Res lepo bi bilo vedeti, zakaj sem zadnje dni tako nervozna. Mar mi ve kdo pomagati? Na živce grem sebi in še tričetrt ljudi okoli sebe. Biti brez volje, brez navdiha, in kljub temu čutiti neznosno željo po tem, da bi bila koristna … popolna kombinacija za živčni zlom.

Pa za povečanje poznojesenske depresije (tole sem napisala 4 leta nazaj, pa mi je še vedno zelo pri srcu)

Bolečina … slabost, ki

prevzame vse telo.

Vsak dih je muka.

Ne dihaj, bolje ti bo!

Ne čuti, poskusi.

Saj je vseeno,

če prideš do konca

tukaj, zdaj.

Down the road …

Itak boš prišel tja.

Nekoč, nekdaj.

V*

Kas tu, mano mielas
Man esi?
Esi laukimas saldus
Pavasario,
Esi ramybė vakaro
Ateinančio.

Esi man saulė
Auksinė,
Bučiuojanti mane.

Esi man aleksyras
Gyvybės.

Esi man viskas.

Sa svetle strane oluje pali smo na sve ulice
i svaki sekund stvarnosti nas okuje.
Sistem je ono najgore i protiv njega sam zauvek,
a ti ne zaboravi ko si i na kojoj si strani.
Ti, pokaži mi, zaboravi, opasnosti.
Kad me svetlo pogodi, polako, polako prilazim.

Dok oblećemo grad, kažem da se ne bojiš
jer Anđeli skupljaju vojsku.
I pusti da senke prođu i da nas greju krila do ujutru,
jer kad dođe novi dan postajem nemiran.
I radim šta znam i nikoga ne pitam.
Ti, pokaži mi, i zamisli, i ne brini.
Vreme naše svetlosti polako, polako dolazi.

Jer ja te volim i ja ti pričam da možeš sve.
U svakom gradu, u svakom životu ti šapućem.
I ja svuda polako prolazim i samo duhovi me čuju.
I ja te nosim tamo gde strahovi umiru.
Ti, pokaži mi, pokaži mi, pokaži mi,
kad se nebo otvori, polako, polako iznad svih.

http://www.youtube.com/watch?v=uZpDdcKwGfM

MOJA DUŠA

Moja duša je cvet razkošen
v samoti rastoč,
od tihih bolesti
vsak list je orošen,
to zvezde vedo,
luna in noč.

Moja duša je kelih razpet,
v pričakovanja trepetu,
mimo gre naglo mladosti polet,
samotno,
tegobno je cvetu.

Dora Gruden

PESEM OSAMLJENIH

Vse dni smo ujeti v težka molčanja.
Ne slišimo dragih več ust šepetanja.
O, mrtvi čas!
In naš obraz
medleči plamenček je sveče,
jokaje se v sebi taleče.

In bijemo z boljo se grenkih spoznanj,
mrak je krog nas, mi se pogrezamo vanj.
A nismo slabiči!
Premraženi ptiči smo,
ptiči nasilno pregnani iz gnezd.
Naš zajtrk je žalost, večerja bolest.

Ne slišimo več dragih ust šepetanja
in naš obraz
medleči plamenček je sveče,
jokaje se v sebi taleče.

Vse dni smo ujeti v težka molčanja.
O, mrtvi čas!

Ada Škerl

Ja sam gazio u krvi do kolena,
i nemam više snova.
Sestra mi se prodala
i majci su mi posekli sede kose.
I ja u ovom mutnom moru bluda i kala
ne tražim plena:
Oh, ja sam željan zraka! I mleka!
I bele jutarnje rose!

Ja sam se smejao u krvi do kolena,
i nisam pitao: zašto?
Brata sam zvao dušmanom kletim,
i kliktao sam kad se u mraku napred hrli,
i onda leti kvragu i bog, i čovek, i rov!
A danas mirno gledam kako mi željenu ženu
gubavi bakalin grli,
i kako mi s glave raznosi krov; -
i nemam volje – il’ nemam snage – da mu se svetim.

Ja sam do juče pokorno sagib’o glavu
i besno sam ljubio sram.
I do juče nisam znao sudbinu svoju pravu -
ali je danas znam!

Oh, ta ja sam Čovek! Čovek!
Nije mi žao što sam gazio u krvi do kolena
i preživeo crvene godine Klanja,
radi ovog svetog Saznanja
što mi je donelo propast.
I ja ne tražim plena:
oh, dajte meni samo još šaku zraka
i malo bele, jutarnje rose -
ostalo vam na čast!

NORO SRCE

Želim si dneva.
Ko ga sonce prinese na plečih,
si želim njegovega trajanja.
Ko raste,
si želim, da ne bi minil.

Potem je en sam žareč dan,
kot hlebec presnega kruha v peči.
Moje oči so slepe od svetlobe,
koža zgubana od vročine.
Srce je zvrhano sreče.

To noro srce.

Neža Maurer

KOT KAMEN

Vse, skoraj vse mi lahko rečeš …
Besede gredo preko mene
kot voda čez kamen.
Vse, skoraj vse si lahko misliš o meni.
Misli pridejo in minejo,
kot veter, ki oplazi kamnito čer.

A če me ljubiš,
joj, če me ljubiš …
Še kamen se v toplem soncu
ogreje …

Neža Maurer

vlečem vlečeš rjuho vetra

vase vame stokam stokaš

stokrat že se je skalilo

padem padeš skačemo

vsi skupaj med zidovi

zunaj

vlečem vlečeš me te koža

slači bolj kot ne razparan

usnje ustrojimo znova

si izdelamo

izdelano

te škornje

hodiva

hodimo

daj uhodiva

sposojene organe

rane si sosedje zdimo pod

sosledje vleče vlečem grobo

strganine rjuhe vetra tkiva organi

funkcionirajo primerno koncu

hočem hočeš traja terja zven

v harfo vpetih kit igrajo sence

glumiš glivo glumim jaz sam

sebe parceliram se prodajam

skozi govor videz tržim nične

fičnike bližine sedajo na zid

pri stari znani izgubljeni stvari

ki je reč v rokah spomina

gledamo že hočeš nočeš jočem

hočem strganine rjuhe vetra zunaj

vlečem vlečeš me te koža noče

nočejo nas srečevati srečne zunaj

med zidovi luščijo se površine

do globine tvoje puške streljaj

nase ciljaj vame hočem nočem

smo brez smisla obrnili se vstran

sestradani bližine si miniramo

podplate božamo se siti hočeš

nočeš nočem tega usranega

zvenenja harfe ne pogruntam

gledajo glej gledajo jih jaz

opaža tebe prime za roko in

gresta sedeta ležita spita budna

sanjata se ne zvenita harmonija

iluzija sleče kožo je krvava

ni mesnata je še grob organ

vseh skupaj tukaj med zidovi

vem ko čutim drugo drugosti

veš vem ne vemo sebi mečemo

zavajujoče strganine raztelešen

vlečem vlečeš rjuhe vetra

M.G.

Rapsodija po kocbekizmu

tava

med knjižnimi policami, skače na glavo iz

ene v drugo odprto knjigo, z nekaterih samo pobriše prah

in strmi nato še dolgo v platnice kakor da bi sploh

bil kjerkoli… v čudnih, nostalgičnih, groznih sanjah spleza

po vrvi skoz okno, se uleže pod japonsko bukvo,

in zdaj ne more več naprej. in bere litanije, sebi,

v sebe, izven v meni, tebi, nam vsem, predvsem otrokom.

otrok mu jih, tako nepremično ležeč, premešane nazaj

in mavrične prelije dialektično v hudo jamo.

tako v sebi sreča Noeta, a sred puščave sede

ta na kamen, okoli sebe s palico zakolobari ris

in se zazreta gor, v starega moža, glej, pod japonskimi

bukvami zleknjen v travo. povečevalno steklo misal

prebira, na hrbtu ga nosi mravljinčasta faraonka.

gledata, dokler se starec zehajoče ne pretegne, kot

ujame pravi in izgubil jo je, novo rano zadal,

žerjavico dveh mož, kot najlepši vulkan se mu razcveti

na prsih, iz katerih mu bruhne konj brez jezdeca, za njim

iz ila sestavljene živali, katerim se iz zemlje

vzdigne star zvon, jih pokrije. veča, se veča, postane

gora, mati gora. zdaj lahko zvoni praglasno, da se še

naglušni starec pod gladino prašne platnice zdrzne in

našpiči ušesa. morda je čas, si misli, da lahko končno navijem

vse stenske ure in odidem skozi prijateljico steno v zunaj brez

zunaj;. morda je čas; glava omahne, pade pod streli zasede, ne

bo več dal miru, ne bo več zatisnil steklovine oči, postale so

kvadrasto telo. kot spomenik spomeniku se postavijo na sredo

ulice in vozniki bodo preklinjali. niso namreč zaželjene

slepe kvadraste oči,

preveč si napisal,

podaril veliko.

vsem  se dogaja brezčasje, ja, kdaj pa kdaj pozabiš katerega

smo in tako dalje, pa spet… včasih se vonja človeško

kadilo, pa naj bo kres, naj bo plamen v kaminu, naj

dišeče palčke bodo iz sarikota, naj se ugašajo

sveče neprestano, naj skupaj

odprta okna, si mahamo,

da bi se razkadili… zimski

smog v Ljubljani – ni to ena

sama ljubezen – prepletenosti

človeškega kadila – no, pa se zgodi, da te zanese, včasih srečaš

ulico ena na ena. največkrat podobne niso zoprniku, ne,

čarovniki se tudi skrivajo, neznanke kukajo izpod pokrovov

kanalizacijskih rovov. lovske priročnike so že zdavnaj nehali

tiskati, izidejo samo še ponatisi. tisti, ki verjamejo, sprijaznjeni so,

neverujoči smo se med drugim angažirali za specializacijo spomina.

k besedi, izrekom oziroma k zaklinjanju, ampak jaz ničesar ne zaklinjam,

je rekel, ker moje zaklinjanje velja vsemu. – vedno je čas za novo pesem,

prepeva rondo igrivosti, zato sem počakal za volanom. šel je mimo, ne da bi

me opazil. gledal je, zvezdnato nebo, rahlo kimal z glavo, se sam pri sebi večkrat

nasmehnil, izrekel kak novoskovan verz in vsaketoliko pogledal naokoli, če je

sam, slutil ni, ko sem pohodil plin – noč, prevozila je noč; vkovan si

ostal v tisti statični zebri, črno na belem. in hodili so potlej čezte besni

avtomati, celo pleme, dragec in ne tisto tetovirano. opazoval sem se,

kakšno nežno nasilje… kajti postavljeni kriteriji so visoki,

visočanstvo, blagorodna ničnost, vsemogočni ekran. dal si mi

živalski vrt in to znam ceniti… se spomnim kako bo, ko nekoč

s tebe obrišem prah, se te dotaknem s prstom in vstopim vate -

fantazijska žmohtnarija. nikdar suha penetracija. na glavo

skakal bom v mračnih trenutkih s stolpnic in vedno

si prišel nasproti kot asfaltna zebra. nikomur

nimam v kontekstu zgodovine kaj očitati -

tudi jaz bi se znova napačno odločil.

problem je le to, kar je ves čas drvelo

mimo vseh

bilo ni podarjeno, izsiljeno, izsilovano, nepričakovano, nekako iztrgano

iz večnosti, nekako v večnost napoteno, fenomenalno, kontinuirano enkratno,

brezsmiselno naravnano, potem pa se je v vrenju elementarne prvinskosti

nični prst v puščavski pesek, ilovico, humus, lavo, sneg, kamen, lapor,

granit, blato zapisal kot prva zapoved geneze jezika: Iz naključja spojen

boš stremel k neulovljivi drugosti identitete. Ne. ne. ne.

čez okno zagledam spuščajočo se vrv, hip zatem starca, ki pripleza mimo.

odpro se vrata, jaz, na postelji ležeč, uzrem spet starca. steče mimo in se

spusti po vrvi navzdol.stopim k oknu – tisti navzgor je že v mrak odtisnjena

čebela, spodaj pod japonsko bukvo leži starec, kraj njega se na gugalnici ziba otrok;

bu! – v krošnji bukve izven zamaha roke sedi starec in se pretvarja, da je deček; ne,

nikdar več ne stopim na to zemljo, ker ne vem kdaj in kako sem se zaplezal. zato,

poudarjam, se bom držal kazenskega zakonika, etičnih kodeksov, nepisanih in

prepisanih pravil, bontona, večnih zakonov stvarnosti, nesprijaznjenosti z

umrljivostjo, breztežnostnega prostora v težkih situacijah, desetih

prepovedi, lastne nevestno zveste vesti, načel prijateljstva

in pozabil bom na intuicijo, ki me je nesramnica lebdeče

razpololjivega držala med-tem vsega naštetega.

gledava se in pravim, krivde kar od nikoder, ja, skrivnostna so človeška pota.

ena tistih slepih živali sem… ampak poglej, če hočem, ne morem pasti;

stopim na okensko polico. gledal me je z obrito grozo v zrklih, ves

zunaj snovnega. iz žepa sem potegnil robec, ga vrgel v zrak

in skočil nanj… zelo očitno je hipoma sprašil ves interes,

obrnil se je stran in vrgel roki okoli kolen;

videl je že preveč čarovnikov.

zato se sklonim, izmaknem

robec s pod nog, primem za vrv, se spustim. zakolnem:

jebem ti neučljivo snov. klasika. skoraj pohodim starca

v travi, oplazim otroka. sleherni namig dneva pretepe

kmeta na šahovskem polju odločanja, zato se kdaj

odločim verjeti v horokop. res pa je, da si moraš

spoštovanje besede zaslužiti.in tuja sreča je,

praviš, v brezimnosti, domača pa v zgovornosti, ta pa se rada

skrega za prazen nič. večkrat sem razmišljal, kdaj se kretnja

spremeni v kretena, evo, mislim, da je to eden teh momentov.

pa se odrinem v šprint. ni ga čez zdravo rekreacijo, prokreacijo v gibanju.

mimo zidu – v glavi se odvija virtualni interaktivni muzej; tečem mimo

grafita: povej mi x y (z) in ti povem kdo si. beseda vse dobiva pomen

z vsakokratno rabo; recimo, ko rečem, vse vam bom povedal in sem

zgovorno tiho, na koncu pa pretresljivo rignem. napete mišice naelektreno

drgnejo ob kosti, pot zaliva pazduhe, jajca so premečkana od intenzivnega

drgnjenja in suvanja. pogled fokusiran v razpršeno vseenost. z rokama ko

robot izmenično šilim zrak pred sabo. pozabljam na trojno konstelacijo

jaz – vsevedni videz, sem se olupil in kot beseda meso postal. Ker,

danes ne tečemo pred puškami in bogovi, ampak trimčkamo med

parkiranimi avtomobili, drugič po gozdnih stezah nekaj sto

metrov stran, ali pa takole, kar skozi domišljijo,

s kako buklico za navdih pod pazduho.

…

kaj se zbira v ta sem, ki se krči bolj kot razteza, ki se krči v eno samo točko in smer, izhaja pa iz razpršenosti, iz silnic tudi, takih s stihjskimi očmi, v temi, s pokljanjem, zavit sem v šume, prebada me tišina s svojimi neumestnimi kopji, da se zrastem s fižolovko tega čudnega krčenja. če zaprem oči in usta, ne zmorem več daleč ali globlje, obsojen sem na osramočenost in bolečino… prekopan s krivdo, ki je pozunanjena kot šibkost, nevztrajnost, nemoč, zvijačna določenost, prekopan s tem, kar je na razpolago; ali razpolagam z bolečino, z ljubeznijo, s srečo, z radostjo, otopelostjo, s stičnostjo, z dotiki, s čimerkoli kakor s sabo znotraj zaokrožene obsojenosti, se zdi, se zdi… da so odprta vsa vrata. in recimo da se zdaj usedeš nasproti in vprašaš: zakaj se bojiš sebe; zakaj se bojiš vonja po ženski? morda ne veš kaj ti je bilo podarjeno in kaj bi si moral vzeti? ali ne veš kako zelo ostajaš neizrekljiv v čistosti, rajanju in zapečateni ranjenosti? ti moraš grabiti, moraš použivati meso drugega, ti si nejasen le, ko se skrivaš, takrat si neoglat in ti moraš biti oglat.odsotnost te naredi očarljivega, zato moraš begati v vse smeri in moraš zavzemati prostor naključno in vedno drugje – preveč si stalen, da bi ti lahko nestalnost škodila, osvobajajoče drzna pička – evo. in pozabi tudi na vse to, ker veš včasih le nekaj o skrivaj izkopani zemlji iz stopinj ljubljene, rodovitne so poti skrivnega oboževanja, vsak ima svoje malike in vsak jih tudi sproti žaga in sadi nove. zvonov smo se navadili, jim ne znamo več prisluhniti; zjutraj te zbuja mobitel, spat greš, ko se naveličaš bedeti, izmojstriš se lahko v vseh podrobnostih med tem, in če postajaš slučajno mojster nespečnosti, boš pač goltal tablete kot jih vedno, ko se telo pokvari… nikoli se ne bomo naučili oditi, ker smo trajno poškodovani, okvare brez popravila, so bolezni in so zdravila, a pekel ni prostor, pekel je čas, je rekel Pincus. vem nekaj o večglasnosti, včasih, samoogovarjajoč se, da je vsak pisan na svoj način pofočkamo kot priponko na karsejimzdi in nikdar ne zmoremo uživati v pozitivni diskriminaciji in politični nekorektnosti, v kalejdoskopu trčenosti svetov. sanjski svetovi so še kako resnični.

nekje, recimo za prvim vogalom v brezoglatem svetu.

ga prav pokroviteljsko rišem, kako avtosugestivno

nagovarja misleč, da poslušajo, da so kulturni konflikti

posledica pretirane bližine – vse je bojda stisnjeno v eno

klinčevo vasico, zato  ni čudno če preklinjaš Arabca, ker

ti stopi na nogo, čeprav je Kitajec, no ali pa če si v tej

slepi gneči, ja, ne da bi vedel, stopiš z levo nogo na

desno in pri tem razlagaš svojemu štrclju, kako

da desna roka niti ne sme vedeti, kaj počne leva.

In potem si moraš pohoditi še z desno levo nogo,

da je paradoks o želvah, ki stojijo ena na drugi,

lahko enak kurječrevesni neskončnosti, ki za

povrh še vpije, da je preprostost in jedrnatost

skrajno lepa in ugajajoča,

ampak meni v resnici ne pomeni pol klinca.

preprosto in jedrnato življenje je morda postalo

kultno, a se najdejo, ki bi raje živeli dolgo in

zateženo…

slava jim.

v

ljubezeni do

neuničljive snovi,

za prihodnje rodove

tu so novi  velikani.

slava jim.

a  neuničljiva snov

ne ljubi nas.

mi smo njena vozila,

vsak po svoje plača

najem

vsak je terjan po svoje

priskrbeti gorivo.

in to je to.

Slava ji,

ki ne potrebuje slave,

ne nas.

Prispe.

Bajeda

Vedno

Na Isto

mesto.

Tava

Slava,

Čemu že?

M.G.

ČE BI VEDELA

Če bi vedela,
da ne bom pozabila,
bi jutru ne dovolila vstati,
bi snegu ne pustila kopneti,
ne soncu ne luni sijati.

Če bi vedela,
da ne bom pozabila,
bi te pustila nepoljubljenega oditi,
bi med sebe in tebe ocean nalila,
bi se nikoli ne naučila ljubiti.

Marija Mencinger

Ja znam jedan dolap. Crn, glomazan, truo
Stoji kao spomen iz prastarih dana.
Njegovu sam škripu kao dete čuo.
Stara gruba sprava davno mi je znana.

Jedan mali vranac okreće ga tromo,
Malaksao davno od teškoga truda.
Vuče bedno kljuse sipljivo i romo,
Bič ga bije, ular steže, žulji ruda.

Vranče, ti si bio pun snage i volje,
I dolap si stari okretao živo.
Tešila te nada da će biti bolje;
Mlad i snažan, ti si slatke snove snivo.

Al je prešlo vreme preko tvoje glave,
Iznemoglo telo, malaksale moći;
Poznao si život i nevolje prave,
I julijske žege i studene noći.

O, kako te žalim! – gle, suze me guše, -
Oličena sudbo svih života redom,
Tebe, braću ljude i sve žive duše,
Jednake pred opštom neminovnom bedom.

Podne. Ti bi vode. Ko će ti je dati?
Tu kraj tvojih nogu žuboreći teče.
Ali bič fijukne… Napred, nemoj stati,
Dok ne padne najzad sudbonosno veče.

Podn, ti si gladan. Ti bi trave htep;
Svuda oko tebe buja trava gusta,
I mirise njene ćuv donosi vreo.
Ali bič fijukne. Zbogom, nado pusta!

Ti si, kao i ja, od mladosti rane
Osetio opštu sudbu što nas gazi,
I gladan i žedan provodio dane
Sve u istom krugu, sve na istoj stazi.

Ti si, kao i ja, na julijskoj žezi,
Dok žubori voda kraj tebe u viru,
Sanjao o sreći, nagradi, i nezi,
Sanjao o dobrom, zasluženom miru.

O, ko zmij ljuta košuljicu svoju,
Ostavi bedu, nesreću i zlobu,
I udarce biča stečene u znoju,
I svemoćnu podlost i opštu gnusobu.

Pusti snove! Napred, vranče, nemoj stati,
Ne miriši travu, ne osećaj vir;
Nagradu za trude nebo će ti dati:
Mračnu, dobru raku, i večiti mir!

SLAST

Kar je, kar traja, v trajanju mineva.
Zbledi sij jutra, dan preide v noč,
hlastavi ogenj v srcu izgoreva,
volja kopni, gre iz telesa moč,

a na ostanke dni prijazno leže
novo doživljanje stvari sveta,
ki zdi se, rešeno poprejšnje teže,
kot zadnji nezaslužen dar neba.

ŽAMETNA TIŠINA

Somrak prekril je mili sij svetlobe,
ki jo izgubil je pobegli dan.
Šepeče žametna tišina sobe
in v vazi cvet je božajoča dlan.

Umiril se je veter med drevesi,
utrujen od nesmiselnih iskanj,
zaspala noč na beli je zavesi,
a človek skril se v iluzijo sanj.

Ada Škerl

Lisje žuti veće po drveću,

Zvezde sjale, pa su i presjale,
A sunašce ono ogrejalo -
I ono je sa neba mi palo.
Sve nestade što vam dati spravlja,
U traljama otac vas ostavlja. -