Razmisljam, da je danes postala uspesnost tako vsakdanja, da je ze dolgocasna. Resno! Vse manj je ljudi, ki bi totalno zavozili to ali ono stvar, posledicno nimajo tisti, ki takim ljudem navadno pomagajo, nic za delati. Ze ce pomislim na mnozico socialnih delavcev, ki opravljajo te naloge, kaj sele vseh ostalih v tem kolesju pomagacev!

Dandanes ni vec tezko uspeti. S pridnostjo v soli in kasneje v sluzbi, z optimizmom in z nekaj komunikacijskimi sposobnostmi se clovek lahko prebije povsod. V blagostanju druzbe, v kakrsni trenutno zivimo, je to mogoce z resnicno ne prehudimi napori.

Uspesnost ni vec zabavna. Kadar poslusam o uspehih tega ali onega, ob tem ne obcutim nobenega obcudovanja ali veselja, se zavisti ne. Samo kimam in se dolgocasim. Ce je uspeh zagotovljen ali vsaj pricakovan, ni vec vznemirjenja.

Bojim se, da to vodi navzdol. Ko ni vec izzivov, kaj drugega cloveku preostane, kot pripraviti svet do tega, da na novo postavi vrednote in s tem tudi nove izzive. Sigurna sem, da spremembe bodo. Velike, pa zalostne.

Druge moznosti ne vidim. Cloveku je dolgcas najhujse obcutje. Ker prinasa praznino. Zato bomo raje trpeli, in zaceli znova, in dosegali nove cilje. Svet, ki smo ga zakomplicirali, bo postal znova enostaven, in kompliciranje se bo zacelo znova.

Le kaj se bo takrat dogajalo v Afriki?

Ah ja, res je ze skrajni cas, da malce obnovim tale blog. Vreme mi je naklonjeno – mrzel veter in oblacnost nista po mojem okusu. Je pa cudovito spet videti lani zamujeno jesen. Ugotovila sem, da vsekakor potrebujem zivljenje z letnimi casi. Sploh kadar v mojem zivljenu ni osebnih sprememb.

Letos svet vidim rumeno. Oziroma ne – moram se popraviti – v svetu vidim tisto, kar je rumeno. Sijoce, cisto in v velikih ploskvah rumeno. Barva, ki mi nikoli ni bila posebno pri srcu, zdaj lovi moje poglede in v meni sproza pozitivne obcutke glede zivljenja, bivanja in sveta nasploh. 

Rumene nikoli nisem pretirano marala, ker se mi je zdela presvetla in vsiljiva in je zato zasencila druge barve. Malo pa tudi zato, ker jo (vsaj v evropskem, izvor pa je menda v krscanskem svetu) na splosno povezujemo z zavistjo, ki je pac neka negativna lastnost in se ji zato izogibamo. Me pa zanima, kaksne bi bile preference ljudi, ce na njih ne bi vplivale vnaprej pojasnjene povezave barv z obcutki oziroma lastnostmi ljudmi. Seveda so med posameznimi kulturmi razlike v tolmacenju pomena barv, na netu pa sem pobrala tole zanimivost (sicer ne vem, za katero kulturo naj bi to veljalo): v preteklosti naj bi zenske nosile rumene trakove kot znak upanja za moze, ki so se vracali iz bitke. Tako naj bi se rumena se danes uporabljala kot pozdrav prihoda ljubljenih oseb. 

Prav hecno, da mi tudi Coldplay sicer niso ravno pri srcu, ampak na tem mestu ne morem mimo njihove “Yellow”:) :

Po zelo intenzivnem letu sem spet doma, z ne prav razburljivo nalogo za leto 2009 – koncanjem diplome.

To je moja osebna zelja za 09. Ostalim pa zelim eno super dobro novo leto. In upam na vec strpnosti ter upostevanja custev, misli in dejanj drugih.

Po dveh mesecih v ZDA sem popolnoma prepricana, da to ni kraj, kjer bi si zelela ziveti. No, vsaj Florida ne.

Tako se zivi na Floridi: med tednom se dela, med vikendi se gleda tekme (ameriski nogomet), pije pivo, lezi na plazi in zura. In nakupuje.

Vsekakor to ni zivljenje po moji meri.

Pogresam kulturo – gledaliske in baletne predstave, koncerte, razstave, muzeje… Tega v Fort Lauderdalu ne najdes. Tako mi preostaja samo branje knjig in obcasno ogled kaksnega bolj kvalitetnega filma.

Ce so Americani znani po pretiravanju, se s tem lahko popolnoma strinjam. Glasni v pogovoru, navdusenju, razocaranju, jezi. Vedno imajo veliko za povedati, ampak so to v glavnem neumnosti. Predvsem jim manjka tankocutnosti.

Seveda se lahko to obravnava kot zelo stereotipno gledanje, ampak za vsaj nekoliksno potrditev lahko navedem dogodek, ki se mi je pripetil pred kaksnimi tremi tedni.

Neko nedeljsko popoldne sem se odlocila obiskati galerijo moderne umetnosti (edino umetnisko ustanovo v Ft. Lauderdaleu). V pritlicju je bila zacasna razstava, ki me je navdusila in mi dala nekoliko upanja v tukajsnjo umetnost. Potem sem se namenila v prvo nadstropje, kjer je stalna razstava. Nekaj del Andyja Warhola in njegovih sodobnikov, potem pa velik delez slik Williama Glackensa. Njegova dela so sicer dokaj kvalitetna, vsekakor pa ne dosegajo kvalitete del evropskih umetnikov (Renoir, Degas, Manet…), po katerih se je zgledoval. Sicer pa moja kritika ni predmet tega pisanja. Kar me je takrat razkurilo, sta bili dve zenski srednjih let, ki sta uleteli v prvo nadstropje, ze od dalec vzklikali: “How gorgeous! Magnificent!” in svoje navdusenje stopnjevali s z vsaj dvajsetimi laskalnimi pridevniki umetniku, katerega dela sta si pogledali kar med hitro hojo. Beganje po sobanah in glasno vzklikanje obcudovalnih besed ter “wanabe” poznavanje tehnike in stila sta mi pokvarili obisk. Druga stvar, ki me je presenetila, je bila, da nista dobili niti opozorila varuhov razstave.

Dogodek je potrdil moje stereotipe o Americanih. Pa da ne bom samo simfala; nekaj ljudi, ki sem jih spoznala, je super in smo postali pravi prijatelji. So pa to ljudje, ki razmisljajo zelo “evropsko”. Pa karkoli ze to pomeni…

Ob takem razmisljanju se sprasujem, ce nisem (tudi) sama patrioticna. :/

Zacelo se je z debato o “dog-persons” in “cat-persons”

V druzbi pa obstaja se toliko drugih ali-ali pripadnosti. Na primer:

- cokolada ali vanilija

- rdeca ali modra

- coca-cola ali cockta

- piercing ali tatoo

- poletje ali zima

- osebnost ali izgled

- prijatelji ali druzina

- morje ali hribi

- mac ali PC

- obama ali clinton

- kava ali caj

- denar ali ljubezen

Izziv za neodlocne…

Tale post je vec ali manj samo zame. Vcasih sem pac tudi egoisticna.

Zadnje dneve trpim obupno pomanjkanje casa – “realno” zivljenje ze na vse pretege pritiska name. Ostali so mi namrec samo se trije tedni do odhoda domov. Pravzaprav samo en teden Dunaja, saj bom naslednja dva tedna malo naokrog po Evropi.

Kaj pa potem? Moznosti je veliko, casa pa malo. Vendar, kakor izgleda, me spet caka daljse potovanje. Potem pa je tu se diploma, ki se vlece za mano kakor temna senca. Brrrr….

Razen, ce mi jo uspe spisati v slabih treh mesecih. Hm, no way, po moje

Zato kupujem cas. Poceni, ker miljonerka tudi nisem. Ajde, ponudniki, kje ste?

Kupi policaj stanovanje. Novo in lepo, vendar brez ogrevanja. Ga ogovori kolega:
“Ti kaj si neumen, saj boš pozimi zmrznil!”
“Kje pa – poleti je tako dovoj toplo. Pozimi pa se bom stisnil v kot. Tam je tako ali tako vedno 90 stopinj.”

COUNSEL: “Your name, please”?
SAUDI: “Salem”.
COUNSEL: “Sex?”
SAUDI: “Six times a week”.
COUNSEL: “I mean male or female?”
SAUDI: “Both male & female and sometimes even camels”.
COUNSEL: “Holy cow!”
SAUDI: “Yes, cows & dogs too”.
COUNSEL: “Man, isn’t that hostile?”
SAUDI: “Horse Style, dog style, any style!
COUNSEL: “Oh dear!”
SAUDI: “Deer? No deer, they run too fast!

V temni noči taksi pobere osamljenega pešca.
Med vožnjo molčita, potnik pa bi želel nekaj vprašati in narahlo potrka taksista po rami. Ta zakriči, izgubi oblast nad vozilom, skoraj zadene v avtobus, vendar še v zadnjem hipu obrne volan, poskoči čez visok robnik na pločnik in nazadnje le uspe ustaviti avto nekaj centimetrov pred izložbenim oknom.
Trenutek tišine. Potnik se nato prestrašeno opraviči: “Nisem si mislil, da vas bo moja kretnja tako prestrašila…”
Ko voznik pride k sebi, odgovori: “Pravzaprav niste vi krivi… Danes je moj prvi dan v službi taksista. Prej sem 15 let vozil mrliški avto.”

-Natakar! Goveji medaljon s sirom, ocvrte krompirjeve palčke in paradižnikovo omako z začimbami prosim.
-Kaj, prosim?
-Ne razumete?! Čisburger s pomfritom in kečapom!!

Medved se v vrsti prerine pred zajca. Pa pride vila in reče: “Vsakemu izpolnim 2 želji.”
Medved: “Naj bom edini medved v Sloveniji, drugo pa vse medvedke.”
Zajec: “Želim si nov motor!”
Medved se zamisli, zakaj rabi zajec motor, če je tako hiter. Potem si zaželi: “Naj velja moja želja za celo Evropo!”
Vila to vse izpolni.
Nato pa zajec: “Naj bo medved peder,” in se odpelje.

Zakaj se policist smeje trikrat, ko slisi nov vic? Prvic se smeji iz vljudnosti. Drugic se smeji, ko mu vic razlozijo, tretjic se smeji, ko vic razume.

¸

TIHOZITJE I

¸

Sla sva obiskat tisino.

¸

Samo malo sva se oddaljila

vsak od sebe

in zabredla z roko v roki

med visoke trave

ugaslega poletja.

¸

“Kako je Kras zdaj velik,”

si veselo zaplesala

in zarisala okoli naju

razmetano obzorje nizkih gricev,

“in ti, kako si majhen

v tej tisini,”

si se zasmejala

z glasom lastovke nad nama.

                              Ciril Zlobec

¸

(Slikce so zal zelo zlabe, nimam mirne roke)

Slika sneta s tukaj

Po dolgem casu sem bila spet delezna na zacetku obetajoce debate, ki pa se je nepricakovano razvila v tako smer, da sem bila nazadnje obtozena, da sem rasistka, ker jem rastline, zivali pa ne.

Zdaj sem vegetarijanka ze toliko casa, da mi je postalo to samoumevno (v smislu, da ne vsiljujem ljudem svojega prepricanja ali da bi bilo vegetarijanstvo dnevna tema mojih pogovorov). In ne strinjam se z vegetarijanci, ki prepricujejo ljudi, naj prenehajo jesti meso. Pravzaprav se sama nikoli nisem oznacila za vegetarijanko, ker pod to besedo vsak razume nekaj drugega; pac vedno sem rekla samo, da ne jem mesa (in seveda rib). Se mi pa vedno znova dogaja (kot vsem, ki ne jedo tega ali onega), da me ljudje spasujejo, zakaj. Ko povem razloge (v mojem primeru iz socutja do zivali in nestrinjanja z mesno industrijo), se ali pogovor ustavi ali zacne problem.

Zadnji pogovor, ki smo ga imeli v nedeljo v domu, je potekal po ustaljeni sabloni. Vsaj zame, ker sem ze vajena takih pogovorov. Eleni pa je bila cisto v ognju, kar je pripeljalo do v prvem odstavku napisane obtozbe. To pa je pravzaprav zalostno in ironicno, ce pomislim, da smo vsi v EVS programu, ki spodbuja strpnost in miroljubje.

Tako da je moje mnenje, da je najvecja umetnost imeti svoje prepricanje, ziveti z njim in s tem ne moriti drugih. In tu ne gre le za vegetarijanstvo, pac pa seveda tudi vse vere tega sveta in se kaj. Zal pa se prevec ljudi misli, da so tista nacela, po katerih sami zivijo, najboljsa in najbolj prava.

Nikoli ne bo mogoce doreci, kaj je prav in kaj ne, ker je svet prevec povezan in soodvisen. Varianta je ziveti kot Elin, ki noce imeti nobenih trdnih prepricanj, ker ne more biti 100% prepricana, da so resnicna, kar pa, kot je sama rekla, jo privede do tega, da ni vec prepricana v sebe. In pravzaprav, zakaj bi clovek moral biti preprican v sebe?

Slika sneta s tukaj

oz. sem koncno prebrala Andricev Most na Drini. Knjiga se sicer hitro bere, vseeno pa je pri meni potrebovala svoj, skoraj enoletni cas. Slog pisanja me nekako spominja na Hemingwaya, ceprav je pri slednjem pisanje znacilno enostavno, medtem ko gre pri Andricu resnicno za pripovedovanje. Podobno je tudi z rabo besednih zvez – glede na mojo strast izpisovanja raznih zapletenih poosebitev in podobnega ni bilo tukaj skoraj nic, kar bi lahko izpisala. Vseeno pa se skozi vrstice vcasih zacuti “ozadje”

Avtor v romanu zajema precej dolgo casovno obdobje (glede na stevilo strani, ki jih roman obsega), vseeno pa zgodbo brez vecjih casovnih lukenj pripelje do 20. stoletja. Most pa, kakor v realnosti povezuje dva bregova reke Drine, skozi celoten roman predstavlja ogrodje, na katerem se spletajo zgodbe vascanov. Te pisatelj opisuje realisticno oziroma, bolje receno, naturalisticno; prikazane so osnovne bioloske potrebe ljudi, ki jih pravzaprav pozna vsak posameznik v sebi, Andric pa jih opise “brez dlake na jeziku.”

Zivljenje je tako, kot je, in bioloske potrebe so vedno prve. In zivljenje se ponavlja, ljudje so razlicni, vendar pa jih enako okolje, v katerem bivajo, vsakic znova potegne v isti svet, skozi katerega so se poskusali pretolci ze njihovi ocetje in dedje. Okolje spreminja osebnosti, kot na primer “rdecelicne, zivahne ucence v molcece, bledicne in nabuhle, toda spretne, varcne in dolgoletne pomocnike” v trgovinici gazde Santa; tu se spet kaze realizem v Andricevem romanu.

Poleg rahlega naturalizma pa roman nima prave, za roman znacilne strukture. Gre za nizanje zgodb, ki pa so hitro pozabljene, in osrednji “junak” je most; ta ostaja (skoraj) enak skozi stiri stoletja ob vedno novih zgodbah. In roman pravzaprav ni roman, ampak kronika.

Zal mi je, da nas gimnazijski program pri slovenscini ni vseboval ne Andrica ne Hemingwaya. Tako se pa sama matram:)

Mah, ko vsaj moje razlage knjig ne bi tako hitro postale tako klavrne:/

Je pa tudi res, da ne berem vec toliko kot vcasih. Zal ima dan samo 24 ur.

Ampak se ne dam, danes zacenjam (ponovno) s Hadrijanovimi spomini. Knjiga je super, vredna 2. branja. Wikipedija  za info.

Danes je tudi moj praznik, namrec 5. december je svetovni dan prostovoljstva. Torej, vsi prostovoljci, imejte en res lep dan!

Prostovoljstvo globoko podpiram, zal pa se seveda rado dogaja, da prihaja do izkoriscanja tistih, ki ponujajo pomoc. Ta dan naj bo torej tako poklon ljudem, ki ze pomagajo in jim je filantropija zivljenjsko nacelo, kot tudi spodbuda drugim, da vsaj na ta dan storijo nekaj za druge. Razlog za to je, ce ne drugega, da se clovek po tem pocuti bolje, to lahko garantiram.

Torej, eno clovekoljubno dejanje za en nasmeh vec na svetu.

Pa se nekaj linkov:

Slovensko prostovoljstvo

Slovenska filantropija

Voluntariat