Opis: Maribor – Pohorska vzpenjača – Kordek – Bellevue – Areh – Osankarica – Pesek – Šumik – Ruše – Maribor

Pot: cca. 90 km, precej višincev, makadam

Obvezno: gorsko kolo, dobra fizična kondicija

Foto-report!

Ta kolesarska tura tudi ne spada v “lendavsko galaksijo”, vendar jo vseeno opisujem, ker je zelo fajna, čudovita, enkratna in nepozabna.  Je namenjena izključno za gorsko kolo, potrebno je imeti kar nekaj kondicije, pa nič ne škodi kakšna rezervna zračnica, sendvič in pijača. Peljemo se po delu kolesarske mreže po Pohorju, po poti nas občasno usmerjajo tudi kakšni zemljevidi in table, vendar novincem ne škodi tudi kak boljši zemljevid, pa lahko tudi kompas. Obstaja več variant vzpona – ta lažji s pohorsko vzpenjačo, ali pa ta težji s kolesom.Če gremo s kolesom (kot se to spodobi): potem na parkirišču desno od vzpenjače poiščemo oznako kolesarske poti 0-1, ki nas čez 11-12 km in dobrih 800 višincev pripelje do hotela Bellevue.

na poti do Bellevue-ta

Od tukaj pa se gre v smeri Areha – pot se skozi gozd vzpenja kakšnih 11-12 km. Je makadamska kolesarska pot, peljemo se skozi iglaste gozdove, zrak tu gori je fantastičen, čist in svež. Čez nekaj časa pridemo do Sv.Areha (naziv Areh izhaja od imena kralja Henrika). Tu se lahko spočijemo v Ruški koči, potem pa nadaljujemo pot. Ob cesti so tudi table z zemljevidi, ki ti vse skupaj razložijo kam in kako.

ob poti se odpirajo lepi razgledi

Tokrat sem izbral smer Pohorske kolesarske transverzale “PT” z označbo 2.1., ki je dolga okoli 60-70 km. Pot nas prvo vodi do planinske koče na Osankarici, ves čas se peljemo po gozdnem poti – makadamu. Vrstijo se številni vzponi in spusti. Osankarica je od Areha oddaljena kakšnih 7 km, na poti nas ves čas vodijo kolesarske table z označbo PT in 2.1. Za Osankarico sledimo tabli, ki nas vodi naprej v neznano. V mesecu maju je tu še ponekod sneg. Čez cca. 16-17 km od Osankarice prispemo do enega križišča,kjer lahko zavijemo desno za Klopni Vrh. Če pa ne zavijemo in nadaljujemo, prispemo po nekaj vzpenjaških kilometrih do planinske koče Pesek (Rogla je že blizu!).

sopiham ob vzponu

Po Klopnem Vrhu sledi spust do slapa Šumik. Spuščamo se kar nekaj časa, in to kar hitro. Že po poti se čuje, da tam doli nekaj šumi – verjetno od tukaj izhaja ime “Šumik”. Pridemo do koče Šumik in nato do enega velikega parkirišča, tu je tudi tako počivališče: stoli in mize. Ta okolica je čudovita, mimo teče potok z feeejst mrzlo, a osvežilno vodo, idealno za ohlajanje. Najboljše je tu kolo nekje sparkirat in se odpravit peš do slapa Šumik. Če si že enkrat prišel do sem, potem se splača, ta slap tudi ogledat, ker je res vreden ogleda. Nekje 1-2 km se prebijaš skozi pragozd kar navzdol po tem potoku, del poti je nekoliko bolj zahteven, saj si pomagaš z nekimi planinskimi vrvmi in klini, vendar ni tako strašno kot se sliši. Vmes hodiš preko potokov, skal in porušenih dreves. Tako dobro avanturistično občutje. In potem enkrat le prideš do tega slapa. Je res lep. Padec vode okoli 30-40 m daje močan šumeč zvok.

vedno zeleno Pohorje

Po tem užitku se vrnemo do kolesa, čaka nas vzpon v smeri Areha, pridemo do makadamskega križišča, kjer naletimo na kolesarsko tablo in se lahko usmerimo v Ruše.Čaka nas spust celih 16-17 km. Fantastika!!!!. In potem se čez nekaj časa znajdemo v Rušah pri cerkvi in se vračamo v smeri Maribora.

Zemljevid in več informacij v Foto-reportu.

Poštenosti radi naj tako povem, da gre tu za nekakšne memoare. Se pravi, da se blogovskemu mediju, ki je ažurna intima, dela na nek način silo…

Po odurno prelestnih plažah

smo torej proti načrtu še enkrat zavili v notranjost Sahare, ki bi morala ob tem letnem času po vseh pravilih biti vroča kot notranjost full-on mikrovalovke. A glej ga šmenta, bila je nenormalno frišna. 26 stopinj celzija opoldne. In tako dan za dnem. Ideal standard. Ker sem se zadnja leta že nekajkrat pošteno opekel z vremenskimi napovedmi za Saharo, bom poslej raje modro tiho. Še posebej kar se tiče spektakularnih potovanj v deviško notranjost najmanj poseljene dežele na svetu, ki jih organizirava letošnjo jesen in zimo. Nova taktika se glasi: prinesite enostavno vse – puhovko Mont Meatka in tongice Tanga. Najbolje pa bo itak, če v kompletu emigrirate v puščavo. Tu je lajf simpl ko pasulj: kvoliti fud in kvoliti tajm in to je potem že tudi to. Brez DDV-ja. Brez davka na nič.

Usoda je potem hotela, da smo za kar nekaj časa zaglibili v mestu Laayoune, kjer je poleg burne sociale tudi Orson doživel svoje metamorfoze.

Postal je artpis.

»Shell to Hell« ali pa »hoh di internacjonale solidaritet!« -take in podobne floskule sem bil nekoč davno v Berlinu, takrat še revolucionarno nastrojen, metal v fris najbolj gnili od vseh družbenih ureditev – kapitalizmu. Vmes sem kot vsaka normalno senzibilna oseba kajpak postal cinik.

Normalno, a da bom tako nizko padel, si res nisem mislil: Orsona so mi flikali s kosi odrabljenih Shellovih bencinskih sodov! Iznajdljivi švasar je tako zaobšel draginjo na trgu kovinskih surovin. Dobro ajde, podpiramo risajkling, a ko se je izkazalo, da naj bi tudi moj dragoceni čas doletela ista usoda, smo na pol poti okončali štriharske operacije in kot uork in progres odrinili dalje.

Laguna Naila, seksi plac, res. Tudi če je vreme slabo. Vsaj sonce ne pribija kot pri norcih, mirne duše se lahko sprehajaš ob robu čmokotajočih atlantskih meandrov in preganjaš flaminge in pelikane.

Ubogi Paco je spet enkrat moral instantno prevekslati s kontinentalne na suši mama kuhinjo.

Midva tudi. Orson pa je bil strašno vesel. Predvsem zato, ker sem ga spotoma olajšal za cca. tri četrt tone. Vse tisto šminkersko železje, s katerim sta ga preobremenila prejšnja lastnika, sem zmetal proč, oziroma ga zatrejdal za bolj smiselne materiale in usluge. Tudi hladnilnik, webasto in dva sedeža sem prodal laayounskemu trgovcu, ki je zelo na tekočem s trendi: hodi na čisto prave počitnice, ki si jih bo po novem sladil z ledeno kokakolo. Kaj mu bo webasto, mi sicer ni jasno, pa saj ni važno. Omenjeni trgovec je res moderen: otroke štepa kot za stavo in jih potem še nedoletne pošilja s čolni v Španijo. Ubogi Španci otrok ne smejo vračati, torej jih dajo v šolo, jim plačajo internat, tudi za džeparac se najde in ko postanejo polnoletni, dobijo še papirje. Podjetni trgovec bo že čez nekaj let na čelu propulzivnega podjetja Euroafrica Trading Unlimited. Svaka čast. Okej, Orson je torej veselo hropel in zahteval še peska. Pa smo pičili spet kar naravnost v notranjost praznine, ki je na tej zemljepisni širini niti mine ne kazijo več. In padli naravnost v depresijo. Dobesedno.

Sebha Tah. Visoko, visoko in strmo, strmo. Pomalicali smo pri še enih pojočih sipinah in se potem malo na slepo, predvsem pa ne vedoč, kako bomo spet prilezli nazaj ven, spustili v omenjeno depresijo.

Po isti poti prav gotovo ne. Bilo je zelo mehko.

Še posebej dno iz prhko vzhajane ilovice.

Hoho. Gps je kazal 66 metrov minusa. Tlak v gumah je bil že na absolutni spodnji meji 0.7 bara, menjalnik pa v prvi ali drugi reduktorja. Hoho. Glavni problem so bili trije kordoni sipin, ki so zapirali lepljivo dno. Peš sva iskala prehode med pudrastimi joškicami in meter za metrom lezla globlje v epicenter depresije, kjer tudi najbolj nabildani terenci končajo kariero…

Vsak bik sreča svoj štrik.

50 km bolj vzhodno in dan kasneje smo bili spet na platoju. Paco je pogrešal šakale, jaz pa bizarna plavajoča grobišča. Sebha je kurba. Lepa kot satan in zahrbtna kot naša Brižitka, Brezigar B.

Potem je šlo vse zelo hitro. Z Mavretancem Mohamedom smo pretehtali nepremičnine. Dr. Špila se je posvetila testiranju različnih podlag za svojega Pacota, jaz pa sem na letališču v Marakešu dampnil Orsona in odfrlel v Zlovenijo.

Eto. Takle mamo. Mamo kanuiste, mamo handžar pozicijo in botoks opozicijo: Pohar, Golobček, Jelenček, queer Katarina in Saško Pička. In pretty bejbi predsednika. Samo še Priklopil manjka.

Tudi privatno je vse cakum pakum.

Mama Marjeta je kot vedno židane volje, mamo Cvetko malo skrbi zavarovalna palica. Sestra je iz Amerike našlepala pravega Mehičana. Moj cold illegitimate brother je prav fejst fant.

Žlahta je zgradila še pet hiš.

Po sedmih mesecih sem doživel prvi dež.

Pohorje

WoW. I spent an amazing weekend. Not only it was sunny and a weekend without any kind of work (ok, except some animal cleaning in our reality show with degus at Mamut.si), I was the whole weekend in the company of adrenalin freaks on bikes. I used my press pass to enjoy some first person action and managed to get some nice photos. Check them out at on my Flickr page HERE

Here’s a sneak preview

10-11/05/2008: Nissan UCI Mountainbike World Cup (Downhill & Four Cross) @ Pohorje/Maribor, Slovenia

_ak neko ima neke fotkice s pohorja, nek ih uploada na www.flickr.com da se i ostali gledamo:)

Včeraj sem šel na smučanje. Prvič letos. Spodaj v dolini imamo že cel teden sivo in megleno vreme, zgoraj na smučiščih pa – sonce! Bilo je odlično. Temperatura spodaj okoli -7, zgoraj pa (od oka) nekje med -2,5 in -2,7. Sneg ravno prav težek, da se ga da lepo odriniti, ne premoker, a tudi ne presuh, kar omogoča tisti značilni zvok (nekje med pšššš in čšššš), ki ga lahko občuduješ, ko se sunkovito ustaviš ali pa malo bolj pritisneš v ovinku. Snežne podlage je uradno 40 cm, a sam laično sklepam da manj, saj se je tu in tam potrebno izogibati območjem, kjer na plano gleda trava, kamenčki in podobna nesnaga. Kar seveda zmoti tisti hop-hop ritem, da je človeku kar žal, ko mora zaradi onega jebenega kamna dva metra spredaj na njegovi liniji stiskati robnik in podaljševati  desni ovinek, med tem ko bi lahko že začel levega… Seveda pa Pohorje še naprej ohranja  lepo tradicijo, po kateri človeka sredi prekrasnega sončnega dne za ovinkom pričakajo z delujočim snežnim topom, naciljanim na sredino smučišča. Svaka jim čast…

Sivina spodaj…

… na sedežnici…

… zgoraj pa – sonce!

Pogled dol v meglo.

People mover. English translation per exelence.

_

Tukaj pa še film (posnet kot test novega telefona, a o tem naslednjič…)

Danes sem se spet uspela vstati ob bolj normalni uri , okrog 9.00 in se oblekla, spila svojo tableto in se odpeljala do spodnje postaje Pohorske vzpenjače. Načrt je bil, da pridem v 30 minutah do trikotne jase. Naj še prej pojasnim, da že dolgo nisem hodila .

In vzela pot pod noge , kako se to zanimivo bere . Vendar sem za začetek izbrala prehud, premočan tempo, zato sem se nekje na pol poti ustavila, da sem normalno zadihala. Bila sem že na tem, da se vrnem nazaj, vendar sem v eni knjigi prebrala, da ni telo glavno, ampak glava, psiha. In se zato prepričala, da zmorem priti do trikotne jase, ni mi bilo več pomembno v kolikšnem času.

Ko sem prišla do trikotne jase, je bilo na moje veliko presenečenje točno 30 minut. Torej mi je uspelo. Moram verjeti vase, da zmorem več kot mi včasih telo pove. Moram ga prepričati. Na trikotni jasi sem naredila še ta posnetek totega Maribora:

Nato sem se odpravila nazaj . Namreč gori je rahlo pihalo, jaz sem pa bila prepotena. Nazaj sem malo tekla, malo hodila in porabila približno 16 minut .

Dol gre lažje kot gor .

http://www.freewebtown.com/slovenija/pics08/pics.htm

Maribor – Podvelka, kjer lahko najamete čoln/splav

med vožnjo po Dravi imate lep razgled na Pohorje in na Kozjak