Te dni sem od prijaznega strička v Solkanu kupil legendarno kolo rog maraton, sanje jugoslovanskih mladenk, mladcev in tudi že malo starejših iz 80-ih let minulega stoletja. Kombinirano športno-potovalno kolo je bilo bržčas največji hit tovarne Rog vseh časov; obstajalo je v dirkalni izvedbi z dirkalno balanco ter v športno-potovalni izvedbi z neobičajno, rahlo navzdol ukrivljeno balanco. Baje je veljalo včasih več kot eno povprečno plačo v Jugoslaviji, z njim pa so se ljudje vozili na delo, po opravkih v bližnja mesta, na potepe, potovanja in celo rekreativne dirke.

Klasična gracilna konstitucija maratona se je morala posloviti, ko je Evropo in svet preplavila moda težkih in okornih gorskih koles. Zdi pa se, da se po skorajda dveh desetletjih moda ponovno spreminja; vse več ljudi se odloča za nakup specialke ali hibridnih cestnih koles, stara klasična kolesa, ki so jih pred nekaj leti že skorajda metali v hrbet, pa so kar naenkrat začela pridobivati na ceni in veljavi.

Kako tudi ne! Maraton se pelje naravnost odlično. Striček ga je očitno zelo negoval; vse na njem je originalno, le balanco je zamenjal z neko italijansko, ki se mu je bržčas zdela primernejša za mestno vožnjo. Zraven mi je dal celo originalno tlačilko! Sprednji in zadnji menjalnik znamke Sachs pri prestavljanju zahtevata nekaj več občutka kot sodobnejši izdelki, a še vedno delujeta odlično prav v vsakem od desetih prenosov; tudi klasične zavore »favorit special«, na katerih piše made in czechoslovakia prijemljejo dobro in na čisto ozkih gumah »sava strela«, na katerih piše made in yugoslavia, se maraton pelje kot v svojih najboljših časih.

Da maraton ni od muh, se zavedajo tudi v Tehniškem muzeju Slovenije v Bistri, kjer je že vključen v muzejsko zbirko. Sam ga za zdaj uporabljam za lokalne vožnje po Gorici in okolici, a se prav lahko zgodi, da se bom v prihodnosti z njim podal tudi na kako daljšo pot.

Majhna, prejkone zanikrna trgovinica na Raštelu v italijanski Gorici. Tipična italijanska drobnarijarnica iz osemdesetih let prejšnjega stoletja, kjer prodajajo skoraj vse. Hrano za ljudi in živali, pralne praške, najlonske nogavice, igrače. Prav v nekem zaprašenem kotu poleg pulta stoji nizka polička, na kateri so kovinski avtomobilčki. Fantič z drobno ročico zgrabi rdeč tovornjaček z rjavim kesonom. Trdno ga stiska k sebi, nese ga k mamici in jo pogleda z nedolžnimi, prosečimi očmi. Tega bom! In mamica ga preprosto mora kupiti. To je njegov prvi avtomobilček.

Tedaj sem imel manj kot dve leti in to je tudi moj najzgodnejši spomin. Tako živo se spominjam s kockami tlakovane ulice, utesnjene trgovine, police in tovornjačka, ki sem ga zgrabil in nesel mamici. Toliko lepih spominov se je že nanizalo od tedaj, a še vedno mi je najlepši tisti čisto prvi. Vselej, ko iz omare vzamem rdeči tovornjaček z rjavim kesonom, zalebdim meter visoko nad naslanjačem, sapa mi zastane in beseda zadrhti. Kakor trans, ki me odpelje skoraj štiriindvajset let nazaj.

******

Radoveden sem bil že kot otrok. Čisto od majhnega me je neznansko zanimalo vse, kar ima kolesa, pa naj bo z motorjem ali brez njega. Brati sem se naučil iz Avtomagazina in očetove Knjige o avtu, ki so jo moje nemirne otroške ročice popolnoma raztrgale in scufale. V svoji zbirki sem imel več sto modelčkov in že pri petih letih poznal tako rekoč vse avtomobile, ki so v tistem času vozili po cestah. Zanimivo, da je moj najljubši avto še danes isti, kot je bil tedaj, četudi je s cest že skorajda povsem izginil. Zame je od nekdaj pojem in noben novejši izdelek avtomobilske industrije tega prepričanja v meni ni omajal.

Od čisto zgodnjih let sem sončne dneve najraje preživljal na domačem dvorišču, kjer sem ure in ure delal kroge s kolesom in si postavljal različne ovire, ki sem se jim moral izogniti. Najprej sem vozil tricikel, nato Rogovega kekca, zatem pa otroški približek dirkalnega kolesa s pravo ukrivljeno balanco.

Na dirkalnem kolesu sem imel tudi števec. Tedaj računalnikov kolesa skoraj še ni bilo, obstajali pa so mehanski števci, čisto podobni avtomobilskim. Nekoč sem videl gospoda, ki je imel na svojem kolesu takšen števec, in sitnaril sem doma toliko časa, dokler mi ga niso kupili. Na števcu je bila maksimalna hitrost 60 kilometrov na uro. Nenehno me je grizlo, da bi jo bilo fino na neki način doseči, da preverim, ali števec sploh deluje, kot je treba. V bližini naše hiše je stalo že takrat blokovsko naselje; tam sem imel polno prijateljev in sem se s kolesom večkrat odpravil k njim. Od tega naselja je vodila strma in ravna asfaltirana pot nekaj sto metrov navkreber proti trgovini. Bil sem v drugem razredu osnovne šole, poznojesenski dan se je že prevešal v večer in na lepem sem se domislil: seveda, s trgovine se bom spustil k blokom in gotovo bo šlo 60! Blokovski otroci, ki so mi vsi po vrsti zavidali števec, so bili nad idejo kakopak navdušeni. Spustil sem se, sklonil glavo nizko k balanci in opazoval, kako je kazalec drsel mimo številk 20, 30, 45 in končno sem dosegel 60 kilometrov na uro! Začel sem zavirati, a so zavore otroškega kolesca prijemale le počasi. Na robu ceste je bilo nekaj peska, na njem je kolo spodneslo in padel sem. Prijatelji in nekateri starši, ki so prišli pogledat, kaj se dogaja, so pritekli na pomoč. A sem jo kar dobro odnesel, pravzaprav dramatično dobro, saj bi se mirno lahko ubil. Strgal sem si bundo (ki je bila sicer čisto nova), dobil udarec v koleno in se popraskal po bradi. 60 kilometrov na uro pa sem le dosegel! Ko je mama izvedela zgodbo, jo je skoraj kap.

******

Dirkalnemu kolesu je v četrtem razredu sledilo gorsko kolo scott, s katerim sem najprej v družbi staršev odkrival Goriško, že od šestega razreda dalje pa sem zanje postal prehiter in sem vozil večinoma sam; skoraj celo Primorsko sem dal skozi in tudi nekatere druge dele Slovenije, saj sem kolo vselej vštulil poleg, ko smo šli za nekaj dni k babici v Krško ali v toplice v Prekmurje. Čudoviti so bili tudi poletni tedni, ki smo jih preživeli v stričevem apartmaju v Bovcu. Mama se je vselej bala zame; za Mangartsko sedlo sem jo še nekako prepričal, da mi dovoli iti, za Vršič pa ni bilo govora. Ne, uno sem ti dovolila, za Vršič me pa ne sili. Tak promet je, da je res prenevarno. Nekaj časa sem premišljal, nato pa sem ji oznanil, da če je tako, grem pa le do Izvira Soče. Strinjala se je. No, naj bo. Seveda nisem šel le do izvira oče, temveč sem izlet podaljšal do Vršiča.

V tem obdobju sem največ kolesaril sam, le včasih je šel z menoj kak prijatelj. Kasneje, proti koncu srednje šole in na fakulteti, pa sem večkrat imel tudi družbo.

******

Ko sem hodil v tretji letnik gimnazije, je tata pripeljal domov starega črnega hibridnega trekinga z vrhunskimi komponentami, s katerim je njegov sodelavec prevozil pol Evrope, a se je namenil kupiti novo kolo. Kolo je bilo sicer staro, a v super stanju. Najbolj od vsega pa mi je bilo všeč, ker je imelo zgodovino. Takšno, da sem ga preprosto moral spoštovati že od samega začetka. Kolo je bilo grdo in vsi so se mu po malem smejali. Ma kaj s to rečjo se ti voziš okrog? Okvir je bil površno pobarvan in je imel za nameček čudno geometrijo. Meni pa je bil ta bicikel preprosto pisan na kožo. Vozil sem ga osem let vse do padca pred mesecem dni, pri katerem sem si nesrečno zlomil ključnico… Primorsko in Slovenijo sem prevozil po dolgem in počez, z njim sem splezal na strahovite italijanske prelaze, pregonil več večdnevnih popotovanj in lanskoletno pravljično dvodnevno pomladno samotarjenje na slovenski obali, ko je morje odplakovalo eno neuspešno zvezo in skoraj hkrati naplavljalo drugo … bilo je moj sopotnik, dom in življenje v enem.

******

Že od nekdaj sem nestrpno odšteval leta, mesece, tedne in dneve, preden sem dopolnil osemnajst let! Od same neučakanosti sem že pol leta pred rojstnim dnevom začel voziti v avtošoli. To je koristilo edino njim, ker so mi mastno nabijali ure, preden sem bil sploh dovolj star, da sem lahko pristopil k izpitu. Ko sem dobil rožnato knjižico, sem bil tako ponosen, da bi skoraj počil. Mama me je komaj prepričala, da si nisem že drugi dan kupil takšne stare škatle, kakršno sem si želel v otroštvu, a je bil njen namen dosežen le delno: stari tata je namreč ravno takrat kupil nov avto, meni pa je podaril staro lado samaro. Starša sta bila proti, češ da avta ne rabim, midva s starim tatom pa sva trmarila toliko časa, da sem avto lahko obdržal. Po opravljenem izpitu me je na dvorišču tako že čakal tudi avto.

Kljub temu da se je lada neprestano kvarila in bila pri mehaniku skoraj vsak mesec, sem jo imel rad in se nanjo močno navezal. Nenehno sem jo čistil in je bila vselej kot iz škatlice. Nekoč je tebi nič meni nič zagorela, ker je pri črpalki začel puščati bencin. Škode je bilo kar precej in namesto da bi ruski voz odpeljal na odpad, sem ga dal v popravilo in zanj plačal več, kot je bil avto vreden. Nenehne okvare pa so imele tudi svojo svetlo plat: ogromno sem se naučil o motoroznanstvu in se tudi sam izvežbal v manjših popravilih. Če bi za vsako figo šel k mehaniku, bi bil gotovo vsak teden tam. Po treh letih je začel močno nagajati vžig in napake na elektriki so postale nerešljiv problem tudi za mehanike; nekoč sem v vlažnem vremenu sam nekaj drocal po napeljavi in me je streslo tako, da sem zletel tri metre v zrak in le gumijastim podplatom na novih supergah, ki so tvorili silovit upor, sem se imel zahvaliti, da ni tok stekel skozme in me brez lade poslal v boljše življenje. Tedaj sem jo zasovražil in tudi mama je zahtevala, da mora avto nemudoma od hiše. Tako je tudi bilo.

******

Prav tedaj pa je znanec menjal avto; svojega že 14 let starega peugeota 309 je sklenil končno nadomestiti z nečim novejšim. Tisti avto sem pogosto videval in bil mi je od vedno prečudovito lep. Črne barve, vselej čist, negovan in s prelepimi litimi platišči ali po primorsko diški. Ko sem izvedel, da ga prodaja, sem se odločil v istem trenutku, da bo ta avto moj! Prodal mi ga je za smešno nizko ceno in vanj sem se na mah zaljubil. Najbolj od vsega mi je bilo všeč, da je imel avto zgodovino. Na števcu je bilo spoštljivih 270.000 kilometrov, gospod pa je službeno z njim potoval po celi Evropi! Uau!

Seveda je bil v primerjavi z lado prava vesoljska ladja. Hrup v notranjosti je bil nekajkrat manjši, sedeži so bili udobni, vožnja pa prijetnejša in varnejša. V avtu je bilo moč poslušati tudi glasbo, česar se v ladi pri hitrostih nad 100 kilometrov na uro zaradi neznosnega trušča ni dalo. Vžgal je vselej v prvem poskusu, ni imel nemogočega čoka, imel je celo centralno zaklepanje in šipe na elektriko! Kakšen luksuz!

Avtu sem dal ime. Pežojček. Šele z njim sem spoznal, kaj je pravi roadtrip. Z njim sem v vselej odlični družbi kolegic in kolegov prečesal dobršen del Balkana, z njim pa smo se odpravili tudi v Dolomite, na Korziko in celo na skrajni jug Italije, na Sicilijo. To potovanje je bilu tudi najbolj legendarno. Redkim se je zdelo možno, da bomo s to staro kanto prišli tja in nazaj. Tudi prepotentni Ljubljančan z beemvejem, ki smo ga srečali v bližini Palerma, je bil naravnost šokiran. A s temle ste dol pršli? A dej nehi! A vendar smo uspeli! Prevozili smo celotno Italijo, vključno s kaotičnima Neapljem in Palermom ter na lastni koži izkusili temperament voznikov z juga. Enkrat smo vmes sicer obtičali v pesku, ker sem nespretno parkiral na neki plaži pri Sirakuzi, vendar nas je lokalni gostilničar s svojim tovornjakom uspešno izvlekel, enkrat pa se je pežojček tudi pokvaril; spustila je namreč ena od hladilnih cevi, a mi jo je uspelo za silo zalepiti, nato pa jo je lokalni mehanik popravil za 10 evrov. Eh ja, to so bili časi.

Pežojčka sem imel komaj dobro leto, pa sem z njim doživel toliko nepozabnega. A ni mu bilo usojeno dolgo življenje; nekega oktobrskega popoldneva leta 2005 me je na križišču v središču Kopra namreč spregledal voznik audija, ki mi je z neprednostne ceste presekal pot. Trčila sva. Nikomur od potnikov ni bilo hujšega, Pežojček pa je svojo pot v tem križišču končal. Odšel je na vrhuncu slave. Rad sem ga imel; tudi on je bil moje življenje na kolesih.

******

Treba si je bilo omisliti novo vozilo. Izgube Pežojčka nisem in nisem mogel preboleti in preprosto mi noben avto ni bil več všeč. Želel sem si, da bi bil tudi ta avto nekaj več kot le prevozno sredstvo, da bi ga imel rad, z veseljem sedel vanj in da bi mi prinesel vsaj toliko lepega življenja na kolesih kot Pežojček. Avtomobili, ki so prišli v ožji izbor, so doma povzročili pravi vihar. Ma kaj si nor, to staro ladjo z dva taužnt kubiki, pa kolk to kuri, pa kje boš dobil rezervne dele, kupi nekaj majhnega in racionalnega! Ob teh besedah sem se seveda namrdnil, naposled pa sva s tatom sklenila kompromis. Kmalu sem šel v Slovenj Gradec iskat hyundai lantro.

Še vedno jo vozim, a je nikoli nisem mogel prav vzljubiti. Avto je sicer čisto v redu in prijeten za vožnjo, pa tudi pretirano grd ni, vendar je preprosto preveč običajen in korejsko brezoseben, da bi lahko v njem našel nekaj več. Obema s tatom je bilo za kompromis kasneje žal. Oba sva spoznala, da mora biti meni avto preprosto všeč in da ni dovolj, da je zgolj v redu.

******

Na vsa svoja prevozna sredstva sem vselej skrbno pazil, jih negoval in jih jemal kot del svojega jaza. Prav posebno mesto pa med njimi vendarle zasedata peugeot 309 in črno kolo. In ko sem poškodovano kolo te dni odvlekel do mehanika, mi je povedal, da okvira ni moč več zadovoljivo naravnati. Moral sem naročiti novega. Prav boleče slovo od dolgoletnega sopotnika me je spodbudilo k temu, da ubesedim svoje življenje skozi štiri- in dvokolesne prijatelje.

Hvala vam za vse.

Konec januarja je na Primorskem tudi letos že čisto pomladen. Zdelo se je, da mi te pomladi mi ne more več vzeti prav nobena stvar na tem svetu. Diplomiral sem, uredil vse formalnosti in se na zdravniški zbornici prijavil k nastopu pripravništva za mesec junij. Pred tem pa … štirje čudoviti meseci … pomlad, meni najlepše obdobje leta … šport, zabava, sprostitev, dve lepi potovanji …

Eh, ja.

******

Bil je menda prvi sončni dan, ko sem sedel na kolo in se namenil na izlet na Kras. Že teden dni prej sem kolo dobro pripravil na novo sezono; zamenjal sem zobnike, menjalnik in verigo, kupil pa sem tudi nov prtljažnik, pedala in kolesarske čevlje. Sezona se torej lahko prične; tudi pripravljen sem bil, kot januarja že dolgo ne. S kolegom sva vso zimo tekla in vadila z utežmi, tudi izven sezone pa sem vsaj enkrat tedensko opravil krajši kolesarski izlet.

Še zdaj mi ni jasno, kaj sem počel, da se mi je zgodila takšna neumnost; na čisto ravnem predelu ceste v bližini vasi Temnica sem med vožnjo gledal malce naokoli, malce pa tudi k tlom, kajti ravno tega dne sem si na novo nastavil višino sedeža. Ničkolikokrat sem že opazoval okolico, pa se mi ni nikdar nič zgodilo. Kdo bi vedel, zakaj, vendar sem tokrat začel zavijati v desno, ne da bi bil to opazil; ko sem se ovedel, kam drvim, je bilo prepozno; bil sem že na robu ceste in trenutek za tem v kamenju ob njem. Poskušal sem zaviti nazaj na cesto, vendar mi to ni uspelo. S kolesa me je dobesedno katapultiralo, bicikel pa je obležal ob robu vozišča nekaj metrov za menoj. Pristanek je bil precej trd, a vendar se mi je zazdelo, da sem jo pravzaprav dobro odnesel; nobene strašne bolečine, glava cela, nič krvi, noge čutim, roke prav tako, pravzaprav boli le leva rama. Upal sem, da je morda le  udarec, vendar sem v to v teorijo močno dvomil. S preprostim potegom po levi strani prsnega koša sem hitro potrdil zlo slutnjo; razločno sem zatipal ključnico v dveh kosih. Lepa reč. Tokrat sem ga najebal. Po zlu so šli vsi treningi in marsikateri plan in prisilno si bom odpočil vsaj za nekaj let v naprej. Pismo, ma kako sem bil taka mona, da sem gledal okrog, pismo, ma zakaj sem ravno jaz padel in ravno zdaj!?

Nič ni pomagalo, treba je bilo na urgenco. Dobil sem zoprno opornico, ki mi drži ramena nazaj, in s katero ne morem ne ležati, ne sedeti in tudi ne pošteno hoditi. Premikam se kot robot, uporabljam namreč le noge, trup pa miruje; dosežem hitrost telesno zmerno aktivnega sedemdesetletnika. Spim na hrbtu kot truplo in ko se sredi noči (v takem položaju se dlje spati ne da) prebudim, komaj vstanem, tako me boli, ko se dvigujem. Še čevljev si ne morem obuti sam (le zakaj babice tako rade nosijo natikače?), nase ne morem navleči niti ene svoje majice in izposodil sem si neko tri številke preveliko srajco, v kateri izgledam kakor v krilu.

Po desetih dneh naj bi dobil prijaznejšo mehkejšo ortozo, ki jo bom nato moral nositi še dva tedna. Ključnica je kost, ki ne nosi pretirane obremenitve, zato je imobilizacija – če seveda ne pride do zapletov – razmeroma kratka. Z ramenom popolnoma mirujem, da bi okreval čim hitreje in tem bolje; v tem oklepu namreč ne želim preždeti niti dneva več, kakor je potrebno.

Ne glede na obilico časa, ki ga imam na razpolago za intelektualna opravila, uspem napraviti le malo pametnega; vseskozi sem utrujen, ker slabo spim, tipkam težko, ker moram z eno roko mirovati, knjige pa ves čas nosim s seboj, a se ne morem spraviti k branju. Najbolj banalna opravila mi vzamejo ogromno časa. Preden nekaj pojem, se za silo umijem, prikrevsam do bolnišnice ali lekarne in se nato vrnem domov, mine že skoraj pol dneva. Se mi pa vendarle dozdeva, da se počasi privajam na situacijo, ki me je doletela; tako sem se tretji dan po padcu spravil celo k pisanju tega bloga. Svet okrog mene je nekoliko manj črn in spet se mi je nekoliko prebudil um, ki me je po nesreči od same žalosti popolnoma zapustil.

Verjetnostni račun je zlobna stvar; precej verjetno je, da se bo nekdo, ki veliko kolesari, vsaj enkrat raztreščil. Trenutki nepazljivosti so prisotni vselej; običajno se jih niti ne zavemo, spet drugič pa se ravno ta trenutek skombinira z nesrečnim naključjem in nezgoda je tu. Pravzaprav enako kot pri avtomobilu, le da na kolesu ni pločevine, ki bi ščitila. Z avtom sem se že zabil, s kolesom sem tudi zletel, torej sem svoj kontingent izpolnil. Obstaja torej precej možnosti, da bom imel naslednjih nekaj desetletij mir.