Kar prijetno sem bil presenečen, ko sem te dni po vrnitvi s potovanja ponovno obudil od mrtvih svoj blog. Kljub dolgemu zatišju je bil obisk še vedno precejšen in konstanten. V desetih mesecih ustvarjanja sem tako očitno pridobil tudi nekaj deset rednih bralcev. Hvala.

Sledi nekaj utrinkov s potovanja po Španiji, Maroku in Portugalski skozi moj in Nadanov objektiv.

Pred nekaj dnevi sva se s prijateljem vračala z vandranja po Pirenejskem polotoku in Maroku. Po varnem pristanku na beneškem letališču Marco Polo se je med potnike vsula gruča italijanskih policistov s psom. Ta se je sprehajal med nami in nas ovohaval. Večina potnikov je mirno nadaljevala pot do tekočih trakov s prtljago, nekatere pa so policisti zadržali in odvedli v poseben predel, namenjen natančnemu pregledovanju ročne prtljage. Med njimi sva bila seveda tudi midva.

Situacija je bila že od vsega začetka rahlo komična. Cucek je ovohaval vsepovprek, stare, mlade, moške, ženske, črnce in belce, Slovence, Italijane, Špance in druge. Ko pa sem pogledal okrog sebe, je bila slika tistih, ki so jih zadržali poleg mene, nekoliko manj raznolika. Dva Slovenca, nekaj črncev ter nekaj Špancev temnejše polti in daljših las. V prostem prevodu bi lahko skrajšali v extracommunitari e Slavi. Policista sem povprašal, kaj se dogaja. Odvrnil mi je, da me je zaznal pes. Hm. Pes. Čudno naključje. Je pes res kaj zavohal ali so ga uporabili zgolj kot priročen izgovor, da so pregledali potnike po svoji presoji? Težko si namreč predstavljam, da so v berluscolandiji psi že tako dobro zdresirani, da zavohajo ravno Slovence in črnce.

Kakorkoli, policist mi je velel, naj izpraznim vse žepe, medtem pa si je zelo podrobno ogledal vsebino mojega nahrbtnika. Moja ironična pripomba, da je pes bržčas zavohal piškote, se mu ni zdela pretirano duhovita. Ob tem me je tudi izpraševal venomer iste stvari. Izgledalo je približno takole: “Imaš drogo?” “Ne.” “Ma, si siguren, da nimaš droge?” “Ja. Nimam popolnoma nič.” “Ma, si kadil?” “Ne.” “Si siguren, da nisi kadil?” “Ja.” “Glej, če si kadil, ni problem…” “Ne.” Nato je še malo brskal po nahrbtniku in nato nadaljeval s svojimi vprašanji. “Ma res nisi kadil?” “Ne.” “Imaš marihuano?” “Ne.” Ko je iz nahrbtnika vlekel moje umazane gate, sem si prvič v življenju želel, da bi bil inkontinenten, zlasti iz zadnjične odprtine.

Ujel sem tudi nekaj vprašanj, ki jih je policist poleg zastavljal Špancu na moji levi. “Kam greš?” “Na počitnice.” “Za koliko časa?” “Za pet dni.” “Imaš drogo?” “Ne.” “Zakaj boš rabil superge?” … in podobno.

Policist je podrobno pregledal celotno vsebino nahrbtnika, si malce ogledoval slike v mojem fotoaparatu, prelistal špansko-italijanski slovar, pretipal naramnice, ki bi lahko skrivale velike množine heroina, nato pa je vendarle potegnil na plano veliko odkritje. Cedevito. Ha! Pa ga imamo! Tule je gotovo vmešan heroin. Dovolil mi je, da pospravim stvari nazaj v nahrbtnik, Cedevito pa je nekam odnesel. Vrnil se je čez nekaj minut in mi dejal, da lahko grem.

Z vsem spoštovanjem do dela in vloge policistov, ampak: prvič, kdor se odloči, da se gre v Maroko zapohat, je najbrž toliko pameten, da robo porabi tam dol in je ne vlači po letalih. In drugič, če bi že na vsak način hotel prinesti nekaj droge domov, kateri norec bi jo dal v ročno prtljago, ki jo na letališčih neprestano zelo podrobno pregledujejo?!

Ni bilo prvič, da sem moral na letališču pokazati vsebino svojega nahrbtnika. Okej. Povsem običajno dejanje policijske kontrole. Druga zgodba pa je, da na očitni podlagi narodnostne in rasne diskriminacije zadržijo nekaj ljudi, se izgovarjajo, da jih je zavohal pes, in jih med pregledovanjem osebne prtljage v precej sumničavem stilu zaslišujejo kot kriminalce.

Majhna, prejkone zanikrna trgovinica na Raštelu v italijanski Gorici. Tipična italijanska drobnarijarnica iz osemdesetih let prejšnjega stoletja, kjer prodajajo skoraj vse. Hrano za ljudi in živali, pralne praške, najlonske nogavice, igrače. Prav v nekem zaprašenem kotu poleg pulta stoji nizka polička, na kateri so kovinski avtomobilčki. Fantič z drobno ročico zgrabi rdeč tovornjaček z rjavim kesonom. Trdno ga stiska k sebi, nese ga k mamici in jo pogleda z nedolžnimi, prosečimi očmi. Tega bom! In mamica ga preprosto mora kupiti. To je njegov prvi avtomobilček.

Tedaj sem imel manj kot dve leti in to je tudi moj najzgodnejši spomin. Tako živo se spominjam s kockami tlakovane ulice, utesnjene trgovine, police in tovornjačka, ki sem ga zgrabil in nesel mamici. Toliko lepih spominov se je že nanizalo od tedaj, a še vedno mi je najlepši tisti čisto prvi. Vselej, ko iz omare vzamem rdeči tovornjaček z rjavim kesonom, zalebdim meter visoko nad naslanjačem, sapa mi zastane in beseda zadrhti. Kakor trans, ki me odpelje skoraj štiriindvajset let nazaj.

******

Radoveden sem bil že kot otrok. Čisto od majhnega me je neznansko zanimalo vse, kar ima kolesa, pa naj bo z motorjem ali brez njega. Brati sem se naučil iz Avtomagazina in očetove Knjige o avtu, ki so jo moje nemirne otroške ročice popolnoma raztrgale in scufale. V svoji zbirki sem imel več sto modelčkov in že pri petih letih poznal tako rekoč vse avtomobile, ki so v tistem času vozili po cestah. Zanimivo, da je moj najljubši avto še danes isti, kot je bil tedaj, četudi je s cest že skorajda povsem izginil. Zame je od nekdaj pojem in noben novejši izdelek avtomobilske industrije tega prepričanja v meni ni omajal.

Od čisto zgodnjih let sem sončne dneve najraje preživljal na domačem dvorišču, kjer sem ure in ure delal kroge s kolesom in si postavljal različne ovire, ki sem se jim moral izogniti. Najprej sem vozil tricikel, nato Rogovega kekca, zatem pa otroški približek dirkalnega kolesa s pravo ukrivljeno balanco.

Na dirkalnem kolesu sem imel tudi števec. Tedaj računalnikov kolesa skoraj še ni bilo, obstajali pa so mehanski števci, čisto podobni avtomobilskim. Nekoč sem videl gospoda, ki je imel na svojem kolesu takšen števec, in sitnaril sem doma toliko časa, dokler mi ga niso kupili. Na števcu je bila maksimalna hitrost 60 kilometrov na uro. Nenehno me je grizlo, da bi jo bilo fino na neki način doseči, da preverim, ali števec sploh deluje, kot je treba. V bližini naše hiše je stalo že takrat blokovsko naselje; tam sem imel polno prijateljev in sem se s kolesom večkrat odpravil k njim. Od tega naselja je vodila strma in ravna asfaltirana pot nekaj sto metrov navkreber proti trgovini. Bil sem v drugem razredu osnovne šole, poznojesenski dan se je že prevešal v večer in na lepem sem se domislil: seveda, s trgovine se bom spustil k blokom in gotovo bo šlo 60! Blokovski otroci, ki so mi vsi po vrsti zavidali števec, so bili nad idejo kakopak navdušeni. Spustil sem se, sklonil glavo nizko k balanci in opazoval, kako je kazalec drsel mimo številk 20, 30, 45 in končno sem dosegel 60 kilometrov na uro! Začel sem zavirati, a so zavore otroškega kolesca prijemale le počasi. Na robu ceste je bilo nekaj peska, na njem je kolo spodneslo in padel sem. Prijatelji in nekateri starši, ki so prišli pogledat, kaj se dogaja, so pritekli na pomoč. A sem jo kar dobro odnesel, pravzaprav dramatično dobro, saj bi se mirno lahko ubil. Strgal sem si bundo (ki je bila sicer čisto nova), dobil udarec v koleno in se popraskal po bradi. 60 kilometrov na uro pa sem le dosegel! Ko je mama izvedela zgodbo, jo je skoraj kap.

******

Dirkalnemu kolesu je v četrtem razredu sledilo gorsko kolo scott, s katerim sem najprej v družbi staršev odkrival Goriško, že od šestega razreda dalje pa sem zanje postal prehiter in sem vozil večinoma sam; skoraj celo Primorsko sem dal skozi in tudi nekatere druge dele Slovenije, saj sem kolo vselej vštulil poleg, ko smo šli za nekaj dni k babici v Krško ali v toplice v Prekmurje. Čudoviti so bili tudi poletni tedni, ki smo jih preživeli v stričevem apartmaju v Bovcu. Mama se je vselej bala zame; za Mangartsko sedlo sem jo še nekako prepričal, da mi dovoli iti, za Vršič pa ni bilo govora. Ne, uno sem ti dovolila, za Vršič me pa ne sili. Tak promet je, da je res prenevarno. Nekaj časa sem premišljal, nato pa sem ji oznanil, da če je tako, grem pa le do Izvira Soče. Strinjala se je. No, naj bo. Seveda nisem šel le do izvira oče, temveč sem izlet podaljšal do Vršiča.

V tem obdobju sem največ kolesaril sam, le včasih je šel z menoj kak prijatelj. Kasneje, proti koncu srednje šole in na fakulteti, pa sem večkrat imel tudi družbo.

******

Ko sem hodil v tretji letnik gimnazije, je tata pripeljal domov starega črnega hibridnega trekinga z vrhunskimi komponentami, s katerim je njegov sodelavec prevozil pol Evrope, a se je namenil kupiti novo kolo. Kolo je bilo sicer staro, a v super stanju. Najbolj od vsega pa mi je bilo všeč, ker je imelo zgodovino. Takšno, da sem ga preprosto moral spoštovati že od samega začetka. Kolo je bilo grdo in vsi so se mu po malem smejali. Ma kaj s to rečjo se ti voziš okrog? Okvir je bil površno pobarvan in je imel za nameček čudno geometrijo. Meni pa je bil ta bicikel preprosto pisan na kožo. Vozil sem ga osem let vse do padca pred mesecem dni, pri katerem sem si nesrečno zlomil ključnico… Primorsko in Slovenijo sem prevozil po dolgem in počez, z njim sem splezal na strahovite italijanske prelaze, pregonil več večdnevnih popotovanj in lanskoletno pravljično dvodnevno pomladno samotarjenje na slovenski obali, ko je morje odplakovalo eno neuspešno zvezo in skoraj hkrati naplavljalo drugo … bilo je moj sopotnik, dom in življenje v enem.

******

Že od nekdaj sem nestrpno odšteval leta, mesece, tedne in dneve, preden sem dopolnil osemnajst let! Od same neučakanosti sem že pol leta pred rojstnim dnevom začel voziti v avtošoli. To je koristilo edino njim, ker so mi mastno nabijali ure, preden sem bil sploh dovolj star, da sem lahko pristopil k izpitu. Ko sem dobil rožnato knjižico, sem bil tako ponosen, da bi skoraj počil. Mama me je komaj prepričala, da si nisem že drugi dan kupil takšne stare škatle, kakršno sem si želel v otroštvu, a je bil njen namen dosežen le delno: stari tata je namreč ravno takrat kupil nov avto, meni pa je podaril staro lado samaro. Starša sta bila proti, češ da avta ne rabim, midva s starim tatom pa sva trmarila toliko časa, da sem avto lahko obdržal. Po opravljenem izpitu me je na dvorišču tako že čakal tudi avto.

Kljub temu da se je lada neprestano kvarila in bila pri mehaniku skoraj vsak mesec, sem jo imel rad in se nanjo močno navezal. Nenehno sem jo čistil in je bila vselej kot iz škatlice. Nekoč je tebi nič meni nič zagorela, ker je pri črpalki začel puščati bencin. Škode je bilo kar precej in namesto da bi ruski voz odpeljal na odpad, sem ga dal v popravilo in zanj plačal več, kot je bil avto vreden. Nenehne okvare pa so imele tudi svojo svetlo plat: ogromno sem se naučil o motoroznanstvu in se tudi sam izvežbal v manjših popravilih. Če bi za vsako figo šel k mehaniku, bi bil gotovo vsak teden tam. Po treh letih je začel močno nagajati vžig in napake na elektriki so postale nerešljiv problem tudi za mehanike; nekoč sem v vlažnem vremenu sam nekaj drocal po napeljavi in me je streslo tako, da sem zletel tri metre v zrak in le gumijastim podplatom na novih supergah, ki so tvorili silovit upor, sem se imel zahvaliti, da ni tok stekel skozme in me brez lade poslal v boljše življenje. Tedaj sem jo zasovražil in tudi mama je zahtevala, da mora avto nemudoma od hiše. Tako je tudi bilo.

******

Prav tedaj pa je znanec menjal avto; svojega že 14 let starega peugeota 309 je sklenil končno nadomestiti z nečim novejšim. Tisti avto sem pogosto videval in bil mi je od vedno prečudovito lep. Črne barve, vselej čist, negovan in s prelepimi litimi platišči ali po primorsko diški. Ko sem izvedel, da ga prodaja, sem se odločil v istem trenutku, da bo ta avto moj! Prodal mi ga je za smešno nizko ceno in vanj sem se na mah zaljubil. Najbolj od vsega mi je bilo všeč, da je imel avto zgodovino. Na števcu je bilo spoštljivih 270.000 kilometrov, gospod pa je službeno z njim potoval po celi Evropi! Uau!

Seveda je bil v primerjavi z lado prava vesoljska ladja. Hrup v notranjosti je bil nekajkrat manjši, sedeži so bili udobni, vožnja pa prijetnejša in varnejša. V avtu je bilo moč poslušati tudi glasbo, česar se v ladi pri hitrostih nad 100 kilometrov na uro zaradi neznosnega trušča ni dalo. Vžgal je vselej v prvem poskusu, ni imel nemogočega čoka, imel je celo centralno zaklepanje in šipe na elektriko! Kakšen luksuz!

Avtu sem dal ime. Pežojček. Šele z njim sem spoznal, kaj je pravi roadtrip. Z njim sem v vselej odlični družbi kolegic in kolegov prečesal dobršen del Balkana, z njim pa smo se odpravili tudi v Dolomite, na Korziko in celo na skrajni jug Italije, na Sicilijo. To potovanje je bilu tudi najbolj legendarno. Redkim se je zdelo možno, da bomo s to staro kanto prišli tja in nazaj. Tudi prepotentni Ljubljančan z beemvejem, ki smo ga srečali v bližini Palerma, je bil naravnost šokiran. A s temle ste dol pršli? A dej nehi! A vendar smo uspeli! Prevozili smo celotno Italijo, vključno s kaotičnima Neapljem in Palermom ter na lastni koži izkusili temperament voznikov z juga. Enkrat smo vmes sicer obtičali v pesku, ker sem nespretno parkiral na neki plaži pri Sirakuzi, vendar nas je lokalni gostilničar s svojim tovornjakom uspešno izvlekel, enkrat pa se je pežojček tudi pokvaril; spustila je namreč ena od hladilnih cevi, a mi jo je uspelo za silo zalepiti, nato pa jo je lokalni mehanik popravil za 10 evrov. Eh ja, to so bili časi.

Pežojčka sem imel komaj dobro leto, pa sem z njim doživel toliko nepozabnega. A ni mu bilo usojeno dolgo življenje; nekega oktobrskega popoldneva leta 2005 me je na križišču v središču Kopra namreč spregledal voznik audija, ki mi je z neprednostne ceste presekal pot. Trčila sva. Nikomur od potnikov ni bilo hujšega, Pežojček pa je svojo pot v tem križišču končal. Odšel je na vrhuncu slave. Rad sem ga imel; tudi on je bil moje življenje na kolesih.

******

Treba si je bilo omisliti novo vozilo. Izgube Pežojčka nisem in nisem mogel preboleti in preprosto mi noben avto ni bil več všeč. Želel sem si, da bi bil tudi ta avto nekaj več kot le prevozno sredstvo, da bi ga imel rad, z veseljem sedel vanj in da bi mi prinesel vsaj toliko lepega življenja na kolesih kot Pežojček. Avtomobili, ki so prišli v ožji izbor, so doma povzročili pravi vihar. Ma kaj si nor, to staro ladjo z dva taužnt kubiki, pa kolk to kuri, pa kje boš dobil rezervne dele, kupi nekaj majhnega in racionalnega! Ob teh besedah sem se seveda namrdnil, naposled pa sva s tatom sklenila kompromis. Kmalu sem šel v Slovenj Gradec iskat hyundai lantro.

Še vedno jo vozim, a je nikoli nisem mogel prav vzljubiti. Avto je sicer čisto v redu in prijeten za vožnjo, pa tudi pretirano grd ni, vendar je preprosto preveč običajen in korejsko brezoseben, da bi lahko v njem našel nekaj več. Obema s tatom je bilo za kompromis kasneje žal. Oba sva spoznala, da mora biti meni avto preprosto všeč in da ni dovolj, da je zgolj v redu.

******

Na vsa svoja prevozna sredstva sem vselej skrbno pazil, jih negoval in jih jemal kot del svojega jaza. Prav posebno mesto pa med njimi vendarle zasedata peugeot 309 in črno kolo. In ko sem poškodovano kolo te dni odvlekel do mehanika, mi je povedal, da okvira ni moč več zadovoljivo naravnati. Moral sem naročiti novega. Prav boleče slovo od dolgoletnega sopotnika me je spodbudilo k temu, da ubesedim svoje življenje skozi štiri- in dvokolesne prijatelje.

Hvala vam za vse.

Ste vedeli, da na Krasu živijo lame? Posnetek je izpred Stjenkove koče na Trstelju, kamor je lama s svojim gospodarjem v nedeljo prišla na sprehod!

V novo leto 2008 sem stopil na Markovem trgu v Benetkah, kamor smo se iz Gorice odpeljali kar z vlakom. Obljube organizatorjev o prečudovitem programu se niso ravno uresničile, saj ni bil ta nič posebnega, polnočni ognjemet pa je bil podpovprečen. Kljub temu je bilo super; že tako lepim Benetkam daje novoletna noč prav poseben čar. Na trg se zgrinjajo množice mladih in manj mladih z vsega sveta, ki se po polnočnem odštevanju začno počasi redčiti; premožnejši in mehkužnejši se odpravijo do svojih pregrešno dragih prenočišč, drugi – zlasti mladi – pa se peš ali z vaporettom usmerijo proti železniški postaji, kjer na mrzlih tleh čakajo prvi jutranji vlak. Tudi mi smo bili kajpak med slednjimi; ni bilo posebej udobno in prijetno, vendar to preprosto spada zraven. Res ne pomnim, kdaj sem bil 1. januarja nazadnje spočit in v top formi.

… zadovoljna druščina tik pred polnočjo …

… in srečno 2008 vsem, ki spremljate moj blog! Imejte se radi!

Mexico City – prosti trg z zdravili ter sodoben javni prevoz na glavnem trgu

Na zabavi skupaj z mehiškimi študenti

Moja družina in gostitelj Luis

Na delu v bolnišnici

Zacatecas

Guadalajara

Azteške piramide

Pristna Mehičana