi navezami. Če bo nova vlada tu popustila, ji praktično ni več pomoči. Slovenijo bi to dokončno potisnilo nazaj v tranzicijo in bil bi to očiten znak, da je razvoj demokracije in tržnega gospodarstva zastal. Ni cene, ki bi jo država smela plačati za posilstvo takšnih razsežnosti in za takšno jemanje davkoplačevalcev za talce.”

Goran Novkovič, Prava ideja 11.11.2008: „Vprašajmo se: je Boško Šrot – po vsem, kar nam je znano o njem – res boljša izbira od kateregakoli tujca?”

Ladislav Kaluža, v prispevku za Polemiko 17.11.2008: „Da, nakup ima neko packo. Danes to prodajati z nekim javnim razpisom je v bistvu izdaja nacionalnih interesov.”

Janez Janša (vir: MMC RTV 11.11.2008): „Mene čudi, da se toliko časa posveča tej potezi, ki tako ali tako ni mišljena resno. Ni pa to slučajno, saj ta isti lastnik obvladuje velik del medijskega prostora in zgodbo generira. Drugače pa upam, da se naslednja vlada prihodnje leto ne bo ukvarjala s cenami blaga na policah Mercatorja, saj bi bilo to popolnoma nepotrebno.”

Jože Mencinger, Polemika 17.11.2008: „Jaz menim, da mora Mercator ostati v slovenski lasti zaradi tega, ker je na to vezano precej predelovalne industrije. Ne vidim nobenega razloga, zakaj bi v tujino nosil dobiček. Resda mi bo kdo rekel, saj zdaj je Evropska unija, smo vsi, ni nobenih tujcev več, ni tujih naložb. Vendar v kriznih časih se bo vsaka od teh evropskih držav branila zelo za sebe. Evropska unija ni skupnost ljudi, ampak je skupnost držav. Dalj časa bo trajala kriza, bolj bo prišla izraza ta sebičnost in zaščita lastnih interesov. To je meni povsem razumljivo. Spet smo prišlo do nečesa, čemur jaz pravim jugoslovanski sindrom. Kar pomeni, čez nekaj časa se bomo začeli obtoževati, kdo je česa kriv.”

Zoran Janković, Polemika 17.11.2008: „Javno izjavljam, da ne uprava ne nadzorni svet Mercatorja me ne zanimata. Jaz tle [v županovanju Ljubljani] uživam.”

Zoran Janković, Odmevi 17.11.2008: „Tudi če me pozivajo nazaj za Mercator, ali za upravo ali za nadzorni svet, je moj odgovor ne!”

Igor Bavčar, Polemika 17.11.2008: „Mercator bomo prodali najboljšemu ponudniku. Če bo to država, bomo prodali državi.”

Jože Mencinger, Polemika 17.11.2008: „Mene so deset let zasmehovali razni ti liberalci, kako imam vse narobe. Ampak deset let je bilo jasno, da gremo v neko finančno krizo. Zakaj? Zato ker smo imeli kar naprej neke lastnike premoženja namesto lastnike podjetij – ki jih podjetja pravzaprav niso zanimala, zanimalo jih je samo premoženje.”

Franc Kangler, Reporter 24.11.2008: „Če bo Šrot prodal Mercator tujcem, se lahko izseli iz Slovenije.”

Danilo Türk, Studio ob 17h 25.11.2008: „Po mojem mnenju – ki je nič drugega kot eden od prispevkov k razpravi o tem – v Sloveniji obstaja nacionalni interes, da ohranimo Mercator v slovenskih rokah in da na ta način zagotovimo tudi tisto naravno povezavo med našimi proizvajalci hrane, prehrambenih izdelkov, predelovalno industrijo in distribucijskim sistemom.”

Tone Jerovšek, Večer 29.11.2008: „Neprodaja tujcem ni zaščita nacionalnega interesa. Večno ni mogoče preprečevati, da tisti, ki imajo denar, kupijo, pa če so domačini ali tujci. Ne verjamem, da bi na primer Mercator predvsem ščitil našo predelovalno industrijo. Kje pa! Slovenski kmetje Italiji prodajajo mleko, ko iz njega naredijo jogurt, pa je cenejši kot pri nas. Med pridelovalcem in prodajalcem je grozljiv cenovni razkorak. Ne verjamem, da imajo naši lastniki velik interes, da lastnina ostane domača. Njihov interes je, da čim več poberejo.”

Matej Lahovnik, TV Dnevnik 6.12.2008: „Dokler bom jaz minister za gospodarstvo, država ne bo kupila nazaj Mercatorja po višji ceni, kot ga je pred tremi leti prodala – tega ne bi znal razložiti davkoplačevalcem. Če pa bi ga bili, seveda, lastniki pripravljeni prodati po nižji ceni, potem pa je to druga stvar, bi verjetno o tem razmislili, ker bi šlo za ugoden terminski posel.”

P.s.: Če bo Mercator zares prodan (in ne bo zgolj prešel v lastništvo bank), se bo hkrati s prodajo pričela nova delniška evforija na ljubljanski borzi.

Doktorica Spomenka Hribar (prejemnica nagrade SEMO za zasluge na področju človekovih pravic) o Dimitriju Ruplu kot simbolu:

To je popolnoma neprimerno v odnosu do volivcev; tudi v odnosu do vlade, ker jih je postavil pred fait accompli; v odnosu do koalicije, mislim, da je to zelo, zelo nepremišljeno. Še posebej zato, ker se na doktor Rupla ne veže samo njegovo dejanje in njegovo ravnanje – enako tudi za Šinkovca, ampak tudi sam simbol. Rupel je simbol tega, kako je prejšnja koalicija vladala. In tega ljudje ne želijo!

Prvo medijsko transformiranje osebnosti Dimitrija Rupla v simbol sem našel v Mladini. Uvodničar Grega Repovž, ki še vedno premore le srednješolsko formalno izobrazbo in ki še vedno predseduje društvu slovenskih novinarjev, je pred dvema mesecema zapisal: „Rupel je pač simbol politike, s katero domnevno Pahor ne želi sodelovati in je ne sprejema.”

Ko je Borut Pahor zaposlil Dimitrija Rupla kot uradnika v svojem kabinetu, je Rupel pri najbolj gorečnih kritikih postajal čedalje manj človek, čedalje bolj pa simbol. V blogih to histerijo najopazneje izražajo Zaresu in LDS naklonjeni pisci. No, pa saj glede Zaresa sem že ugotovil, da je to stranka partijske religioznosti in da vsebino podreja simbolom.

Skupina v Knjigi obrazov se je osrednji medijski histeriji le pridružila. Menim, da te skupine v akciji izrekanja proti Ruplu ne gre preveč resno jemati, saj to večinoma niso politično razgledani člani. Menim, da gre tudi sicer v Obrazni knjigi predvsem za iskanje naklonjenosti, politični revolt je v tem primeru le ena od priložnosti za spletno družbeno mreženje. Gre za logiko, ki jo Aleš Golli nazorno opiše kot razmišljanje: „Moram biti zraven. Hočem biti v trendu. Hočem biti priljubljen. Nočem biti out.”

P.s.: Aleš Golli se spomni, da je Rupla srečal le enkrat, ko je Rupel še pred začetkom ministrske kariere prišel na gimnazijo predavat o prihodnosti. Predaval je o Demosovih načrtih in obljubah. Sam imam prav od tistega srečanja naprej zelo slabo mnenje o Ruplu kot politični osebnosti.

Milan Kučan v Studiu City o zmagi Pahorjeve SD in mandatu za spremembe:

Jaz mislim, da je celotna koalicija dobila ta mandat in da nihče, nobena od teh niti noben posameznik ne more reči, da je on zmagal na teh volitvah. Ker če bi bile razmerje med temi strankami drugačne, bi pač katera druga od teh treh strank dobila pač to priložnost, da formira vlado. Tako se je pač zgodilo, da je Socialdemokracija tista, ki je imela to priložnost zaradi največjega števila glasov, da sestavlja koalicijo.
…
Treba je seveda že računati, da je velika večina oddanih glasov v prid te koalicije glasovala za spremembe. In da je te spremembe potrebno videti ne samo na spremembi forme, torej metodologije vladanja, čeprav je dostikrat forma že tudi vsebina, ampak forma je praviloma v funkciji vsebine. In te spremembe, ki se pričakujejo, so na ravni vsebinskih sprememb. Se pravi, ne samo metodologije vladanja, ki je bila arogantna in ki je bila navsezadnje tudi ideološka, ki je bila izključevalna, ampak seveda tudi pri drugačnem reševanju problemov, s katerimi je soočena Slovenija in ki so nekateri resda novi glede na to, kakšne dimenzije je dobila svetovna finančna in gospodarska kriza, in pred katero je prejšnja vlada dolgo časa zapirala oči – preprosto manipulirala je s podatki, kako je v Sloveniji pravzaprav vse zelo v redu, visoka gospodarska rast, javni dolg, proračunski suficit in tako naprej, in trditev, da kriza, ki ima globalne razsežnosti, Slovenije ne more prizadeti. Zdaj smo pač tu, kjer smo.

S Kučanovimi izjavami je narobe skoraj vse: stranki SD odreka prepričljivo zmago na volitvah (hkrati poudarja, da velika večina glasov pričakuje to, kar je bil volilni slogan SD), število glasov prikazuje kot nekaj slučajnega, v vladni koaliciji vidi le tri stranke, Pahorju odreka njegovo odgovornost za spremembe, ampak mu vsiljuje svoj oziroma ldsovski/zaresovski revanšizem, izkorišča medijsko propagandno obtoževanje na račun prejšnje vlade (kritično presojo ukrepov spričo prihajajoče gospodarske krize predstavlja kot zapiranje oči), o gospodarski rasti in proračunskem presežku govori v pejorativnih tonih in za nameček podtakne še trditev strašilo, da svetovna kriza Slovenije ne more prizadeti.

Borut Pahor je na tiskovni konferenci po 2. seji vlade, 27.11.2008 takole z vidika zaupanja pojasnil odločitev, da Dimitrij Rupel postane njegov posebni odposlanec za zunanje zadeve:

Kar se drugega vprašanja tiče, glede zaupanja, se za to sodelovanje oba odločava zato, ker se poznava dvajset let … Z doktorjem Dimitrijem Ruplom se vikava. Nimava nekega posebnega osebnega odnosa. Vendar se spoštujeva v dosežkih, ki sva jih naredila, ne da bi spregledala napake, ki sva jih delala, eden na enem in eden na drugem področju. Tukaj je šlo samo za eno vprašanje: ali se lahko dopolnjujeva pri uspešnih, za Slovenijo pomembnih zunanjepolitičnih korakih, ki bodo dosegali cilje naše zunanje politike. In ker sva v to oba prepričana, sva se tudi odločila za to sodelovanje.

Predsednik republike ima svoje stališče, in jaz vanj ne posegam. Spoštujem predsednika republike in spoštujem njegova stališča. Tako da v enaki meri pričakujem, da tudi on razume moja stališča in jih do neke mere spoštuje.

Novica je bila za slovensko javnost tako šokantna, da so ji bila še isti večer posvečena celotna Trenja (gostje: Matjaž Kovačič, Danijel Starman, Erik Kerševan, Danilo Slivnik, Ivo Vajgl, Branko Grims, Darja Lavtižar Bebler, Milan Balažic). Pahorjeva poteza bo še močno razvnemala čustva radikalnih kritikov vsega, kar je za seboj pustila Janševa vlada. Hkrati se porajajo kompleksne teorije, da gre za zvit manever v stilu deli in vladaj, s katerim je Pahor ohranil kredo načelnosti.

Najhuje se godi podpornikom Zaresa in LDS, ki so nad Pahorjem še bolj ogorčeni kot prej. Prenašam svoj komentar z Drugega doma: „Kot kaže, se je Pahor odločil spreminjati v naslednjem vrstnem redu: najprej spremeniti svoje koalicijske partnerje (to mu je skozi pogajanja o koalicijskem sporazumu uspelo), potem spremeniti opozicijske divjake (preko Janše in Rupla), naslednji so na vrsti volivci strank vladne koalicije, potem vsi ostali volivci in na koncu še gospodarski razvoj.”

Dodal sem še, „da je ta poteza v resnici dokaj nepomembna, če ne upoštevamo gneva radikalne manjšine (tako v vladnih kot v opozicijskih strankah). Ta poteza je namenjena prevzgoji radikalne manjšine, da le-ta ne bi več zavirala nujnih sprememb, ki jih potrebujemo vsi. Sam se sicer s to potezo ne strinjam in ji ne napovedujem uspeha.”

Karl Erjavec je na zaslišanju v delovnem telesu takole odgovoril na vprašanje Francija Keka o plinskih terminalih:

Glede plinskih terminalov. Moram reči, da kaj poglobljeno nisem te stvari študiral. Bi tudi bilo preambiciozno. Pričakoval sem to vprašanje na Odboru za okolje in prostor, vendar mislim, da je tukaj več akterjev, da ni samo Ministrstvo za okolje, da so tukaj še zunanje zadeve, ker gre za neko meddržavno zadevo. Na vsak način je treba ugotoviti kakšni so ti vplivi na okolje. Bojim pa se, da so stvari že precej daleč zapeljane, pa jih, kolikor sem jaz bil informiran. Tako, da je vprašanje kaj se bo s tem zgodilo. Gotovo pa ni minister za okolje tisti, ki bo lahko rekel, plinskih terminalov pa tam ne bo, in da bo to preprečil. Mislim, da kljub pristojnostmi, ki jih ima minister za okolje, tako močnih pristojnosti pa mislim, da nima, zlasti zato, ker gre za meddržavno zadevo. Mislim tukaj, da je pomembno, da nadaljujemo ta dialog, tudi z italijansko stranjo preko ministrstva za zunanje zadeve, in da se poiščejo najboljše možne rešitve. Ali plinski terminali bodo ali ne bodo, nato pa vam ne znam odgovoriti in tudi če bi vam rekel, da jih ne bodo, mislim da vam ne bi govoril resnico. Zato ne bi želel se na tak način opredeljevati. Moram pa vam povedati, da se bom pa trudil, da bi dosegli tisto rešitev, ki je optimalna, tako za Slovenijo kot za prebivalce tistega področja.

Franci Kek (Zares) z odgovorom ni bil zadovoljen, zato se je prvič zgodilo, da je kateri član koalicijskih strank na zaslišanjih ministrskih kandidatov glasoval proti. Od Erjavca je pričakoval bolj odločno stališče, da se bo terminalom uprl. Keka je šele po zaslišanju pomirila Majda Potrata (SD), saj da je nasprotovanje gradnji terminalov v Tržaškem zalivu itak zapisano v koalicijskem sporazumu.

Karlu Erjavcu na ministrstvu za okolje in prostor ne bo težko. Kadar česa ne bo vedel, mu bodo kolegi in kolegice iz SD prijazno pojasnili, kaj piše v skupnem sporazumu.

Zaslišanja kandidatov za ministre pred pristojnimi odbori so burna: na eni strani nadutost, na drugi demagogija in slab okus. Smoter zaslišanj je seveda predstavitev kandidatov državnemu zboru in javnosti.

Gre tudi za preverjanje kompetenc in odnosa do kritike. Glede obojega je izjemno presenetila bodoča ministrica za obrambo, Ljubica Jelušič. Jože Jerovšek je pred glasovanjem takole temeljil edini glas proti:

Glasoval bom proti vam, ker se bojim, da se boste v tej vladi razvrednotili.

Na svoj način je presenetil tudi bodoči minister za finance, Franc Križanič (pogosteje naslovljen Franci ali France). Nekoliko je spominjal na Karla Erjavca, ki je v volilnih soočenjih ovinkaril, da bi upokojenci morali imeti vsaj tisoč evrov pokojnine, potem pa odstopil tudi od zahteve po šeststotih evrih. Franc Križanič je na željo poslanca Zvonka Černača, naj bo konkretnejši in pove, kolikšna bo minimalna plača ob zaključku mandata Pahorjeve vlade, napovedal:

Torej, časa za projekcijo bo precej. Jaz seveda pričakujem, da bo gospodarska rast zlasti v drugem delu mandata zelo hitra, da bo to omogočilo v mojem cilju brez dvoma podvojitev minimalne plače s sedanjih dobrih 500 na 1.000 evrov. Vendar je to cilj in projekcija, ki ga bo pač treba dosežt’.

Janez Markeš o instrumentalizaciji (torej o uslužnih novinarjih oziroma medijih) v Sloveniji:

Instrumentalizacija se je dogajala za časa LDS, je nemogoče zanikati, da se je dogajala za časa SDS, in je nemogoče zanikati, da se dogaja danes pod vplivom kapitala in da se bo dogajala in se že dogaja pod vplivom novih političnih elit.

Še o diskvalifikacijah proti Markešu:

In to iz preprostega razloga: če ne moremo instrumentalizirati, diskvalificiramo – preprosta logika. In to zdaj trenutno sploh ni važno, za katere osebe ali pa katere stranke ali politične zadeve, pač te subjekte gre. Gre pa za to, da je to norijo treba ustaviti. To zelo brutalno, zelo radikalno – take nore, kot so tisti idiotski Požar, to je treba enostavno ustaviti! To so norci! To so psihopati, ki jih je treba ustaviti! To je norost!
…
Politiki so divjad, ki jo je treba preganjati, zato ker so last javnosti.

Stopnjujejo se medijske grožnje s prihajajočo recesijo, stopnjujejo se tudi poudarki odrešeniške vloge nove vlade. Vse bolj se širi verjetje, da lahko sprte Slovence reši le še povezovalno prizadevanje najverjetnejšega bodočega mandatarja. Seveda tega marsikdo noče verjeti in sprejeti, predvsem ne tisti skrajneži, ki Pahorju delijo revanšistične nasvete.

Borut Pahor je sporočilo naslednje izjave v Grand hotelu Union tokrat poudaril še s tolčenjem po mizi (oziroma po lesenem govorniškem pultu):

Ti zahtevni časi, ki so pred nami, niso plod prejšnje vlade. Te okoliščine prihajajo dejansko od zunaj, in to je morda ena srečna okoliščina za vso slovensko politiko in za vse nas. Namreč: da iskanje rešitev za probleme, ki jih prinašajo okoliščine, za katere nismo sami odgovorni, ampak so plod zunanjih dejavnikov, lahko bistveno bolj neobremenjeno diskutiramo vsi, tako tisti v vladi kot tisti v opoziciji, in si vsi z enako vnemo – seveda z veliko večjo odgovornostjo tisti, ki bomo v vladi – prizadevamo tudi za najboljše rešitve za našo prihodnost. Če kdaj, potem sedaj Slovenija po petnajstih letih potrebuje vse znanje, vso sposobnost, ves talent. Potrebujemo eden drugega! V teh časih, ki prihajajo, potrebujemo eden drugega!

Danes mi v zahodnih demokracijah ne moremo več videti vseh tistih zgledov ali vzorov, h katerim smo se lahko obračali v zadnjih petnajstih letih, ko smo stremeli k naši lastni modernizaciji. Danes je popolnoma jasno, da se model družbe, ki smo jo mi izbrali na prehodu v osemdesetih v devetdeseta leta, v marsičem sprašuje sam o sebi in o svojih nadaljnjih usodah. Slovenci ne smemo capljati za rešitvah, o katerih bodo premišljali drugi! Enako inovativno moramo razmišljati sami o teh rešitvah!

Svetovni mediji nas zasuvajo z novicami o propadanju največjih ameriških bank, v težavah so tudi banke v bližnji okolici Slovenije. ZDA so poleg tega okupirane z volilnim torkom, obeta se poraz bušizmov in palinizmov.

Slovenski mediji nas po volitvah bombardirajo s Pahorjevimi formulami nove vlade (3+2, 4+1, 3+1, 3+0, 4+0), o grožnjah stopnjujoče svetovne gospodarske krize, ki prinaša deflacijo in brezposelnost, o Ruplovi primernosti za veleposlanika na Dunaju – sam zatrjuje, da se ne poteguje za noben položaj. Bombardirani smo tudi s pečenim kostanjem: vsaka vas, ki ni turistično mrtva, mora vsaj en dan v oktobru organizirati kostanjev piknik. Kostanjeve jedi in med so zagotovo bolj zdravi kot pa drogiranje z ogljikovim dioksidom v slabo prezračenih vinskih kleteh. Včeraj je Pivko in okolico stresel še rahel potres. Na povabilo predsednika Danila Türka je v Slovenijo priletela kraljica šestnajstih držav Skupnosti narodov. Povabljenim gospem je zapovedano, da na večerji nosijo drage klobučke, moški so se prisiljeni smešiti v pingvinskih opravah.

In v tem vzdušju moramo navadni smrtniki sprejeti nekaj pomembnih finančnih odločitev …

V finančni krizi se izkaže, da tudi obvezniški in denarni vzajemni skladi niso ne varna ne donosna naložba. Viške denarja – če že ni pametne podjetniške priložnosti – je še najbolje vezati v depozitne vloge na banki. Zdaj ko ZDA in EU za reševanje finančne krize namenjajo tisoče milijard dolarjev davkoplačevalskih sredstev, se baje že vrača zaupanje v delovanje finančnega sistema. Dvomi seveda ostajajo. Banke so tudi med seboj izjemno nezaupljive. Ampak brez medbančnega trga je težko govoriti o finančnem trgu. Še borze so grozile, da bodo svoja vrata kar zaprle. Kdo pa v teh razmerah sploh še razmišlja o nakupu delnic?

Ne samo da finančniki razmišljajo o nakupu delnic, celo svetujejo ga. In to celo tisti, od katerih se v javnosti ne pričakuje naložbenih nasvetov. Predsednik Banke Slovenije, Marko Kranjec, kar odkrito vabi h kupovanju (sploh ker vsi prodajajo), najraje Gorenje in Krko. Kranjec verjame Warrenu Buffettu, ki zdaj na veliko kupuje in katerega investicijsko vodilo je: „Bodi boječ, ko so drugi požrešni, in bodi požrešen, ko so drugi boječi!” Borzni dobičkar Warren Buffett sicer opozarja, da kupuje na dolgi rok in da bodo delnice morda še padle. Nakup svetuje tudi direktor Deželne banke Slovenije, Draško Veselinovič; v Hri-baru ni ugovarjal Hribarjevim sugestijam gledalcem, naj za nakup delnic vzamejo še bančno posojilo.

Na drugi strani so pesimisti. Jože Mencinger govori o napovedih, da bodo ZDA naslednje leto bankrotirale. Povsem možno je, da te dneve opazujemo le odboj mrtve mačke. Zares pesimističen je Marc Faber, ki napoveduje medvedji trend še za naslednjih 16 let. Faber ob tem svetuje, naj raje kupimo njivo in se naučimo voziti traktor. Zaradi številnih pomislekov in navkljub glasnim vzklikom navdušenja ne bom sledil pozivom k nakupu delnic. Raje bom počakal, da padejo še na občutno nižje nivoje.

Če se motim in bom finančno utrpel oportunitetno izgubo, mi ne bo nič žal. Dober spanec ima svojo ceno.

Klasične analize volilnih rezultatov v svojem dnevniku še nisem napisal, sem jo pa deloma podal v spletnih dnevnikih pri drugih. Pravzaprav je beseda analiza pretenciozna za to, kar so v resnici le povolilna ugibanja, kaj je bilo in kaj še bo. Ustrezneje bi bilo ugibanja večine teh „analitikov” imenovati dnevna interpretacija. Tako imenovana analiza se namreč – pri amaterskih in profesionalnih (plačanih) – političnih analitikih dnevno spreminja, odvisno pač od tega, kaj novega posamezni dan pove kateri predsednik stranke.

Prvi teden po volitvah so bili mediji polni interpretacij o razlogih, zakaj SDS ni zmagala in zakaj sta SLS in N.Si dobili tako malo glasov. Sam sem se najprej vprašal prav nasprotno: kljub predvolilnim anketnim poizvedbam javnega mnenja sem bil presenečen, da pomladna stran ni doživela totalnega poraza. Odnos pomladnega trojčka do javnosti je bil skoraj v celoti napačen. Odnos večine osrednjih medijev do vlade je bil skrajno sovražen. Hitro višanje cen osnovnih življenjskih potrebščin je skupaj z negativno propagando medijev večalo nezadovoljstvo tako pri tistih, ki jim je šlo slabše kot pred štirimi leti, kot tudi pri tistih, ki jim je šlo veliko bolje kot prej. In kljub vsem dejavnikom, ki so šli na roko demagoški opoziciji, je trojček Z-L-SD pridobil manj kot 50-odstotno podporo volilnega telesa.

Politični analitiki, ki simpatizirajo s katero od strank trojčka Z-L-SD, slab rezultat SLS in N.Si pripisujejo hegemonski taktiki SDS, da čim več glasov podpore od vladnih partnerk spelje k sebi (ključen naj bi bil Janšev poziv k zmagi z občutno razliko). Ta teza se mi zdi zgrešena, saj je tako pri SLS kot pri N.Si poznanih veliko notranjih razlogov za neuspeh. Obe stranki so pretresale notranje razprtije, obe sta se šibko pozicionirali in obe imata nekarizmatična predsednika. V zadnjih treh številkah Družine je katoliški intelektualec Ivan Štuhec v nadaljevanjih objavil analizo volilnih rezultatov in napotke laični verski javnosti za prihodnje delo. Vodilna nit Štuhecove analize je, da so krščanske stranke intelektualno kadrovsko podhranjene. Te stranke so preveč ruralne, premalo urbane, torej ne pokrivajo celotnega spektra prebivalstva. Premalo je bilo demokratičnega dialoga, strankarski funkcionarji so se zanašali na slepo pripadnost. Volitve so jih nedvoumno opomnile, da je treba za zaupanje volivcev resneje delati. „Politike kot konjička je konec,” zaključi Ivan Štuhec.

In kaj reči o zmagi trojčka SD, Zaresa in LDS? Njegova zmaga pomeni, da so volivci izrazili precejšnje nezadovoljstvo s sedanjo vlado. V opoziciji so seveda vsi obljubljali spremembe na bolje. Najbolj verodostojen pri obljubah se je izkazal Borut Pahor, medtem ko sta bila Gregor Golobič zaradi vzvišenosti in Katarina Kresal zaradi zaletavosti manj prepričljiva in po razglasitvi rezultatov vidno razočarana. Ob zaostrovanju gospodarske krize bo nova vladna koalicija (z DeSUS-om) zdržala do konca mandata le v primeru, če bo izpolnjevala obljubljene visoke standarde politične kulture. To bo odvisno predvsem od Boruta Pahorja, če bo uspel brzdati politične partnerje in jurišnike v vrstah lastne stranke.

Predsednik države Danilo Türk zaradi svoje povezovalne drže še letos spomladi ni imel podpore pri skrajnežih v „Liberalni akademiji”. Po včerajšnjem intervjuju, ki ga je z njim na TV Slovenija opravil Jože Možina, pa si lahko predsednik Türk v trojčku Z-L-SD naklonjenih medijih in spletnih dnevnikih obeta pozitivnejši odnos, ponekod celo ovacije. Propagandiste proti Janševi vladi je navdušil z množico „nezgrešljivo jasnih sporočil o vladavini prava in spoštovanju postopkov, o svobodi izražanja, modri politiki in o ločenosti različnih vej oblasti”.

Tule je posnetek celotnega intervjuja. Meni se je zdel strašno dolgočasen.

Še malo, pa bomo zares pripravljeni na bodoče uspehe nove vlade. Franci Križanič je včeraj v Studiu ob sedemnajstih napovedal zniževanje cen in naraščanje brezposelnosti.

A kljub deflaciji bodo trgovci hrano še dražili. Aleksander Svetelšek (Engrotuš) : „Hrana je v Sloveniji še vedno do 15 odstotkov cenejša kot v Italiji in Avstriji.”

Kdo bo višal cene? Dušan Mramor za MMC: „Najmanj bodo prizadeta tista podjetja, ki se ukvarjajo z osnovnimi življenjskimi potrebščinami, kot so osnovna hrana, ogrevanje in podobno.”

Krivci bodo ameriška recesija, Janševa vlada (delno še Bajukova iz leta 2000) in pocenitve bencina.

V ponedeljek se je zvrstila še ena od povolilnih oddaj, ki so videti kot predvolilne. Polemike so se udeležili in v njej debatirali: Igor Lukšič, ki mu je namesto partnerstva bližje partnerstvo za krizo, Matej Lahovnik ne želi biti minister za gospodarstvo, Branko Grims je kot mantro ponavljal tezo, da je svetovna kriza v Sloveniji prisotna že več kot leto dni, Aleš Zalar pa je edini govoril b.p. (brez posebnosti).

Pogovor ni bil od začetka do konca dolgočasen. Zapisal sem si dve izjavi.

Igor Lukšič je profesorsko skrival navdušenje:

Jaz mislim, da je tudi zaveza vseh, ki so pri tem [pri sestavljanju koalicije] sodelovali in ki še bojo, da Slovenija čim prej preide to obdobje neke nelagodnosti. Namreč to obdobje, – ko stara vlada, kot smo videli [v Grimsovih grafikonih na papirju z visokim sijajem], ima neke silne rezultate in še zadnji mesec zaposluje in nastavlja ljudi – da je to obdobje na nek način težko in ga je treba čim prej zaključiti.

Matej Lahovnik je sadil umetne rožice:

Nova oblast se mora zavedati, da ni države dobila v last, ampak v upravljanje. Se pravi, je treba ohraniti avtonomnost družbenih sfer. Tista poseganja v vse pore družbenega življenja na podlagi kriterija politične podobnosti in nestrokovnosti so bila napačna.

Lepa Katarina doživlja poraz za porazom.

Lepi Katarini zadnje dneve ni tako prijetno kot virtualno ponoči v Hri-baru. Kolega Borut kot najverjetnejši bodoči mandatar najverjetnejše nove vlade že dva tedna sklicuje neformalne pogovore o izhodiščih za sestavo koalicijske pogodbe. Lepa Katarina, ki je na letošnjih volitvah stranko LDS obdržala nad parlamentarnim pragom, je z zaletavo zahtevo po privilegirani obravnavi LDS že pogorela. V SD so lepi Katarini prijazno povedali, da trojček KGB kot politična forma ne obstaja več. Vse stranke najverjetnejše nove vladne koalicije, ne samo stranke v Z-L-SD, bodo enakovredne partnerice. Iz stranke Zares je najverjetnejšemu bodočemu premierju pametno pritrdil profesor Pavle. Lepa Katarina je postala grdi raček neformalnih pogajanj.

Katarina Kresal v lastni osebi ponavlja tisti vzorec delovanja stranke LDS, ki pri njih prevladuje od polomije na volitvah 2004 naprej. V LDS še vedno ne razumejo, zakaj so leta 2004 doživeli relativni poraz. Tako kot se v štirih letih niso naučili vloge konstruktivne opozicije, tako po letošnjem še hujšem relativnem porazu ne znajo realno oceniti svoje pogajalske moči. Katarine Kresal pogajalci nočejo videti na nobenem pomembnem položaju. Rada bi na primer postala ministrica za gospodarstvo. Ne bo šlo, pravijo, zaradi nevarnosti, da bi njeni dobri znanci v gospodarstvu začeli na ta račun kovati dobiček.

Kresalova bi se zadovoljila tudi s položajem predsednice državnega zbora, ki je po protokolu in pristojnostih drugi najpomembnejši človek v državi, takoj za premierjem. Za ta sedež v SD kot idealnega predstavljajo Mirana Potrča, a predsednik državnega zbora naj ne bi bil iz iste stranke kot premier. Zato bo Potrč le podpredsednik. Naslednji kandidat za predsednika parlamenta je Gregor Golobič iz Zaresa, vendar sam ta položaj odklanja. Kljub temu se Katarini Kresal ne obeta predsedniško mesto, saj ji očitajo, da v parlamentu nima nobenih izkušenj. Predsednik parlamenta mora namreč zagovarjati interese institucije, in to ne nujno v skladu z interesi vlade, biti mora tudi varuh pravic politične manjšine.

Ne glede na to, kdo bo še vstopil v vladno koalicijo, že postaja jasno, kdo je njen najšibkejši člen.

Slovenski politični analitiki politični prostor večinoma opisujejo kot ideološko polariziran.

Sam takšnemu poenostavljanju odločno nasprotujem. Prepričan sem, da je govorjenje o dveh blokih volivcev skregano z realnostjo. Nasprotujem tudi enodimenzionalni delitvi na „leve” in „desne” stranke ter še bolj delitvi na „leve” in „desne” volivce. Trdim, da je ideološka polarizacija predvsem medijski konstrukt, ki ga večina osrednjih medijev namerno oživlja pred vsakimi volitvami. Za iste namene ga le priložnostno oživljajo tudi v političnih strankah.

Glede strank. Po nobeni smiselni logiki ni mogoče po skupku kriterijev levo-desno konsistentno razvrstiti Zares, LDS in SD na isto stran, hkrati pa SLS in SDS na nasprotno stran. Razen če uporabimo nesmiseln lipovski kriterij, da je napad na Janšo ključni element opredelitve levice. Pa še ta se v primeru SLS izjalovi.

Glede volivcev. Resda je možno anketiranca v javnomnenjski raziskavi postaviti pred sugestivno izbiro, naj se na enodimenzionalni lestvici sam razvrsti levo-desno (ali sredino) – kot je v Omizju na TV Slovenija razlagal Niko Toš (ki menda verjame v ideološko polarizacijo). Vendar je treba upoštevati dva pomisleka. Tipična raziskava, ki jo je Toš opisal, anketirancu pri tem vprašanju sploh ne ponudi samoopredelitve po večdimenzionalnem kriteriju. Poleg tega anketiranec pri odgovarjanju na zaprta vprašanja vloži relativno manj kognitivnega truda, saj mu veliko lažje aplicirati popularne medijske konstrukte.

Nekaj protiargumentov teoriji o ideološki polarizaciji na dva bloka. 1. Vse vlade do sedaj so bile sestavljene iz koalicije raznorodnih strank. 2. Vsaj tretjina volivcev je še do sredine volilne kampanje neopredeljena. 3. Volivci razvrščajo politične stranke tudi drugače od medijskega konstrukta. Prav tako se politične stranke ne samoopredeljujejo ves čas enako. 4. Kot je v Omizju pokazal Niko Toš, se razmerje levo in desno samoopredeljenih volivcev (ne glede na strankarsko opredelitev) od volitev do volitev precej spreminja (leta 2004 je bilo približno izenačeno, medtem kot je bilo leta 2004 in 2008 močno v prid levim, približno 50 proti 30). Če bi bil politični prostor zaznamovan z ideološko polarizacijo, ne bi prihajalo do tako velikih premikov. 5. Večine volivcev politika vendarle ne briga v tolikšni meri. Velika večina je pragmatičnih, na volitvah jih predvsem zanima, katera stranka jim lahko realno dvigne materialno kakovost življenja.

Ideološka polarizacija torej ni značilna niti za volilno telo niti za politične stranke, ampak predvsem za propagandistične medije. V določeni meri se je na letošnjih volitvah dogajala strateška polarizacija. Vendar ne v smislu, kot jo opisuje Dejan Verčič v zadnji sobotni prilogi Dela, da so volivci z izbiro med SDS in SD odločali med „desnosredinsko” in „levosredinsko” vlado. Verčičeva teza pravzaprav govori o strateškem glasovanju, in ne o strateški polarizaciji. Sam trdim, da na letošnjih volitvah ni prevladovala ideološka prišla izbira stranke, ampak polarizacija v smislu izbire osebnosti za bodočega mandatarja, lahko bi jo poimenovali tudi osebnostna polarizacija, izbira načina vodenja. Letos je postalo nedvomno, da bo vlado sestavljal relativni zmagovalec volitev. Polemika o tem se je končala že pred začetkom volilne kampanje, in sicer s konsenzom. Volivci so imeli letos bolj kot prejšnja leta pred očmi bodočega mandatarja kot samostojno osebnost, in ne kot predsednika stranke.

Zaupanje za prevzem te odgovornosti sta večinsko pridobila Borut Pahor in Janez Janša, medtem ko volilno telo na premierskem položaju očitno noče videti arogantneža Golobiča in frajle Kresalove, prav tako ne palčka Erjavca, tajkunofila Šrota in pištoljera Jelinčiča. Pristaši ideološke polarizacije se s to tezo ne strinjajo. Zaresovci visoko čislajo nadsposobnega Golobiča, ki da si v vladi zasluži bistveno večji vpliv od na volitvah zaupanega. Sdsovci so prepričani, da mora zaradi visokega rezultata vladno koalicijo sestavljati tudi SDS. Do slednjega zaenkrat ne bo prišlo, saj se je trojček KGB zavezal k ideološki polarizaciji.

Iz ideološkega trojčka tako in drugače izstopa Borut Pahor s presenetljivimi zaobljubami. Pahor javnosti vliva upanje, da je ideološka polarizacija orodje in orožje preteklih časov, ki se je v rokah skrajnežev že precej obrabilo in ukrivilo. Oblika spominja na bumerang. Slovenska demokracija je letos vstopila v polnoletnost.

Katarina Kresal je včeraj podnevi izjavila: „Tisti, ki so vztrajali v koaliciji do konca in branili politiko te vlade, ki odhaja, niso v isti poziciji kot tisti, ki so na volitvah dejansko zmagali.”

Zvečer je na vprašanje Rajka Geriča v povolilni oddaji na TV Slovenija, kaj to pomeni, Katarina Kresal takole pojasnila zgodbo KGB:

Mi nismo izključujoči. Tudi te pripombe, da smo določene stranke izključevali, ne pomeni, da ne znamo sodelovati, ampak da na račun sodelovanja ne moremo pojesti nekaterih svojih osnovnih vrednot. In večkrat sem že povedala, da smo v naši stranki odprti tako za DeSUS kot za SLS, pri nadaljnjih pogajanjih da menim, da bi lahko našli skupne točke za sestavo koalicijske pogodbe. Ko pa se me vpraša, ali menim, da je pozicija LDS in pozicija neke druge stranke enaka, potem z vso kompetenco lahko povem: da je LDS bila tista, ki je bila generator združevanja tega trojčka, seveda ob sodelovanju s kolegi; da je vztrajala na tem; da je videla že zelo zgodaj, da nihče ne more vladati sam; da je videla, da je ljudem treba pokazati célo alternativo. In jaz – za razliko od kolegov – sem mnenja, da je to naše stopnjevanje sodelovanja, čeprav smo ves čas govorili, da ne gremo formalno v koalicijo, ker spoštujemo svojo samostojnost in svoje ideje, le prišlo na koncu do skupnega nastopa, ki je prišel, je pokazal ljudem, da za temi obljubami, da gremo skupaj po volitvah, zelo resno mislimo. In to jim je dalo vedeti, da nihče od nas ne bo sklepal drugih kupčij.

V osrednjih medijih in spletu se vrstijo nasveti bodočemu premierju Borutu Pahorju.

Nekateri nasveti so v resnici že zahteve. Primeri zahtev so Jankovićevo vztrajanje pri vrnitvi 60 milijonov na leto za Ljubljano (tega mu Pahor baje edini iz trojčka KGB ni obljubil), pa zahteve poslancev iz stranke SD (Darja Lavtižar Bebler pričakuje, da direktor policije in generalna državna tožilka že pakirata kovčke), nenazadnje tudi zahteve KK in GG po množičnih kadrovskih zamenjavah in takojšnji spremembi medijskih zakonov.

Nenavadno je, da škodoželjni nasveti Pahorju prihajajo od radikalnih nasprotnikov Janševe vlade, medtem ko dobronamerne nasvete delijo kritiki, ki so jim bližje liberalne reforme kot pa protekcionizem. Škodoželjni so pozivi k izključevanju. Skrajneži bi radi videli, da bi imel v Pahorjevi vladi glavno besedo kar Gregor Golobič. „Levičarsko” nezadovoljstvo s Pahorjem je torej še intenzivnejše kot ogorčenje nad povezovalno držo predsednika Danila Türka.

Na drugi strani prihajajo dobronamerni nasveti od kritikov, ki resno jemljejo Pahorjeve obljube o višjih standardih politične kulture. Primer dobronamernega nasveta je utemeljitev Stanislava Kovača v Financah, zakaj mora Borut Pahor odsloviti svetovalca Mitjo Gasparija. Gasparijeva pot od Banke Slovenije do zasebnega podjetja EIPF in nazaj v vlado je klasični primer klientelizma med javno in zasebno sfero.

Slovenija se je na lestvici korupcije mednarodne agencije Transparency International letos uvrstila na 26. mesto (leta 2007 na 27. mesto, leta 2006 na 28. mesto, leta 2005 in leta 2004 na 31. mesto).

Slovenija ni izboljšala samo uvrstitve, ampak je napredovala tudi po izmerjenih točkah. Dragu Kosu uvrstitev ne gre v račun. Takole je za Studio Delo pokomentiral rezultat:

Moram reči, da je takšen visok indeks tudi mene presenetil. Bilo me je strah, da bomo dosegli dosti nižji rezultat. Kar se tiče ugleda Slovenije, je to zagotovo dobro. Moram pa reči, da naše ugotovitve oziroma percepcija naših državljanov, kot izhaja iz javnomnenjskih raziskav, ki jih mi izvajamo v Sloveniji, je zelo zelo drugačna od teh, kar ugotavlja Transparency International. Mogoči razlogi za to ležijo v zelo komplicirani metodologiji Transparency-ja, ki jo uporablja za sestavo tega indeksa. Mogoče pa se naših državljanov in državljank situacija v državi niti ne prime. Z drugimi besedami, mogoče so standardi pri nas še vedno tako nizki – o tem je recimo govoril celo minister Erjavec, ko je govoril o tem, da so standardi na Finskem dosti višji kot pri nas. In to je tisto, kar me pa res teži. Namreč, če ljudje v Sloveniji niso v stanju niti prepoznati korupcije in niti ne kritično oceniti, da je stanje slabo, potem je očitno, da nas vse skupaj, ki delamo na tem področju, čaka še veliko dela.

Če bi sklepal po poročanju v medijih, nismo pravkar imeli volitev, ampak bodo šele v nedeljo.

V določenih osrednjih medijih ne pojenja poročanje o tem, kaj je vlada delala slabo in zakaj bi se morala zamenjati. Vtis imam, da se propaganda nadaljuje, zato ker od Pahorja tudi njegovi svetovalci ne pričakujejo ekonomskih uspehov. Da ne bi v javnosti vzbujali prevelikih pričakovanj, se raje trudijo razvrednotiti uspehe zadnjega mandata. V najboljšem primeru bo situacija analogna značilnostim političnega programa stranke LDS, ki so v svoj program med drugim zapisali, da se zavzemajo za ukinitev davka na plače.

Slovenski davek na plače je v Evropi unikum. Kot začasni davek ga je uvedla Drnovškova vlada leta 1996 (ko je bil minister za finance Mitja Gaspari – isti Gaspari, ki je skupaj z Milanom Martinom Cviklom naslednje leto izpeljal računovodsko mahinacijo, s katero je na prihodkovni strani proračunsko leto države podaljšal za dva tedna). Začasnega davka tudi premier Tone Rop do konca svojega mandata leta 2004 ni niti znižal.

Davek na plače je postopoma zniževala šele Janševa vlada, tako da do konca letošnjega leta tega davka ne bo več. To je spodbudilo pisce političnega programa LDS, da se pred letošnjimi volitvami zavzamejo za odpravo davka. Če bo Pahor vlado sestavil pred koncem leta, se bo torej lahko skupaj s Kresalovo na silvestrski večer pohvalil, da je njena predvolilna obljuba že izpolnjena.

Kot kaže, bi bil za naslednjo vlado ogromen uspeh, že če bi uspela vsaj približno ohraniti makroekonomsko sliko iz sedanjega mandata. Sodeč po tem, da se volilna kampanja nadaljuje, pa tega ne verjamejo niti rdeči, niti oranžni, niti nedolžni.

Borut Pahor je te dni pod velikim pritiski svojih strankarskih partnerjev.

Pahorja so strankarski „svetovalci” iz SD in partnerskih strank pred in med volilno kampanjo silili uporabljati ostrejše tone in žolčno napadati SDS. Kljub temu je Pahor vzdrževal spodobenin spoštljiv odnos. Za razliko od demagoških skrajnežev, ki so mu dobronamerno „svetovali” udarce pod pas, je najbolj prepričljivo izkazoval voljo po sodelovanju s političnimi nasprotniki. Zato je zmagal. Vendar mu njegovi strankarski „svetovalci” teh zaslug ne priznajo. Uveljavljajo stališče, da so bili Pahorjevi nastopi medli in da bi z ostrejšimi toni dosegel več. Moje opažanje je seveda drugačno.

V Zaresu in LDS se slepijo glede pravilnosti lastnega pristopa, ki je bil prepoln arogantnosti in zaletavosti. Zato sta ti dve stranki skupaj dobili dvakrat manj kot SD. Za izid pod lastnimi pričakovanji v strankah Zares in LDS krivijo taktično oziroma strateško glasovanje volivcev, ki so znotraj trojčka izbrali SD. Volivci naj bi po prepričanju zaresovcev in ldsovcev sledili logiki, da mora ena od strank trojčka postati relativna zmagovalka volitev. Po mojem mnenju lahko na ta način pojasnimo le majhen delež glasov, recimo do 3 odstotke. Podobno velja za Janšev poziv k zmagi z občutno razliko. A resnični razlogi za migracijo volilnih preferenc (glede na volitve leta 2004) imajo že vsaj leto dni stare korenine, v zadnjih mesecih in tednih so se le okrepile.

Borut Pahor je pred in med kampanjo poudarjal, da si prizadeva zmagati z zmerno politiko, in ni pripravljen zmagati za vsako ceno. Tako kot zmagaš, tudi vladaš. Očitek o poti do zmage je neposredno namenil Janezu Janši, posredno pa tudi svojim strankarskim „svetovalcem”. Skrivnostni pogled na njegovih volilnih plakatih in drnovškasti nasmeški ob razglasitvi verjetnih rezultatov volitev morda nekaj povesta o Pahorjevi zaskrbljenosti. Marsikdo mu je jo pred tem že precej zagodel. Na primer glavni tajnik stranke SD, ki se je hvalisavo širokoustil, da ima seznam 600 oseb, ki jim bo zagotovil nove službe. Ne preveč laskavi so bili Erjavčevi dvomi o Pahorjevih voditeljskih sposobnostih.

Kljub njegovi konstruktivni drži so Pahorja njegovi strankarski sopotniki že dlje časa korak za korakom potiskali v odvisnost od političnih botrov. Prisiljen je bil sprejeti trojansko kljuse s pribežniki iz LDS ter izrecno podpreti igro Toneta Ropa in Milana M. Cvikla. Nekaj mesecev pred volitvami so Pahorja zapečatili z „gentlemanskim dogovorom”. V tem dogovoru političnega izključevanja se je trojček KGB zavezal zavrniti vsako sodelovanje z Janezom Janšo. Pahor je bil dokončno pečen, ko sta se s težkim topništvom za uspeh trojčka Z-L-SD v javnosti zavzela še Milan Kučan in Zoran Janković.

Borut Pahor zdaj ne more več reči, da bi na premierskem stolčku v pisarni na Gregorčičevi sedel tudi brez pomoči Kučana in Jankovića.

Drago Kos, predsednik Komisije za preprečevanje korupcije, rojen 13. januarja 1961v Prevaljah. Kaj sploh vemo o Dragu Kosu? Njegovo ime se že od osamosvojitve Slovenije naprej pojavlja v izredno kočljivih aferah:

Medtem ko je Drago Kos prepričan, da Sistemska tehnika na razpisu o nakupu osemkolesnikov ni bila v enakopravnem položaju s finsko Patrio, pa zagotavlja, da pismo o nameri, ki sta ga pod prejšnjo vlado mimo razpisa podpisala Sistemska tehnika in ministrstvo za obrambo, ni korupcija. Kos sicer zanika, da bi bil povezan s Sistemsko tehniko. (…) To je bilo junija. Potem pa je Drago Kos nastopil v sporni oddaji finske javne televizije, ki je brez predložitve dokazov premierja Janšo obdolžila podkupovanja.

Drago Kos je bil tudi zelo pomemben akter v aferi Depala vas. Pred izbruhom afere je dvojni agent Mitja Kunstelj naredil tale posnetek, v katerem mu takratni delavec notranjega ministrstva Drago Kos in sodelavec Milan Smolnikar dajeta navodila, kako naj provocira svoje sodelavce v vojski, da bodo grozili novinarjem. (…) Dvome v zakonitost takratnega dela policije za nekatere vzbuja tudi to, da se Kos omenjenemu agentu Kunstlju ni predstavil kot kriminalistični inšpektor notranjega ministrstva, ampak lažno kot Peter iz Sove.

Leta 1999 je izbruhnila afera Vič-Holmec, ki se je že kmalu izkazala kot poskus očrnitve osamosvojitvene vojne, skonstruiran v samem vrhu notranjega ministrstva. Drago Kos je takrat z vzporedno preiskavo poskušal izslediti tistega, ki je o tem obveščal javnost. Ob tem je brez odločbe preiskovalnega sodnika pridobil izpisek telefonskih pogovorov novinarja Tomaža Ranca, kar je vrhovno sodišče lani obsodilo kot nedopustno.

Več ko izvemo o Dragu Kosu, manj o njem v resnici vemo.

Pričakovano je medijska vojna dosegla vrhunec v času predvolilne kampanje. Včeraj je finska televizija v oddaji o korupciji (dve uri po oddaji so o njej že poročali Odmevi) neposredno obtožila Janeza Janšo. Za razliko od finskega novinarja so akterji „Kučanovega klana” previdnejši. V Sloveniji raje vsi samo „logično sklepajo”. Logično sklepa Drago Kos, ki sicer priznava, da nima nobenih dokazov. Logično sklepa tudi Milan Švajger, direktor Sistemske tehnike. Logično sklepa – kakopak – tudi Avtoriteta logike, ki namesto slovenske vlade kar sam napiše njen „logični demanti”.

Vsi našteti logiki, Avtoriteta pa še posebej, pri svojem „logičnem sklepanju” delajo osnovno napako: izhajajo iz napačnih predpostavk.

Spomenka Hribar v intervjuju za sobotno prilogo Dela o ustrahovanju pove naslednje:

Ne samo zato, ker sem to državo soustvarjala, ampak zato, ker sem državljanka te države, si ne dovolim, da bi me bilo strah, in ne dovolim nikomur, da bi me poskušal ustrahovati!

Vsega spoštovanja vredna izjava. Tudi jaz se namreč nikomur ne pustim ustrahovati. Za razliko od Hribarjinih težav pa poskusi ustrahovanja nadme prihajajo iz stranke Zares.

Zaresovci odkrito priznavajo, da čaka pri njih v vrsti že veliko ljudi na ugodnih položajih (npr. direktor bolnice, univerzitetni profesor, odstavljeni direktor, upokojeni manager), da zasedejo politične funkcije. Kdor se ne bo čim prej distanciral od desničarjev, kdor torej trobi preverljive neumnosti, bo v prihodnje (pre)težko sodeloval v državi. Takemu bo, sodeč po čredniškem delovanju zaresovcev, ostalo le malo možnosti ostati lojalen državljan in ne emigrirati iz države.

Ali je torej možno še kaj slabšega od sedanje vladne koalicije? Najhujše bi bilo uresničenje zaresovskih groženj. Z Golobičem in lahovniškimi zaresovci se utegne Slovenijii zgoditi vse najslabše.

Včeraj je Uroš Slak v Trenjih gostil pet predsednikov strank: trojček KGB, Karla Erjavca in Bojana Šrota (Janša in Jelinčič nista prišla). Borutov obraz je dajal videz partizanskega borca, kakršni so ponavadi upodobljeni kot doprsni bronasti kipi. Katarina in Gregor sta se zadrževala, da nista preveč govorila, je pa KK ob Borutovih besedah veliko odkimavala. GG je tudi tokrat nadaljeval z demagogijo. Ne glede na telebansko razumevanje ekonomije je Borut s preudarnimi izjavami skrbel za kontrast vtisu revanšističnih KK in GG.

Pahorjeve visoko zveneče obljube si zaslužijo, da jih zapišemo in pomnimo.

Naj ne bo nesporazuma. Nekatere stranke bodo v vladi, nekatere bodo v opoziciji. Tudi ta meja mora biti presežena po volitvah z nekim sodelovanjem. Mi smo to že dokazali, da zmoremo, s partnerstvom za razvoj. Če bomo dobili mandat, če bomo uspešni pri sestavi vlade, potem si želim z opozicijo sodelovanja pri tistih vprašanjih, ki zadevajo dolgoročne slovenske interese.

Če bom dobil mandat za sestavo vlade in bom pri tem uspešen, bom ravnal po svoji vesti, neodvisno – tako, kot bom presodil, da je dobro za koristi te države.

Pravi odgovor na to krizo [v katero vstopa evropsko gospodarstvo] je programska homogenost koalicij, ki je pripravljena. Zdaj me pa dobro poslušajte, ker so to besede, ki bodo utegnile biti citirane v parlamentarni diskusiji, če bomo dobili mandat, čez nekaj časa: ki je pripravljena prevzeti odgovornost tudi za tiste nepopularne ukrepe, ki so potrebni za interese države in ljudi, vendar seveda tisti hip, ko so sprejeti, ne uživajo podpore. Če in v kolikor bomo ocenili, da so potrebni, bomo šli z njimi najprej v strokovno diskusijo, javno diskusijo, potem tudi parlamentarno diskusijo. In če bo šlo za res velike odločitve, vezali to tudi na zaupnico. Meni ni interes, da vladam čim dlje, ampak čim bolj uspešno.

Jaz sem človek kompromisov. Sem pripadnik neke zmerne politike. Vendar, če bi recimo ocenili, da so potrebne nekatere pomembne strukturne reforme in da bi bilo to enotno mnenje strokovne javnosti, pa tudi odgovornega dela politike, bi bilo pa nepopularno, potem bi vezal ta ukrep na nezaupnico.

Če bo kdo od ministrov predlagal zamenjavo, bo moral to pisno zelo prepričljivo utemeljiti. Drugače jaz o tem ne bom želel slišati besede. Utemeljitev pa bi bila v slabih poslovnih rezultatih, ki so v škodo države. Če dobro opravljajo svoje delo, ne samo da bodo tam ostali, ampak jih bomo prosili, da svoje delo opravljajo naprej. In če bodo šikanirani, bodo – upam – to povedali, in bomo poskušali to preprečiti. Torej moja beseda, ki sem jo dal pred volitvami, drži!

Politični mir lahko dosežemo v kratkem času z dvemi glavnimi orodji. Prvo je, da politika pusti pri miru tisk in medije. Da se v njihovo delo ne vmešava in samo omogoči, da svobodno opravljajo svoje delo. In drugič, da ljudje zaradi svojih političnih prepričanj ne čutijo svoje lastne profesionalne ogroženosti.

Drugače se bom umaknil. Ker nima smisla sedeti v vladnem fotelju, če ne delate politike, v katero verjamete.

Kar se tiče tako boja proti kriminalu kot boja proti koncentraciji kapitala v medijih ali drugih stvari, ki jih označujemo kot pojave, ki lahko ogrožajo elementarne pogoje za svobodo družbe, naj ne bo nobenega dvoma: nova oblast ne bo potuha za nikogar!