Danes sem kočno prišla pri svoji ginekologinji na vrsto , čeprav je po pravilih prvi poporodni pregled okrog 6. tedna. Pri meni to ni bilo mogoče, saj je bila na izobraževanju.

Tako sem bila naročena za danes med 9. in 10. uro. Ko sem čakala v čakalnici sem opazovala vse preostale nosečke in jim malce zavidala ta čas. In čas, ki pride takoj po porodu. Ko v rokah držiš novo bitjece, ki je tako ZELO tvoje, ki je tako ZELO lepo in še tako nedolžno . Vmes prebirala svoje odpustno pismo s poroda ter se z nasmehom na obrazu spominjala prvih trenutkov z Maksom.

Ne vem, kaj je z menoj narobe, ampak jaz si želim še ene . Kmalu me je sestra poklicala k sebi, da me je stehtala, izmerila pritisk . Tehnice sem bila kar vesela, saj mi je ostal le še 1kg viška. In zaradi tega se ne mislim niti malo sekirat .

Najbolj smešen je bil naslednji pogovor:

MS: kakšen je bil porod?

MM: vredu

MS: kakšne težave?

MM: ne

MS: potrebujete kakšno kontracepcijo?

MM: ne

temu je sledil smeh .

Nato sem še malo počakala v čakalnici in šla na tisti meni čudni, grdi stol. Ampak kar je treba, je treba. Z menoj vse ok, odvzet bris. Dobila sem še napotnico za laboratorij. Namreč v času nosečnosti in po porodu sem bila precej slabokrvna. Tukaj sem bila že malce nejevoljna, ker sem mislila, da delajo samo do 10.00. Tako namreč delajo v laboratoriju nasproti mariborskega sodišča, vendar je rekla, da lahko grem kar pri njih.

Jupi, torej si moj Lump, ne bo rabil jemati dodatnih ur dopusta, da bom jaz lahko šla dat par kapljic krvi. Namreč moja mami, ga ne zna previt in nahraniti .  Vmes sem dobila še opozorilo, da naj redno uporabljava kondome, saj tako hitra druga nosečnost ni dobra.

Pri tem sem se zlahka nasmehnila, da ni nobene panike. Se ne bomo igrali, saj trenutno NI pogojev za še enega lumpija. Naslednje leto, ko bo Maks korakal proti 1. rojstnemu dnevu, bom pospešeno iskala zaposlitev. V vmesnem času pa moram še diplomirat. Ker državna porodniška 190€ in ostanek Lumpove plače , trenutno zadostuje za naše potrebe, z dodatnim članom, bi bilo pa malce težje.

Vendar grem z optimizmom naprej. Naslednje leto služba (karkoli, tudi delo v proizvodnji) vsaj za eno leto, nato porodniška. Po porodniški bi se pa verjetno lotila samozaposlitve. K temu me moj Lump preprečuje že za naslednje leto, vendar si tega še pred drugim otrokom ne želim . Potem s kakšno dobro idejo, s kakšnimi delovnimi izkušnjami in morebitnimi novimi poznanstvi ter dobrim načrtom, z največjim veseljem .

Ah, sem tečna, ne . Nič grem se cartat k moji mali, lepi štručki .

Do sedaj sva z Lumpom odkar sva skupaj (4leta plus nekaj malega zraven) likala stvari mogoče samo enkrat. Ne vprašajte naju kje imava likalnik ali destilirano vodo . Likalno desko vidiva velikokrat, saj zraven nje vedno pospravljala stojalo za perilo skozi celo leto. Namreč na stojalu sušiva nogavice in spodnje perilo konstantno. Šparava na klupicah .

Sedaj se bo pa s prihodom enega malega Lumpija malce spremenilo. Namreč odsvetuje se uporaba mehčalcev, kar pomeni malce tršo perilo… kar pa ni niti malo prijetno. Zato bova stvari morala začeti likati, vsaj na začetku in dokler se nama bo dalo. Torej dosedaj sva oprala oblekice za našo bebico v naslednjih rundah:

• modra, zelena in turkizna oblačila,
• bela, bež, svetlo rjava oblačila,
• rumena, oranžna barva oblačila,
• otroška posteljina.

Naslednje stvari še čakajo na pranje:

• plenice Štorklja,
• nekaj dekic in koc,

Namreč kar nekaj stvari so nama eni dobri ljudje posodili in jim želim vrniti stvari takšne kot so, nezbarvane. Našim ta novim, pa tudi ohraniti tale lep izgled.

Torej ves čas, ki sva ga v dosedanjih 5 letih privarčevala, ga bova porabila sedaj oz. v prihodnosti . No, pa saj tisto kar se mora ni težko, ne?

V preteklem mesecu sem delala v eni izmed BigBangovih poslovalnic, kjer sem promovirala fotoaparate in jih kar nekaj tudi uspešno prodala. In vedno znova, ko je k meni pristopil kupec, sem mu vedno postavila naslednja tri vprašanja:

1. v kakšne namene želi uporabljat fotoaparat?
2. koliko ste pripravljen odšteti zanj?
3. ali ima priljubljeno znamko?

Večina ljudi me je pogledala zelo nenavadno, ko sem jim postavila 2. vprašanje. Po eni strani jih razumem zakaj, saj je to zelo osebno vprašanje. Ampak, kako naj jaz vem, kakšno je njihovo finančno stanje in koliko so pripravljeni za omenjen aparat odšteti. Nekomu je 100€ malo, nekomu veliko in kako naj jaz svetujem pravilno, če tega ne vem. Zavedam se pa tudi, da ljudje nimajo veliko prostega časa, ki bi ga lahko namenili temu, da jim predstavim celo prodajno paleto. In četudi bi ga imeli, ga nimam jaz, saj me v večini primerov čaka, drugi  kupec, ki ravno tako želi biti postrežen v doglednem času.

Ker potem, ko pozabiš na izraz na obrazu, ki ga je potencialni kupec naredil, ko si mu postavil drugo vprašanje in poveš, da imaš na zalogi in na razpolago fotoaparate od 100€ do 2000€ ter več, te pogledajo na tak način, da misliš, da si padel z neba . In potem hitro povedo, kaj bi imeli oz. za kakšno ceno.

Večina potencialnih kupcev jih kupuje za družinsko uporabo, slika na avtomatiki in za te namene je dober skoraj vsak fotoaparat, ki je v cenovnem rangu do 150€.  Vendar fotoaparati za takšno ceno odpovedo v težjih razmerah (oblačno vreme, nočni posnetki oz. na kratko slabi svetlobni pogoji).

V kolikor mi oseba pove, da veliko potuje in kje ter da ga zanima makro fotografija, ampak še vedno fotografira večinoma na avtomatiki, da si želi dober fotoaparat, mu z veseljem ponudim fotoaparate višjega cenovnega razreda, nekje od 250€ naprej. Namreč za ta denar sedaj v tem trenutku dobimo široki kot (v večini 28mm) in nekje maksimalno 6kratni zoom (sony, olympus). Pri Canonu in Nikonu so ti pogoji dražji in se začnejo nad 300€. Govorim o cenah v BigBangu. V tujini MediaMarkt in na spletnih trgovinah je ceneje.

Najbolj zanimivi so tisti, ki so pripravljeni za fotoparat odšteti okrog 400€ ali več. Namreč v tem cenovnem razredu se srečajo zelo dobri kompaktni fotoaparati in vstopni zrcalno-refleksni. Razlika v ceni je res zelo mala, ampak v načinu slikanja in razmišljanja pa precej velika .

Veliko ljudi misli, da če bodo kupili zrcalno-refleksni fotoaparat, da bodo slike same od sebe boljše. Da ni potrebnega nobenega dodatnega dela. Ker so cenovno precej dostopni, sploh v kakšnih akcijah, si jih ljudje kupujejo kot kruh. Nato pridejo domov, začnejo slikat in po parih posnetkih ali nekaj časa uporabe ugotovijo, da niso zadovoljni z njimi, da imajo premali zoom, slike niso ostre ipd.

In velikemu odstotku teh ljudi je skupno samo naslednja stvar: niso prebrali navodil. In potem po raznih forumih govorijo čez fotoaparate, da so slabi ipd. Potem se najde kakšen, ki bi po dveh letih uporabe imel malo večji zoom. Pride v trgovino in mu pokažeš ponudbo, kjer ugotovi, da so cene takšne kot bi si kupil novejši model fotoaparata, ki ga ima doma. In ko ga vprašaš, ali bi imel 200mm ali 300mm, te gleda, kakor da si prišel iz lune.

In potem smo mi prodajalci, promotorji čudaki, ker imamo cene takšne kot imamo, ker postavljamo čudna vprašanja in seveda tudi obratno.

V primeru, da kupujete fotoaparat in želite imeti dobrega, ne želite sami nastavljati zaslonke, časa, globinske ostrine. Prosim naredite sebi uslugo in kupite dober kompaktni fotoaparat, boste z njihovo kvaliteto slik zelo zadovoljni. Zrcalno-refleksne pa kupite takrat, ko boste imeli čas in željo nastavljat prej omenjene parametre. Namreč takrat pridejo v poštev, delajo noro dobre slike in ko ste enkrat zasvojeni s tem, vam ne bo težko dati za objektive in preostalo opremo, še enkrat toliko denarja kot ste ga ob nakupu fotoaparata.

In na ključno stvar ne pozabite: fotografije dela fotograf in ne fotoparat! Fotoaparat je le pripomoček, tako kot pri pisanju na list papirja, pisalo. Od vas je odvisno kaj in kako boste zapisali .

Že nekaj časa občudujem sestričnino družino, kjer štirje spijo na 160×200cm veliki postelji. Midva z mojim Lumpom imava malo večjo in se mi že on včasih preveč približa. Nimam nič proti cartanju, bližini, ampak ko grem spat in ko želim spat, želim imeti dovolj prostora, da so roke na 45ih stopinjah, da mi ni prevroče ipd. Ne maram, da mi v spanju kdo “diha za ovratnik”.

Ta vikend smo imeli počitnikarja, ki je prvo noč želel spati z nama. In ker se za eno noč ne mislim z nikomer prepirat in ker sem želela ugotoviti, če je to ok ali ne, sem popustila. Tako smo se vsi trije vlegli in zaspali. Eden je prespal celo noč brez problema, vmes treniral boks, obračanje za 360 stopinj v postelji, druga dva sva se vmes pogovarjala, malo spala, se skušala ubraniti brcam v občutljive dele telesa. Že dolgo se nisva čez noč toliko pogovarjala. Proti jutru, po 6.00, sem končno zaspala kot klada.

Zjutraj sem se zbudila, tisti, ki je prespal celo noč, pa ni imel gumba za izklopit in poln energije. Spraševl 5 krat eno in isto stvar, po 5 krat mu je bilo treba povedat eno in isto stvar, jaz pa tečna in nenaspana. Sedaj je odločitev, da bo naš otrok spal v svoji postelji, dejansko 100%. In tistim, ki lahko spite zraven otrok, SVAKA VAM ČAST!

Jaz ne morem, meni se zmeša. To sem sedaj poskusila že drugič in sedaj se vdajam. Osel gre trikrat na led, pravijo, da človek večkrat. Mislim, da jaz ne bom med temi. V kolikor se bo to v naslednje pol leta spremenilo, pa javim .

Vikendski počitnikar bi pri nama rad ostal polno (to pri njemu pomeni 10 dni) sva se spravila na pogajanja . Ja s skoraj 5 letnim otrokom se da super pogajat. Dogovorila sva se, da bo lahko polno pri nama (spremenila na 7 dni), samo če bo spal v dojenčkovi posteljici, ker sva drugače midva z Lumpom (predvsem jaz) nenaspana in tečna. Stvar je dogovorjena. Sedaj moramo samo izbrati dober datum oz. se zanj dogovoriti .

Namreč nisem prepričana, da če bo počitnikarjeva mami preživela 7 dni brez njega. Sama pa nisem prepričana, da bom zmogla še toliko energije, da zadovoljim njegove potrebe . Sicer smo se okvirno dogovorili, da bomo en dan gledali risanke, drugi dan obiskali prijateljice, za preostale dni si moram še nekaj izmislit .

No, končno ga imamo. Bitka za voziček Jane Slalom je neusmiljena. Pardon, rabljenega. Namreč moraš imeti hudičevo srečo, da ga dobiš za dobro ceno in da ti ga ne prodajo tik pre nosom. Ok, priznam lahko bi ga imeli že prej, ampak enega nisem želela vzeti, saj ga nameravamo obdržati še za drugega otroke, če bo . Namreč tisti je imel poškodovan športni del, ampak ta je tako ali tako največ v uporabi in zato sem tistega odklonila.

Nato so mi dva prodali pred nosom in je potem se je moj lov nadaljeval. Nakar sem našla enega lepega, malo rabljenega in cenovno ugodnega, ampak se nismo mogli dogovoriti za prevzem. Najprej so čakali na nov voziček, jaz sem čez vikende delala, nato so oni odšli na morje za 14 dni. Nakar sem jih teden dni skušala dobiti na telefon, žal neuspešno. In se na koncu odločila, da pokličem druge ponudnike, ki so se pojavili .

Ti so v tem času še malce znižali ceno (-50€), kar moram priznati, da mi je bilo ZELO všeč in še barva vozička mi je bila VELIKO bolj všeč kot pri prejšnjem . Tako smo se v soboto zapeljali v belo Ljubljano ponj

zraven osnovne opreme smo dobili še zimsko vrečo, ki je resnično topla in mehka ter dežnik oz. senčnik za sonce . Razlika v ceni med zadnjima dvema je bila 100€, vendar glede na dodatke bom rekla, da upravičeno . Na poti domov sem videla še eno presenečenje, ki se je skrivalo v torbi. V torbi je še bila podloga za previjanje, tega nisem pričakovala in sem vesela, da je. Vsaj za prvih nekaj mesecev, ker nama je ni potrebno kupiti , saj ne da bi bil to problem, ampak je fajn, če ni potrebno.

Sedaj sva športni del vozička in lupinico pospravila, košara in podvozje pa še morava, saj je vse lepo ohranjeno in se mi zdi škoda, da bi se gor nabiral prah .

Sedaj morava kupiti še samo malenkosti, ampak te bodo počakale , ker se nam nikamor ne mudi in imamo še kar nekaj časa.

Po dolgem času sem včeraj spet na naši televiziji gledala en dober film. Namreč že nekaj časa razmišljam, zakaj sploh plačujem naročnino. Ponavljajo se sami stari, glupi, znucani filmi. Večina brez zgodba in resnično nič uporabnega. Ja, vem, da bi bil moj čas veliko pametneje uporabljen, če bi prebrala kakšno knjigo ali počela kaj drugega bolj pametneta, ampak zvečer okrog 21te ali 22te, mi najbolj paše dat vse štiri od sebe in uživat v kakšnem filmu/dokumentarcu (ok, ti so prej okrog20ih na National Geographic, National Planet in Animal planet (moj favorit )) ali zanimivi seriji.

Pop TV in kanal A že kakšna dva meseca ponavljata stare serije, ki smo jih v tem obdobjih videli, nekatere so sicer še vedno zanimive, a večina že znucanih (ala Dr.House, Prison Break, Shark, ne vem mogoče še kaj).  In tako vedno pristanem na hrvaškem programu, kjer vrtijo stare filme iz 80ih ali še starejše. Kar me niti malo ne moti, saj imajo te VEDNO zanimivo zgodbo. In filmi z zgodbo me pritegnejo. Ok, priznam pa tudi, da znam uživat v kakšnih risankah, ravno tako . Pač sem en velik otrok, ki nikoli ne želi odrasti .

In s tem tednom je Pop tv uvedel nočni filmski maraton. Dosedaj nisem utegnila pogledat nobenega – vse do včeraj, ko me je pritegnil film z naslovom Navadni ljudje.

film je letnika 1980, ampak resnično vreden ogleda. Po mojem mnenju bi si ga moral ogledati resnično vsak starš. Če le imate nekaj časa na voljo, si ga oglejte do konca, ne bo Vam žal.

Prejšnji mesec sem si kupila knjigo Nega matere in otroka. Namreč ob prelistavanju v knjigarni se mi je zdela zelo priročna. Saj je res, da na internetu najdeš vse informacije, ki jih potrebuješ, vendar je to medij v katerega lahko piše čisto vsak, ki ni nujno, da ima kaj pojma o vsem tem. Nekako še vedno bolj verjamem (zdravstvenim) zadevam zapisanih v knjigah .

In tako, ko imam nekaj odvečnega časa, si jo vzemem v roke in preberem kaj ven. Tako sem v nekem xy tednu prebrala, da se začnejo nočne more, o tam ali bo otrok zdrav, … Pa sem se temu, tako zlahka nasmejala in se malo delala norca na to temo. Napaka!

Namreč v soboto sem delala 9h na nogah in prvič, mi je bila res muka. Vsako soboto okrog 11.00 mi je slabo. Zakaj? Nimam pojma samo naenkrat se moram vsest, ker imam občutek, da bom skupaj padla. Vse ostale dneve, ure je vse super. Zato mi je ta 11.00 ZELO smešna . Vse sobote sem dosedaj zlahka preostale ure oddelala in je bilo ok. Tokrat je bilo pa drugače. Prava muka, sploh zadnji dve uri. Potem me je pa še Lump zvlekel k njegovi mami na obisk oz. večerjo . Saj hvala ji za večerjo, ampak stopmice do 2. nadstropja po 9h urah na nogah so bile prava muka.

Po resnici povedano, komaj sem čakala, da pridem domov, se slečem, spravim na kavč ter dam vse 4 od sebe. Mogoče pogledam še kak film, še to se mi po resnici povedano, ni dalo . Zaspala sem v dnevni sobi in se okrog 3h zjutraj preselila v spalnico. Tam pa bolel trebuh, mali se še nekaj premetaval,… nič kaj prijetno…

Posledice so bile še včeraj. Samo ležala bi, nikamor šla. Ampak ker je bilo tako lepo vreme in svetovni oblaki za fotkat, me je Lump spravil ven. Šla sva na sprehod od Marlesa do Limbuša. Na tem sprehodu pa našla tudi lepe, mirne in zanimive kotičke ob Dravi. Jap, sprehode ob Dravi oz. splošno vodi so nama najljubši . V vsem tem času sva morala hodit, ker stanje, me je ubijalo, noge bolele, …. AAAA, ne da se mi , ampak pasalo pa je . Še bolj pa namakanje v topli vodi, v bani. To je sprostilo moje telo in je bilo super .

Ponoči pa sanjam… da na pregledu pri ginekologinji, kjer se je naenkrat znašel en prfoks iz srednje šole, ki ga takrat nisem preveč marala . In polno ljudi, ki jih ne poznam… kakor da so imeli neko srečanje zdravnikov. Pri pregledu ni bilo ginekologinje, ampak samo sestra, ki je rekla, da ne smem početi ničesar več, samo počivat… ker se je maternični vrat odprl in da moram pazit, ker bom ziher rodila prej kot je napovedano, tudi če pazim… AAAA! Panika. Poiščem ginekologinjo, ki sta naenkrat bili kar dve, nobena me noče še enkrat pregledat,… Za naslednji datum pregleda mi napiše 10 dni po porodu. Gledam začudeno, zmedeno, jezno,…  Kaj pa še dva meseca? Mislim v času nosečnosti imamo preglede na 4 tedne!! In a res ne smem nič? Ne smem it na morje?! Še stvari za otroka morava nabavit, saj doma praktično nimava nič.

Nato se oblečem, hočem it v dvigalo (ginekologinjo imam v 5. nadstropju), nikjer nobenega,… Sama tečna, jezna, kličem Lumpa, da bi prišel po mene. Ko ga končno prikličem, pravi da ima sestanek in da ne more… Kako naj pridem domov?! (40 min peš od doma do ginekologa drugače) Spet ga kličem, gnjavim, da si naj najde zamenjavo, saj mu moram par stvari povedat, kar pa ne želim preko telefona…Tukaj sem se potem zbudila .

Upam, da 7.7 pridem še domov s pregleda , da še skočimo na morje in nabavimo osnovno opremo za našega navihanca.

Torej, ja v nekem določenem tednu se pojavijo moraste sanje in ne podcenjujte stvari zapisanih v knjigah .

Že nekaj časa nisva imela tako praznega vikenda. Brez obveznosti za oba dneva. Ko točno veš, da moraš biti ob tej in tej uri tam in tam, in početi točno nekaj. Namreč od aprila sva imela vsak vikend takšen. Ne rečem, da ni OK, ampak nisva imela tistega najinega časa zase,ki ga imava ponavadi ob koncih tedna.

Spiva dokler nama ugaja, ko se prebudiva, preživiva še nekaj časa v postelji se pogovarjava, načrtujeva kaj bi počela tisti dan, ali enostavno ne počneva nič . Že prejšnji teden mi nekaj ni odgovarjalo, nekaj mi je manjkalo. Enostavno mi je manjkal čas samo za naju, čeprav se vsak dan vsaj 2 uri sprehajava in pogovarjava. Tako sva to soboto, končno imela nekaj takšnega časa. Prav čudno je bilo, da sva doma, da sva (skoraj) sama. Pri kosilu je Lump rekel, da se mu zdi, da je sredi tedna in da je nek praznik .

Čeprav sva včeraj bila na prvem pikniku letos , marčevski je letos odpadel, saj je njegova teta praznovala 50tko v lokalu. “Stara” zbrana družba, nekaj novic, nekaj novih zgodb in novih ljudi. To vse paše na Urban in mi je zelo prijetno . Edino včeraj sva imela uro, kdaj morava biti tam in bila sva celo med prvimi . In še celo najdlje sva šla peš, čeprav sem se jaz na začetku bala, da ne bo šlo , ampak je. Še celo koš ni ostal nedotaknjen, sicer z odbojkarsko žogo, ampak bolje išta nego ništa pravijo .

Po dobrih lepinjah, čevapih, perutničkah, bučkah in gobicah na žaru, smo obsedeli na klopeh in se pogovarjali. Nekateri so odigrali par rund odbojke. Jaz bi še igrala odbojko, vendar priznam, da me je strah njihovih servisov in mojega trebuščka . Bomo pač naslednje leto. Na otroka bo pa že popazila kaka teta tam. Imam občutek, da se ne bodo preveč branile . Ali pa ata, ki ni preveč navdušen nad tem športom .

Ker sva jih imela dovolj sva se zapeljala na pokopališče, prižgat svečko svojima očetoma in se nato zapeljala v Rače. Natančneje njihove ribnike . Tam je ogromna površina sprehajalnih poti, zanimivih in lepih živali, ki jih skoraj nihče ne moti. Tako sva včeraj uživala v družbi kačjih pastirev, mnogih žabic, labodov, račk in dveh štorkelj, se sprehodila mimo treh ribnikov in ugotavljala, da bo ta točka v naslednjih letih zelo obiskana z naše strani . Edino za kar je potrebno poskrbeti je to, da se uporabiš sredstva proti komarjem, ki jih tam resnično ne primanjkuje in tudi za klope. Midva sva imela včeraj srečo, domov sva prišla brez njih. Čeprav jih je Ronja (kuža), na Urbanu, ne vem kje staknila .

Čeprav sva bila na račkih ribnikih letos že nekaj krat vsakič najdeva kaj novega, zanimivega in vrednega raziskovanja ter fotorafiranja. Slovenija je zelo lepa dežela . Rače in rački ribniki naju pa kmalu spet vidijo, ko bova oborožena z obema fotoparatoma, ker drugače se skoraj skregava, kdo bo kaj slikal . Ja, sva že malce razvajena .

Pred skoraj letom dni sem zaključila s formalnim delom študija multimedije. No, formalno še ni končan, saj diploma še ni dokončana in zagovarjana, vendar sem se kljub temu lotila iskanja dela. Ker imam še vedno status študenta, mi je bilo vseeno ali bo delo preko študentske napotnice ali redno. Po resnici povedano, mi je preko študentske napotnice, bilo še ljubše, saj sem do marca dobivala očetovo pokojnino.

Vendar ni bilo sreče. Poslala sem nekaj prošenj, bila na nekaj razgovorih. Eden mi je ostal v zelo zanimivem spominu. Bila sem pri mladem, malem in zanimivem mariborskem podjetju, ki se ukvarja z izdelavo spletnih strani, grafičnim oblikovanje, animacijo in morda še s čim. Ta gospod, je naredil zanimivo selekcijo že preko pisemskih prošenj. Zahteval je namreč CV in motivacijsko pismo. Nato je na razgovor povabil ljudi, za katere je smatral, da so mu zanimivi.

Na samem razgovoru je postavil nekaj zelo zanimivih vprašanj, vendar sem dobila občutek, da si jih ni znal na prav način sprejeti. Postavljal je predvsem zelo psihološka vprašanja, sam pa mislim, da ni dober psiholog ali ni znal dovolj dobro poslušati, da bi pravilno sprejel moje odgovore. Res je tudi, da se moram jaz potruditi, da so moji odogovori čimbolj enostavni. Ampak, kako naj bodo? Saj življenje ni črno-belo, ampak ima vmes veliko različnih barvnih odtenkov.

Vprašanja so bila izredno zanimiva, ampak ne za odgovor DA ali NE. Pri njem sem pa dobila občutek, da se je zasidral na prvo besedo. In kar me je najbolj zmotilo pri tem, je bilo to, da ko sem mu omenila, da želim nekega dne nadaljevati študij, ga dopolnjevati, se izobraževati, sprejel tako, kakor da bom v njegovem podjetju nabirala samo izkušnje, znanje in nato ob dodatnih izobraževanjih odšla vstran. Kar me je še bolj šokiralo, je bilo to, da je vse, ki imajo papirnato večjo izobrazbo, dajal v nič. Kakor da znanja na teh izobraževanjih, niso nič vredna. Saj ne rečem, da nekdo, ki ima univerzitetno izobrazbo ali več, da je nekaj nad zemeljskega, ampak vseeno je moral delat, da je prišel do te izobrazbe.

Priznam, da sama ne poznam veliko ljudi z magisterijem, vendar tiste, ki jih moram reči, da so zelo zanimivi in razgledani ljudje. Z njimi se je zelo prijetno pogovarjat in vedno lahko izveš nekaj novega, zanimivega. Nekako sem še vedno mnenja, da si zaslužijo spoštovanje. Čeprav so morda samo bolj strokovno podkovani v eni, drugje jim pa razgledanost malo šepa.

Takšno razmišljanje, kot ga je imel ta delodajalec, se mi zdi zelo nazadnjaško in strahopetno. Namreč nekakoga, ki je izobražen in želi nadgrajevati svoje znanje ter ob tem uživa, bi ga moral sprejeti in se zelo truditi ga obdržati. Menim, da so takšni ljudje vredni ogromno.

Zase vem, da nisem zadostila njegovih želja, ker v tem trenutku imam res premalo izkušenj in znanja. Vendar mi je dal, veliko za razmišljat. Namreč takrat sem dobila nov zagon in potem dobila mesečno delo pri Canonu, kjer je bilo zelo fajn in zanimivo delat, vendar je bilo samo za en mesec.

Nato sem pa že izvedela, da bomo dobili enega malega lumpija in prepričana, da me noseče in brez kakršnihkoli izkušenj, ne bo nihče zposlil, nehala iskati delo. Prednost sem dala otroku, za kar mi ni niti malo žal, delo pa upam, da najdem hitro po njegovem dopolnjenem enem letu. Vmes diplomiram in če ne dobim zaposlitve, zaprosim za nadaljevanje izrednega študija .

Danes je svetovni dan knjige. Sama zelo rada berem že iz otroštva, jih spoštujem in pravilno negujem. Ne maram popisanih knjig, politih in uh na njih.

V otroštvu sem zelo pogrešala, da nismo imeli skoraj nobene knjige doma. Takšne berljive, kakšnega romana, zgodovinske ali knjige pokrajin. Vedno sem morala v knjižnico ponje. Saj nimam čisto nič proti knjižnicam, ampak rada jih imam in rada jih prebiram. Ko se je na začetku študija prikazal en promotor Sveta knjige, sem se včlanila in zaenkrat še tam tudi ostala. Tako sem sama povečala svojo bralno polico. Na njej se najdejo kakšni romani, kuharske, zgodovinske in knjige, ki jih želim imeti. Zelo rada bi nekega dne, ko bom velika imela v svoji zbirki Cankarja, Prešerna, Voranca, Antigono in še kakšno svetovno klasiko.

V kolikor se pojavi priložnost za hiško, bi si zelo rada uredila takšno malo knjižnico. Nekaj omar s policami, z veliko knjigami in prejetno zofo z bralno lučko v ozadju. Se pravi v prostor, kamor prideš, ko si želiš popolne samote ali samote s knjigo v roki . Pri enem znancu so imeli eno veliko sobo polno knjig, me je kar mikala in tam sem tudi dobila idejo o takšnem prostoru .

Moja najljubša knjiga je en čisto navaden roman Danielle Steel z naslovom Dragulji. Tole knjigo sem dobila pred leti za rojstni dan od prijateljev. Nekaj časa je nisem vzela v roke, nimam pojma zakaj. Ko sem jo začela brati, sem jo prebrala na dušek. Všeč mi je zgodba, všeč mi je njihovo življenje. Ob tej knjigi sem tudi odrasla. Namreč takrat sem bila s fantom, s katerim se nisva in nisva mogla normalno pogovarjat in povezano s tem, tudi ne razumeti.

S to zgodbo sem spoznavala koga želim in potrebujem ob sebi. Kakšnega življenja si želim, kaj mi je v življenju vredno. Vsa ta vprašanja sem si postavljala ob tej “limonasti” knjigi. Glavno je, da sem si jih takrat postavila in šla dalje… Seveda, se zavedam, da je to zapisana zgodba, ki z realnim življenjem nima nobene zveze. Niti si ne želim enakega življenja in finačnega stanja, kot ga imajo glavni junaki. Od te zgodbe si želim le to ljubezen, ki je med glavnima junakoma. Ni povsem rožnata, imata svoje probleme, vendar jih premagata. Ljubezen ni le romantična in samoumnevna, zanjo je treba delati: jo spoštovati in negovati.

Mislim, da ne obstajajo slabe knjige, samo prave bralca morajo najti. To je podobno kot v slikarstvu in kiparstu, stvar subjektivne presoje in enostavno trenutnega vzdušja opazovalca.

Prva sem se malo  pred 4.oo zbudila jaz, da sem ša na wc. Ko sem prišla nazaj v posteljo nisem in nisem mogla zaspat nazaj. Čez 20 minut se je Lump ravno tako odpravil na wc. Vendar prvotno na osnovno človeško potrebo. Čez par minutk pa sem slišala že znani zvok.

Se počasi skobacala s postelje, da vidim, če potrebuje kakšno pomoč. Ni je potreboval. Nazaj sva odšla skupaj. Noben od naju ni mogel zaspat. Mene so začele boleti noge. Pri tem mi je še najbolj smešno to, da tudi ko smo šli na Peco, me niso tako bolele. Takrat bi dala veliko za eno konkretno masažo, ampak ker nikogar ni bilo sem se morala drugače znajti. V dnevno sobo sem šla po dolg valjast vzglavnik in si ga dala pod noge. Kljub temu nisem mogla zaspat, Lump pa tudi ne.

Tako sva se pogovarjala in režala drug drugemu. Ko sem ob koncu trebuha začutila neke male nežne brce. Niso bile prvič, so bile že precej znane, ampak Lump jih še ni imel sreče čutit. Tako sem mu samo vzela roko in dala na trebuh. Tokrat ni dolgo trajalo, ko se je gibanje ponovilo.

Nikoli si nisem mislila, da me bo tako brcanje, v času slabosti pa tudi normalnem, tako razveselilo. No, ne samo mene, ampak oba. Iz tega sem predvidevala, da se tamali še vedno dobro počuti in da mu najverjetneje nič ne manjka .

Nekaj me je brcalo tudi sedaj, ko sem to pisala. Samo problem je v tem, da pa res ne vem kaj vam želi povedat . Ja, očitno ve, da se ga omenja .

je ena hudo tečna, zoprna zadeva. V “normalnih” okoliščinah čisto ok, sedaj ko sem pa noseča, pa moram priznat, da me je bilo kar malo strah.

Začelo se je v sredo. Najprej sem mislila, da sem nervozna zaradi avtomobila, vendar po 2 ali 3 kratnem sedenju na stranišču, mi je dalo mislit. Prvo sem nehala jesti müslije, ki jih tako zelo rada jem, nato še vodo.Vmes se je nekako umirilo. Sva šla še z Lumpom na žalostno zadnjo testno vožnjo in potem še razočarana pogledat za kakšnim rabljenim, ampak ok podobnim avtkom.

Ko sva prišla domov je Lump še nekaj pojedel, jaz pa malo klepetala po telefonu s sestrično. Se pogovarjava kratek čas, ko pač moram prekinit. Komaj sem prišla do wcja, je šlo že vse iz mene ven. O podrobnostih raje ne bi. Namreč tisti dan sem bruhala na koncu še samo slino in tista dva mini požirka borovničevega čaja kar sem ga spila.

Potem mi ni prijala ne hrana ne pijača. Ok, v kolikor gre samo zame, mi je bolj ali manj vseeno. Ampak sedaj imamo eno malo bitje v sebi, za katerega mi ni vseeno. Tako je moj najboljši, najljubši in vse hvalnice kar jih lahko najdete,  Lump našel recept za napitek, da ne dehidriraš. V liter vrele vode daš 4 žlice soli, 4 žlice sladkorja in noter stisneš dve oranži. Super napitek, glede na to kakšnega je njegova mama prinesla iz lekarne. Kjer je tak okus kot bi lizal sol, bljek. Že preveč slane hrane ne maram.

No, potem se mi je čez noč pridružil še on . In tako sva se na koncu drug drugemu smejala, ko je moral kateri na wc. Če se kdaj selimo v hišo bomo imeli vsaj 2 wcja. V takih primerih pride zelo, zelo prav . Tako sva skoraj ostala brez toaletnega papirja. Pri tem nama je na pomoč priskočila Lumpova mama. Čeprav se drugače ne razumeva povsem dobro, ker rada, zelo rada dela po svoje in ne upošteva nikogaršnjega mnenja, sem ji tokrat precej hvaležna. Hkrati pa tudi malo jezna, ker je prinesla nekaj stvari, ki jih nisva potrebovala, ampak je ona menila, da jih bova in “pozabila” na tiste, ampak se njej niso zdeli preveč pametni, pozabila.

Namreč kupila je dvojne tablete Linex, ki kot vemo zapirajo, ampak ne poznam pa njihovega vpliva na plod. In ker tega ne vemo, jih jaz niti pod točko razno ne bom vzela. Veliko raje se držim drugega domačega, preverjeno delujočega napitka: zluftane coca-cole in bobi palčk.

No, ampak sedaj sva že dva dni ok in danes prvi jedla normalne obroke . Jupi, hrana… Upam, da naš mali ni utrpel kakšnega večjega pomanjkanja in da bo na naslednjem pregledu (morfoligiji) vse ok .

Bila sva že 90% odločena, da greva kupit in plačat Citroena Berlingota HDi90. Skrbel naju je še samo parkirni prostor pred najinim blokom. Živiva v bloku, ki ima 8 ali 9 nadstropij in še 2 ali 3 so takšni. Povpračno so 2 in 2,5 sobna stavnovanja, torej se ve približno koliko prebivalcev je. Po resnici povedano, se mi ne da računat, sem preveč slabe volje.

Namreč avtomobilov je na dvorišču kar precej, med njimi pa toliko prostora, da se že sedaj vprašam, kako se bom čez 3 mesece spravila sama iz avta. Namreč občasno gre že na tesno, pa se še nisem skoraj nič zredila . In zaradi tega sva imela dvome pri novem berlingu, saj je velik in sem včeraj dopoldne prosila prodajalca Gorazda Soršaka, če bi nama ga dal na testno vožnjo za kakšno ur’co, da vidima, kako se obnese pri nas doma. Prijazno so nama ga odstopili, ponudba je bila celo do jutri. Vendar…

In kako se obnese? Se ne . Niti približno… Preširok je… Niti enega normalnega parkirnega prostora ni zanj… Pa tako je lep, in oh in sploh. Bila sva že odločena, da plačava aro in komaj čakala, da čez 2 meseca dobiva najinega luciferja (izbrala bi rdečo barvo z imenom lucifer)… Tako sva danes razočarana, ker se nama tale ne bo pridružil… Enostavno nama ga je preveč škoda… Namreč imava že slabe izkušnje s pijančki na dvorišču. O tem, da je kar nekaj starejših sosedov, ki parkirajo, da ti je slabo, raje ne bi.

Ne dam 16.000€ + kasko zavarovanje za naše dvorišče in svoje soseda. Ker vem, da bi prej ali slej nastala praska. Midva sva se pa v ta avtek zaljubila. Najprej v njegovo barvo, ko sva jo videla (ni trajalo niti 5min), nato v njegovo prožnost (niti 1km)…

Tako sva se sedaj odločila, da kupiva 2 ali 3 leta rabljen avto. Ti so manjši, grši, ampak ga bova brez problema parkirala na dvorišču, če se bo kdo vanj butnil, nama ga ne bo tako žal… Ja, ampak najin milni mehurček je počen… Imela bi novega Berlingota, v luciferjevi barvi,… Mogoče nekoč, ko bova velika in se bomo preselili v kakšno hiško…

Enkrat v tem tednu sem vsa navdušena še nekaj pospravljala po stanovanju. Dajala knjige, ki jih ne potrebujeva več v škatle, malo sesalec peljala na sprehod in razmišljala, da je skrajni čas, da pokličem nekaj prijateljev.

Tako najprej pokličem odštekano, zelo prijazno ter oh in sploh, prijateljico Lucio. S katero spregovoriva nekaj vljudnostnih besed, nato pa preidem k bistvu (zelo nerada se dlje časa pogovarjam po mobitelu, če le to ni nujno):

mm: kaj delate 18.4. ali 19.4

lucia: hmm, nič…

mm: ok, pol si pa rezervirajte ta dneva zame.

lucia: ok…

mm: gremo malo na sprehod, da se otroci in mi malo sprehodimo, pol pa k nama na tortico…

lucia: vredu… sem že misila, da kličeš, da naju vabita na poroko….

mm:  nekaj tišine…. am…. ja… no…. to bova tudi speljala…. samo takrat se vam bo še najmanj sanjalo

Evo, redko ostanem brez besed, ampak tokrat pa sem res ostala brez.

Namreč pred letom dni sem se šalila, da se bova za zadnjo pokojnino in moj rostni dan, ki je letos prišel na soboto poročila. Zakaj se nisva?

Hmm, ko sva v sredini januarja izvedela, da bova dobila enega malega lumpija, me je ta veliki vprašal, kako je z dogodkom poroka. In sem po resnici povedala, da se mi sedaj s tem ukvarjat ne da. Namreč jaz in njegova mama imava zelo različne poglede na ta dan, se mi sedaj ni z nekom za prepirat in sva opustila to idejo.

Nato sem se s prijateljicami malo pogovarjala o imenu in priimku našega lumpija in prišla do zagate, če bom kdaj slučajno šla sama z njim na obisk na Hrvaško. Namreč tumasto mi je, da bi imel otrok moj in njegov priimek, oba sta precej dolga (moj 7 in njegov 11 črk). Čez vikend smo imeli skupno kosilo (z njegovimi) in prišli do pogovora o imenu otroka in se pol šalili na račun dolgega priimka v primeru, da bi imel oba in zraven še kakšno daljše ime.

Po kosilu pa sva z Lumpom odpihala sama na sprehod, čeprav je njegova mama zelo želela it zraven, ji on ni dovolil, saj se je želel pogovorit o poroki. Tako sva se na sprehodu lepo odločila, da poroka sicer bo, vendar naslednje leto in zakrinkana z drugim dogodkom .

Za vse skupaj bodo vedeli samo priče in mogoče starši… in moji sorodniki iz Hrvaške, da bodo sploh prišli, ker drugače dvomim, da bi .

Včeraj pride moj Lump celi navdušen domov, da bi on šel na testno vožnjo s Citroenom Berlingotom, da se naj oblečem in greva. Ok, ker sem bila že malo lačna ga pogledam, če ni lačen, ker ponavadi pride lačen domov. Se smejiva drug drugemu, kar tako.

In mi pade v glavo, kaj pa če avta sploh ni tam. Vzamem telefon in pokličem na Avto Plus, kjer mi prijazen gospod odgovori, da žal več ni možno, ker ga ni in da naj pokličem danes, da se dogovorimo. Nič se danes vstanem in pokličem. Ko se mi oglasi prijetna gospa in ji povem, kaj si želim. Mi prijazno pove, da je mogoče vendar le vsak dan v dopoldanskem času vse tja do 16.00.

To me pa pogreje. Avto kupujeva za oba, kupujeva velik avto in zanj ne bova dala majhnega zneska -> kar pomeni, da preden greva v nakup, bi ga rada sprobala. Rada bi videla kako se obnese na cesti, kako je pregleden in kakšno je počutje v njem. Normalno, ne?! Ali imam čudne ideje, sanje?

Moj Lump, dela vsak dan od 8.00-16.00 ali še kakšne pol urce kasneje. Namreč včasih njegov šef pridirka v pisarno zadnjo minuto in razprava se začne. Kar nobenega od naju niti približno ne moti. Namreč njegov šef je zelo, zelo zanimiva oseba in vsako informacija, ideja, ki jo dobiš od njega, je v večini primerov uporabna, predvsem pa zanimiva. En tak zelo prijazen gospod, katerega upam, da bom imela kdaj čast spoznat. In potem še približno 30 min do doma. A mi lahko prosim nekdo zaupa, kako lahko nekdo sproba in kupi avto do 16.00. Kdo lahko iz službe skoči za eno, dve uri ne da bi ga nekdo v službi grdo gledal? A nismo v času recesije? A prodaja avtomobilov ne upada?

In kar je najbolj smešno od vsega, je razlog, zaradi katerega ne moreva preizkusit avtomobila. Razlog leži v tem, da se s tem testnim vozilom vozi njihova ga. direktorica, ki ima tak delovni čas. Sedaj me pa zanima, ali je ta gospa, tako zajebana (oprostite izrazu), da je ne upajo vprašat in ponuditi drugega avta ali prodajalka, popolnoma nesamozavestna, čudna…

Tako sem vsa začudena po pogovoru z njo odložila slušalko in se čudila… Poklicala Lumpa v službo in se čudila…

Nato je on malo pogooglal in ugotovila sva, da sta v najini okolici še dva prodajna salona citroen. Eden na Ptuju, drugi v bližini AvtoAktiva, če se ne motim. Avto City in Švarc. Na njihovi strani sem poiskala telefonsko številko in poklicala nama bližnji AvtoCity, kjer sem se v 2 minutah dogovorila za jutrišnjo testno vožnjo .

Ja, če ne bodo zaslužili eni, bodo pa drugi. Osebno raje dam denar tistemu, ki se je pripravljen prilagodit nama. Se že veselim jutrišnje testne vožnje z berlingom .

Najprej sva razmišljala o menjavi stanovanja. Manjše za večje ob doplačilu. Ampak ker se moj ex sosed še ni pripravljen selit iz 3 sobnega v manjšega, sva si prišla na čisto, da si tega sedaj ne moreva privoščit. Namreč to stanovanje je v bližini mojega bivšega naslova, je staro in neobnovljeno, predvsem smo znanci. In sva upala, da se bo dalo kaj uredit. Namreč gospod, ki trenutno tam živi, je psihično bolan, nezaposlen (nezmožen opravljanja, kateregakoli dela) in stežka plačuje svoje stroške. Zato sva pomislila, da bi zamenjali ob poštenem doplačilu. Razdalja med obema stanovanjema je 30 min hoje ali manj. Odvisno kako hiter si. Lahko pa tudi manj, če te vmes dobi dež in si brez marele , preverjeno. Trenutno mu pomaga sestra in mu tudi bo dokler lahko, me veseli .

In tako sem sama začela razmišljat o svojem avtku. Renault Clio letnik 1999, z prevoženimi manj kot 100.000 km, zelo vredu ohranjen. Nekaj neškodljivih risov, ki so jih pustili prijazni sosedje, drugače pa redno vzdrževan. Lani, ko je bil malce karamboliran, smo ga popravili in mu dali nove dele gor, natančneje blatnik, tako da se niti ne ve, da je bil poškodovan. Motor ni bil niti malo poškodovan, tako da mi ga je prav žal. Žal mi je, da ga na nek način moram prodat.

Že sedaj je bil vožen maksimalno 3,4 krat na teden, na becinski postaji sva stala 1× na mesec (poleti, pozimi še manj) in mi ga je škoda gledat doma, na parkirišču. Ko pa vem, da bo nekomu prišel zelo, zelo prav. Namreč dosedaj sem še občasno kaj slikala izzven Maribora, imela kakšno delo preko študenta…. česar pa sedaj več ne bo. Tako da je avto čisto odvečen strošek.

Potem sem Lumpu omenila, da bi prodala en avto. Namreč on ima Ford Fiesto, mogoče leto ali dve starejšo od Cliota. In sva se začela spraševat kaj bi se bolj splačalo obdržat doma. In prišla do zaključka, prodat oba in vzet nekaj novejšega ali celo novega. Glede na to, da se nama kmalu pridruži še en član, ki bo zahteval tudi svoj prostor sva začela razmišljat, kaj bi imela in ali rabljenega (3 leta) ali novega. Prišla sva do zaključka, da je na “novem” avtu zaželjeno, da ima:

• klimo
• velik prtljažni prostor (foto oprema, voziček,….)
• drsna vrata.

Predvsem je najbolj pomembno, da ima drsna vrata. Namreč doma sva v bloku, prostora med dvema avtoma je ravno toliko, da pride ena oseba mimo (močnjejša težko). Pri prihajajočem družinskem članu pa bo vsaj do 8 meseca ponavljajoča vaja: daj lupinico noter, vzami jo ven. Pri čemer mora biti dovolj prostora, da normalno odpreš vrata in ne da bi se zraven polomil, da vzameš otroka ven. Torej sva pristala na vozilih kot so: Renault Kangoo, Citroen Berlingo, Peugeot Partner, Mazda 5 in VW Caddy. VW in Mazda žal odpadeta takoj, zaradi visoke cene. Tako so “glavni” favoriti ostali Renault, Citroen in Peugeot.

Obiskala sva salona od Renaulta in Citroena. Do Peugeot salona nama pa ne uspe prit. Namreč nama najbližji je v Pesnici in Lump dela do 16.00, domov pride okrog 16.30. V Pesnici pa imajo odprto do 17.00. V petek sva se zapeljala gor, da bi si ga pogledala in se pogovorila o ceni, a sva ostala pred zaprtimi vrati. Morda bova še poskusila priti tja dokler imajo odprto, a dvomim, da nama bo uspelo.

Sedaj pa tuhtava med Renaultjem in Citroenom. Jutri se bom probala dogovorit za testno vožnjo Berlingota, saj sva že skoraj odločena, da ga bova vzela. Tuhtava le med lanskim in letošnjim letnikom ter malenkostmi.

Za nov avto sva se odločila iz čisto preprostega razloga. Vema kdo ga je vozil, kaj se je na njem delalo in kako. Namreč želiva ga imeti naslednjih 10 let.

Danes pred slabo uro lepo leživa zleknjena na kavču in normalno, kakor vsak dan do sedaj, gledava TV. Ko na dvorišču in parkirišču poslušava dizlaša. Ok, jaz moram priznat, da sem tudi bila že malce v drugem svetu. Ko se Lump spravi na balkon gledat, čez par minutk, pobere fotoaparat, se obuje (brez nogavic), da nase jakno (spodaj samo kratki rokavi) in leti čez vrata.

Ok, sedaj sem že vedela, da se je nekaj zgodilo. Glede na rekacijo, ziher eden od najinih avtov, ki sta sparkirana precej skupaj. Nič grem na balkon, da vidim za kaj se gre. Lump hladnokrvno se postavi za tovornjak, slika tablico, gre do mojega avteka, slika, se vrne do tovornjaka onega tipa noter tak nabliska, ker sem še jaz videla flash v 1. nadstropje . Prav smešno, ga je bilo gledat, ko pleše zunaj po dežju s fotoaparatom .

Se skuša nekaj pogovorit s tipom, ki sedi v avtu. Sama že iščem dodatne kose oblačil. Namreč, malo prej sva prišla iz Celja, se zleknila na kavč, sezula zokne, dala nase domača, tanka oblačila, po domače . Pridem nazaj na balkon, kjer dobim prošnjo, da pokličem policijo.

Ok, kaj jim pa naj povem? Namreč kaj se dogaja doli, nimam pojma. Nič pokličem policijo, se zmenimo in se vrnem, na svoj “delovni” prostor. Ko mi spet reče, da naj pridem dol s prometno in osebno za oba. Vzamem še ključe od avta, za vsak slučaj. Pridem dol… Oni tip iz tovornjaka pijan, tako da hodit ne more… Pol izvem, da je še brez papirjev, brez denarja… Namreč moj avtek jo je odnesel z manjšimi poškodbami: šla je samo kljuka od vrat. Ampak, ker je bil butec brez papirjev, brez centa, skratka ni imel ničesar, pa tudi pogovarjat se ni želel, sem bila ZELO srečna, da sem že poklicala policijo. Čeprav glede na škodo, mi je še sedaj smešno. No, upam, da me jutri ne čaka kakšno večje presenečenj .

Pol se tip začne veselo opravičevat, da ni mislil,… Normalno, da ni mislil, če bi mislil:

1. ne bi pil
2. v kolikor bi pil, bi poklical nekoga, da pride ponj
3. bi privolil v dogovor, ki mu ga je ponudil Lump (daj ključe od avta, daj nekaj denarja, te zapeljem domov -> vse brez policije, ni želel slišat )

Pride policija, priznam, da so bili hitrejši kot lani v Fiesi . Najprej seveda povprašajo, se pogovorimo, vzamejo osnovne podatke… Da tipu za pihat, nama pa da naj raje stopiva pod streho in se slišimo, ko bodo opravili z njim. Frajer je napihal 1,18.

Vem, da ima Eva veliko za povedat preko kadilce, se tudi precej strinjam z njo. Vendar se mi zdijo takšni pijančki, veliko bolj nevarni in veliko bolj ogrožajo ljudi okoli sebe. Namreč v času, ko smo čakali na policijo, se nama je opravičeval… in to na veliko. Ampak, a vam lahko priznam, da meni je vseeno za tole škodo. Ta škoda je najmanjša, ki jo je danes lahko naredil… Glede na to, da je doma malo iz Maribora, je imel še precej poti pred seboj. Koliko ljudi, koliko mladih, neprevidnih, bi mu lahko prekrižalo pot? Koliko očetov, mam in otrok se znajde na cesti? Nesreče se dogajajo, zanje je potrebno le malce nepazljivosti in lahko nekoga povozimo, tudi do smrti. Da pa sedemo, v avto vidno vinjeni, tako da komaj hodimo, je pa to dodatno izzivanje. Da o tem, da je rekel, da ima nosečo ženo doma niti ne govorim. Tudi njemu bi se lahko kaj zgodilo in še nerojen otrok, bi ostal brez očeta. Zakaj? Ker je bil ta najbolj pameten in najbolj sposoben za vožnjo.

Policisti so ga lepo posravili v kareto in odpeljali na policijsko postajo. O tem, kakšne težave bo imel, raje ne razmišljam. Sicer pa si jih je tako ali tako sam zakuhal. Ampak tokrat je po najini zaslugi, vsaj en bedak manj na cesti. Ja, preklemano dobro se počutim, zaradi tega.

Mesec marec se je začel precej naporno .

Namreč konec januarja sva naročila pohištvo: dnevno sobo in eno veliko spalnično omaro. Vse to sva vzela pri Rutarju, kjer so nama predvsem zelo dobro svetovali, bili cenovno ugodni in sedaj lahko napišem tudi točni, zelo točni z dobavo. Namreč isti dan bi lahko dobila vso pohištvo razen dnevne sobe, ki je pošla.

In ker se nama ni nikamor mudilo, saj sva morala teh nekaj obstoječih omar spraznit, na novo prebarvat dnevno sobo in pripravit prostor. Tako sva prejšnji vikend prebarvala dnevno sobo. Nato pa cel teden postopoma praznila omare. Namreč meni, moj mali lump, ne dovoli pretiranega dela. Saj ne da bi ga čutila (njegovo gibanje ali kaj podobnega), ampak me malo začne boleti in ker ne želim pretiravat, ga raje poslušam in grem počivat. Potem, postopoma, ko si spočijem pa nadaljujem, saj se vseeno nikamor ne mudi .

Nato sva v ponedeljek dobila sms, da imajo pripravljeno “robo” za naju in da lahko prideva ponj. Ko sem klicala za kombi, so rekli, da imajo prostega za torek, vendar sva imela pomembnejši opravek , sredo je bil tovornjak zaseden in tako smo se dogovorili za četrtek . Na pomoč sva za dve uri poklicala Lumpovega brata, ki sta bila zelo pridna in v dobri uri in pol, spraznila poln tovornjak robe.

V petek je na srečo Lump dobil prosto, tako da se je lahko lotil montaže dnevne sobe, ki jo je tudi uspešno zaključil . Zvečer sva si malo ogledala televizijo v novem pohištvu , skupaj v družbi Lumpovega malega brata . V soboto nisva mogla nadaljevati z delom, saj je spalnična omara velika Š/V/G: 250*213*67 cm in ko jo začneš, jo moraš dokončat . Kar pa ni bilo izvedljivo, saj smo ob 17ih šli na abarahama.

Nadaljevali oz. nadaljevala sta  (Lump in Lumpov brat) včeraj, ko sta do konca sestavila tole veliko omaro . Moram priznati, da sta bila zelo pridna in da stanovanje počasi deluje bolj kot dom. Sedaj morava samo še napolniti vse omare in upat, da bo ostalo še kaj prostora . Do konca marca bo vse tako kot mora bit.

Namreč odločila sva se, da bi si pobarvala še spalnico, malo dodelala jedilnico in se počasi odpravila na lov za drugim avtom . O tem pa kdaj drugič .

Slik prenovljene dnevne sobe danes namerno ne objavljam, saj vem, da sestrično precej zanima, kako izgleda. Ampak ker želim, da je malo presenečenja, ko pridejo na obisk, jih bom objavila, nekje v začetku naslednjega meseca .

Jap, včeraj smo jo imeli . Ker je bil lep dan in ker imava do centra mesta lep 30 min sprehod v eno smer, sva se odločila, da greva peš. Namreč ne da se nama ukvarjat z iskanjem parkirnega mesta, pol še plačevat parkirnine in osnaževat mesta na lep sončen dan .

In ker je šlo vse kar po razporedu sva hitro prišla na vrsto . Na vrsto že res, ostalo pa ne… Zakaj? Ker je naš mali lump veselo razgrajal noter… Ene 15 min smo ga pripravljali do tega, da se je pravilno namestil za pregled. Vmes sem šo morala malo potelovadit levo in desno… pol smo ga nekako prepričali . In ugotovili, da pri mojih letih in njegovem prostoru v glavici, je zelo majhno tveganje za Downov sindrom . Pol smo še malo natančneje pogledali za tisto nepravilnost, ki jo imajo Lumpovi sorodniki in tudi tukaj ogotovili, da je vse vredu. Pač, kolikor se da sedaj videt. Bomo pa spet na morfologiji dobro pogledali, da se prepričamo .

Spol…? Hm… midva vedno, ko se pogovarjava o otroku govoriva v moškem spolu, ker v kolikor osnovno šolska slovenščina ni pozabljena (otrok: sam.b., sam., m.sp. -> tisti, ki hoče it dalje razčlenjevat besedo naj to naredi sam ). In kolikor se je na nuhalni dalo videt, je rekla, da naj kar tako nadaljujeva… Kaj pa to sedaj pomeni? Bomo pa videli.

No, na njene podatke bi bil PDP 14.9.2009, PDP po UZ pa 19.9.2009. Kdaj se nam bo pridružil, se bo tako ali tako sam odločil… Samo upam, da se mu ne bo prehitro mudilo in da bo na varnem še vsaj 5,6 mesecev. Namreč če bo po naju dveh… bo en mesec prehiter     .

Sanjam ga vsaj enkrat tedensko, vendar letos tja ne bomo šli :S . Bomo morali počakat do drugega leta . Letos bomo samo mogoče šli  za prvomajske praznike kam .

Sicer v kolikor razmišljate, če bi šli kam na dopust in kolebate med Visom in še čem, se odločite za Vis. Namreč otok je lep, plaže lepe in predvsem je mir, tako da si resnično napolniš baterije in uživaš. In ko ste tam, ne pozabite obiskat Plave špilje . Midva, ko se bova vračala na Vis bova šla si še ogledat Zeleno špiljo, ker sva jo letos namerno izpustila .

Prijazna Eva me je zadolžila, da povem nekaj o sebi . Sicer me je to prosila že skoraj pred tedni in glede na to, da sem bila prvi teden brez interneta in ker sem internetni odvisnik, še bolj sem pa odvisna od flickerja, sem morala in želela najprej tam odpravit svoje dolgove. Tako sedaj pride tole na vrsto .

Mislim, da se je malo težko popolnoma ali dobro opisat s sedmimi točkami, ampak upam, da mi bo uspelo.

1. “Ne da sovražim, da ljubim sem na svetu” Antigona, SofoklesNe počni drugim tistega, kar ne želiš, da bi drugi počeli tebi.
2. Obožujem, zaljubljena sem v fotografijo, digitalno umetnost, internet, mojega Lumpa, Mihija, Tinkaro,… vse tiste moje najbližje. Brez njih nisem jaz. Hvala, da ste ob meni in prosim, ne hodite nikamor .
3. Rada imam šport, katerega priznam, da sem zadnje čase precej zanemarjala. Najbolj pogrešam košarko, smučanje in kolesarjenje. Tek ni moja disciplina .
4. Niso mi všeč ljudje, ki govorijo drugače kot mislijo.  Zato imam včasih oz. veliko raje živali . Psi so zakon, upam, da bom kdaj kakšnega imela .
5. Kot nebesno znamenje sem oven. Konkreten oven, v slabem in dobrem pomenu
6. predvsem sem ljubeča, prijazna, otročja
7. 

No tole bi bila jaz . Aja, še nove moram zadolžit. Ne mi zamerit, izbrala sem vas, ker ste mi všeč .

1. Petra
2. DrMagnum
3. Solinar
   
4. Doživljanje starševstva
5. Kamper

Na zdravnike, natančneje ginekologe, še bolj natančneje njihove medicinske sestre v Zdravstvenem Domu Dr. Adolfa Drolca. Zakaj?

Kot lahko na njihovi strani preberete naslednji zapis:

Naročanje pri izbranem ginekologu po urniku – v dopoldanskem času med 12:00 in 13:00, v popoldanskem času med 17:00 in 18:00. Za nujne primere lahko pokličete vsak delovni dan od 7:15 do 7:45 ali se oglasite osebno.

vir: http://www.zd-mb.si/index.php?id=681

Klicala sem natanko med 12:00 in 13:00, eno celo, debelo uro. Ampak zveze z ginekologinjo nisem dobila. V kolikor je telefon slučajno zvonil, me je po nekaj zvonenjih oseba, ki je tam, dvignila slušalko in jo spustila. Pismo, če je že dvignila slušalko bi si lahko vzela še naslednjih 5 minut, da se naročim, a bi to bilo RES tako težko?! Očitno je ta oseba raje eno uro poslušala zvonenje… Brez veze, sramota za slovensko zdravstvo…

Višje plače bi imeli, kdo bo pa delal? Če me sedaj vprašate si danes niso kaj dosti zaslužili. Packi,…

P.S : Bom poskusila še med 17:00 in 18:00, da vidim, kako se bo popoldanska izmena obnesla .

Pred nekaj dnevi smo zakorakali v leto 2009 . To me kar veseli, vendar moram priznati, da se v tem novem letu počutim čudno. Predvsem sem nemirna. Nimam miru.

No, mir in zadovoljstvo, mi je včeraj vsaj za kratek čas prinesel moj najljubši in najboljši obisk . Ja, seveda, govorim o obisku otrok. Na obisk in po božična darila sta prišla “moja” Miha in Tinkara skupaj s svojimi starši . Zelo vesela sem bila, da so bili vsi zadovoljni s svojimi darili. Najbolj simpatičen je na koncu bil Miha, ki je rekel, da mu je Božiček prinesel super darilo .

Božiček mu je prinesel igro Jenga, to je igra za dve osebi, kjer premeščaš lesene kocke . Tinkari pa pojočo knjigo od Fisher Price, ki ima zelo lepe pesmice in je še meni ZELO všeč . Tako kot njihov pojoči kuža, ki ga vedno rada primem v roke, ko sem pri njih . Največja faca je bil ta glavni šef, ki je dobil knjigo . Najbolj smešno in simpatično mi je bilo, ko je bral knjigo z eno roko, z drugo roko pa pazil na Tinkaro . Ni kaj, iznajdljivost je njegovo drugo ime . Torej naj kdo reče, da se zraven otrok ne da nič narediti .

Drugo veselje sem si pa naredila sama . Namreč Božiček me je na nek način slišal, da potrebujem nekaj dodatnega prostora. Saj veste, tistega, da dam nekaj svoje opreme in knjig noter . Sedaj samo čakam, da bo mel moj Lump nekaj časa, da si greva ogledat te zadeve . Po resnici povedano bi nama najbolj prav prišla čisto nova dnevna soba, z novo zofo itd. Vendar ne da ni denarja, bi ga že spravila skupaj, ampak bolj me skrbi in hkrati tudi veseli to, da če se nama kdaj še kdo pridruži, se bomo stiskali in bomo morali eno sobo razdelit na dva dela… In meni ni do kupovanja dnevne sobe, ki bi jo potem npr. čez leto ali pet prodajala dalje…. Tako da sedaj iščeva eno zelo dobro in funkcinalno omaro, ki nama bo zadostovala . Če kdo ve za kaj pametnega in zanimivega se priporočam .

Ah, saj veste kako pravijo… Slab začetek dober konec …. Bomo že .

Saj veš, da sem bila celo letno ZELO pridna. Nimam velikih želja in ne počnem gdrih ali hudobnih stvari. Rada imam otroke, svoje domače, živali… Ja, žal moram tudi priznati, da se z Lumpovo mamo zadnje čase ne razumeva najbolje, ampak tukaj ni samo moja krivda. Je tudi njena. Saj veš, da ne zmorem vedno znova poslušati (neumestne) kritike in želje. Pač sem takšna kot sem.

Ampak sedaj imam eno veliko željo. Saj veš, da imam precej foto opreme doma, knjige, video kamero,… pa jih nimam kam dat. Namreč vse omare, ki so trenutno v stanovanju so že polne. Ja, sedaj verjetno že veš, da si želim omaro. Imela bi pa takšno, ki ima vsaj 3 police za najine knjige, ki se jim ne morem odreči, 2 predala, kamor bi zložila objektive in da ima še dvojna vrata, da lahko kaj noter skrijem. Namreč otrokom vedno kaj kupim pred rojstnimi dnevi, … in moram to nekam skrit   

Lep pozdrav,

MikiMiska .

… se moram pohvalit z nekaj novimi stvarmi. Ja, saj vem, da to ni najbolj lepo, ampak meni so te stvari über všeč .

Seveda, ne bo govora o oblačilih, čeprav je tudi res, da potrebujem novo zimsko bundo, ampak tokrat sem si privoščila naslednji dve zadevi:

katanahrbtnikdr465

namreč pri tamronovem me je po 30min bolel hrbet. Hrbtišče ima nenormalno trdo. Tale črno-rumeni lepotec, je bil z mano na Kreslinovem koncertu, a hrbet me ni bolel. Hvala Kati za ta noro dober nahrtbnik .

No tole je pa še druga stvar, in sicer povezovalec flasha s fotoaparatom .

canon oc-e3

No, testne slike sem že naredila, vendar jih še nisem potegnila s fotkiča, ko jih… jih pokažem.

P.S: a mogoče kdo ve, če božiček ali kak drug dobri mož hodi že novembra .