Ponovno se je začel moj študij. Zadnji letnik, juhu!!! Pravzaprav samo še pol leta in si prislužim naziv dipl. Potem bo po treh letih in pol spet nekaj več časa in nekaj več denarja na računu Pa iskanje službe. Upam, da služba najde mene in to taka idealna. Zanimiva, razgibana, polna novih izzivov, mastno plačana, z dobrim šefom… No ja, preden se prvič lotim mi je dovoljeno biti optimist Načrti morajo biti veliki in sanje še večje…

Saj vsi poznate vse tiste vice in zgodbe o taščah. No, tudi meni je ta teden moja tašča nekaj skuhala… Domač jabolčni štrudelj. Vse bi bilo v redu, če se ne bi jaz v torek lotila prečiščevalne diete brez sladkorja, kruha, bele moke. In samo zaradi tistega dišečega, vabljivega jabolčnega štrudlja na mojem pultu sem jo bila primorana že v nedeljo prekiniti.

Moje trenutno počutje pa je prekrasno. Že dolgo se nisem počutila tako pomirjeno, srečno, zadovoljno. Kljub temu, da bi lahko bila pošteno pod stresom, ker je naše finančno stanje do kolen v s*anju. En dokaz več, da denar ne osreči človeka in da so ostale stvari mnogo bolj pomembne in mnogo bolj za dušo. Občutek imam, da je vse na svojem mestu, da je vse tako, kot je prav. Denar pa tudi pride, saj ga je dovolj na tem svetu, kajne?

Hitro, prehitro mineva čas. Gledam moja otročka, ko spita. Ko se vsa živahnost dneva, radovednost in razigranost poskrijejo pod posteljo in utrujenost prisili drobni glavici, polni idej in domišljije, da zapreta vrata v pisan svet, zastreta okna in si spočijeta. Ko tišina premaga hrupnost njunih vsakdanjikov, se ustavim in postojim. Najprej pri vratih malega sončka. Njegova glavica se vedno zarine v kot, vedno se tišči nečesa, kot da potrebuje tudi sredi spanca občutek, da je nekje na trdnem. Da ga sanje ne ponesejo predaleč stran. Trenutno je zelo plašen, boji se višine. Upam, da tega ni podedoval po meni in da bo minilo. Želim si, da bi se vedno počutil varno, kot v mojem objemu.

In potem stopim do naslednjih vrat in moja prva misel vsakič znova je “Kako je že velika…”. Čenča ne tišči glave v kot, ampak ima obvezno eno nogo na odeji. Ne gre drugače. Smo poskusili, pa ne gre. In vsakič je večja ali pa je mogoče njena postelja krajša… Šest let bo kmalu naokrog. Šest krasnih let, ki jih je zapolnila s svojo prisotnostjo, s svojo bistroumnostjo in spretnostjo. Tako ponosna sem nanjo. Predvsem na njen pogum. Tega jaz nikoli nisem imela – vedno sem se držala stalnic in varnosti. Želim ji, da bo bolj drzna od mene, da izživi svoje življenje bolj kot sem jaz kdajkoli sanjala… Zdi se mi, da bo tako bolj srečna. Že zdaj, pri svojih šestih letih, dela stvari o katerih jaz še razmišljam težko Zaradi mojega strahu pred višino, seveda.

Včasih si želim, da bi lahko občutke za vedno vtisnila v spomin… Hitro, prehitro mineva čas.

Danes sem (na željo prijateljice) po dolgem času odprla svoj blog in kar ne morem verjeti koliko časa je minilo. Večkrat sem si rekla, da moram kaj napisati, pa potem prestavila za par dni in še za par dni… Vmes se je zgodilo veliko stvari o katerih bi lahko pisala, pa so zdaj že ušle iz glave. Poleg tega me že mož podi izpred računalnika. Ampak malo za branje – moje pisanje izpred petih let, ko je bila moja velika deklica še mala štručka do takrat, ko je pod mojim srcem že raslo novo bitjece. Vsake toliko me nekaj zanese v tale dokument in dopišem novo poglavje…

sreda, 15. oktober 2003

Večeri so mirni. Okrog osme ure zapreš oči in mirno odjadraš v počitek. Takrat si lastiva urice s Petrom. Dve, tri ure imava samo zase. Dan mine prehitro in večeri nama omogočajo, da gojiva najino ljubezen. In večer se spet prehitro prevesi v noč. Potihem se odpraviva v spalnico in se uleževa v hladno posteljo. Besedi lahko noč sledi nežen poljub, ki je postal stalnica pred spanjem. Zvijem se pod odejo, obrnjena proti tebi. V beli posteljici, ki sva jo s takim veseljem in ljubeznijo pripravila samo zate, mirno spiš. Živahen obraz, ki ima čez dan toliko dela, se umiri. Namesto dveh velikih radovednih očes dve liniji dolgih črnih trepalnic. Povsem sproščeno telo. Drobna ročica trzne in pod vekami se oči hitro premaknejo v drugo smer. Kaj sanjaš? Kaj ti domišljija in vtisi rišejo na platno zaprtih vek? Kotiček ustnic se zaviha navzgor. Enakomerno plitvo dihanje prekine dolg globok vdih. Sledi izdih. In skozi moje telo teče reka ljubezni. Drobna ročica zopet trzne. Rada bi te vzela k sebi, te objela in prekrila z nežnimi poljubi. Kot da ležiš med jato metuljev. Zaželim ti lahko noč in ugasnem luč. Tema postaja vse bolj topla in kmalu lahko spet gledam tvoj obris. Namestim se v prijeten položaj, potegnem odejo čez vrat in zaprem oči. Povsem blizu mene spiš, a predaleč. In navada stegne mojo roko izpod odeje in jo počasi približa tvojemu telesu. Poišče drobno ročico in jo položi v objem moje dlani. Lahko noč.

četrtek, 16. oktober 2003

Včeraj je bil dan ponosa in izjemne sreče. Starševstvo je nekaj posebnega. In starševski ponos je neizmeren ponos zaradi malenkosti. Ja, včeraj je iz spodnji dlesni, ki jo skrivata dve drobni ustnici, pogledal zobek. Majhna bela črtica sredi rdečine ust. Včeraj so Kitajci prvič poslali človeka v vesolje – kako nepomembno. Naši deklici je zrasel prvi zob.

petek, 17. oktober 2003

Ležiš sredi »tavelike« postelje. Prekrita je z odejo modro-bele barve z rumenimi vzorci. Postelja izgleda lepo postlana, le na sredini bi bilo potrebno odejo bolje poravnati in pomakniti blazino na vzglavje. Ko stopiš bliže vidiš drobno glavo. Zaenkrat je še posuta z nežnimi tankimi lasmi rjave barve, ki obsijani s sončnimi žarki zablestijo v nežno bronasti rdečini. A vedno več jih ostane vsako jutro na vzglavju bele posteljice. Pod kepico neporavnane odeje se greje drobno telo. Miren spanec. Dopoldanski počitek. In blazina, ki razbija monotonost postlane postelje ima pomembno nalogo, da te varuje kot ograjica. Kmalu boš začela kobacati in takrat bo tvoja posteljica dobila še eno stranico in Petrova blazina bo spet samo blazina.

ponedeljek, 26. julij 2004

Preteklo je devet mesecev. Čas nosečnosti. A tokrat so minili veliko hitreje kot takrat, ko sem bila noseča. Čakanje se je spremenilo v nenehne dogodivščine in pripetljaje. Za tabo je že kobacanje, prve besede, praznovanje prvega rojstnega dne, prvi koraki, deset zobkov… Preveč vsega. In to so le »najvidnejše« stvari. Malo nas je, ki vemo, kako rada se stisneš, kako hecna si ko plešeš, kako srečno se ti zasvetijo oči, ko se dojiš. Ja, še vedno se dojiva. In še vedno so to najlepši trenutki za obe. Ravnokar sem te položila v posteljico v mirnem spanju, ki ti ga je prineslo dojenje.

Razvila si se v čudovito deklico. Nežna rjavkasto obarvana lica so najpogosteje posipana s poljubi in poljubčki. Med njima je usidran droben nosek, ki spominja na tatkota. In nad njim je najlepši par oči. Čudovite, velike oči, ki jih vsak najprej opazi, krasijo dolge črne trepalnice. Moje oči imaš. Le da so tvoje obarvane z drugo barvo. V tvojih očeh valovi morje in počiva nebo. In drobna ustka znajo že dolgo časa reči mama in tata in zadnje čase še kup novih besed, ki jih razumejo le ušesa tistih, ki te imamo najbolj radi. Mi vemo, kaj se skriva v besedah »ma«, »pa«, »aze«, »aka«, »do«, »tata« tako in »tata« malo drugače. Si bolj drobna deklica, a zato toliko bolj pogumna in potrpežljiva. Po svetu hodiš s tako hitrostjo in s toliko energije. Najbolj me preseneča tvoja neobčutljivost za bolečino. Doživela si že precej padcev in udarcev in čakajo te še hujši. A potrebno je res veliko, da te spravijo v jok. Ponavadi se sama hitro vstaneš in se poženeš naprej. In zvečer mamica odkrije praske na kolenih, počene žulje na podplatih, modrico na lički…

Res si čudovita. Najraje bi te snemala cel dan, da mi ne bi kaj ušlo iz spomina. Zato si moram globoko vtisniti v spomin občutek, ko pritečeš k meni v naročje, me objameš in se s svojim obrazkom zakoplješ globoko med moje rame in moj vrat. In se navihano nasmehneš in zavihaš nosek. Najlepši obraz in najbolj nežen dotik, ki ima najmočnejši učinek na moje srce. Si kot droben val, ki v meni sproži poplavo občutkov. Si nežen sončni žarek, ki me ogreje in v meni prebudi pomlad. Rada te imam.

četrtek, 1. december 2005

Pred nekaj dnevi si bila stara že dve leti in pol. Odraščaš z neizmerno hitrostjo. Vsak dan v tvojem življenju pomeni 12 ur neprekinjenega učenja, pomnjenja in radovednosti. Tvoje telo je vsak dan bolj razvito, prstki vsak dan bolj spretni. Usta povejo že vse kar si misli glava…

Odraščaš. Ne potrebuješ več pomoči, da se oblečeš, slečeš, obuješ. Vsako jutro se sama pripraviš za vrtec in zložiš pižamo. V opomin meni, da bi se lahko kaj naučila od tebe. Zelo redoljubna si. Vse pospravljaš za sabo, zlagaš in urejaš. Tudi tipkovnica, na katero ravnokar tipkam, ne sme biti postavljena postrani. Vse lepo poravnano in urejeno. Moj svet pa je ponavadi en sam kaos in zmeda. Tu si, da se marsikaj naučiš od mene, a vedno bolj jasno mi je, da se še več učim jaz od tebe.

Si nežna, občutljiva deklica. Včasih se mi zdiš kot krhko bitjece v preveč grobem svetu. Dokler si varno zavita v objem najbližjih je vse najlepše, a stik z ostalim svetom ti poruši vtis o lepoti vsega in te prepogosto z veliko grobostjo pahne na tla. Udarci otrok v vrtcu te zabolijo, bolj čustveno kot fizično. Ne razumeš vsega tega. V sebi nimaš potrebe ali želje, da bi kogarkoli udarila. Ker nisi bila nikoli tepena. Drugi otroci prejemajo udarce od oseb, ki naj bi jih imele najbolj rade – tak udarec mora grozno boleti. Tak udarec ubija dušo, spontanost in nasmeh na otrokovem licu. In s časom se morajo naučiti, da jih prejemajo brez groze in bolečine v duši. Zato tudi tepejo naprej. Ti še nisi zgubila vsega tega. Zgodi se, da ravnam napak, da vpijem, da se razjezim. Da tvoja ljubeča mati v trenutku postane neka druga oseba, polna zlobe in sovraštva. Takrat me gledaš z debelimi očmi in čakaš na moj naslednji korak. Če se bom nasmehnila, bo vse v redu. Ko moj bes popusti, se v srce prikrade vest. Zelo slaba vest. Zavedam se napake in žal mi je.

Opravičujem se ti za vsak povzdignjen glas, za vsak trenutek nepotrpežljivosti ali nepozornosti, za vsak strah v tvojem srcu, ki sem ga zanetila jaz.

Zaslužiš si več, zaslužiš si najboljše. Rada te imam, deklica…

ponedeljek, 4. september 2006

Spet povsem drugo leto. Povsem drugo obdobje, s povsem novimi stvarmi. A ti ostajaš enako čudovita. Jesen je prinesla novo skupino v vrtcu, nove ljudi, nove razmere. Spet se počasi privajaš na odsotnost od mene. Po dolgih dveh mesecih, ki sva jih preživeli skupaj, vsak dan.

Jesen bo prinesla še veliko novega, veliko spremembo. V naše življenje bo vstopilo novo bitje in ti boš dobila povsem novo vlogo. Sestrica. Velika sestrica. Veseliš se, čeprav ne razumeš povsem kako velika sprememba bo. Ne bom več vedno na razpolago v trenutku, ko me boš potrebovala. Moj čas in moja pozornost se bosta razdelila med tabo, otroka in oba skupaj. Vložila bom ves trud in energijo v to, da ne boš niti za trenutek imela občutka, da se je razdelila tudi moja ljubezen. Moja ljubezen do tebe samo raste in se razcveta v nekaj vedno bolj čudovitega. Zdaj je v mojem srcu vzklilo čisto novo seme, ki bo kmalu pognalo prvi popek. Čez tri mesece.

In naš mali svet se bo zopet spremenil…

Ja, ta teden je kriza. Začela sem z novo službo – preko študentskega servisa. In uživam vsako dopoldne. Delam v tiskarni nalepk, 4 ure, 200 metrov stran od doma Kaj češ lepšega. Ampak ravno ta teden imam še polno drugih stvari zraven. Oddati moram prevod, napisati eno dolgo in eno krajšo seminarsko nalogo, pa še izpit imam v nedeljo in še enega naslednji četrtek. Tudi to bomo preživeli, pa kakorkoli se že vse skupaj konča…

Razmišljam o svojem odraščanju. Ja, po mojem človek odrašča celo življenje (seveda ne v fizičnem smislu). In vsak dan se razvijamo in učimo. Večkrat se mi zgodi, da se v nekem trenutku zavem nekega novega nauka, ki mi ga je življenje potihem šepnilo v uho. In opazim, da se na enako situacijo odzovem drugače, bolj zrelo. Včasih bi me tak teden spravil ob živce, danes ne. Zavedam se, da bo vse to minilo in kar naenkrat bo tukaj naslednji petek in vse to bo za mano. In če bom imela takrat v indeksu še dve dobri oceni – super. Če bo samo ena ali nobene, pa tudi ne bo konec sveta. In s tem se bom soočila pač takrat.

Še vedno pa ne maram čakanja. To me spravi čisto iz tira. Npr. čakanje na kakšen pomemben zdravniški izvid. To me ubija. Takrat bi najraje zgrabila ročico zemlje in jo zavrtela za nekaj dni naprej. Ko sem seznanjena z rezultati, vsaj vem pri čem sem. In najsi so dobri ali slabi, lahko se soočim s tem, kar me čaka. Me zanima, če bo kdo razumel tole zmešnjavo besed.

Vsaka težka izkušnja, me je nečesa naučila. Ko mi je umrl dedek, sem ravno dobro zakorakala v najstništvo. In moj dedek je bil zame nekaj čisto posebnega. Odraščala sem brez očeta, z mamo in starimi starši. Oba sta bila naglušna in živela v svojem majhnem idiličem svetu – in res je bil idiličen. Od tistih dni še nisem zasledila take ljubezni, take povezanosti, take sreče… Dedek je skrbel zame od majhnega, vedno nasmejan, vedno je imel čas zame. Čudovito otroštvo sem preživela v njegovem naročju. In ko je umrl, ni bilo v meni ničesar. Ne žalosti, ne strahu, ničesar. Dolgo časa nisem dojela te izgube, potem je vse prišlo za mano. In trajalo je pet let, da sem sprejela, da ga več ni. Dolga doba. Dokler mi ni nekega dne neki tujec, ki je govoril na Oprah Show, popolnoma obrnil pogled na smrt. Klišejsko, ampak res Če povzamem njegove besede: bodi hvaležen za vsak dan, ki si ga preživel z ljubljeno osebo in namesto, da se spominjaš samo tega, da je umrl, se spominjaj vseh lepih dni in doživetij z njim/njo. Takrat mi je bilo jasno – moj dedek je živel, z njim sem preživela krasnih 12 let, kako narobe je, da ob misli nanj, pomislim samo na dejstvo, da je umrl. In takrat sem začela govoriti o svojem dedku z nasmehom na ustih in toploto v srcu.

Ko je umirala moja babica, ki je bila ena nabolj srečnih in pogumnih žensk, kar sem jih uspela spoznati, sem uvidela, da sem odrasla. Stara sem bila 23 let in moja princeska skoraj eno leto. En mesec in še malo sem preživela z njo. Vsako jutro sva šli s princesko k njej in odšli, ko se je moja teta vrnila iz službe. Vmes sva do zadnjega izkoristili čas s to čudovito žensko. In čeprav je hirala pred mojimi očmi, sem prišla vsakič znova nasmejana k njej. Moje trpljenje in žalost sem postavila na stranski tir in skušala biti močna za vse tri ženske, ki so najbolj trpele – za babico, za mojo mami in za mojo teto. Odločila sem se, da bom jokala potem. Kljub nekaj izkušnjam, ki so se mi takrat zarezale v srce, sem zdržala. Hvaležna sem, da sem bila z njo proti koncu njene poti, obžalujem le, da nisem mogla biti ob njej, ko je šla.

Včasih se ujamem v misli, kako lepo bi bilo, če bi bila oba še vedno tukaj. Koliko čudovitega bi lahko še dala meni in mojima otrokoma. Stvari, za katere dvomim, da ju bom lahko naučila jaz. Ampak verjamem, da je tako moralo biti in ob misli nanju čutim hvaležnost, ljubezen in spokojnost. Pogosto govorim o njiju z mojima škratkoma in med poslušanjem mojih besed oba čutita, kako posebna sta bila zame moja “mama” in “ata”.

Zanimivo, kam so me popeljale misli od nabitega urnika… Samo prepustiti se je treba toku.

Včeraj sem praznovala rojstni dan. In ja, s ponosom povem, da sem stara 28 let. Saj vem, da sem še mlada   Ampak srečna sem. Ponosna na vsako svečko več na hčerkini tortici – torej sem lahko ponosna tudi na vsako svečko več na moji tortici. Pred nekaj dnevi me je gripa zdesetkala. V tistem trenutku samopomilovanja zaradi bolečin v vsakem kotičku telesa, sem razmišljala samo o eni stvari – kako lepo je biti zdrav. Kako lepo je, če se lahko igraš z otrokom, če lahko posesaš tist zoprn kupček prahu v kotu, če lahko skrbiš sam zase in nisi odvisen od drugih… Ne maram tega, da moram kar naprej nekoga drugega prositi za pomoč. Bolna sta bila tudi oba sončka in moj dragi je res lepo skrbel za nas tri, za psa, za gospodinjstvo, za vse. Vesela sem, da smo spet zdravi in včeraj smo bili prvič zunaj na snegu.

Moje novoletne želje še kar na seznamu… Nič se ne gibam, Lina lula vsepovsod, čokolade še ni zmanjkalo, premalo pijem, en kup perila sem zložila po omarah, samo kaj so se že drugi nabira na sušilnem stroju Vse po starem. Zadnje čase razmišljam kaj je sploh bolje – da ves čas razmišljam o tem, kaj želim spremeniti in sem nesrečna ker nič ne naredim ali da se sprejmem takšna kot sem in sem srečna. Samodisciplina je moja šibka točka. Ampak dvomim, da bi znala iz svoje kože in se preprosto sprejela. Težko je spreminjati navade…

Čas je, da grem spat. Ura je že pol treh zjutraj in moje misli niso več urejene. Zaman jih skušam sestaviti v neko logično zaporedje, pa ne gre. Mogoče ne bo nikomur jasno kaj sem želela zapisati, pa saj najbrž tudi meni ni. Enkrat drugič.

Mal sem pozna, pa saj ne bo zamere, a ne? Vsem skupaj želim vse najlepše v letu 2009. Upam, da so bili že prvi koraki v novo leto prijetni in da bo preostanek poti še lepši, da bo čim manj žuljev na nogah in ovir na poti

Preteklo leto je bilo lepo, na srečo ga ni okrnilo nič travmatičnega ali hudo žalostnega. Če pogledam nazaj, smo bili zdravi, se imeli radi in se imeli fajn. Česa več si niti ne želim. Kot vsakič, sem si seveda tudi zdaj zadala nekaj novih (starih) ciljev in upala, da bo s 1. januarjem vse drugače )) Pa spet ni bilo ravno tako. No, ostane mi še 361 dni, da uresničim vsaj kakšnega. Če jih nahitro naštejem deset – 1. začni se gibati, 2. nehaj zamujati, 3. bolj izkoristi dneve, 4. začni spet s trebušnim plesom, 5. končno nauči psa, da je njegovo stranišče zunaj (!!!!), 6. naredi zamujene izpite za faks, 7. večkrat pojdi ven z možem in s prijatelji, 8. navadi se sproti pospravljati perilo v omare (imam hude težave s tem), 9. drastično zmanjšaj porabo čokolade (ajoj, ta bo težka), 10. pij vodo, potem pij vodo in ko končaš, spij še en kozarec vode.

Vsak po svoje, kajne?

Imejte se fajn

Vzemite si dvajset minut in si oglejte film The story of stuff.  Poleg vsega opisanega me je zgrozilo ob izjavi, da nismo več mame, očetje, prijatelji, ljudje – ampak samo še potrošniki. In žal se moram strinjati s tem. Bistvo naših življenj je v veliki meri garanje v službah, da zaslužimo denar, da z njim potem kupimo nekaj stvari, ki jih potrebujemo in večino stvari, ki jih ne potrebujemo zares. In vsak dan nam mediji ponujajo nove in nove stvari, ki jih menda nujno potrebujemo. Torej sprejeti vlogo potrošnika pomeni sprejeti vlogo nikoli zadovoljenega ali zadovoljnega človeka. Vedno lahko kupimo nekaj večjega, boljšega, modernejšega, bolj zanimivega, drugačnega, nadgrajenega,… Začaran krog. Ampak priznam, da je težko izstopiti iz tega sveta.

Odločila sem se biti doma – da več časa preživim z otrokoma. Res sta v vrtcu 4 ure dnevno, ampak to še vedno ni primerljivo z 9 urami. In kaj bo drugače, ko se zaposlim še jaz? Otroka bosta še z mano samo par uric dnevno, imeli pa bomo več denarja, s katerim bomo lahko kupovali še več stvari, ki jih ne potrebujemo in prispevali svetu še več nepotrebnih odpadkov in smeti. Sliši se povsem nesmiselno, če res dobro pogledaš… Ali želim zamenjati čas s svojima sončkoma za več materialnih dobrin? Po pravici povedano NE.  Kaj če bi se kar naenkrat odločili, da imamo dovolj stvari? Da marsičesa ne potrebujemo nujno? Da ni tako pomembno, da smo vsak dan v tednu oblečeni po najnovejših modnih zapovedih, da imamo najlepši avto, da imajo naši otroci vsako novo igračo, ki jo vidijo v reklami… Sama sem že dolgo tega ugotovila, da preveč igrač omejuje otrokovo domišljijo. Da je lahko bolj zabavno z otrokom skakati po stanovanju in jahati namišljenega konja, kot pa mu kupiti velikega plišastega konja, ki se ga otrok slej kot prej naveliča. In z novimi in novimi igračami vzgajamo pridne bodoče potrošnike… Namesto, da bi vzgajali bodoče matere, očete, prijatelje in ljudi.

Sain jälleen eilen illalla muistutuksen siitä, miksi pidän teatterista elokuvia enemmän. Olin katsomassa Helsingin kaupunginteatterin Lillan-näyttämöllä Lasse Pöystin tulkintaa Bengt Ahlforsin kirjoittamasta monologista, jonka hän tällä kertaa esittää suomeksi.

Vanhasta, yksinäisestä miehestä kertova Mies joka kieltäytyi käyttämästä hissiä on tarinankerrontaa parhaimmillaan. Näyttämöllä on pieni pöytä, tuoli ja mies. Eikä muuta tarvitakaan, kun on Pöystin kaltainen mestari puhumassa elämän kummallisista kiemuroista, yllätyksistä ja piinallisista hetkistä, yksinäisyydestä ja omaperäisistä keinoista saada kontaktia muihin.

Kiinnostavan esityksestä tekee myös kirjailijan tapa katkaista fiktiivinen kerronta ja palauttaa tilanne nykyhetkeen Pöystin pohtiessa ääneen paussin pituutta ja sitä, miten vaikeaa näyttelijän on löytää tempo, joka mallaisi koko katsojakunnalle; joukossahan on aina hitaita, jotka jäävät helposti jälkijunaan, ja toisaalta nopeita ja nokkelia, jotka pitkästyvät saman tien, jos esitys lähtee laahaamaan. Pöysti myös tekee pilaa itsestään ja repliikkien unohtamisesta kuitaten näin kriitikoiden aiemmin tekemät huomautukset.

Kahden maailman, fiktiivisen ja todellisuuden, välillä liikkuminen sujuu Pöystiltä ketterästi ja todistaa samalla hänen ajatelmansa kolmen kanavan — älyn, vaiston ja tunteen — hallitusta käytöstä todeksi: “Näiden kolmen tasaveroisuus on tärkeämpää kuin jonkin ominaisuuden vahvuus. Vain yhden ominaisuuden korostaminen tekee näyttelemisestä nopeasti työlästä katsottavaa. Näyttelijän on opittava tietoisesti hyödyntämään eri tavoin kaikkia kolmea, jolloin ne rikastuttavat tulkintaa.“

Lainaus on peräisin Teatteri-lehteen kirjoittamastani jutusta —> Aikamiesten intohimot, johon haastattelin kolmea suomalaisen teatterin konkaria: Pöystin lisäksi näyttelijä Juhani Niemelää sekä ohjaaja Kalle Holmbergia. Siitä käy ilmi myös, miten pitkän ja ansiokkaan uran Suomisen perheen Ollina julkisuuteen jo 1930-luvulla tullut Pöysti on tehnyt.

Elokuva-arvostelijoilla on tapana antaa tähtiä, mutta itse pidän enemmän Siskelin ja Ebertin lanseeraamasta peukaloarvioinnista. Pöystin esitys nostaa molemmat peukaloni pystyyn.

Nimeni on Ewan. Täytin 80 viime vuonna. Juhlista en välitä, mieluummin unohtaa syntymäpäivät tässä iässä. Juhlat on juhlittu. Pitäisi olla. Mutta lahjoja saa tuoda. Kiitosta vaan.

Nain Pattin 12 vuotta sitten, hän oli vanha, minä olin vanha. Olemme tunteneet lapsesta saakka. Hän jäi leskeksi, minä jätin vaimoni. Olen onnellinen nyt. Pat istuu tuolissaan, hänen hymynsä rauhoittaa riehuvan mieleni. Minä kävelen hänen puolestaan, nostan kirsikkatölkit jääkaappiin. Sata litraa olemme säilöneet kesän mittaan, kevyitä kirsikoita, kokonaisia. Sokeria säästelemme: ruskeaa, ei valkoista. Syömme kirsikoita jäätelön kanssa, ehtaa paksua etelän jäätelöä, sen verran täytyy vetää kotiin päin, eikö?

Olin paimen ammatiltani. Nyt en enää muista kaikkea. Eläimiä osaan käsitellä. Minulla oli kuusi työkoiraa, kahta pidin lemmikkinä. Koirat ovat paimenen kädet. Niitä ilman ei pärjää. Eläinten kanssa olemiminen on parasta mitä tiedän, ne ymmärtävät ja vastaavat, oppivat tuntemaan paimenensa. Mutta kovakin täytyy olla. Sain sukulaisilta lehmän, sitä ei ollut opetettu, oli pidetty kuin vertaista. Se oppi koppavaksi. Astui tahallaan maitosankoon kun olin saanut lypsettyä. Ne ovat älykkäitä, lehmät. Panin sen aitaa vasten, sidoin kiinni, huitaisin muutaman kerran lavoille. Ei astunut enää maitosankoon. Eikö raamattukin sano: Joka vitsaa säästää, se lastaan vihaa. Pätee myös eläimiin. Nykyisin sellainen ei käy, istuisin linnassa. Mutta en minä pahuuttani kurittanut, eläimen pitää tietää kuka määrää. Se on tärkeää. Ihminen on vastuussa, ihmisen täytyy tietää. Eläimen elämä on siitä kiinni. Ja paimenelle eläin tulee ensin. Minä en koskaan syönyt ennen kuin eläimet olivat nauttineet appeensa. Onneksi ne tarvitsi ruokkia vain kerran päivässä. En jäänyt ilman ruokaa minäkään.

Muutimme kaupunkiin neljä kuukautta sitten kun Pat sai kohtauksen. Hän on lähempänä hoitajia täällä. Nainen tulee aamulla, tekee ruoat, toinen auttaa illalla pesun ja yöpuvun päälle. Olemme muuttovaiheessa vieläkin. Olohuone on täynnä pahvilaatikoita. Ei ole löytynyt hyllyä kirjoille. Keittiöön hankin hyllyn kirpputorilta, se on kellarissa, odottaa sovittamista ja ripustamista.