La zona de Rivas Urbanizaciones, hoy llamada Rivas Oeste, ha sido determinante siempre en el importante apoyo electoral recibido en las elecciones municipales para los dos partidos pertenecientes al gobierno municipal. Cuando se creó la Mancomunidad de Pablo Iglesias, bajo el brazo del sindicato UGT y el PSOE, fue precisamente cuando el PSOE se convirtió en el principal partido político y por eso hubo un alcalde socialista entre los años 83 y 91. Cuando se levantó Covibar, barrio nacido bajo promoción del sindicato CCOO y PCE, quién empezó a recolectar más votantes fue el PCE-IU, y por ello, desde el año 91, cinco alcaldes de nuestro municipio han pertenecido a esta formación política. Con los años, Rivas Urbanizaciones se ha convertido en un feudo para Izquierda Unida. Gracias al trabajo de sus militantes, al presidir la gran mayoría de las asociaciones vecinales, en especial las de Covibar, han logrado que en los colegios electorales de esta zona superen porcentajes al 50% de votos, alcanzando en algunas mesas hasta el 60%.

Para muchos concejales de IU y del PSOE, ha sido su barrio de la infancia, de la pubertad y algunos de la madurez. Con el tiempo, muchísimos de sus afiliados y simpatizantes que adquirieron sus viviendas de protección oficial (hoy, están en su mayor parte como vivienda libre) en los años 80-90, han mejorado su poder adquisitivo, permitiéndoles el mudarse a otras zonas del municipio más residenciales. Algunos se han mantenido como propietarios de su piso, para alquilarlos y obtener una rentabilidad económica y personal. No obstante, aún residen muchos miembros de su familia y de sus amistades, que siguen siendo la fuente del apoyo electoral.

Sin embargo, resulta un tanto extraño, que en pocos meses estén manteniendo una actitud de defección a los vecinos, similar a la que dedican a la zona del pueblo, que al contrario, por el hecho de tener menos apoyo electoral, osadamente discriminan a sus habitantes con menos servicios e infraestructuras que en otras partes del municipio.

Desde Ciudadanos de Rivas (CDR), a los hechos nos remitimos:

- En Covibar Madrid, los vecinos llevan denunciando desde la incorporación de este barrio al municipio el lamentable estado del parque infantil al junto a la plaza de Clarín, soportan la presencia diaria de toxicómanos que provocan en zonas colindantes pertenecientes al TM de Madrid, junto al colegio de El Parque se acumulan la basura y las jeringuillas, los robos a personas, en establecimientos y dentro de vehículos es algo ya rutinario y característico en la vida del barrio, las pistas deportivas de Dolores Ibarruri muestran una triste sensación de abandono y aún queda sin construirse la tan ansiada remodelación del acceso de la escalera desde la Avda. de Covibar a las Plazas Clarín, Castelao y Joan Miró.

- En las Mancomunidades de Covibar, no se hace ninguna intervención policial y sancionadora contra los autores de las pintadas en los edificios de estas mancomunidades y tienen que ser las propias asociaciones vecinales quienes presenten denuncia ante la Policía Local a los gamberros, no existe un plan integral de limpieza de grafittis, la renovación del convenio de la limpieza viaria y cuidado de jardines verdes (en el nuevo acuerdo se añade en mantenimiento del alumbrado público) se ha convertido en un auténtico chantaje ‘chicago años 20’, hay una solemne despreocupación por el aumento de zonas de venta de estupefacientes, especialmente cerca del colegio Olivar y del centro juvenil Parque Asturias y del consumo de las mismas entre los menores de edad, algunos presidentes de Mancomunidades han tenido que salir en los medios de comunicación para denunciar el favoritismo en la adjudicación de obras públicas para otras mancomunidades más proclives al partido del gobierno, los vecinos se ha visto obligados en la tesitura de llevar a cabo el cerramiento de los soportales para impedir los botellones, graffitis, orines, destrozos en el mobiliario, la suciedad e inseguridad ciudadana porque las Concejalías de Seguridad y de Juventud e Infancia desatienden las reclamaciones de los propios vecinos y finalmente, no existe en la Concejalía de Desarrollo Económica una política que revitalice el pequeño comercio.

- En las Mancomunidades de Pablo Iglesias los residentes aún sufren las incomodidades físicas y económicas de las obras en vigor y las obras paradas, dichas obras han reducido el espacio público y gratuito disponible para aparcar y sospechosamente el ayuntamiento reclama una parcela de zona verde a cambio de la reforma del viario e inmobiliario urbano para realizar un centro comercial cuando a escasos metros ya existe otro prácticamente inutilizado debido a casi de la mitad de lo locales permanecen sin cerrados.

- El problema de la escasez de aparcamientos que sufren los vecinos de las Mancomunidades de Covibar, de Pablo Iglesias y Olivar Alto de la Partija sigue agravándose, el conocido plan municipal de aparcamiento va con mucho retraso en las fechas de construcción pese a que los vecinos están abonando los recibos desde hace más de seis meses, ha existido una falta de trasparencia al no proporcionar información al grupo municipal de CDR, a los compradores de las plazas y a los vecinos que les afectarán las obras y el precio de las plazas ofertadas es excesivamente alto que ha ocasionado la falta de venta de dichas plazas pese al interés de muchos de los ciudadanos de Rivas en acceder a la compra de dichas plazas y ahora mismo debido al periodo de crisis no pueden abordar ese alto coste, en el que nos encontramos.

- Los vecinos de la Ronda de Oviedo, Pl. Federico García Lorca y Pl. Antonio Machado tienen que seguir sufriendo la inundación de trasteros y garajes cada vez que se produce un lluvia considerable.

- Finalmente, el problema de la Cañada Real Galiana, principal reto del alcalde durante esta legislatura, tiene pinta de que los actuales ocupantes salgan airosos, porque la Comunidad de Madrid y a la par el PP de Rivas se han posicionado a favor de sus reivindicaciones, en detrimento de los intereses de los ripenses.

Secretaria de Ordenación del Territorio.

Preuzeto: Večernje novosti Autor: Lj. Trifunović

ZAJEČAR – Boško Ničić, gradonačelnik Zaječara i lider Pokreta “Živim za Krajinu”, i Stanimir Đurić, predsednik Pokreta “Niška regija” koja u SG grada Niša ima dva odbornika, u prisustvu Milana Đokića, predsednika IO G 17 plus, potpisali su memorandum o ujedinjenju.
Posle parafiranja tog dokumenta, izjavili su da će se zalagati za proces decentralizacije i regionalizacije Srbije, po ugledu na zemlje Evropske unije, radi ravnomernog razvoja regiona. Đokić je, uz to, potvrdio da je G 17 plus odlučan da oformi novu partiju, koja će se sastojati od nekoliko lokalnih i regionalnih partija u Srbiji.
- Još ne znamo kada će biti postignut politički dogovor o ujedinjenju ovih partija, ali će do toga, izvesno je, doći veoma brzo – podvukao je Đokić. – Želimo da pospešimo ravnomerniji razvoj Srbije.

- Počeli smo pregovore o ujedinjenju i sa strankom “Mlada Srbija”, iz Niša – kaže za “Novosti” Ničić. – Vodimo pregovore o ujedinjenju i sa lokalnim partijama iz Požarevca, Golupca, Žagubice, Svilajnca i Smedereva. Posle toga, održaćemo kongres na kome ćemo, najverovatnije, novu partiju nazvati “Pokret jugoistočna regija” koja će se priključiti širokom frontu stranaka koje će predvoditi G 17 plus.
Ničić napominje da je cilj stvaranja nove partije preuređenje političkog sistema i decentralizacija Srbije, kako bi se formirale autonomne regije koje bi imale visok stepen autonomije i izvorne prihode.

Već sam Knjaz

Na pitanje da li će se, kako je najavio, ukoliko dođe do formiranja jugoistočne regije, kandidovati za mesto šefa tog regiona, Ničić je odgovorio:
- Neću, zašto bih? Pa, ja sam već knjaz timočki!

Užitek (jouissance)

Zelo pomembna komponenta Žižkove misli je vsekakor kategorija »užitka«  (jouissance), ki jo je prevzel iz Lacanove psihonanalitične teorije. Užitek je nekakšen dvoumen presežek, objekt-vzrok želje, ki transformira vsakdanje v nekaj več, v nekaj posebnega, v Tisto (v smislu – to je To). Užitek (jouissance) je lakanovski koncept, ki označuje napeto, presežno, užitek-bolečino. Sam po sebi je nekaj presežnega, torej je užitek to, kar nas zmami v nekakšno idiotsko očaranost ali ekstatičnost. Torej je užitek tisto presežno nad danim, merljivim, racionalnim, uporabnim. Znotraj moralnih sistemov je neoprijemljiv, zmuzljiv.

Ko se otrok enkrat razloči od matere, je tista »prvotna celostnost« izgubljena za vedno. Otrok bo sicer k njej stremel še naprej, skušal bo najti manjkajoči košček, navadno tako, da bo skušal zadovoljiti mater – tako, da je, kar si ona želi, da je. Otrok se poskuša identificirati z materino željo – ta postane vzrok otrokove želje. A vkolikor je želeči (mater; ali po Lacanu veliki Drugi) že vedno nekonsistenten, necelovit, je ravno v tem odprti prostor, ki otroka začne razločevati kot želečega. Otrok sčasoma začuti, da sta oba želeča, to nekonsistentnost (oz. nemožnost popolne identifikacije) pa zapolni s fantazijo, ki otroku tolmači, kaj si mama želi, ki otroku odpre možnost postati, kar si mama »želi«. Fantazija se opre oz. veže na malo jedro ali objet petit a (vzrok želje), ki je želja Drugega oz. še bolje, ki je posledica artikulacije potrebe, kar ima za rezultat presežek – t.i. užitek.  (za izčrpnejšo definicijo glej Lacanov Zrcalni stadij v Ecrits). Užitek je tisto, kar nikoli ne more biti označeno neposredno.

Besede nas »razkosajo« – rodimo se v jezik; naučimo se biti ljudje; užitek pa je cena za naš vstop v polje jezika. Polje jezika je nepopolno. Vedno bo nek presežek, nek preostanek, ki se bo izognil simbolizaciji, ki bo obšel integraciji v Simbolno in to Žižek (sledeč Lacanu) imenuje Realno. Pomeni bežijo besedam, užitek sam vedno preseže pomen. Naše občutenje telesa je sicer vpisano v jezik, nezvedljivo na jezik sam. Ravno v tem je keč koncepta »ukradenega užitka« oz. »izgube nečesa, kar nikoli nismo imeli«, kar bo pomembna točka v kasnejši analizi Žižkovega razumevanja fašizma in stalinizma. Realno je najlažje reprezentirati kot terorizirajočo Stvar (das Ding) – kot Osmega potnika (via Ridley Scott), ki najde svoje samoreproducirajoče se mesto znotraj kapitalizma.

Presežek in manko, ki sta dve plati tega »nemogočega« užitka, sta zvezana v užitku kot kompleksni vozel potisni-potegni (push-pull) dinamika – skozi gon subjekt potisne užitek stran (pa ga je vseeno deležen); skoži željo subjekt potegne užitek k sebi (in ga v nekončni kontinuiteti vedno zgreši).

Užitek in ideologija

Ideološke tvorbe delujejo kot ekonomije užitka, ki prepovedujejo, dovoljujejo, usmerjajo in zapovedujejo užitek. Najpomebnejše, kar ideologije podpira, so fantazije – to je prostor presežnega, iracionalnega užitka, ki veže subjekt v polje ideologije. S fantazijami pojasnjujemo nepopolnost družbe (njenih antagonizmov) na način, ki omogoča in producira užitek.

Pri Žižkovem pojmovanju ideologije se Jody osredotoča na dve točki: a) vloga užitka in ideološka interpelacija, b) način, kako fantazije strukturirajo naš užitek.

Problem marksistične kritike je, ker se osredotoča na védenje (lažna zavest) – ta fokus postavlja razsvetljenega posameznika nad nevedno množico. Žižek se tej poziciji izogne s fokusom na delovanje – na način kako ljudje vztrajajo v delovanju, ne glede na to, kar vedo. Na primer – v 10 km oddaljeno službo se vsak dan vozim z avtom, namesto da bi se s kolesom, ne glede na to, da vem, da s tem onesnažujem okolje itd. (primeri gredo znotraj potrošniške družbe pač v neskončnost). To nadaljevanje tovrstnega delovanje je znamenje vere (prepričanja, zaupanja), ki je pozunanjena v vrsti institucionaliziranih praks.

Če je kdo ob povedanem pomislil na Foucaultja, naj opomnimo, da se Žižek od njegove kritike ideologije loči ravno po tem fokusu na to, kako so institucionalizirane prakse same subjektivizirane, kako jih izkuša posameznik ali kako subjekt vznikne skozi neuspešno subjektivizacijo ali internalizacijo teh praks, kako pri tem pride do tistega presežka. Načeloma je odgovor preprost – subjekt se odziva na iracionalno prepoved – torej – na samo dejstvo neutemeljenosti zapovedi. Osnovni paradigmi sta Bog in Zakon – to sta neutemeljeni zapovedi – čim iščemo nekaj onkraj, kar bi ju utemeljilo, zapademo v tavtologije. Na primer – če postavimo kot utemeljitev razum ali pa moralo, na odgovor, zakaj je temu tako, pridemo do tavtološkega odgovora – razum avtorizira, ker je to razumno… To tavtološkost Žižek zaobjame kot objet petit a, ki služi subjektovi podreditvi ideološkemu pozivu. Za kratko strnitev teh misli predlaga besedno igro: jouis-sense – enjoy-meant.

Z referenco na Althusserjevo teorijo ideološke interpelacije Žižek zastavi vprašanje, kako učinek vere po nekem vzroku sploh vznikne – kako se subjekt prepozna kot naslovljeni s strani ideološke institucije – zakaj subjekt nek partikularni vzrok vzame za svojega. Vera v ideološki vzvod (vzrok) je nasledek presežnega, travmatičnega jedra, ki se upira simbolizaciji ali inkorporaciji v ekonomijo označevalca. Presežek subjekta z obzirom na njegovo delovanje (prakticiranje) torej ni nasledek množice med seboj tekmujočih pozivov (kar ne pomeni, da to ni mogoče). Subjekt je torej neuspeh interpelacije in simbolizacije, je torej odsotnost, zaznamovana z iracionalno prepovedjo, zapovedjo.

Pri samem prakticiranju pa Žižek opozarja še na eno pomembno dejstvo – pogled Drugega, ki je vedno že tu, torej še predno nekaj naredimo. Pogled drugega, ki vpisuje naša dejanja v simbolično mrežo. Ta pogled razume kot Ideal Jaza – to je točka simbolične identifikacije (za dobro ponazoritev glej Freudov spis Množična psihologija in analiza jaza). Ta pogled je sploh tisto fundamentalno v delovanju samem. Identifikacija s pogledom omogoča subjektovo aktivnost. Pogled je točka, s katere lahko svoje dejanje šele ugledamo kot dragoceno, vredno, kot smiselno. Tako ta pogled strukturira našo vez z našo prakso. Je torej vzvod in struktura delovanja ter relacije Jaz-praksa.

Simbolična identifikacija – pogled, vzpostavljen pred samim delovanjem – je primarni mehanizem po katerem je subjekt integriran v socio-ideološko polje. Seveda moramo pri tem procesu vedno upoštevati presežek – nihče ne more v resnici poznati želje Drugega.

Fundamentalne fantazije nam kažejo kako želeti in tako ohranjajo željo. Fantazija ima razlagalno moč – tolmači nam manko užitka – kako bi lahko oz. bi uživali, če bi le……. Take fantazmatske razlage tako lahko predpostavljajo drugega, ki nam je ta užitek ukradel (dober primer via Freudov primer Praočeta v spisu Totem in tabu). V glavnem, fantazija ohranja možnost užitka odprto, ko nam tolmači, zakaj v resnici ne uživamo.

Torej – užitek je tisto, kar drži skupnost skupaj. Ta znotraj deljeni skupnostni užitek je Stvar. Nacionalna Stvar tako ni zbor množice značilnosti, specifičnih tradicij, prehranjevanja, mitov itd. Stvar je naša vera, da nas vse te stvari delajo to, kar smo. Narod obstaja vse dokler se njegov specifičen užitek še naprej materializira skozi socialne prakse in se prenaša v obliki mitov in fantazij, ki te prakse podpirajo.

Kar nas navadno moti pri »drugem« (Cigan, Žid, Bosanc, Balkanc…) je, da nam zdi, kot da goji privligiran odnos do objekta – drugi ali poseduje objekt-zaklad, ki nam ga je izmaknil ali pa poseduje grožnjo užitku, ki ga posedujemo sami. Moti nas njihov presežek – uživajo na način, ki je nam nedostopen, zato jih sovražimo, sovražimo njihov užitek, zato so nam tuji, preteči. Naš užitek nam za nas same postane realen na relaciji občutenja, da smo samega užitka oropani, da nam je užitek ukraden.

Užitek in popkultura

Vsi poznamo Žižkovo obsedenost z analiziranjem hollywoodskih filmov – njegov namen je seveda opozarjati, kako v današnji potrošniško zabavljaški družbi uživamo v popularni kulturi in kako nas ravno ta užitek zveže z ideološkimi tvorbami, ki podpirajo globalni kapitalizem. Jody na tem mestu lepo ponazori, kako »kritičen posameznik« še hitreje zaide v past čiste ideologije s konzumiranja recimo rumenega tiska, ki se mu na ves glas posmehuje, ne zaveda pa se, da je ravno v tej »kritični drži« jedro užitka, ki tega posameznika spet veže na to, čemur se »posmehuje«.

Užitek kot kategorija politične teorije

Ko Žižek postavi fokus na popularno kulturo in se kot posameznik tudi sam uvrsti v njeno polje, prevzame nase pozicijo objekta užitka, presežnega objekta, ki ga je nemogoče asimilirati, artikulirati. Ta presežna pozicija ustreza poziciji analitika (subjekta za katerega se predpostavlja, da ve, pa je v resnici le prazno polje za projekcije analiziranca) ali pa Partije (edina možna točka za vznik politike iz fluidne množice).  Analitik je tisti, ki problematizira – ne more biti tisti, ki nudi ideale in cilje – lahko je nekdo, ki zasede mesto objekta v povezavi (t.i. transfer), preko katere najdemo rešitev sami.

Če pa že iščemo pri njemu politično prakso, jo lahko najdemo v tem, kar sam imenuje Bartlebyjeva politika – zavračanje, v katerem se subjekt obrne sam vase, da postane nasilno pasivni objekt, ki odgovarja: »Raje ne bi.«

Žižek pravi, da se vsa politika zanaša na določeno ekonomijo užitka in seveda po potrebi z njo manipulira. Ravno skozi kategorijo užitka Žižek jasno pokaže, kako ugotovitve novejših družbenih gibanj – feminističnih, gejevskih, antirasističnih – niso vodile k novemu svetu svobodnih samoustvarjajočih identitet, ampak so kvečjemu dodale svoje k širjenju in stopnjevanju globalnega korporativnega kapitalizma, kar je vodilo do novih oblik krivde, tesnobe in odvisnosti. Ideja učinkovitih sprememb se torej znotraj obstoječih razmer zdi neuresničljiva, celo naivna. Globalni kapitalizem se predstavlja kot edina možna igra, kot stanje politike, boja in delovanja. Pluralizacija generira ostanek, preostanek, presežek. Migracije ljudi, kapitala in informacij samo izzovejo in presežejo poprej trdne formacije – sproducirajo nova mesta in nove objekte vezave, nove ekonomije in razporeditve užitka.

Užitek in kapitalizem

Obstaja mnogo zanimivih teorij o cirkulaciji in migraciji ljudi, informacij, kapitala, ki tako zdajšnji komunikativni kapitalizem, dajejo poudarek na hitrost, pretok, mobilnost. Michael Hardt, Antonio Negri in William Connolly na primer vidijo glavni problem v institucijah in formacijah, ki si prizadevajo ustaviti, obvladati ali pa lokalizirati ves ta pretok. No, Žižek za razliko, kjer večina vidi gibanje, najde fiksnost. To pa seveda razume v prej razdelanem vidiku užitka – užitek je tisti, ki fiksira subjekt na svoje mesto.

Objet petit a (presežek, preostanek užitka) garantira subjektu določeno konsistentnost. Užitek je mesto subjekta, njegova nemogoča tu-bit. Torej – subjekt je mesto nemožnosti, je nemogoče mesto. Hkrati je tisto, čemur subjektu ni moč ubežati. To mesto pa nikakor ni mesto v simbolnem redu ali jeziku.

Tu je mogoče potegniti vzporednico med presežnim užitkom in Marxovim pojmovanjem presežne vrednosti. Kapitalistični način produkcije se zanaša na presežek – kapitalist naj bi iz same produkcije dobil nazaj več kot je vanjo vložil. Ta presežek se zdi nekako magičen, nekaj več kot nekakšen alkemični preostanek, ko izmenjamo ekvivalentno. Delavec sam producira presežek, ki pa ni njegov – njegov presežek cirkulira v drugem. V njegom presežku uživa kapitalist, sam delavec pa je v proces vezan, ker gre za igro preživetja. Ujet je v določene pogoje, ki jih sam ne postavlja; ujet je v cirkulacijo preostanka (izmečka), ki sam postavlja mejo in prekoračenje le-te, manka in presežka.

Kot velja za užitek, velja tudi za kapitalizem – presežek je konstitutiven moment – vedno je že presežna vrednost, ki vzpostavlja in zagotavlja, da se proces nadaljuje. S tega vidika Žižek ugotavlja, da se je Marx motil, ko je mislil, da je nekaj takega kot komunizem, se pravi družbena ureditev, ki bi sprostila in spodbujala produktivnost, sploh možno.

V kapitalizmu sama cirkulacija predstavlja  nekakšno fiksacijo. Ko gre presežna vrednost h kapitalistu, se k subjektu vrača presežni užitek. To pomeni, da subjekt dobi nazaj nekaj užitka, ki ga žrtvuje za svoj vstop v simbolno. Z vidika presežnega užitka, subjekt dobi nekaj za nič (something for nothing) – nemogoči užitek, ki ga v samem štartu žrtvuje, se vrne k njemu kot majhno zlato zrno (nugget) užitka. To nekaj veže subjekt na kapitalizem – je kot nekakšno poplačilo za igranje igre – je obljuba poplačila, presežka, na katerem se kapitalizem vedno znova sproti konstituira in kontinuira.

Stanje subjektivnosti in možnost

Subjekt je prazno mesto, ki ga umešča užitek – je torej manko, ki ga označuje limitna točka ali zlato zrno nemogočega užitka. Kot mnogi kritiki razsvetljenstva (Marx, Nietzsche, Freud, Foucault) pri pojmovanju subjektivnosti Žižek zavrača racionalnost, celostnost in transparentnost kot njena merila, poudarja vlogo nezavednega, telesa in jezika, te tri elemente pa še nadgradi z upoštevanjem vloge užitka kot omejujočo , prelamljajočo naddoločenost. Tako se subjekt ne nahaja v polju lastnih izbir, privezan je na lastne fantazije, ki mu ostajajo tuje, nezavedne, nedostopno mu je, kako fantazije strukturirajo njegov lasten odnos do užitka, ki ostaja tako vezan na obstoječi dominantni okvir.

Ta položaj Žižek mnogokrat ilustrira s primerom: denar ali življenje! Tu gre za dve odločitvi, ki se izključujeta –če  izberemo denar, izgubimo življenje, če izberemo življenje, nam neka varnost v življenju ni zagotovljena, ker ne moremo zaupati osebi, ki nas je prisilila, da izberemo. Ko namreč izberemo pogoje izsiljenih možnosti, ostanemo ujeti, vezani in fiksirani preko fundamentalne izgube. Najtežja pot iz tega dreka je torej preko zavrnitve izsiljenih možnosti. To pa je hkrati odločitev za nejasnost, negotovost, za neznano, za opustitev subjektivnosti – za odpovedi koordinatam znotraj simboličnega polja. Ujetost v nekakšno inertno pasivnost, se pravi nihanjem znotraj izsiljenih možnosti in končen pristanek na eno od ponujenih možnosti na samem koncu, Žižek enači s stanjem liberalne politike. Gre za nekakšno pasivno fantaziranje liberalcev o subjektu kot igrači mnogoterih neznanih sil, kar vodi v varno zavetje pred zahtevami resnične svobode. Torej – v liberalni misli gre v resnici za neko inertno, ujeto, pasivizirano in določeno obliko svobode, ki je ves čas zvezana z željo po varnosti.

Kot poskus soočenja s to fundamentalno fantazijo pasivnosti Žižek predstavi lik Bartlebyja (kratka zgodba Hermana Melvilla – Bartleby the Scrivener). Fundametalni odnos znotraj Bartlebyjeve politike je strnjen v frazi »Raje ne bi.« (»I would prefer not to.«) Gre, z obzirom na do sedaj povedano, za dialektično politično dejanje par exellence. Z izhodom iz ujetosti v prostor izsiljenih možnosti pomeni ravno spreminjati same razmere, ki te kot subjekt določajo.

Premestitev ali uživanje skozi drugega

Drugi vidik te fiksnosti pa je interpasivnost. Subjekt lahko uživa skozi drugega, nekdo drug lahko uživa za nas, namesto nas. Drugi so objekti za nas, objekti, ki so zamrznjeni v užitku za nas, medtem ko imamo mi druge, pomembnejše obveznosti. Znotraj libidinalne ekonomije torej drugi niso vedno za nas subjekti – funkcionirajo lahko tudi kot objekti in kot taki nam omogočajo delovanje – sami se znebimo pasivnega užitka in ga prenesemo v neko drugost.

Dober primer uživanja preko drugega je recimo kolobocija okoli Božiča – vložim veliko truda v to, da za otroke pričaram neko posebno vzdušje pričakovanja – uživam skozi njihov užitek. Za ponazoritev lahko vzamemo primer otroka,  ki nekako razume vso to kolobocijo, tudi ve, kdo je v resnici božiček itd., pa vseeno odigra vlogo v tej igri, da ne bi razočaral starše, ki jim je toliko do tega, da bi ga osrečili. Torej je Božič mnogokrat le uživanje preko drugega. Tako otrok odraste in se otrese nujnosti užitka, in ko ima sam otroke, s katerimi praznuje Božič, mu zdaj ni potrebno uživati – zdaj uživajo otroci, da staršu ni treba.

Pozunanjenje užitka v drugega je pomembna značilnost subjektivnosti kot take. Da postanem aktivni subjekt, se moram znebiti inertne pasivnosti. Srečanje s tem drugim je srečanje z objektom v nas samih, z našim zanimanjem za užitek, s »pasivnim jedrom« naše biti. Vidim se kot trpeči objekt, na fasciniranega pasivnega opazovalca me zreducira sam prizor mene samega kot pasivno trpečega. V srečanju z drugim, na katerega smo prenesli naš užitek, je nekakšen hromeči gnus – v srečanju se spopadamo z lastnim užitkom, ki nas fiksira na naše mesto.

Ta drugi je izven polja intersubjektivnosti. Tu sta dva primera, kako razumeti povedano:

Prizor iz filma Glengarry Glen Rosss. Baldwin igra vodjo prodaje, ki pride kot v pisarno kot veliki motivator, ki je prišel na prošnjo šefov, da bi dal »nesposobnim« komercialistom brco v rit. Obmetava jih s popolnoma iracionalnimi ukazi (odloži kavo!). Da jim lažne izsiljene pogoje in jim navrže bresmiselne, neuporabne  nasvete (pisanje po tabli – attention, interest, decision, action…). Ko ga eden od ustrahovanih vpraša kdo je, je odgovor: »Fuck you! That`s my name. My name is you`re wanting.«

Baldwinov karakter vsekakor prikaz presežnega užitka. Skozi to sceno uživamo tako, da smo ohromljeni in do njega čutimo gnev, ujeti smo. Tako kot ponižani komercialisti samo pasivno spremljamo njegovo tirado – sceno uprizarja naša pasivnost sama – lahko jo razumemo skozi kot fantazijo, ki nas ohranj aktivne. Fantaziramo, da so ti komercialisti nesvobodni, ujeti v izsiljene možnosti, ujeti so v obsceno resnico ekonomije, a niso kot mi – mi kot pasivni opazovalci nismo bedni in ponižani; z njimi sicer lahko sočustvujemo, a vkolikor se z njimi ne identificiramo, smo na Baldwinovi strani.

Po drugi strani, če se – smo ujeti, a to ni naša krivda. Uspeli bi, če bi le imeli tisto »nekaj več« – objet petit a. Užitek je tako proizvod nemogoče, nerazrešljive situacije – prizor s te strani tako uprizori nihanje užitka med vse ali nič – ta nemogočost je tisto, kar nas hromi…

Okej, mislim da bo jasna povezava z Bushevim State of the Union (2003) govorom:

Če se z Bushem recimo nismo strinjali, nam je v naši pasivnosti dal povod za pravičniško zgražanje, pisanje raznoraznih pisem bralcev itd., vse samo, da bi prekrili, da v »resnici ne moremo nič narediti«, »grozno je, a jebemtiš, tole je izven mojih možnosti«. Nemogočost situacije nas ohromi – Bush uživa v kršenju zakona namesto nas in za nas.

Užitek in Nadjaz

Baldwinov lik sporoča – če ste dovolj moža, ajde, bodite obsceni, brezobzirni in podjetni, bodite bogati kot jaz, če ste lahko. Sam se predstavlja kot orodje drugega (Mitcha in Murraya) – to je njegova manifestna perverzija. Resnica perverznežove trditve je, da je njegovo dejanje samo instrumentalno izvrševanje velikega Drugega – v resnici uprizarja fikcijo velikega Drugega, da bi prikril Užitek, ki ga sprošča destruktivna orgija njegovih dejanj.

No, nazaj k Bushu – predstavljal se je kot instrument ameriškega ljudstva, civiliziranega sveta in baklonosca svobode. Ne samo, da izvršuje svojo dolžnost, v tem celo uživa. Ne samo, da se postavi v pozicijo objekta užitka, celo sam uživa v našem lastnem užitku.

Užitek kot politični faktor se torej kaže kot povezava med Nadjazom in uživanjem skozi drugega, razdelitvijo zakona na njegovo javno in na njegovo obsceno nadjazovsko dopolnilo in pa povezavo med užitkom in prestopkom.

Nadjazovski imperativ označuje olajšanje, ki ga prinese uživanje skozi drugega.  Uživanje je namreč zapovedano, olajšanje tako lahko pride le v obliki premestitve. Dober primer so ljudje, ki gredo na počitnice »uživati« v smislu prej povedanega in za njih pravi oddih pride šele, ko se spet vrnejo domov. Mnogokrat se tudi znajdemo v pogovoru in čutimo, kot da je naša dolžnost biti zanimivi, duhoviti – enostavno moramo uživati, zaradi česa lahko zmrznemo – izhod je, da užitek premestimo – recimo s pripovedovanjem šal.

Nadjaz označuje vdor užitka v polje ideologije. Kar pomeni, da priskrbi užitek, ki zagotavlja pomen. Vkolikor je užitek stranski produkt, mora priti od nekje drugje – to pa je naloga Nadjaza oz. užitka kot presežka, ki sili, ukaže in vztraja onstran pomena na točki, kjer pomen ne zadostuje. Sam Nadjaz prepoveduje, kar Zakon dovoljuje in obratno.

Oblast naj ne bi priznavala prestopanja lastnih okvirov v vlogi funkcioniranja oblasti same (ampak – glej mojo intepretacijo Temnega viteza, zakaj to stališče nekako ne vzdrži – Zakon oz. oblast se lahko celo okrepi, ko prizna svoje lastne prestopke in s tem navidezno izravnava antagonime s tem, da ustvarja nove, a – tisto, kar se vedno znova zataji, ni, kako se oblast legitimira, ampak narava samega družbenega ustroja – agonizem, antagonizem -  neizbežno družbenega kot takega).

Liberalizem in užitek

Toleranca današnjih liberalcev je dejansko ničelna toleranca (zero tolerance) drugega v njegovem presežnem užitku. Če je drugi preveč vezan: na svoje religiozne prakse (če recimo vključuje to tudi podreditev žensk, ritualna pohabljanja…), zavračanju uradne medicine, »znastvenih« ugotovitev glede globalnega segrevanja… potlej zanj velja ničelna toleranca. Ta drugi ni kompatibilen z liberalno ideologijo pluralizma – liberalizem zahteva drugega, ki je oropan svoje drugosti (vsi najbrž poznamo Žižkovo obsedenost s primerom »brezkofeinska kava« ali pa čokolada z odvajali itd.).

Današnji zahodni svet naj bi namesto norm, ki nas razbremenijo dolžnosti uživati, ki priskrbijo prohibicijo, ki ohranja željo, lebdel v prostoru nemilosti Nadjazovske prepovedi, zapovedi. Od nas se pričakuje, da se imamo dobro, da si privoščimo, da smo srečni, zdravi in izpolnjeni (odprite kako »moško« ali pa »žensko« revijo ali pa obiščite 24h.com itd. – kjer vas ta zlobni Nadjaz neusmiljeno zbombardira).

Fašizem in stalinizem

Rojstvo fašizma iz duha liberalizma

Razlika med fašizmom in stalinizmom najdemo v njunem odnosu do razrednega boja (razumljen kot fundamentalni družbeni antagonizem). Nacisti (fašisti) so skušali razredni boj nevtralizirati s prestavitvijo v družbeni element (v obliki družbenih skupin na osnovi rase, ki ogrožajo družbeno stabilnost), ki ga je za »dokončno rešitev« potrebno eliminirati. Stalinizem je na drugi strani perverzni birokratski stroj, ki se vidi kot zmagovalca nad razrednim bojem, ta je že eliminiran, a hkrati ohranja in stopnjuje ekonomsko produktivnost. Torej gre za poskus kapitalizma brez simptomov kapitalističnega sistema (razslojenost itd.). Seveda – razlika je tako v drugačni mobilizaciji samega užitka.

Ko je bilo nekaj časa modno zatrjevati, da pomeni liberalni kapitalizem »konec zgodovine« in da nam 20.st. daje dobro lekcijo, kako bi vse nasilne spremembe oz. izsiljene druge možnosti neizogibno vodile v nove totaliarizme, je Žižek vztrajal ravno v zgoraj razdelani poziciji, ki jo je kasneje opredelil kot Bartlebyjevo politiko. Če pristanemo na igro, potem se pustimo v pasivno podreditev izsiljevanju:

1. Kar imamo na zahodu je čisto v redu model, kak popravek morda, predvsem pa je potrebno že obstoječe zakone in pravila izvajati bolj dosledno, pa bo,

2. če ne izbereš prve opcije, potlej si se odločil za totalitarizem, v katerem ti je vzeta (v prvi opciji nudena) vrsta svoboščin.

Imamo torej dve izključujoči se opciji, prva pa seveda ponuja model, ki te razreši razmisleka – dve opciji sta le dva modusa tega, kar že imamo – obstoječe stanje ta izsiljena zanka tako razcepi v ali/ali, ki deluje kot tolažba, če se odločiš za pasivnost in konformnost (tudi v vseh možnih »subverzivnih« oblikah).

Rojstvo fašizma je dejansko šele omogočila liberalna sumničavost do vseh oblik zavezanosti – liberalna nevtralnost in postmoderni relativizem sta dobra sodobna primera simptomatične liberalne drže. Na tej točki se fašizem in liberalizem stikata – ustvajanje vzdušja zmede in neodločnosti – enakost idej – tu se je odprla možnost fašistične intervencije.

Zato Žižek naredi sledeče – med izsiljenima opcijama prečrta drugo in pod vprašaj postavi prvo – in to tako, da pretrese kaj sta fašistična in stalinistična politika bili in kaj dejansko je to, kar danes označimo kot »zahodni demokratični svet.

Antagonizem

Svoj način pristopanja k istim problemon z različnih perspektiv oz. še bolje, način pristopanja k problemu s fokusom na isti objekt z menjanjem pozicije opazovanja, je Žižek označil kot paralaksni pogled (parallax view). Ta nam razkrije, da resnice ni niti v enem pogledu niti v množici pogledov – resnico lahko najdemo v distorziji, v reži. Premik pogleda na užitek od želje k gonu recimo odpira režo –ta paralaksna reža šele pokaže kako resnica ni realno stanje stvari (pogled na objekt brez distorzije), ampak je samo Realno antagonizma, ki povzroči distorzijo. Pojem paralaksne reže korespondira z Lacanovim pojmom Realnega in daje dodatno težo k Žižkovem branju Hegla kot filozofa negativitete.

Podobna reža ali antagonizem, prelamlja in ustvarja družbeno. Ne obstaja nobeno bistvo družbe kot take, ni nobenega skupka pravil ali posameznih elementov, ki bi dejansko okupirali svoje mesto. Družba vznikne okoli, skozi razdore in rešitve ter kot rezultat razdorov in rešitev, bojev, izključevanja (v tem pogledu sledi Laclau in Mouffu via teorije socialnega polja). Marksisti so navadno razumeli antagonizem kot samo jedro družbe v smislu odtujitve, ki jo je mogoče razrešiti. Delavci ne bi bili več odtujeni svojemu delu, eden od drugega in od samih sebe – to bi bil rezultat revolucije, ki bi strmoglavila kapitalizem.

Žižkovo stališče je drugačno – antagonizem je nerazrešljivo jedro – ne moremo ga razrešiti, a se lahko naučimo prepoznavati njegove temne plati in s tem vplivamo na sam antagonizem – lahko spremenimo način, kako se materializira, kako se družba okoli antagonizma strukturira.

Sam Freud je recimo ta antagonizuem zapopadel v pojmu gon Smrti, Heglova dialektika misli ta antagonizem kot nasprotja in kot fundamentalno nepopolnost.  Tema vidikoma Žižek priključi marksistično oznako za antagonizem – razredni boj. Razume ga kot boj za pomen družbe – kateri družbeni razred stoji za družbo kot celoto in kateri razred je tej tako konstituirani družbi grožnja. Pozitivni pristop k reazrednemu boju bi tako bil integracija izključenih v polje Simbolnega. S tega vidika je tako »srednji razred« poosebljena laž – je dejansko zanikanje družbenega antagonizma. Ker – namen razrednega boja je zaostritev antagonizma, za transformacijo množice razlik v razdelitev na nas in njih – čemur sledi njihovo uničenje – uničenje kapitalistov kot družbenega razreda.

Razredni boj je drugo ime za Kapital – le da je pri Žižku Kapital viden z različnih perspektiv – kot paralaksna reža, ki se kaže v mišljenju družbenih relacij pod Kapitalom. Razredni boj (RB) je celo presežno kapitalizma, ki generira razvoj, a hkrati označuje meje kapitalizma samega. RB je Realno v Lacanovem smislu, torej nedostopno skozi simbolno in neizogibno. Žižek trdi, da skupne točke v  razmerju med politiko in ekonomijo ni.

What we are dealing with here is another version of  the Lacanian “il n’y a pas de rapport . . .”: if, for Lacan, there is no sexual relationship, then, for Marxism proper, there is no relationship between economy and politics, no “meta-language” enabling us to grasp the two levels from the same neutral standpoint, although—or, rather, because—these two levels are inextricably intertwined. The “political” class struggle takes place in the midst of the economy (recall that the very last paragraph of Capital,Volume 3, where the texts abruptly stops, tackles the class struggle), while, at the same time, the domain of economy serves as the key that enables us to decode political struggles. No wonder the structure of this impossible relationship is that of the Moebius strip: first,we have to progress from the political spectacle to its economic infrastructure; then, in the second step,we have to confront the irreducible dimension of the political struggle at the very heart of the economy. (Parallax view)

Fašisti so skušali razrešiti RB s premestitvijo antagonizma v raso (Žide) – vse težave kapitalizma tako dobijo svoje konkretno telo. Žid je tujek, ki uničuje zdravo družbeno telo in ga je zato potrebno eliminirati.

Fašizem: diskurz gospodarja

V fašizmu vznikne figura »totalitarnega« Gospodarja, ki prinaša red in zaščito. Nacionalni socializem je bil poskus spremeniti nekaj, da se ne bi nič spremenilo, poskus zagotoviti kontinuiteto kapitalistične produkcije. Namesto, da bi priznali družbeni antagonizem, so družbo videlo kot organsko, celostno telo, ki je bolano.

Na Lacanovo formulo diskurza Gospodarja se Žižek obrne, da bi razložil funkcioniranje družbenih vezi v fašizmu. V splošnem formule diskurzov (Gospodarja, histerika, univerze in analitika) prikažejo razliko med govorečim in pa mestom iz katerega je nekaj govorjeno in bazirajo na Lacanovem pojmovanju označevalca, ki vedno reprezentira subjekt za nek drugi označevalec.

Simbol  za gospodarja je S1 in v formuli zastopa mesto govorečega. Na desni zgoraj je pozicija drugega – naslovljenega. S2 predstavlja »znanje« oz. »verigo označevalcev«. Namreč – ko služabnik dela za Gospodarja, pridobi znanje, ki Gospodarju manjka in ga niti ne zanima. Arbitrarni označevalec tako drži skupaj ali usmerja verigo označevalcev. Spodnji del – $ je simbol za razcepljeni subjekt, znotraj simbolnega polja vedno že razsrediščeni  subjekt; a pa je presežno jedro užitka. Prvi okupira mesto »resnice«, ki podpira govorečega, resnica, ki mora biti skrita ali potlačena; drugi simbol označuje presežni »produkt« interakcije na zgornji liniji. $-a pa je tudi formula za fantazijo. Iz formule je lepo ravidno, zakaj je pozicija Gospodarja vedno že majava oz. vprašljiva.

V 20ih letih 20. st. je v Nemčiji vladala vsesplošna ekonomska, moralna, politična kriza. In na tem mestu je nacizem uspel vpeljati nekaj, kar je dalo dezorientirani masi oporo – uspel je sproducirati pomen, osmislil je situacijo s skonstruiranjem neke skupnostne identitete in začrtal cilje in sredstva za dosego teh ciljev. Najpomembnejša točka je vsekakor fašistični/nacistični apel na tisto pasivno jedro subjektivnosti – sami niste krivi za nastalo situacijo, vi ste le žrtve, imamo krivca – torej tistega, ki vam krade užitek – Žida. Gospodar zagotovi pomen – obstaja skupnost, ki ima svojo zgodovino in svojo zgodbo – nacizem je tako ljudem zagotovil nacionalno Stvar.

Ko pa se obrnemo na strukturo simbolnega reda nacionalnega socializma, se moramo osredotočiti na nacistično birokracijo. Tu Žižek zavrača trditev Hannah Arendt o »banalnosti zla«. Holokavst ne bi smeli videti kot stranski produkt birokratske administracije, ampak znotraj zveze z užitkom. Sistematični poboji Židov, Romov in homoseksualcev so bili namreč prikriti. Sam nacistični birokoratski aparat je poboje obravnaval kot nekakšno obsceno umazano skrivnost.

Žižek tako predlaga tri načine po katerih je delovala simbolna logika birokracije z ozirom na užitek. Pravila so posamezniku omogočala ohraniti režo med njegovimi dolžnostmi in grozotami, ki so jih povzročali. Pravila so tako bila nekakšna zaščita – veliki Drugi, na katerega se posameznik zanaša. Pravila so omogočala simbolični zastor nasproti Realnemu užitka. Koncentracijska taborišča uradno niso bila priznana ravno zato, da bi ti zločini lahko ostali zločini, da so še vedno lahko bili obscene kršitve nacističnega etičnega kodeksa, kar jim je omogočalo skupnostno libidinalno oporo pri samem izvrševanju zločinov. Zločine so tako lahko mirno izvajali kot navadni uradniki, ker so hkrati ostajali znotraj fantazmatične visoke neoporečne etične pozicije.

Tretja pomembna teoretska pozicija glede vezi z užitkom je nacistična navezanost na esteticistični ideal skupnosti. Množica ni bila enostavno prisiljena verjeti v fantazme o idealni skupnosti, niti se ni voljno podredila moči oblasti. Njihova vez je seveda med drugim bila v hrepenenju bo boljšem svetu in vsaka ideologija vsebuje ravno to hrepeneče neideološko jedro. To jedro se je v nacizmu kazalo kot ekstatična estetizirana izkušnja skupnosti. Nacistični ritualizirani spektakli so bili teater, ki je sproduciral iluzijo skupnosti.

Nacistična taborišča so na drugi strani prakticirala »estetiko zla«. Poniževanje in mučenje ujetnikov namreč ni imelo nobenega namena in je bilo dejansko v nasprotju z vlogo ujetnikov v taboriščih (ki naj bi bili učinkoviti delavci). Tako so pazniki uspeli ustvariti povsem zlomljene, komaj človeške figure, ki so izgubile voljo do življenja, izgledali kot neodzivna trupla. Na tej točki se Žižek pridružuje Agambenovi oznaki Muselmana kot »ničelno točko človeštva« (zero-level of humanity) – ki ni ne človek ne žival. Muselman, ki je vzniknil kot presežek Realnega nad imaginarno, spektakularno in estetizirano produkcijo nemške skupnosti. Tako je nemški poskus »revolucije« oz. kapitalizma brez kapitalizma izpadel le kot lažni, spektakularni čirulečarule, ki je zakril in podpiral nezmožnost soočenja z družbenim antagonizmom.

Stalinizem

Partija: diskurz perverzneža

Za razliko od nacizma je stalinizem vseboval Dogodek. Tudi grozljive dimenzije stalinizma kažejo na neko notranjo veličino. O razliki med nacizmom in stalinizmom veliko pove že kontrast med taborišči in stalinističnimi čistkami – se pravi razlika med Muselmanom in žrtvijo montiranih stalinovskih procesov.

Stalinistični zakon se utrdi, ko se revolucionarno obsedeno stanje konča in se komunisti razglasijo za zmagovalce razrednega boja. Montirani procesu so tako operirali znotraj režima kot njegov novi zakon. S tem je bila uprizorjena simultana realizacija in perverzija zakona. Nič, niti gulagi, ni bilo zakonu zunanjega. Vendar je hkrat sistem ne-vse – ne more totalizirati samega sebe, ne more posedovati vsega presežka, ki ga generira. Preseči pričakovanja Partije je tako postala kontra-revolucionarna sabotaža.

Nacistična taborišča so bila točke izključitve, medtem ko so bili gulagi sistemu notranji in so izkazovali njegovo nemoč, da bi se totaliziral. Taborišča so tako producirala pol-ljudi, medtem ko je stalinizem ustvarjal obtožene, ki so priznali. Ti dve figuri zasedata Praznino. Stalinistična figura v montiranih procesih je skozi  perverzno  uprizoritev šla znotraj zakona v vlogi, ki ji jo je določila Partija. Žrtev ni bila oropana človeškega dostojanstva, ampak se mu je bila prisiljena odreči sama za dobro Partije. Samo s priznanjem izdajstva Partije, si lahko dal svoj delež.

Obsesivna preokupacija z dolžnostjo kaže na obscen užitek. Stalinizem je bil perverzen: stalinistični komunist se je razbremenil (uživanja) s sklicevanjem na velikega Drugega Revolucije ali pa Napredka Človeštva. Tako se stalinizem od nacizma razlikuje v tem, da užitek strukturira perverzno kot užitek, ki pride preko izpolnjevanja dolžnosti. Diskurza perverzneža Lacan ne pozna, se pa zato formula ujema z analitikovim diskurzom.

Objet petit a je na mestu govorečega, zaprečeni subjekt je v poziciji Drugega oz. nagovorjenega, znanje na mestu resnice, Gospodar na mestu produkcije. Formula torej oznanja, da presežno jedro užitka govori. To jedro je lahko imaginarno, zakriva praznino. Naslovljeni subjekt predpostavlja, da besede objekta želje temeljijo na znanju. Rezultat tega diskurza je tako avtoriteta: S1 – Gospodar. Ker pa je nekakšen stranski produkt procesa, ne garantira znanja in resnice.

Ukazi vodstva Partije so bili mnogokrat ohlapni in kontradiktorni – enkrat so stali za nomenklaturo ne glede na položaje in pravila, drugič spet obratno. Tako Žižek trdi, da je leta 1937 stalinisem nehal delovati diskurzivno. Stalinistična perverzna struktura je začela rabiti jezik kot čisti, brezpomenski instrument. V času čistk ni bilo nobene prave avtoritete – bile so panične akcije in reakcije – gonja za prikritje vedno bolj očitne impotence. Stalinova nesposobnost vladanja se je že skozi 30a začela iskazovati kot kult osebnosti. Stalin je bil upodobljen kot genij, ki je poln nasvetov in modrosti glede vsakdanjih problemov v kmetijstvu in popravilih traktorjev. Njegovo poseganje v vsakdanje življenje je samo potrjevalo, da stvari na tej ravni enostavno ne funkcionirajo več.

Žižek zagovarja stališče zgodovinarke Sheile Fitzpatrick, da se je revolucija končala v l. 1937, ko je šel čas velikih čistk h koncu. Pravo revolucionarno obdobje naj bi se zgodilo med l 1928 in 1934, ko je šla ruska družba skozi radikalno transformacijo. Nadaljni stalinizem je bil le perverzija revolucije, glede na naačin, kako je stalinizem revolucijo instrumentaliziral, da bi nadaljeval nasilje za blagor velikega Drugega zgodovine oz. napredka.

Ratifikacija sovjetske ustave je univerzalizirala volilne pravice, vzpostavila civilne pravice prej sovražnih skupin, kar naj bi označevalo konec razrednega boja in formacijo novega, brezrazrednega reda. Država je tako postala posrednik ljudske volje. Kdorkoli bi ji nasprotoval, ne bi bil državni sovražnik, ampak sovražnik vseh ljudi – izmeček, ki bi si zaslužil samo izključitev iz človeštva.

Birokracija: stalinistični diskurz univerze

Pod Leninom je bil teror javno priznan, pod Stalinom skrit, postal je obsceno, temno dopolnilo uradnemu javnemu diskurzu. Partija je svoje lastno izdajstvo revolucije vpisala sama vase. Čistke so tako dober pokazatelj, kako se je stalinizem spoprijel z razrednim bojem – v njih je ostalo izdajstvo revolucije, ki je tako lovilo režim.

Struktura same birokracije lepo kaže na dejstvo, da so tudi stalinisti želeli imeti kapitalistično produkcijo brez kapitalizma. Stalinistična birokracija je ena od form diskurza univerze, ki dominirata moderno – kapitalizem in birokratski totalitarizem. Stalinizem in kapitalizem imata podobno strukturo, saj je stalinizem v bistvu simptom kapitalizma.

Znanje je torej na mestu govorečega – nagovarja objet petit a, Gospodar je na mestu resnice, zaprečeni subjekt pa na mestu produkcije. To je diskurz, v katerem govori znanje. Strokovnjaki podajo dejstva, ki pa jih ne interpretirajo. Stranski produkt je razcepljeni in negotovi subjekt, ki mu znanje ne podaja nobenega realnega, ustreznega mesta. Znanje namreč nagovarja objekt a – subjekt nagovarja kot čisto telesno bitje brez nekih višjih vzrokov in namenov. Kar je v dejstvih prikrito,je to, da jih podpirata oblast in avtoriteta. Tako se diskurz univerzitete lahko pretvarja, da je nevtralen.

Kapitalizem in birokratski socializem poudarjata strokovnost. Kapitalizem utemeljuje svojo strokovnost v učinkovitosti skozi ekomnomsko teorijo. Stalinizem in birokracija poznega socializma utemeljuje strokovnost v zmožnosti planiranja družbenega življenja tako, da bi maksimirali produktivnost. Oba sistema nagovarjata subjekt kot objekt, ne da bi  priskrbela pravo ideološko ali simbolno podporo v subjektivnem pomenu. To je recimo videti v načinu kako kapitalizem zminira simbolne identitete. Namesto simbolne identitete kapitalizem ponudi subjektu užitek (objet petit a). Prav tako tudi pozni socializem ni bil zmožen zagotoviti simbolne identitete – kdor se je preveč identificiral s socializmom, vanj preveč verjel, je bil sistemu celo nevaren.

Zgoraj: S2-a – izrazi dejstvo sodobne biopolitike (znanje naslavlja objekte), spodnji del: S1-$ – označuje »investiturno krizo«. Obe situaciji izražata krizo pomena, zanikanje kakršnihkoli višjih razlogov – ultimativni cilj naših življenj je živeti. Avtoriteta znotraj tega diskurza je predpostavljena, a jo zanika načelo strokovnosti– Gospodar ne dobi možnosti spregovoriti.

Kapitalizem in socializem temeljita na integraciji lastnega presežka – torej na neprestanem revolucioniranju. Kapitalizem je ekonomska forma, ki se neprestano samo-revolucionarizira. Za razliko je v tem pogledu to bil stalinizem kot politična forma.

Strukturna podobnost, ki jo Žižek opaža med stalinizmom in kapitalizmom je danes še kako aktualna. Stalinizem je bil morda prva »postlastniška« družba. Žižek z referenco na boje glede intelektualne lastnine, licenc, avtorskih pravic, ki jih je sprožila digitalizacija, Žižek predvideva, da se podoben razkroj zasebnega lastništva obeta tudi kapitalističnim družbam.

Neoliberalna forma kapitalizma je ob koncu 70ih let postala hegemonska, udarna moč ekonomije se je prelevila iz produkcije v svet financ. Kapitalistične družbe se soočajo z vedno bolj direktnimi izvajanjem demonstracije moči – neposredne forme hierarhije in dominacijske strategije socializma. Nevarnost, ki spremlja postopno razkrajanje vloge lastnine, je vznik kakšne »nove« (rasistične ali pa po načelu strokovnosti formirane) forme hierarhije, ki bi temeljila na osebnostnih kvalitetah in bi tako odpravila relevantnost svobode in enakosti.

Lenin ali vloga Partije v revoluciji

Razlika med diskurzom perverzneža in pa analitika je, da prvi temelji v dvomunosti objet petit a, ki označuje subjektov užitek. Perverznež je torej nekdo, ki ve, kaj si subjekt želi in se tako spremeni v instrument te želje. V analitikovem diskurzu pa je znanje (S2) predpostavljeno znanje analitika. Subjekt predpostavlja, da analitik pozna resnico njegove želje. Ta predpostavka pa je lažna. Enigmatični analitik se tako zreducira na praznino (objet petit a) – da bi se subjekt sam soočil z resnico svoje želje. Analitikova pozicija je podprta samo z znanjem, ki ga subjekt predpostavlja tekom transferja. Ta proces Lacan razume kot prečkanje fantazije – kot odrešenje od fundamentalne fantazije, ki vzdržuje željo. Soočenje z objet petit a kot s praznino pa vključuje destitucijo subjektivnosti. Naslovljenec se odreče vsakršni unikatnosti, kvalitetam, ki ga delajo to, kar je in se tako ugleda kot izločeni preostanek, prepozna se v vlogi objekta. Kar se sprosti, je avtoriteta Gospodarja.

Diskurz analitika Žižek vidi kot homologijo emancipatorične revolucionarne politike. V revolucionarni politiki tako spregovori objet petit a – del, ki ga ni moč več ujeti v imaginarno ali pa simbolno enotnost. Tak del je presežek celote. Tako revolucinarno dejanjo nima nobenega resničnega, notranjega pomena. Kar revolucionarno dejanje naredi dejanje je, da izpusti avtoriteto Gospodarja – ni nobenih zagotovil.

Kaj ima to veze z Leninom? Bil je pripravljen zavzeti ravno to pozicijo. Tipično marksistično socialistično čakanje na pravi trenutek, na pravi čas, je bil ravno način, kako preprečiti, da bi se revolucijo sploh zgodila. Nasproti komunistični dogmi o zakonih zgodovinskega razvoja itd., je Lenin revolucijo prignal pred tistim »pravim trenutkom«. Kar naj bi naredili, je nadomestil z »kar moramo storiti.«

Za Lenina je bila partija formacija za razredni boj. Prinesla je zunanjo, organizacijsko formo, način, kako poseči, intervenirati v situacijo. Tako je bilo znanje Partije identično z njeno pozicijo – pozicija resnice. Nič objektivnega ali nevtralnega ni bilo v tem, to je bila strankarska, politična resnica, resnica razrednega boja, trdo delo organizacije, transformacije in produkcije revolucionarnih zaveznikov v delavcih in podložnikih. Lenin je sprejel represivno vlogo države – na drugi strani so stalinisti razglašali nevtralnost in objektivnost v terminih zakonov zgodovine itd. Ultimativna tragedija pa je bila, da je moč leninistične revolucionarne Partije naredila stalinizem možen.

Demokratični fundamentalizem

Torej – obstaja strukturna podobnost med socializmom in liberalno demokracijo – ki jo lahko prevedemo v formulo diskurza univerze. Razlika je v tem, da v socializmu prevzame zunanjo obliko birokracije, v liberalnih demokracijah pa obliko kapitalizma. Teoretiki demokracije kot tudi navadni državljani se vedno znova sklicujejo na ideal enakosti, svobode mnenj in tržnega gospodarstva. Za politike in uradnike se predpostavlja, da te ideale zagovarjajo. Tako Žižkov teoretični zaobjem temelji na poudarku tržne organiziranosti znanja in razpravljanja.

Znanje je tako na mesto govorečega – torej v kapitalizmu »govorijo« dejstva. Na videz ne temeljijo v Gospostvu, a je, kot je razvidno iz formule, mesto govorečega znanja oprto na moč in oblast – to je potlačena resnica »strokovnosti«. Ker pa je resnica potlačena – dejstva tako govore sama zase. A kaj pomenijo? No, to pa je stvar različnih mnenj – neskončna veriga različnih strokovnih nasvetov in mnenj.

S2 naslavlja a, pod naslovljenim objektom pa se skriva subjekt kot produkt. Subjekt se naslavlja tako kot telo oz. kot niz potreb, je zbor merljivih atributov ali pa kot član določene skupnosti; nikoli pa se ne naslavlja kopt subjekt liberalno demokratične politike. Subjekt je skupek spremenljivih in nepredvidljivih sil, ki pa se jih da kontrolirati, manipulirati. $ se ne identificira s S1, ampak je samo presežek, nastal skozi naslavljanje znanja na objekt.

Žižek trdi, da pozne kapitalistične družbe zaznamuje

1) zapoved uživanja in

2) slabljenje možnosti simboličnih identifikacij.

Če je v stalinizmu užitek stranski produkt tega, da subjekt sledi dolžnosti, je v kapitalizmu subjektova dolžnost užitek sam. Tako sta stalinistični in kapitalistični diskurz univerze dve plati istega kovanca. Sama oslabelost zmožnosti simboličnih identifikacij se v formuli nahaja pod prečko – S1-$. Pozni kapitalizem subjektu ne ponuja simbolične identitete, ampak imaginarne – načine fantaziranja o lastnem užitku.

Človekove pravice

Te vidi Žižek kot pravice do kršenja Deset zapovedi (pravica do zasebnosti kot pravica do prešuštvanja, pravica do zasebne lastnine kot pravica do kraje, pravica do verske svobode kot svoboda častiti kar koli…). Pravice so nujno potrebna politična forma, a njihov problem je depolitizacija v liberalnih demokracijah poznega kapitalizma. Depolitizirane so v smislu, da so privezane na trpečo žrtev samo, ki tako ni razumljena kot politični subjekt. Tako se spremenijo človekove pravice v pravico zahodnih demokracij do političnih, ekonomskih in vojaških intervencij v državah tretjega sveta, seveda vbran človekovim pravicam:

So, to put it in Leninist terms: what the “Human Rights of suffering Third World victims” actually means today, in the predominant Western discourse, is the right ofWestern powers themselves to intervene—politically, economically, culturally, militarily—in Third World countries of their choice on behalf of the defense of Human Rights. A reference to Lacan’s formula of communication (in which the sender gets back from the receiver–addressee his own message in its inverted—that is, true—form) is absolutely relevant: in the reigning discourse of humanitarian interventionism, the developed West is, in effect, getting back from the victimized Third World its own message in its true form.And the moment Human Rights are depoliticized in this way, the discourse about them has to resort to ethics: reference to the prepolitical opposition of Good and Evil has to be mobilized. (Parallax view)

Meje, možnosti

Žižek nas poziva naj vprašujemo našo navezanost na liberalno demokracije. Vemo, da sodni postopki in institucije priviligerajo bogate in izključujejo revne, če vemo, da vključevanje izključenih vedno naleti na meje oprte na nacionalno Stvar…torej? Odgovor je – demokracija je samo način oraganizacije našega užitka. Kar pa preprečuje postavljanje kapitalizma pod vprašaj, pa je vera v demokratično obliko boja proti kapitalizmu. Zelo simptomatičen odziv na o stališče najdemo recimo pri Laclauju:

»…Žižek has told us, that he wanted to overthrow capitalism; now we are served notice that he also wants to do away with liberal democratic regimes – to be replaces, it is true, by a thoroughly different regime which he does not have the courtesy of letting us know anything about. One can only guess. Now, for apart form capitalist society and the parallelograms of Mr Owen, Žižek does actually know a third type of sociopolitical arrangement: the Communist bureaucratic regimes of Eastern Europe under which he lived. Is that what he has in mind? Does he want to replace liberal democracy by a one-party political system, to undermine the division of powers, to impose the censorship of the press? Žižek belongs to a liberal party in Slovenia, and was its presidental candidate in the first elections after the end of  communism. Did he tell the Slovenian voters that his aim was to abolish liberal democracy – a regime which was slowly and painfully established after protracted liberalization campaigns in the 1980s, in which Žižek himself was very active? And if what he has in mind is something entirely different, he has elementary intellectual and political duty to let us know what it is. Hitler and Mussolini also abolished liberal democratic political regimes and replaced  them with `thoroughly different´ ones. Only if that explanation available will we be able to start talking politics, and abandon the theological terrain. Before that, I cannot even know what Žižek is talking about – and the more this exchange progresses, the more suspicious I become that Žižek himself does not know either.« (Contingency, Hegemony, Universality)

Idealen primer idiotskega kvazidiskurza. Ko ne razumeš svojega teoretskega nasprotnika, ga diskreditiraj, torej – navedi nekaj lažnih kvazi dejstev (torej dejstev, ki imajo ravno dovolj opore v realnem, da se zdijo prepričljiva), ki ga osebnostno postavijo pod vprašaj in to lepo apliciraš na njegovo teoretsko delo. Idiotizem prve klase!!! Krasna točka takih odzivov pa je, da nas seznanijo s pomembnim dejstvom: mnoga »slavna« imena v intelektualni sferi sploh ne znajo brati teorije ali pa je celo ne berejo in potem svoje kritike bazirajo na govoricah in na vtisu, ki ga neki človek pusti na nas »za šankom«. Beware…

V l. 1989 izdani knjigi The Sublime Object of Ideology poda recimo že Žižek zgoščeno svoj pogled na demokracijo (ki je hegeljanski – torej je lasten Žižkovi filozofiji že od samega začetka – glej Hegel in označevalec – še posebej poglavje o Lacanu – kjer krasno prikaže, zakaj je Heglova misel še vedno aktualna: Lacana se lahko bere kot heglovca ali pa Hegla kot lakanovca, pri tem pa se medsebojno reflektirata in dopolnjujeta in sta »smrtonosno orožje« napram dogmatizmu):

“It is true that democracy makes possible all sorts of manipulation, corruption, the rule of demagogy, and so on, but as soon as we eliminate the possibility of such deformations, we lose democracy itself – a neat example of the Hegelian Universal which can realize itself only in impure, deformed, corrupted forms; if we want to remove these deformations and to grasp the Universal in its intact purity, we obtain its very opposite. Socalled ‘real democracy’ is just another name for non-democracy: if we want to exclude the possibility of manipulation, we must ‘verify’ the candidates in advance, we must introduce the difference between the ‘true interests of the People’ and its contingent fluctuating opinion, subj ected to all kinds of demagogy and confusion, and so on – thus finishing with what is usually called ‘ organized democracy’, in which the effective elections take place before elections and where the ballot has only plebiscitary value. In short, ‘organized democracy’ is a way of excluding the irruption of the Real which characterizes ‘formal’ democracy: the moment of dissolution of the social edifice into a purely numerical collection of atomized individuals. So although ‘in reality’ there are only ‘exceptions’ and ‘deformations’, the universal notion of ‘democracy’ is none the less a ‘necessary fiction’, a symbolic fact in the absence of which effective democracy, in all the plurality of its forms, could not reproduce itself Here Hegel is paradoxically close to Jeremy Bentham, to his Theory of Fictions, one of Lacan’s constant references: the Hegelian Universal is such a ‘fiction’ as ‘exists nowhere in reality’ (there, we have nothing but exceptions) but is none the less implied by ‘reality’ itself as a point of reference conferring on it its symbolic consistency.” (Sublime Object of Ideology)

V sledečih delih je Žižek označil omejenost sodobne politične filozofije kot demokratični fundamentalizem. Liberalna demokracija in pa fundamentalizem sta dve komponenti prevladujoče ideološke paradigme. Funadmantalizem ni ohranjanje avtentičnosti tradicionalnega izročila napram modernizaciji, ampak je postmoderna prisvojitev kulturnih običajev znotraj sfere globalnega kapitalizma. Liberlna demokracija ni alternativa funadmentalizmu – z njim je zvezana.

Današnja demokracija ni živa oblika politike. Zakaj bi se morali strinjati na demokracijo, ki je zreducirana na volitve – ta redukcija zagotavlja, da se nič ne bo spremenilo.

Univerzalizem demokracije je samo nujna fikcija, je nemogoča univerzalnost, ki se razpre zaradi presežka, ovir, omadeževanosti. Vendar te demokratične reazprtosti ni več – je prešita. Kar imamo, je demokratični fundamentalizem, ki ustvarja »nemožnost« sprememb.

Forma demokracije

Čista forma bo vedno nečista, omadeževana (glej zgoraj pod značilnosti simbolnega reda). Vedno bodo neki objekti vezave, nek presežni užitek. Temu tudi moralni zakon in demokracija nikakor ne moreta uiti – producirata presežni užitek in se opirata nanj. Demokracija temelji na fundamentalni nemogočosti – čisti formi. V teoretiziranju demokracije so možne tri temeljne pozicije:

1. primerna relacija z nemogočostjo čiste forme je dejanska moč demokracije – treba je nase prevzeti nemogoče, neizogiben neuspeh in omejenost

2. to nemogočost je potrebno specifizirati in kontekstualizirati, treba je razumeti, kako bi morda lahko funkcionirala v danem zgodovinskem času, torej je treba najti njeno primerno mesto v dani obliki produkcije (kapitalizem)

3. treba je stremeti k nečemu »več« od demokracije, potrebno je obuditi upanje in iznajti nekaj še neobstoječega, kar bi šele zares spremenilo obstoječe

Žižek seveda zavzema tretjo pozicijo. Koncept formalnega madeža pa razvije skozi mišljenje strukturnih homologij med Kantovim kategoričnim imperativom, jakobinskim demokratičnim terorjem in psihonanalitičnim pojmovanjem kastracije. Vse se začne skozi »dejanje radikalne izpraznitve«. Za vzpostavitev kategoričnega imperativa Kant eliminira vso možno vsebino. Moralni zakon se pojavi in okupira mesto, izpraznjeno empirične navlake. V najbolj terorističnem smislu so se jakobinci zanašali na abstraktni princip enakosti, da bi obvarovali demokraciji samo – demokracija zahteva, da mesto oblasti ostane izpraznjeno mesto – po njihovem bi kakršnakoli zasedba tega mesta pomenila uzurpacijo. Fred pa je pojasnil »čudno ekonomijo našega psihičnega aparata« s postulacijo prvotnega čistega manka. Ta manko ima ontološko funkcijo:

»The renunciation of the incestuous object changes the status, the mode of being, of all objects which appear in its place – they are all present against the background of a radical absence oppened up by the `wiping out´ of the incestuos Supreme Good.« (For They Know Not What They Do)

Ta fantazmatska izguba (glej koncept užitka zgoraj) je eno prvotnega užitka. Kant, demokratični Teror in psihoanaliza se zanašajo na prazno mesto, na odsotnost užitka.

Za Žižka je pomembna sama produkcija te praznine – kdo, kaj to stori? Jakobinci so sami sebe skušali videti kot instrumente. Sam Kant ne ločuje med moralnim zakonom in mestom izjavljanja – zahteve zakona preprosto soočijo voljo z nevtralnim, neizpodbitnim razumom. Kantovo nerazločevanje med subjektom izjavljanja in naslovljenim subjektom je točka, kjer vstopi psihoanaliza. Po Lacanu je Kantov subjekt izjavljanja dejansko Freudov koncept Nadjaza – zlobna, zahrbtna »sila«, ki muči subjekt skozi obsceno organizacijo užitka. Nanašajoč se na samo formo moralnega zakona, je obsceni užitek sadistična zapoved subjektu, da izvrši svojo dolžnost, da uboga, da uživa. Strukturalna homologija med Kantom in jakobinskim terorjem poleg izpraznjenosti nosi v sebi tudi neizogibnost nasilja in užitka.

Kaj je torej tisto glavno pod črto teh homologij? Objet petit a seveda. Žižkov razmislek preko homologij cilja na mejno točko abstrakcije oz. univerzalnega -  da bi lociral madež oz. nemogoči objekt, ki se sproducira v samem procesu formalizacije. Madež užitka tako ne pomeni patološke substance – s spraznjenem vsakršne patološke substančnosti se producira nov nepatološki objekt – objet petite a – objekt-vzrok-želje – presežek, ki vedno uide mreži univerzalne izmenjave. Ta madež pa moramo hkrati razumeti kot objekt znotraj subjekta izjavljanja, kot režo prehajanja mesta subjekta izjavljanja in naslovljenega. Nadjaz zaseda to mesto z zapovedjo užitka ne glede na okoliščine – neosebno, nevtralno, brezčutno. Zato Lacan pravi, da je Sade resnica Kanta:

»this object whose experience is avoided by Kant emerges in Sade`s work, in the guise of the executioner, the agent who practices his `sadistic´ activity on the victim«. (For They Know Not What they Do)

Izvrševalec deluje iz dolžnosti kot take. Samega sebe naredi za instrument volje Drugega.

Jakobincem ni nikoli zares uspelo sebe narediti v instrumentalno. Kot zaščitniki čistega mesta praznine so se tako jakobinci ujeli v kantovsko past: demokracijo so lahko branili le na nivoju vsebine izjavljanja. Ko so enkrat zasedli mesto subjekta izjavljanja, so tako nujno brutalno in brezkompromisno zasedli to prazno mesto. Tako kot Nadjaz omadežuje moralni zakon, tako se pojavi tudi kot madež na praznem mestu demokracije.

Madež na praznem mestu demokracije zavzame obliko sublimnega, čistega telesa Ljudstva – Nacije. Revolucionarji so se dojemali kot dolžni ustvariti nove ljudi iz stare družbene formacije, to dolžnost pa prejmejo od še-ne-obstoječih »novih ljudi«. V tem smislu je formalna demokracija vezana na narod ali etnično skupnost, na fantazmatsko točko, ki se upira univerzalizaciji. Narod je tako pogoj za demokracijo. In prazno mesto demokracije, njen izvorni cilj, je tako nemogoč. Ali naj bi potlej levica zagovarjala tovrstno demokracijo na tako pogost način – saj vem, da je prava demokracija nedosegljiva, ampak v resnici se kot da je.

izginjajoči ali premeščeni posrednik

Fredric Jameson za razlago, kako sta Webrova teorija protestantske etike in marksizem kompatibilna, uporabi koncept »izginjajočega posrednika (mediatorja)«, ki se nanaša na konkretne in nujne pogoje za zgodovinsko spremembo ali drugače, dialektično nujnost, ki zajema premeno od »na sebi« v  »za sebe«. Zaprta družba srednjeveškega fevdalizma ni kar naenkrat avtomatično preskočila v meščanski kapitalizem. Torej – kakšna je pot od srednjeveškega cehovstva h kapitalističnemu individualizmu. Ključni člen je – protestantizem – ta razširi razširi religiozni odnos preko kalupa tradicije in v asketski vsakdan. Ko je enkrat protestantska delovna etika univerzalizirana kot gibalo ekonomske sfere, enostavno upade, izgine kot javna religiozna praksa in se tako premakne v privatno meščanskega življenja.

Vpliv protestantske etike v ZDA  danes – v kombinaciji z neokonservatizmom in neoliberalizmom, ki povzdigujejo privatizacijo, nazajšnje obdavčenje in eliminacijo socialnih ustanov, čeprav  poudarjajo krščanske družinske vrednote in odobravajo (v imenu boga) ameriške vojaške intervencije  – ob tem izraz izraz izginjajoči posrednik (mediator) izzveni prazno.

A vendarle, protenstantizem še naprej igra vlogo v produciranju subjektov in praks, ki so potrebne zdajšnji hegemonični formaciji. Boljši zraz bi bil – premeščeni posrednik – posrednik, katerega funkcija je premeščena iz kar bi lahko razumeli kot njegovo prvotno vlogo. Žižek bere jakobince kot izginjajoče posrednike – niso bili neke vrste aberacija, ampak so bili nujni za prehod iz starega režima v meščansko politično strukturo. Jakobinci vzamejo meščanske politične ideale enakosti, svobode in bratstva dobesedno.  A ker so religiozni ideali protestantizma postali odvečni, ko je delovna etika doživela svojo univerzalizacijo, tako je tudi jakobinski egalitarizem tlakoval pot egoističnemu, pridobitniškemu meščanstvu. Torej: svoboda svobodnega trga, formalna enakost z vidika zakona, itd.

Zvezanost demokracije  z nacionalnostjo ali etničnostjo je tisto, kar ves čas spodkopava njeno demokratično pluralnost, navezanost pa se je po razpadu socialističnih držav le še okrepila. Prehod socialističnih držav v kapitalistične je dejansko prebudila nacionalistično pošast – fundamentalizem tako dejansko vznikne v prostoru, ki ga odpre formalna demokracija in kot odziv na razsrediščeno logiko Kapitala.

Vzhodnoevropske države se tako zdaj še bolj kot kdajkoli opirajo na nacionalno Stvar. Stvar sredi brezsmiselnosti kar nekako štrli ven. Stvar doseže neko konsistentnost zaradi določenega jedra užitka. Kot smo že omenili, nacionalna Stvar ni nič drugega kot način, kako subjekti v določeni skupnosti organizirajo lasten užitek skozi nacionalne mite. Drugi bi nam radi Stvar vzeli – ker, to je edini način, da Stvar na prvem mestu sploh imamo.

Liberalni intelektualci vzodne in zahodne Evrope so seveda kritični do nacionalizma in etničnega nasilja, a problem  glede njihove pozicije je ta, da ostajajo ujeti v isti fantazmatski okvir in tako ultimativno podpirajo kapitalizem. To pa zato, ker jih moti užitek, torej – pretirana identifikacija z ali vezanost na določen/e/imi načini/e življenja. Če je določen način življenja zadovoljivo oddaljen stran, potem ga ti intelektualci potrjujejo kot prakse Drugega. Če pride preblizu, ga je potrebno eliminirati. Strah pred preko-identifikacijo je ne samo v istem fantazmatskem okviru kot Stvar, vkolikor  se trudi žrtvovati tudi Stvar samo, samo še razširi polje različnih modusov potrošniških subjektov in izkustev – širi meje kapitalistične potrošnje/produkcije.

S prehodom iz fevdalizma v kapitalizem posredniki, ki so »sprožili proces« ne izginejo; premeščeni so iz predhodne pozicije preko nuje privatiziranja in zahtev neoliberalnega kapitalizma. V Vzhodni Nemčiji in Sloveniji so ti premeščeni posredniki bili nova levica in nova družbena gibanja, ki so verjela v demokracijo in v možnost ustvariti nekaj novega. Njihov moment je bil kratkega diha, saj so prešli v »čas lopovščine« (scoundrel time).

Postpolitika – multikulturalizem

1) Multikulturalizem pristaja na globalni kapitalizem. Ultimativno sprejema in je odvisen od depolitizirane ekonomije; navadno se osredotoča na kulturne fenomene in pušča ekonomijo neproblematizirano, ta je dani okvir. Multikulturalizem je odprl nove možnosti za stopnjevanje in širitev kapiatlizma; prekinili so fiksnost identitet in tako odprli pot eksperimentiranju – trg je vstopil kot ponudnik vedno novih idenitet.  Ostaja v isti matrici kot rasizem – po eni strani s svojim spoštovanjem drugega vzpostavlja superiornost multikulturalista; velike korporativne mašine pa bodo tako požrle karkoli – so brez predsodkov, so le prazne mašine, ki sledijo logiki Kapitala

2) Toleranca liberalnega demokrata ali multikulturalista je toleranca do drugega, ki prav tako ne sovraži ali nadleguje, torej je toleranca do drugega, ki to ni. Drugi z nekimi globoko fundamentalnimi verovanji, ki poseduje niz neizpodbitnih prepričanj, katerega užitek nekoherenten z našim, ni drugi multikulturalizma. Današnji liberalni multikulturalizem je torej izkustvo Drugega, ki je oropan svoje Drugosti.

3) Multikulturalizem izključuje politično – vsak je drugačen, moramo se naučiti živeti s tem – to je glavni ideološki imperativ (za ponazoritev glej risanko The Land Before Time – kjer dinozavri prepevajo skupaj kako nas ne sme skrbeti, da bi bili pojedeni, ker se za tistimi gromozanskimi zobmi skriva istež, s katerim nas vežejo isti strahovi in iste težave).

Načeloma bi določene razlike morale biti pripoznane in spoštovane. A – institucionalno gledano – identitetna politika

»requiers anintricate police apparatus (for identifying the group in question, for punishing of fenders against its rights… for providing the preferential treatment which should compansate for the wrong this group has suffered« (Ticklish Subject).

Identitetna politika tako deluje skozi serijo depolitiziranih potez, da bi locirala, ločevala in popravljala krivice. Sistematične težave so tako reformulirane v osebne težave. Multikulturalizem je tako dimenzija postpolitike vkolikor preprečuje univerzalizacijo določenih zahtev. Singularne pozicije namreč niso politične. Politične lahko postanejo, ko se razcepijo med lastno partikularnostjo in zmožnostjo stati za nekaj drugega – polititzirane so lahko v terminih razrednega boja.

Opirajoč se na Badiouja Žižek pravi, da poudarek na množici in raznolikosti samo maskira monotoni podton današnjega globalnega življenja.

Univerzalizacija – pot k politizaciji

Univerzalizacija je ključ za politizacijo – brez univerzalizacije preprosto ni politike. Za Žižka sta delitev in izključitev pomembna aspekta politike. Univerzalizacija namreč nikoli ne uide partikularnemu. Etična navezava na razliko kliče po vrednotenju mnoštva načinov postajanja namesto neizogibnega razdiralnega premika k univerzalnemu. Premik k univerzalnemu je ne samo nevaren in razdiralen, temveč tudi – nepotreben. Žižek trdi , da je univerzalno nujno že izključujoče in ta izključitev ustvari prostor za politizacijo.

Univerzalizacija izključuje svojo lastno utemeljitveno gesto – niz nepisanih, nepriznanih pravil in praks, ki so ultimativna podpora obstoječi oblasti. Demokracija lahko vključuje vse vrste različnih ljudi, ne more pa vključevati trenutek same tranzicije v demokracijo ali pa tiste, ki demokraciji nasprotujejo. Demokracija je nujno delna in ta delnost je pogoj za univerzalnost. Neko dejanje izključitve, neko utemeljitveno nasilje za emergenco univerzalnega okvirja je enostavno potrebno.

Tako je lahko ureditev liberalnih demokracij mogoče spodbijati s točke njihovih izključitev, obstoječi red je mogoče izzvati v imenu univerzalnosti. Univerzalno se pojavi, ko se partikularno razcepi v sebe in ko se razcepi nekaj, kar predstavlja ali pa, ko nastane reža, ki partikularnemu preprečuje dosečo lastno identiteto. Politizacija vključuje boj za odprtje nekaj več, boj za predstavitev tega elementa kot premeščenega, kot prelamljajočega drožbeno celost. Politizacija jetako univerzalizacija. Prava politika je trenutek, v katerem partikularna zahteva ni samo del pogajanj glede interesov, ampak cilja na nekaj več, ko začne delovati kot metaforična zgostitev globalne restrukturacije celotnega prostora. Vendar nič ni že samo po sebi politično – upor ali prestopek nista že po sebi politična. Uporno dejanje ali delovanje mora šele postati politično – ponovljeno mora biti v drugem vpisu, ki se nadhaja (dober primer je recimo dogodek z Roso Parks).

Današnji politični problem je globalni kapitalizem, ki deluje kot depolitiziran, postpolitični okvir vsemu, kar se zgodi – tako je vse, kar se zgodi samo odraz stanja stvari (vojna v Iraku, Afganistanu, orkan Katrina, Guantanamo, imigranti širom Evrope in Zda…).

Dejanje

V dejanju, ki bi pretreslo sociopolitični red je najti upanje. A problem je, da je danes le populistična desnica tista, ki kaže avtentično politično strast sprejemanja boja, ki priznava, da stati za pozicijo univerzalčnega še ne pomeni nuje zadovoljiti želje vseh po vrsti, ampak so pripravljeni uvesti razdelitev na Nas in Njih. Žižek bere krščanstvo v terminih travmatičnega dogodka, ki preoblikuje in zahteva od vernika zavzetje pozicije univerzalne Resnice.

A vendar – Žižek vztraja, da je Resnica radikalno subjektivna. Da je pozicija, ki jo govoreči zavzame:

Truth is characterized not by the inherent features of true propositions, but by the mere formal fact that these propositions were spoken from the position of Truth. Consequently, in an exact parallel to the fact that the subject is a pure messenger, an apostle of Truth, irrespective of his inherent properties,Truth itself is not a property of statements, but that which makes them true. Truth is like ready-made art: an urinoir is a work of art when it occupies the place of a work of art—no material property distinguishes Duchamp’s urinoir from the urinoir in a nearby public lavatory. (Parallax view)

A govoriti s pozicije Resnice pomeni tudi, da je samo govorno dejanje že na sebi distorzirano s paralaksno režo – s fundamentalnim družbenim antagonizmom.

Glede samega političnega dejanja imamo dve pomembni točki:

1)      dejanje je nekaj, kar se preprosto kar zgodi – torej ni intencionalno – je nekaj, kar je subjekt moral narediti, ker ni mogel drugače – enostavno zgodilo se je tako

2)      pravo politično dejanje intervenira s pozicije družbenega simptoma – dejanje je torej dejanje le glede na simbolično polje, kot intervencija vanj

Nasilje je pogosto tudi nujno povezano s političnim dejanjem. A za ponazoritev, kaj Žižek načeloma s tem misli, uporablja že omenjen primer Bartlebyja:

» the withdrawal expressed by “I would prefer not to” is not to be reduced to the attitude of “saying no to the Empire” but, first and foremost, to all the wealth of what I have called the rumspringa of resistance, all the forms of resisting which help the system to reproduce itself by ensuring our participation in it—today, “I would prefer not to” is not primarily “I would prefer not to participate in the market economy, in capitalist competition and profiteering,” but— much more problematically for some—“I would prefer not to give to charity to support a Black orphan in Africa, engage in the struggle to prevent oil-drilling in a wildlife swamp, send books to educate our liberal-feminist-spirited women in Afghanistan. . . .” A distance toward the direct hegemonic interpellation—“Involve yourself in market competition, be active and productive!”—is the very mode of operation of today’s ideology: today’s ideal subject says to himself: “I am well aware that the whole business of social competition and material success is just an empty game, that my true Self is elsewhere!” If anything, “I would prefer not to” expresses, rather, a refusal to play the “Western Buddhist” game of “social reality is just an illusory game.”. (Parallax view)

Taka splošna odvrnitev bi seveda svet vodila v katastrofo nezamišljivih razsežnost – pa vendarle – Bartlebyjeva politika niti ni kakršnakoli alternative obstoječi politiki, temveč je dejansko realizacija, popolna afirmacija sodobne politično-ekonomske slepe ulice.

Pred Paralakso, je Žižek v čakanju na dogodek predlagal druge alternative – recimo – ustreli samega sebe v nogo. Kar bi pomenilo, da se znebiš nečesa, kar ti je najbližje, najdragocenejše in se tako osvobodiš slepe ulice. Bartlebyjeva politika bi tako bila verzija levičarske politike strela v lastno nogo v sebi: aktivisti  bi se odrekli temu, kar jim je najdražje – svoji aktivnosti…itd.  Druga alternativa v čakanju na dogodek bi bila identifikacija s črko zakona nasproti njegovemu obscenemu minerju.

Skozi raznovrstne primere pa je Žižkova nit seveda vseskozi ista – zavrnite liberalnodemokratično politiko na celi črti – to bi bilo dejanje.

Zakon

Osnovanje zakona

Žižkovo pojmovanje zakona temelji na ponavljanju ideje, da je zakon razcepljen ali pa, da je paralaksna reža med javno črko zakona in njenim obscenim nadjazovskim dopolnilom.

Žižek trdi, da je vsaka zgodba o tem, kako je zakon nastal, zgodba o tem, kako zakon je. Osnovanje je vedno že retroaktivna postulacija glede na samo osnovanje zakona. Če razumemo zakon kot razcepljeno, potem lahko razumemo vsak poskus pripovedi o osnovanju zakon kot poskus imenovati, pripovedovati in prešiti režo cepitve. Da bi zakon bil zakon, mora zakoniti red prekriti zločin, na katerem je bil osnovan, vendar je tudi že zločin fantazmatska konstrukcija, katere funkcija je prekriti antagonizem reže zakonitega reda. Zgodbe o nasilni vzpostavitvi zakona so v resnici zgodbe o nasilju, ki kontinuirano omadežuje in vzdržuje zakoniti red. Prvotna gesta utajitve je tako premik od nasilja k zakonu.

Vendar to ni vse – Žižek da poudarek tudi na osvobajajoči vlogi zakona. Jedro iracionalnega nasilja vzdrži v zakonu, pa vendarle, nasilje ne omaje avtoritete zakona. In ravno v tem nasilju ali v presežnem Žižek najde pogoj za vero, ki subjekta naveže na zakon. Travmatičnemu jedru zakona ne moremo uiti, niti ne moremo brez njega.

S stališča starega zakona je osnovanje novega vedno že v temelju zločin. Staremu zakonu smo neposlušni, gremo preko, mimo njega. A za novi zakon je ta zločin samonegirajoč – izgine, ko se novi red vzpostavi. Paradoksalno novega zakona je v tem, da ima možnost zločin vzpostaviti za zakon – to je vedno že neke vrste perverzna skušnjava.

Krasen prikaz zvezanosti zločina in zakona v njegovi utemeljitvi je Freudov mit o rojstvu zakona v spisu Totem in tabu. Fredu se tu opira na Darwina, ko opiše primarno hordo – predhodnico civilizirane družbe -, ki ji načeluje nasilni oče, ki si lasti vse ženske v hordi. Bratje se frustrirani in v želji pomoči združijo za umor očeta. Ta nasilni umor je več kot samo umor – je resnična začasnost tistega pred. Predhodno zločinu je dostop bratov do moči in užitka kriminalno in izključena možnost. Z umorom očeta, pa ta dostop postane oznaka za zakon sam. Vendar zdaj zakon omogoča dostop tako, da ga omeji – nihče ne bo več imel neomejenega dostopa, kot ga je imel Oče.

Ta umor Praočeta (Uhrfather) lahko postavimo ob bok liberalni družbeni pogodbi. Pogodba je fantazija, ki prikrije brutalni nastop zakona. Izzid družbene pogodbe – svobodni in enaki individuumi – je predpostavljen kot predpogoj. Fantazija o racionalnem dogovoru prekrije nasilni prehod narave v kulturo.

Žižek da poudarek na Realnem utemeljitvenega nasilja. Kot pri Freudovem mitu ne gre za redukcijo na zgodovinski potek dogodkov; je Realno v smislu, da mora biti predpostavljeno, da bi zajelo predstavo obstoječega zakona. To je dogodek, ki ga enostavno moramo predpostaviti, da bi lahko razložili emergenco prostora za strukturo zakona. Pri zakonu tako enostavno ne gre le za arbitrarnost – ljudje morajo v zakon tudi verjeti, če naj sploh funkcionira. Fantazija neke prvotne pogodbe recimo da ljudem nekaj, v kar lahko verjamejo. Vera v zakon je torej tisto »nekaj več«, kar razloči zakon od nasilja.

Še en primer – Lockejeva Second Treatise – kjer ljudje skupaj osnujejo dogovor, ki naj avtorizira civilni zakon. Na zakon se obračajo kot na zagotovilo za varnost, za vzpostavitev tega, kar je v resnici že tam.

Žižek sam podaja svojo razlago, svoj mit, kako je lahko Realno nasilja, ki straši zakon, potlačeno. Njegova glavna zgodba o osmišljevanju  temelji na njegovem branju Kafkovega Procesa s Pascalovim dopolnilom. Pri Pascalu in Kafki se pojavlja ideja, da ljudje ne morejo sprejeti dejstva, da zakon zunaj samega sebe nima nobene avtoritete kot take, ne morejo sprejeti, da je zakon nujen ne da bi bil resničen. Iluzijo, ki žene ljudi, da verjamejo, d resnica prebiva v zakonu, lahko zapopademo kot mehanizem transferja, ki je ravno ta predpostavka Resnice, smisla za neumnim, travmatičnim, inkonsistentnim dejstvom Zakona. Razlogi zakaj naj bi verjeli so prepričljivi le za tiste, ki že verjamejo. Transfer je popolnoma zvezan z razumom – na tej točki pa Žižek sledi Heglu (via Fenomenologija duha):

»reason as lawgiver; reason as testing laws; the acceptance of law for the simple fact that it is law. Reason first directly posits laws qua universal ethical precepts ( “Everyone ought to speak the truth,” etc.); once it gains an insight into the contingent content and the possible conflictual nature of these laws (different ethical norms may impose on us mutually exclusive forms of behavior), it assumes a kind of reflective distance and limits itself to their testing, to assessing how they fit formal standards of universality and consistency; finally, Reason becomes aware of the empty, purely formal character of this procedure, of its incapacity to procure actual spiritual substance filled out with concrete, positive content. Reason is thus compelled to reconcile itself to the fact that it can neither posit nor reflect upon laws without presupposing our inveteratedness in some concrete, determinate ethical substance, in a law which is in force simply because it is law, i.e., because it is accepted as a constitutive part of our community’s historical tradition. We pass to history stricto sensu, to the succession of actual historical figures of Spirit, only on the basis of our accepting that we are embedded in some historically specified “spiritual substance.” “ (Tarrying With the Negative)

Poleg tega je vir naše navezanost tudi Realno nasilja. Naš vložek v zakon je libidinalen in avtoriteta zakon izvira iz tega vložka. Zakon je zakon, ker v njem uživamo.

Zakon torej vnese določeno stopnjo osvoboditve in odtujitve. Predstavlja rešitve za določene težave, čeprav hkrat producira vedno nove. Zakonnas osvobodi absolutne, arbitrarne zahteve Drugega. V Totem in tabuju bratje po umoru očeta niso več subjekti njegovega nasilnega, obscenega, monopoliziranega užitka. Niso umorili le njega, skupaj z njim so se rešili tudi podjarmljenosti, ki je temeljila na izjemi. Vladavina zakona ponotranji avtoriteto Očeta – simbolni zakon je ponotranjen, ta premik označenega pa psihoanaliza imenuje Ime-Očeta  – že Freud poudari, da je oče skozi svojo smrt postal  močnejši kot je to bil živ.

Osvobajajoči moment zakona je tako simptom kot tudi niz arbitrarnih, kaznujoči zahtev v nadjazovski obliki. Sprva je neka fantazija o vsemogočnosti Drugega – to je potlačitev nepotešljivosti želje, dejstva, da Drugi ni zmožen dati, kar si subjekt želi. Kot Hobbes pripozna, je želja sama vedno v gibanju, neprestana, nepotešljiva. Zakon je tako intervencija, :

»a way for the subject to avoid of the impasse constitutive of desire by transforming the inherent impossibility of its satisfaction into prohibition: as if desire would be possible to fullfil if it were not for the prohibition impeding its free reign« (For They Know Not What They Do).

Tako se subjekt izogne nemogočemu Realnemu lastne želje. Naša navezanost na zakon je simptom v tem, da je za nas način kako vzdržati našo željo v izogib soočenja z nemogočostjo izpolnitve. Kar nas torej osvobaja in hkrati muči in kaznuje sta dve strani istega razcepljenega zakona. Odtujitev tako pride kot cena za konstitutivno odtujitev. Moja svoboda in moja krivda sta neločljivi in medsebojno odvisni.

Razcepljeni zakon

Kot neintegrirani presežek nasilje daje zakonu obliko prepovedi, ki podaja zakon kot nekaj, čemur naj se pokorimo. Konstitutivno je zakon nesmiseln: pokoriti se mu moramo, ne zato, ker bi bil dober, pravičen, koristen, ampak zato, ker je zakon. Nadjaz nam zapoveduje, da zadovoljimo svoje nagone. Nadjaz zahteva pristanek na prepovedi, ki producirajo užitek. Ko ubogamo Nadjaz, ko se odrečemo lastni želji, Drugi znotraj nas uživa.

Poleg konstitutivnega nasilja je v zakonu tudi nasilje, ki vztraja kot manko. Žižek vidi dve vrsti manka: necelost in nekonsistentnost. Ne-celost je povezana z dejstvom, da zakon nikoli ne temelji na resnici – je samo nujen, potreben. Nadjaz je tisti, ki ta dva manka zapolni:

»Superego emerges where the Law – the public Law, the Law articulated in public discourse – fails; at this point of failure, the public Law is compelled to search for support in an illegal enjoyment.« (Metastases of Enjoment)

Ker je Zakon ne-cel, ga dopolni fantazmatsko – fantazija. Zakon sam ne more držati, vezati družbe skupaj. Nadjaz tako predstavlja nekakšen »duh skupnosti« v najčistejši obliki, ki uveljavlja najmočnejšo obliko pritiska na posameznika, da privoli v neko skupnostno identifikacijo. Kar v resnici veže skupnost je vedenje o tem, katere zakone se krši oz. za katere zakone je dovoljeno, morda celo pričakovano, da se kršijo. V tej smeri gre tudi njegovainterpretacija dogodkov v iraškem zaporu Abu Graib:

Abu Ghraib was not simply a case of American arrogance toward a Third World people: in being submitted to humiliating tortures, the Iraqi prisoners were in effect initiated into American culture, they got the taste of its obscene underside which forms the necessary supplement to the public values of personal dignity, democracy, and freedom. (Parallax View)

Via Lacanove razprave Kant avec Sade Žižek poudarja, da Sade napravi vidno to specifično, presežno pozicijo »izvrševalca« zakona. Perverzni Sadeov mučilec je brezčuten, njegov edini cilj iti daleč kot se le da, da bi videl, če je mogoče z dejanjem prekoračiti same zakone narave. Kantovski moralni zakon je podoben v tem, da vztraja onstran narave, v nekem drugem kraljestvu, ki je indiferentno do zakonov narave. V Sadeovem mučilcu lahko tako prepoznamo kantovega izvrševalca zakona. Kant namreč predstavlja moralni zakon kot zakon, ki si ga naloži posameznik sam. Posameznik je sam stvarnik in podložnik lastnega zakona. Kant sam nikjer ne pove v kakem odnosu naj bi bila subjekt in drugi – subjekt kot izvrševalec in subjekt kot naslovljenec. Sade tako umesti izvrševalca kot patološki objekt v Kantov subjekt kot njegovo nujno oporo. Nadjaz zapoveduje subjektu naj sledi zakonu. Je instrument ali objekt pripet na subjekt, ki je stvaritelj zakona.

Sade sicer ni celostna Kantova resnica. V resnici to sploh ni – je samo simptom resnice Kantove nezmožnosti prignati svoje lastne misli do konca. Če mislimo, da je Kant podal aparat, ki nam omogoča ugotoviti kaj naj bi dolžnost bila, potem ni razlike med zapovedmima »naredi svojo dolžnost« in »uživaj«. To pa zato, ker nam dolžnost lahko poda izgovor, ki nam omogoča, da se znebimo odgovornosti.

Tu se lahko želja sama sreča s kriterijem Kantovega etične dejanja. Delovati po lastnih željah zahteva predvsem pogumnost in odgovornost. Raje kot da bi sledil diktatu Nadjaza ali pa se zanašal na to, da lahko zapolnemo režo med univerzalnim zakonom in našim empiričnim mestom, naredimo sami sebe za objekt, delujmo brez zagotovljenega zatočišča v dolžnosti.

Nasilje zakona tako vztraja kot Nadjaz. Je kaznujoč in dovoljujoč, discipliniran in obscen, nam prigovarja naj naredimo, čeprav nas hkrati ovira. Je presežek in manko hkrati. Je enostavno tisto nasilno jedro, ki vztraja, ko je subjekt interpeliran.

Opirajoč se na Althusserjevo teorijo subjekta, Žižek trdi, da ideološko pripoznanje predhaja vmesni moment obskurne, nepredirne interpelacije brez identifikacije. To bi lahko razumeli kot odgovor na vprašanje kako subjekt prvazaprav sploh odgovori na ideološki poziv. Torej odgovor na vprašanje zakaj se subjekt podredi simboličnemu mandatu in prepozna samega sebe kot subjekt Oblasti. Čutimo se krive ne da bi vedeli zakaj, to pa ravno zato, ker ne vemo zakaj (in zaradi naših potlačenih nezavednih želja). Da bi ušli krivdi, se identificiramo kot subjekti zakona. Brez trpinčenja Nadjaza sploh ne bi bilo zakona in tudi ne bi bilo nobene motivacije za odziv na ideološki poziv in tako tudi interpelacije subjekta ne bi bilo.

Izhod iz začaranega kroga Nadjaza, ki zahteva užitek, zakona, ki oskrbi osvoboditve zahteve, a spet generira svoje grešna dopolnila, ki tako zameglijo vsakršno zmožnost vedeti kdaj naj bomo poslušni itd., je ljubezen.

Zakon+Ljubezen

Pri tem pa se Žižek (sledeč Badiouju) opira na branje svetega Pavla. Namestu Nadjaza kot objekt mediacije  med empiričnim subjektom in univerzalnim zakonom Žižek postavi objet petite a, jedro užitka, ki podpira in premešča subjekt. Na mesto užitka pri opravljanju dolžnosti, Žižek predlaga užitek skozi ljubezen. Namesto obscenega nadjazovskega dopolnila, skupnost vernikov s skupnimi ideali. Na mesto interpeliranega subjekta predlaga vitalnost zavezanega aktivista. Pavel je revolucionar, ki se zavezuje udejanjenju resnice. Svetega Pavla bere kot krščanstvu v nastajanju, kot izginjajočega posrednika med institucionaliziranim judovstvom in institucionaliziranim krščanstvom. Zanimivo mu je predvsem kako malo pozornosti posveča Kristusu kot živemu človeku. Kar je za Pavla pomembno je, da je Kristus umrl na križu in vstal od mrtvih,

»after confirming Jesus`s deth and resurrection, Paul goes on to his true Leninist buisness, that of organizing the new party called the Christian community.« (The Puppet and the Dwarf)

Vera ni samo privesek, ki uporabi zakon, medtem ko se mu v resnici ne zaveže. Ljubezen, ki jo zagovarja Pavel namreč vključuje aktivno delo in boj. Ukini nadjazovsko dopolnilo zakona, ki omejuje in determinira rabo zakona. Fantazme in privešeno nasilje so kriminalno zakona – kar nam sam zakon omogoči videti. Zakon se pojavlja za nas kot nekaj naloženo od zunaj do te mere, da se oprimemo na točko izjeme v prostoru preko zakona – torej same možnosti posebnega jedra ali dragocenega zaklada, ki se ga zakon ne more dotakniti. Šele ko se odrečemo temu zakladu se lahko zakon znebi svojega brutalnega, odtujujočega karakterja.

Pavlovski zakon vključuje popolno potopitev v zakon. Je drža nasproti zakon iz zakona samega, s položaja, ki ne nalaga nikakršnega zunaj, va katerega bi lahko subjekt nalagal fantazmatsko željo po izhodu. Samo popolno sprejetje svojega mesta znotraj zakona lahko omogoči upanje in spremembo znotraj zakona samega. Taka potopitev pomeni definiranje zakona, v nasprotju s poljem izjeme, kot  prostor ne-celega. To idejo Žižek razvije skozi branje 13 poglavja pisma Korinčanom (ki ga navaja tudi Lacan v Etiki psihoanalize):

LJUBEZEN

Ko bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa bi ne imel, sem postal brneč bron ali zveneče cimbale. In ko bi imel dar preroštva in ko bi poznal vse skrivnosti in imel vse spoznanje in ko bi imel vso vero, da bi gore prestavljal, ljubezni pa bi ne imel, nisem nič. In ko bi razdal vse svoje imetje, da bi nahranil lačne, in ko bi izročil svoje telo, da bi zgorel, ljubezni pa bi ne imel, mi nič ne koristi.

Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša,vse veruje, vse upa, vse prestane.

Ljubezen nikoli ne mine. Preroštva bodo prenehala, jeziki bodo umolknili, spoznanje bo prešlo,  kajti le delno spoznavamo in delno prerokujemo. Ko pa pride popolno, bo to, kar je delno, prenehalo. Ko sem bil otrok, sem govoril kakor otrok, mislil kakor otrok, sklepal kakor otrok. Ko pa sem postal mož, sem prenehal s tem, kar je otroškega. Zdaj gledamo z ogledalom, v uganki, takrat pa iz obličja v obličje. Zdaj spoznavam deloma, takrat pa bom spoznal, kakor sem bil spoznan.

Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen.

Ljubezen tu ni izjema glede na znanje, ampaj je točka v kateri je znanje samo ne-celo. Izpolnitev je možna le skozi popolno predanost zakonu, brez izjeme. Popolna predanost zakona pa spremeni subjektivno perspektivo napram zakonu, zakon se tako povrne v ne-celo. Zakon ne more biti dovršen. Popolna odtujitev zakonu transformira posameznikovo izkustvo zakona stran od brutalne, tuje sile, subjekt enostavno sprejme pogoje in se spravi k stvarem, ki so resnično pomembne. Zakon je del pogojev, v katerih sem. Je ne-cel, nepopoln, na razpolago za rabo in transformacije. Zakon tako lahko rabijo bojeviti kolektivi, ampak tak kolektiv ne bazira svoj dejanj v zakonu, ampak sam v sebi. Resnica ni skrita za zakonom v kakšnem ezoteričnem pomenu. Dober primer zgleda »držati se črke zakona« za današnjo rabo bi bil povezan s pravili dela. Delavci bi preprosto prenehali delati vse, kar je več od njihovih obveznosti, določenih v pogodbi.

Bartlebyjeve gesta zavrnitve  – »I would prefer not to« dovrši popolno premestitev ali destitucijo subjekta. Bartleby je skoraj nečloveški, v osnovi inertno, vztrajajoče, ravnodušno bitje, povrnjeno v ponoreli objekt. Taka politika je več od odpora. Ne zanaša se več na Gospodarja in formira dinamiko voljnosti, krivde in prestopka. Ta politika se odziva na paralaksno režo v zakonu s tem, da jo pušča odprto kot minimalno razliko med vrsto družbenih regulacij in praznino njihovih odsotnosti. Bartlebyjeva zavrnitev sprazni mesto Nadjaza in ostane prostor – reža.

Bistveno za delo ljubezni je, da najde pot, ki deluje znotraj zakona, medtem ko je prepoznanje nepopolnosti zakona priznanje svojega soseda, Drugega, kot Realno (kot travmatično Stvar in kot ranljivo bitje manka) ne pa kot imaginarno ali simbolično. Imaginarni sosed je tisti, ki zgleda podobno kot jaz in ga spoštujem zaradi te podobnosti, ki predstavlja Dobro, ki ga projeciram vanj. Simbolični sosed pa je abstraktni subjekt pravic. Moje spoštovanje je ultimativno spoštovanje zakona, moj občutek dolžnosti do zakona. Pavlovski pristop je – ljubi svojega soseda kot ljubiš sebe – ljubimo ga torej kot Realno. Ne poskušajmo jih spremeniti. Ne brskamo v njih za kakim bistvom. Ne naredimo Drugega za objekt skozi katerega bi uživali.

Žižek bere Pavlovovo zanašanje na izpolnitev zakona v terminih travmatičniga dogodka, ki trga zakon v njem samem; zakon vztraja, ampak brez interepelativne vloge. Ta travma združuje kolektiv, ki je zavezan v radikalnem projektu v predpisovanju lastne vere. Žižek v Pavlu odkrije politično sporočilo »prakticiranja utopije«. Praksa novega kolektiva se ne more zanašati na stare poti ali na predhodno normiranje ali celo fantazme, ki zakon minirajo. Njihova praksa je nov začetek, ki vznikne skozi prelom starega. Kot je to vidno pri Leninu in Pavlu je ta praksa nekje vmes – med starim in novim.

download

Después de los muchos intentos por repararlo y que provocaba continuos cortes de circulación por el cierre del túnel de entrada de Rivas Oeste, el conocido como “Pepelito”, obra faraónica de la anterior Legislatura, cuya inversión supuso más de un millón de euros, lleva desde hace bastantes meses sin iluminarse. Al final ha resultado una de las tantas obras municipales que han resultado un desastre estético que afea la imagen de Rivas y genera la opinión (y a su vez, el enfado) de los vecinos de que el erario municipal es gestionado al capricho de los componentes del Gobierno local IU-PCE-PSOE.

Pero, este comportamiento de señoritos de cortijo andaluz, lleva a la par el agradecer a las amistades los años dedicados por la causa. Desde algunas de las Mancomunidades de Covibar, nos han trasladado su queja del favoritismo en la adjudicación de obras públicas para otras mancomunidades presididas por personas con carnet de los partidos gobernantes. Entre otras obras sospechosas de haber recibido este privilegio, señalan las de accesibilidad a la Plaza Blas de Otero (expediente 20/09), perteneciente a la Mancomunidad de Covibar, que aunque ya haya municipalizado algunas de sus infraestructuras, otras como es el caso de la Plaza “de las ranas”, no ha sido cedido su terreno al Ayuntamiento y por tanto, se está destinando dinero público a zona privada.

Otras de las obras por las que numerosos vecinos han mostrado a Ciudadanos de Rivas (CDR) su inquietud, es por las derivadas a los cuatro aparcamientos subterráneos para residentes promocionados por la Empresa Municipal de la Vivienda, tres en Covibar y uno en la Partija.

Todos estamos de acuerdo en la necesidad de construir estas plazas de estacionamiento, debido a la escasez de espacios en superficie que conlleva a los residentes de estos barrios el aparcar sus vehículos en zonas no reservadas para ese uso o de la manera más inverosímil, eso sí Ciudadanos de Rivas (CDR) reitera de nuevo su desacuerdo ante el excesivo precio de las citadas plazas, ya que estamos hablando de 18.000 €, precio muy por encima de lo que marca el mercado en la ciudad.

Además la deficitaria información ha ocasionado enormes dudas a muchos vecinos de cómo se van a desarrollar los proyectos y si no se va a producir daños en sus viviendas durante el desarrollo de las obras. Al Grupo municipal de Ciudadanos de Rivas (CDR) no se le ha hecho entrega ni de los proyectos, ni de los plazos, ni de los informes técnicos de viabilidad y de impacto ambiental y la única información que nos consta es la publicada en la web de la EMV y del acta del Consejo de Administración de la EMV donde se tomó la decisión sobre la citada obra que resulta ser muy escueta. Por el hecho de no dejarnos pertenecer al Consejo de Administración de la EMV, el Gobierno local se escusa de que la empresa municipal no se siente obligada a entregar dicha información, ni tampoco a los vecinos. Sólo podemos confirmar que según los expedientes de urbanismo, los garajes no estarán ubicados dentro de las zonas privadas. De todas formas, deseamos que las obras se lleven a cabo de la manera más segura, para no copiar el caso acontecido en el municipio de Getafe, cuyo Ayuntamiento ha tenido que indemnizar con 244.000 euros a una empresa por no hacer un aparcamiento subterráneo debido a la oposición de los vecinos, que temían por la seguridad de sus viviendas.

Secretaría de Barrios

Pirma mano perskaityta distopija. Kažkas baisaus ir nepavydėtino. Kartu ir visai įmanoma.

George Orwell. 1984-ieji

Pribloškiantis totalitarizmas, galima sakyti, tiesiog tobulas. Niekuo negalima pasitikėti, meilė draudžiama, o mintys kontroliuojamos. Nustatytos gyvenimo taisyklės ir nuolatinis sekimas. Ne tiek daug žmogui belieka laisvės ir priimtinos tiesos…

Bet smegenų išplovimas padeda…

KARAS – TAI TAIKA

LAISVĖ – TAI VERGIJA

NEŽINOJIMAS – TAI JĖGA

Neapykanta! Karas! Partija! Didysis Brolis!

Meilės ministerija atsakinga už teisę ir įstatymus, Taikos ministerija atsakinga už karą, Pertekliaus ministerija atsakinga už ekonomiką. Naujakalbė. Didysis Brolis!

Stipri ir lengvai įtraukianti knyga. Neveltui sukinėjasi visų laikų geriausiųjų sarašuose.

Iš čia kilo ir Didysis Brolis, kuris asocijuojasi su nuolatiniu sekimu ar stebėjimu.

Esu namai rimų ir nerimų
Čia jie gyvena, čia jie miršta
Tarpusavyje juos maišau ir derinu
Nes kai nederinu – per tiršta

Per daug prisirenka ir stumdosi
Per garsiai kalba, liečia, vaikšto,
Kuris svarbesnis visad rungiasi
Tačiau, kas laimi, ir neaišku

Esu namai šimtams gyventojų
Ir vis kviečiu naujus užeiti
Tie be leidimo prisisteigia partijų
Matyt iš neturėjo ką veikti

Tad profilaktiškai kviečiu po vieną
Kad jie įrodytų esą naudingi
Jei neįrodo – tai žadu statyt prie sienos
Žadu mintyse, na, o išpildyt tingiu

2007 rugsėjis

Paprognozuosiu. Žiūrint į populiariausius partinius google raktažodžius Lietuvoje kyla įdomių minčių. Labiausiai internautus domina darbo ir taip vadinama prisikėlimo partija. Toks pavadinimas panaudotas nuo Jėzus prisikėlė, 100%, kad jautriems Lietuvos katalikams tiesiai į širdį nueitų. Valinskas gerai padirbėjo. Pasisekimas aiškus ir gerai matomas ne tik iš interneto bet ir skelbiamų partijų reitingų. Žinoma, nauja partija, todėl susidomėjimas toks didelis. Bet aš ne apie tai. Kodėl man kyla paralelės tarp Arūno Valinsko ir Italijos premjero Silvio Berlusconi? Retoriškai klausiu. Žinoma mąstai ne tie. Skirtumas įtariu proporcingas abiejų asmenybių aprašui iš Wikipedia. Ir kas galėtų paneigti, kad… tfu tfu tfu ateitis parodys.

Absurdiška tikrai ne tai, jog tai jau antras įrašas politikos tema, nors tai irgi nieko gero nežada, bet negaliu nesusilaikęs nuo komentaro.

Pirmadienį susitinku seną pažįstamą, važiuodami namo šnekučiuojamės apie gyvenimo veiklas ir panašius dalykus. Žmogus mat jaunasis politikas patapo, pagarba pradedant tokį sunkų žygdarbį. Jaunasis politikas pasakoja, jog įstojo į socialdemokratų partiją, važinėja po susirinkimus, bendrauja su tokiomis asmenybėmis kaip A. Paleckis. Po jo tokio komentaro nesusilaikiau ir išrėžiau visą savo kritišką nuomonę apie šį asmenį, o jis man atrėžė, jog tai labai protingas socialdemokratas iki pat šankų, puikus Vilniaus miesto partijos lyderis. Oh, dabar sėdžiu gerdamas kavą, atsiverčiu delfi ir užmatau: A.Paleckis metamas iš Socialdemokratų partijos . Kyla vienintelis klausimas: kas jaunasis žmogau tau taip praplovė smegenis? Funnny isn’t it?