Tokrat prestavljen na Emoniko, malce večje prizorišče kot lani, ki pa se ni povsem zapolnil, saj Sio-lovci niso naročili lepega vremena. Ta jim je sredi prireditve kar močno ponagajal, saj so morali prireditev prekiniti za slabe pol ure. V tistem času se žal ni dogajalo nič. Mladi, ki so čakali na prihod skupine Sidharta, so se stiskali pod dežniki, katere je veter preobračal in jim povzročal veliko preglavic. So pa poskrbeli z dežnimi plaščki, ki jih je lahko  kupil prav vsak, ki je imel v žepu še kakšen evro.

Na začetku je kazalo, da ljudi kar ne bo in ne bo, saj je po štirih urah od začetka dogajanja po prizorišču pohajkovalo le okoli 50-100 ljudi. Čim pa je padla noč, se je množica nabrala in zdelo se je, da vsi nestrpno pričakujejo Siddharto ter seveda, mlado Joss Stone. Z neverjetnim glasom je očarala množico, delila bele vrtnice in se sprehodila pod odrom zraven ograje. Zapela je le nekaj njenih najnovejših pesmi in uspešnic, lahko pa smo slišali tudi nekaj svetovno znanih pesmi v priredbi. Zaradi kratkega nastopa je bila množica razočarana hkrati pa vesela, da so jo lahko slišali in videli v živo ter v upanju, da bo še kdaj obiskala Slovenijo ter morda priredila kakšen koncert. Skupno se je nabralo največ okoli 15.000 ljudi, saj je bilo prizorišče na pol prazno skozi celotno dogajanje.

Za dobro vzdušje na prizorišču med menjavanjem nastopajočih je skbel trio voditeljev: Klemen Slakonja, Ota Roš ter Peter Poles.

Dobro je bilo poskrbljeno za vizualne efekte in luči, prav tako pa je množico presenetil velik velik “ognjemet” med nastopom Siddharte. Ob straneh smo lahko na velikih zaslonih spremljali nastopajoče malce bolj od blizu, saj je prizorišče zelo veliko, in mnogi niso imeli pogleda na oder.

Zabava na odprtem se je začela že ob 14h in nastopajoči so si sledili v naslednjem vrstnem redu:

14.00 Glam

15.00 Fusion Pop

16.00 Zlatko

17.00 Leeloojamais

18.00 Maya

19.00 Neisha

20.00 Siddharta

22.00 Joss Stone

Joss Stone, zvezda večera, se je pokazala v najlepši luči in pokazala svojo ranljivost:

Joss Stone

V petek se je v Ljubljani popoldne vlilo kot iz škafa. Še huje. In to ravno pred nastopom Siddharte na festivalu Vesolje veselja na ljubljanski Emoniki. Sledila je prekinitev zaradi tehničnih težav, menda je bil glavni oder brez elektrike, po dolgih minutah pa je končno sledil intro Siddharte. Bilo je kul.

In še nova reklama za Siol trio – meni je od sile posrečena:

Odbil sem mail od siola s katerim predstavlja svojo novost. Gre za intertnetno televizijo iO (odkritje tople vode), pri katerem nam je trenutno na voljo 10 programov, in hvala bogu da so dodali Šport TV. Pravtako na iO-tu najdemo različne videoposnetke in videospote katere lahko dodamo v “zavihek” Moj izbor, kjer nam bodo vedno na voljo.

Sam sem preko iO si ogledal tekmo Krka – Laško in moram povedat da nad kvaliteto slike nisem ravno zadovoljen. Slika ni čez cel zaslon ampak so na levi in desni strani črna pasova. Čeprav sem vklopil možnost HD je bila slika kockasta in grda

Stvar je trenutno v beta-testiranju zatorej lahko pričakujemo da se bo stvar izboljšala, pravtako pa je za pričakovati da bo, enkrat ko tole steklo, na voljo samo za naročnike SiOL-a oz. bo stvar plačljiva :\

Pred časom sem na e-mail dobil reklamo za Siolov Trio paket. Seveda je bila stvar zelo interesantna, povrh vsega pa dobiš še laptop za 1 eur. Kaj hočeš boljšega? Ker takrat še nismo imeli interneta se seveda pozanimam kaj obsega ta paket. Bilo je zanimivo, pa še cena ni bila tako visoka.

Vse skupaj pa se je zapletlo že na začetku. Pokličem na siolov center in povem, da se zanimamo za Trio paket in da bi ga radi naročili. Gospa na drugi strani me vpraša, kakšen priključek imamo od prej, povem, da je bila stvar odklopljena tako (najverjetneje) in da trenutno nimamo nič (ker smo v podnajemniškem stanovanju nisem točno vedel, a kabel je bil speljan). Do tukaj vse lepo in prav. Gospa na drugi strani pove, da je potrebno preveriti ali je priklop možen. Povem ime in priimek, ter naslov kamor naj bi tehnik prišel v roku 10 dni preveriti kakšne so možnosti priklopa. Vse se lepo zmenimo in sedaj smo na ‘10′ dnevnem čakanju. Štejem dneve in tako mine tisih 10 delovnih dni ko naj bi prišel tehnik. A žal se to ni zgodilo, tako, da se odločim in ponovno pokličem (seveda sem na zvezo čakal cele 3 ure, ker naj bi bili svetovalci zasedeni). Po dolgem čakanju se le nekdo javi, mu razložim situacijo ter povem da do sedaj še ni bilo nikogar. Seveda mora stvar preveriti, ugotovi, da je bila podana prijava za priklop. Gospod na drugi strani pove, da bi moral nekdo priti, a ne ve zakaj ga ni bilo in da bo zadevo pospešil. Obljubi nam, da nas bo tehnik obiskal v roku dveh dni. Ok, si rečem, kaj pa sta dva dneva. A žal tudi v dveh dneh ni bilo nikogar, sedaj že zelo jezen pokličem kaj se grejo. Oglasi se gospa (seveda spet po dolgem čakanju, tokrat 2 ure), ki pove, da ne ve kdaj se bo oglasil tehnik. V jezi ji rečem naj pove dan in uro kdaj, ker ne mislimo čakati v nedogled. A gospa pove le, da ne ve in da ne more nič obljubiti kdaj bo kateri od tehnikov sploh imel čas. No danes so (sedaj smo zadnji teden novembra – prijava pa je bila podana zadnji teden avgusta) od takrat minili 3 meseci, a se do danes ni nihče javil niti poklical, da bi se pozanimal, če je že kaj novega.

Po tistem klicu sem se odločil, le zakaj bi se matral z njimi ker niso edini ponudnik, in poklical drugega ponudnika, ki je stvar priklopil v roku 14 dni. Žal je preveč konkurence in boljših ponud (ki smo jo dobili pri sedanjem ponudniku), da bi se ukvarjal in čakal na en SIOL.

Zadnjih nekaj dni sem lahko v živo spremljal, kako poteka polaganje optičnega kabla. Seveda ne pred mojo hišo, ampak v Ljubljani, kjer je v isti soseski že sigurno položen vsaj še eden kabel konkurenčnega ponudnika.

Fizično delo (fizikalije) opravita po mojih zapažanjih dve povsem ločeni ekipi, podobno kot pri hokeju prvi in drugi napad, pri čemer se ekipi obnašati, kot da ne vesti ena za drugo. Možno celo, da ne gre za isto firmo.

Najprej prva ekipa odreže z krožno žago na kolesih (strokovno rezalka za asfalt) kake pol metra širok pas asfalta po celotni trasi kabla. Potem z miniaturnim rovokopačem (bobcatom) skopljejo jarek, v katerega položijo črno plastično cev manjšega premera. Faze dela, kjer dejansko v cev položijo optična vlakna, nisem uspel opazovati, možno celo, da to počno ponoči, ko jih konkurenca ne vidi. In za konec te prve faze vse skupaj zasujejo nazaj.

Potem pride pa druga ekipa, ki je zadolžena za fino sanacijo trase. Asfaltiranje. Oni spet najprej zaženejo krožno žago in ponovno po isti trasi režejo asfalt, le da je tokrat širina kakšen meter. Zakaj že prva ekipa ne zareže asfalta v meter širine, če je to res potrebno, nimam pojma. Očitno pa vsak opravlja svoje delo tako, kot mu ukažejo. Ti so dobili očitno befel en meter in režejo po sistemu nije težko što se mora. Druga ekipa se potem zapodi po trasi z asfaltom in valerji  ter po koncu te faze, bi morala cesta izgledati kot prej (razen  odtenka barve asfalta).

Pa ne. Debelo sem pogledal, zakaj so nekje ostale neasfaltirane zaplate in sem poštudiral, da je nekdo tam, kljub vidnemu opozorilu o delih, parkiral avtomobil, ki pa ga niso odstranili, ampak enostavno zaobšli. Upam, da se vrnejo ob priliki to sanirat. Ko bo čas seveda. Morda čez nekaj let, ko optično ožičijo še zadnjo vas v Prekmurju.

Potem pa pride še tretja, v bistvu pa glavna faza projekta. Lov za naročniki, ki bodo visoke stroške investicije tekom let povrnili z obrestmi. Tu pa stopijo v akcijo Siolovi (morda Telekomovi) specialci za marketing (verjetno študentje), mobilna enota, ki uporablja prirejen počitniški kombi oziroma avtodom, polepljen z reklamami. Ta kombi parkirajo v bližini novo nastale optične trase, kjer lahko stanovalci, če sem prav razumel, sklenejo pogodbo za priklop.

Optika, Optika, poceni optika. Optika, bo kdo kupil optiko? Ja, vi gospa v zadnji vrsti, sva rekla tri optike? Vam zavijem, ali boste dala kar v vrečko? Hvala, še kdo optiko? Vi gospod z brki, sem prav slišala trojčka? Plus dodatno še dva plačljiva porno kanala sva rekla, brez popusta, na pet čekov z odlogom plačila? Hvala, še kdo, optika, ugodno optika…

Sem se pa zamislil, ko mi je nekdo razlagal, kdo dejansko priklaplja nove naročnike (sicer pri konkurenčni firmi). Za to delo so zaradi velikega povpraševanja spet zaposlili študente (koga pa drugega), ki imajo visoko normo, koliko priklopov morajo opraviti na dan. Njihov delovnik se pa zjutraj začne tako, da vsak dobi v roko plastične vrečke, v katerih so vmesniki (laično rečeno modemi) in naslovi naročnikov za tekoči dan. Glede strokovnosti take montaže krožijo pa razni miti in legende.

Mimogrede, upam da se novi naročniki na optiko zavedajo, da s prvim novembrom (na dan mrtvih) stopi v veljavo nov Kazenski zakonik (KZ-1), ki bo v 149. členu kriminaliziral torrente in podobne aktivnosti, tako da boste lahko z dobro optično povezavo v nekaj dneh pretočili avtorskega materiala vsaj za tri leta zapora (kakih sto filmov, lahko povsem povprečne kvalitete). Potem vas mora pa itak živeti država in ste preskrbljeni vsaj za čas, ko boste za rešetkami obžalovali svoje početje ali še bolj pametno v miru pogledali teh sto filmov.

Preberi še:
- Rovokopači (by Onyx)

Edit:
Izgleda, da sem nekaj zamešal. Optično traso je polagal v bistvu T-2, Siol pa z kombijem tržil internet ravno na isti lokaciji. Zanimivo, morda je šlo za naključje.

Resno se sprašujem, če nisem bad to the bone. Zakaj? Ker sem pokvarila Siol. Ne vem, kako si naj sicer razlagam, da po današnjem večkratnem komentiranju treh blogov na Siolu, ta ne dela več? Ne blogi, ne Siolova stran… nada, null-koma-jozef, niente, nothing, gar nichts.

Saj vem, da si pripisujem zasluge za nekaj, kar sploh nisem ušpičila in kar ne bi hotela ušpičiti, pa vseeno. Vsaj malo zadoščenje ob jezici, ker sem ravno spesnila tri huronsko smešne komentarje, ki jih nisem shranila Kdo mi bo verjel, da so bili res huronsko smešni? Ampak res so bili… res! Vsaj meni

Bad to the bone:

Verjetno imam jaz res zgrešene pojme o marsičem in tako mi je recimo tudi čudno, kako nekdo na Siolovem portalu uvršča novice v rubrike.

Že pred časom me je zbodel v oči zapis v rubriki Trendi, ki je govoril o tem, da je Elizabeth Taylor v kritičnem stanju in ji odpovedujejo notranji organi. Samo v rubriko Trendi po Siolovsko sodi recimo tudi umiranje:

vir: Siol

Upam, da se ta Trend ne bo nadaljeval. Ker na koncu bomo res vsi mrtvi, če bo šlo v takem Trendu še naprej.

Es gibt doch sicher unter meinen Lesern den einen oder anderen Liebhaber von (*Schublade aufzieh*) Alternative Music, oder wie auch immer man Rockmusik abseits des Mainstreams nennen will. Für all diese ist vielleicht mein Musik-Contest “Shout It Out Loud” eine interessante Spielerei.

Was soll das denn sein? Jeder Teilnehmer benennt zwei Songs aus dem o.g. Genre und schickt diese dem Contestveranstalter, also mir. Ich mache da eine MP3-CD draus, bastel ein hübsches Cover dazu und verschicke diese an alle Teilnehmer. Nun hat jeder einen netten Alternative-Sampler mit Teilnehmeranzahl mal X Songs, weiß jedoch nicht wer welche Songs eingereicht hat. Jetzt haben alle einige Wochen Zeit sich die ganzen Songs in Ruhe zu Gemüte zu führen und bis zu einem vorher festgelegten Zeitpunkt ein Voting zu erstellen, in dem jeder seinen Favoriten Punkte zuteilt. Seine eigenen Songs darf man natürlich nicht bepunkten. Wie viel Punkte man verteilen darf hängt dann von der endgültigen Teilnehmeranzahl ab und wird natürlich rechtzeitig bekanntgegeben. Ich krame dann meinen Taschenrechner hervor und addiere die Pünktchen. Danach veröffentliche ich die einzelnen Votings, was sich über mehrere Tage hinziehen wird. Es soll ja schließlich ein wenig Spannung aufkommen. Nach dem letzten Voting steht dann der Sieger des Contests fest. Alles klar?

Die anfallenden Kosten für CD-Rohlinge, CD-Hüllen, Versandtaschen und Porto werden brüderlich aufgeteilt. Es wird also keine Teilnahmegebühr fällig sondern nur ein Unkostenbeitrag zur gröbsten Deckung der Kosten. Wie hoch der sien wird kann ich natürlich erst sagen wenn feststeht wie viele Leute mitmachen.

Etwas schwierig ist natürlich die Eingrenzung auf den Bereich Alternative. Ist ein Künstler bereits nicht mehr “Alternative” weil er kommerziellen Erfolg hat? Ist Band XYZ nicht viel zu poppig um “Alternative” zu sein? Ich habe diesen Contest bereits zwei Mal veranstaltet und an diesem Punkt war es echt nicht immer leicht. So manches Mal habe ich zähneknirschend einen Song mit rein genommen, der eigentlich eher im Mainstream anzusiedeln war und auch der eine oder andere Teilnehmer musste sich mal nach ‘nem anderen Song umsehen weil der ursprünglich ausgewählte dann doch deutlich das Thema verfehlte. Ich sag’s mal so: Die Ärzte oder Green Day mögen gute Bands sein, “Alternative” sind sie aber sicher nicht. Tendenziell könnte man vielleicht sagen, dass Bands die in einer Zeitschrift wie Visions vorkommen, auch gut zum Shout It Out Loud passen würden.

Vielleicht hast gerade DU Lust bekommen mitzumachen? Dann schreib doch einfach an:

siolcontest@gmail.com

Auch Freunde und Leser aus dem Ausland sind herzlich willkommen. Gerade in Finnland gibt es ja reichlich Auswahl an passender Musik!

P.S.: Ich selber und auch Inkki werden ebenfalls an dem Contest teilnehmen. Ich hoffe, niemand will da eine Wettbewerbsverzerrung wittern. Inkki wird keine zusätzlichen Infos von mir bekommen und ich werde auch definitiv kein Kapital aus meinem Wissensvorsprung schlagen. Großes Indianerehrenwort!

Najprej o farsi z izborom treh novih zemeljskih Hišnih blogerjev na Blogosu nisem mislil pisariti, ker je vse skupaj postalo nekakšna spletna soap opera in tudi moj pepel je šel kar dobro v promet po blogosferi. Ampak ker se tudi mene večkrat omenja, še zlasti v zvezi s samoizbrisom bloga na Siolovem Blogosu, pa moram razjasniti nekaj reči, predvsem pa moj pogled na celotno zadevo.

Nekateri so mojo potezo označili za smešno, otročje dejanje, zdraharstvo, drugi trdijo, da gre za pokončno držo, visoke moralne vrednote. Za nekatere je v ozadju vsega tega velika zarota, morda celo vodena neposredno iz Vesolja in samo vprašanje časa je, kdaj bo ogromna vesoljska ladja zakrila Sonce in bo iz nje stopil sam Darth Vader in se bo ob koncu časa izkazalo, da je bil dr. Onyx dejansko ves čas plačanec Sil teme in Darthova desna roka.

Morda še najbolj simpatična od vseh je teza, da imam veliko kreditov in avto na lizing, da me mečejo iz stanovanja, da mi je prostitutka podražila usluge za 30% in sem nameraval z nesojenim honorarjem Hišnega blogerja rešiti vsaj prostitutko, če mi ne bi uspelo že odplačati kreditov in rešiti stanovanja.

Ampak, dragi moji, nič od tega ni res.

Še preden sem napisal tisti nesrečni prispevek o tem, da bi bilo morda vendarle pošteno, da bi Siol kot Hišnega blogerja povabil še kakšnega iz množice navadnih piscev, sem se odločil, da blog preselim nekam drugam. To je bilo samo vprašanje časa in tehnične izvedbe, podpis kakšne pogodbe pa iz različnih razlogov nikdar ni bil niti opcija.

Siolov Blogos je meni že od samega začetka deloval kot povsem komercialna zadeva in ta občutek je v meni čez čas povzročal resno moralno dilemo oziroma čedalje hujšega komercialnega mačka.

Blogos jaz uvrščam med recimo temu zrcalno-refleksne spletne brezplačnike z rahlim pridihom neke spletne skupnosti. To pomeni, da je zadeva brezplačna v dve smeri, na eni strani za bralca, a na drugi strani so praktično tudi vsi pisci brezplačni, razen redkih izjem, vip lože oziroma kot jih je Siol poimenoval Hišnih blogerjev. Hišni blogerji so po moje sicer pravi zadetek v črno (in vzrok mojih moralnih dilem), ker jim je uspelo nekako pridobiti znane osebe, ki so pritegnile marsikateri obisk naključnega spletnega deskarja in bloge popularizirali. Se je pa tekom časa izkazalo, da prinašajo znani in slavni s seboj tudi nekatere zabavne zvezdniške bolezni in hibe. Nekateri preprosto kopirajo na blog besedila, ki jih pred tem prodajajo že po raznih časopisih, nekaterim pišejo blog neke povsem tretje osebe, kar je zame navadno zavajanje bralcev, znano novinarko so ujeli pri prepisovanju, nekateri preprosto zadevo izkoriščajo za objavo prikritih reklam. Meni smešno samo po sebi, sploh če pomislim, da naj bi bili to edini avtorji vsebine, ki dobijo za svoje delo plačilo oziroma imajo pogodbeni odnos s Siolom. Naj bi bili sem tu napisal namerno, ker tudi v to ne verjamem več.

Ampak tako kot pri ostalih bezplačnikih nekdo vendarle pri vsej zadevi domnevam tudi služi denar, poleg same vip lože. Praktično vsak obisk na Blogosu pomeni tudi prikaz velike reklame na desni strani bloga, hiter pregled cenika oglaševanja pri Siolu pa pokaže, da obiski vrtijo števec, na podlagi katerega dobi oglaševalec račun. Torej na spodnjem, fizičnem nivoju te zgradbe, gre predvsem za posel, le delavci, avtorji, ki ustvarjajo vsebino, so praktično brezplačni in večina niti ne razume, da je del nečesa, ki prinaša zaslužek. Hiter pogled na števec števila blogov sicer pokaže, da gre trenutno za prek 6000 delavcev, ki naj bi ustvarjali vsebino, ampak spletna statistika obiska na strežniku bi verjetno pokazala bistveno drugačno sliko. Po mojem mnenju praktično manj kot 100 avtorjev blogov ustvari prek 90% vse vsebine in verjetno v ustreznem delu tudi spletnega prometa Blogosa. Vsi podatki o spletnem prometu in finančni konstrukciji celotne zgradbe so predvidevam poslovna skrivnost, bi pa njihova objava, če drugega ne, vsaj pokazala realno razmerje, koliko zares pomenijo Hišni blogerji proti ostalim brezplačnikom in z nekaj linearne algebre se lahko vse skupaj tudi finančno ovrednoti. Čisti “Price performance ratio”, pri čemer je količnik pri brezplačnikih, torej običajnih blogerjih v vsakem primeru neskončno, ker z njimi stroškov praktično ni. Aja, vem, 50 MB diska tudi nekaj stane…

Zadevo, kot jo sam vidim in razumem, pa bom ilustriral na primeru.

Recimo da ste lastnik manjše krpice zemlje na precej frekventni lokaciji v mestu, kot je v Ljubljani na primer Čopova ulica. Tam postavite nek lesen oder, ki vas ne stane praktično nič, ker obstajajo “computer geek’s”, ki take odre delajo zastonj. In recimo da na odru piše z veliko WORDPRESS. Potem pa vabite mimoidoče, da naj skočijo še sami na oder in odigrajo kakšen skeč, zapojejo kakšno pesmico, pokažejo kakšno fotografijo, risbo… Skratka zganjajo cirkus. Da bi zadevo čim bolj popularizirali, k sodelovanju proti plačilu povabite še kakšne znane osebe, ki enkrat na teden na kratko še sami nagovorijo mimoidoče gledalce in tiste na odru. Čez nekaj časa presenečeni odkrijete, da so nekateri talentirani in praktično dnevno zabavajo mimoidoče z nastopi in tudi čedalje več mimoidočih se za hip ustavi ob odru. Ker niste socialna ustanova, razobesite velik reklamni plakat nad odrom in stric v elegantni črni obleki, z klobukom in rumeno kravato v zakulisju pridno šteje vsak pogled k reklami, ker na podlagi tega oglaševalcu izstavi račun. Ampak stric v elegantni črni obleki z klobukom in rumeno kravato je zelo skopuški in nastopajočim na odru ne nameni niti cekinčka. Vidi zgolj znane in slavne, ki se občasno sprehodijo po njegovem odru. Češ, saj so nastopajoči večinoma kratke pameti in posla niti ne razumejo. Oni imajo zabavo, mi pa pobiramo denar.

Če ste doma iz dežele, ter še niste bili nikdar v mestu in si tega niti ne predstavljate, potem si lahko podobno zadevo predstavljate tako, da imate veliko njivo in ljudi povabite, da naj še sami poprimejo za motiko, ker je delo na njivi koristno. Presenečeni opazite, da si ogromno ljudi želi delati na njivi zastonj in da nekateri garajo kot “črna živina”. In ko nekaj časa takole postrani opazujete delavce na njivi se vprašate, zakaj bi sploh komurkoli še plačevali za delo na njivi, če je toliko ljudi pripravljeno delati zastonj, samo za zabavo in egotrip. Pridelek jeseni pa samo vaš. Niti zrna graha za tiste, ki vam njivo brezplačno obdelujejo. In vam gre preprosto na smeh…saj to ne more biti res. Odkrili ste zlato žilo. Intelektualni perpetum mobile. To, kar so znanstveniki ves čas trdili, da ni možno, je postalo resničnost.

Sedaj pa nazaj k nesrečnemu izboru Siolovih zemeljskih Hišnih blogerjev.

Ko sem sam napisal idejo, ki je bila v bistvu samo lepo formuliran grd in oster pogled proti zasneženemu in z oblaki obdanemu vrhu gore Blogos, sem imel v mislih, da bi uredniški odbor sam sestavil merila, naredil izbor nekaj zanimivih avtorskih blogov in še njih povabil za določen čas v Hišo med hišni Crem de la crem. Tako bi Blogos vsaj z namigom, majhnim sestopom iz vrha gore pokazal, da mu je jasno, kdo poganja vse skupaj in da ljudje na vrhu Blogosa niso vsi po vrsti sami slepci.

Vendar se je očitno nekdo odločil, da bi bilo morda iz tega pametno narediti še manjšo interno zabavo, kar je za skupni obisk te gore samo dobro in finančno blagodejno. Torej priredimo izbor in naj blogerji sami izberejo, kdo si zasluži mesto med prvimi tremi, na izbiro pa imajo 80 najbolj obiskanih blogov. Zadeva je sprva izgledala kot napad na Irak…v smislu “looking fucking good”…velika večina je potezo Siola pohvalila, nad končnim izborom ni imel nihče večjih pripomb in nenazadnje ljudstvo ima vedno prav. Oblaki na vrhu gore so se razkadili, vrh je blogerjem na prvi pogled uspelo osvojiti, zapičiti zastavico in posijalo je prvo jesensko Sonce na blogosfero. Edini večji pomisleki so se pojavili ob tehnično povsem amatersko zastavljenem glasovanju, kjer je lahko prihajalo do lažne identitete glasovalcev, pa meni tudi še danes ni jasno, ali si res lahko vse tri glasove oddal za isto osebo in celo kar sam zase.

Potem pa se je, vsaj kar se mene tiče, ta gora iz kart zrušila praktično v hipu, ko sem prebral na enem izmed blogov, da naj bi tretje mesto pripadlo blogerki, ki je že tako ali tako zaposlena na Siolu. In ko sem sam potem objavil na mojem blogu neprijetno vprašanje v smislu “ali so Siolovi blogerji res popolni Idioti…”, se je praktično v naslednjih nekaj minutah izkazalo, da sta vsaj še dva bloga delo zaposlenih ali pogodbenih sodelavcev Siola.

In tudi tu ne bi imel nekih resnih pomislekov, če bi šlo za čisto običajna osebna bloga, taka, kot je večina ostalih. Pač, zakaj pa ne bi smel tudi zaposleni na Siolu imeti svojega privat bloga, oziroma kot je eden izmed njih zapisal, zakaj ne bi smel pek tudi jesti kruha, ki ga sam speče. Vendar žal se sam vedno zanašam prej kot na besedo neznanca na lastno intuicijo. Dva izmed teh blogov sta zame tipična “click hunterja“, torej bloga, ki imata namen privabljati obisk in jih večina izmed nas zastonj ne bi nikdar pisala. Tretji blog, kjer so objavljeni večinoma nekateri koristni tehnični nasveti, pa bi verjetno prej sodil na blog Pomoč, ki ga ima Blogos odprtega za take zapise. In ne nepomembno je, da naj bi bil lastnik enega izmed teh blogov morda celo urednik na Siolu in da so vsi trije imeli enako glasovalno pravico in pravico, biti izbran. To pa zame praktično pomeni, da so avtorji nagradne igre, darila blogerjem ob obletnici Blogosa, za to preprosto morali vedeti in ne gre za skrivalnico, kjer bi nekdo prišel po nagrado in bi šef te zabave presenečen vzkliknil “Oh, saj vi ste pa naš, kako lepo…“.

Od tu naprej gre zame samo še za vero, verjeti avtorjem Bloga in sodelavcem Siola, da je res vse samo slučaj in praktično ustavna pravica do lastnega bloga, ali verjeti zdravi kmečki pameti? Jaz prisegam v takem primeru na zdravo kmečko pamet.

Siolov portal se mi zdi dobro zastavljena zadeva, kjer je malo stvari prepuščenih kar naključju. Na nekaterih blogih so se hitro pojavila namigovanja, da so tudi moderatorji Siolovih forumov plačanci, morda študentje, vsekakor pa ljudje, ki za delo dobijo od Siola plačilo. In tu se lahko spomnimo zelo dobro vodenih tematskih debat na forumu v zvezi z Big Brotherjem, še zlasti pa praktično meddržavne debate, ko je prišel v hišo gost iz Filipinov, in kjer so očitno mnogi delali nočne nadure. Naključni obiskovalci foruma se kaj takega jasno ne gredo in tudi niso sposobni izvesti.

Ker na začetku verjetno nihče ni vedel, kako bo gora Blogos rasla in se razvijala, so bili morda po enaki logiki odprti na začetku tudi nekateri blogi, ki imajo enak namen kot moderatorji na forumih. Privabljati nove spletne goste in moderirati obstoječe s komentarji, pohvalami … bravo, tako je treba, hočemo še takih prispevkov…. To bi bilo nenazadnje tudi smiselno in logično, saj samo vip loža po moje ni ravno nek neustavljivo privlačen magnet za obiskovalce in pisce, poleg tega pa večini brezplačnih avtorjev predstavlja edino plačilo pohvala ali gora komentarjev. Osnove psihologije, prvi letnik, laboratorijski praktikum.

Potem pa obstaja na Blogosu še znameniti podsklop glavnega portala Moj Siol, kjer so nekajkrat na dan objavljeni zapisi iz blogov. Kdorkoli ima nameščeno googlovo ali kakšno drugo orodje za spremljanje prometa je verjetno opazil, da objava na portalu pomeni v nekaj urah prek tisoč obiskovalcev, kar sicer je ta številka pri večini mnogo nižja. Kako in kdo izbira te zapise je meni neznano, razumem pa, da z objavo na portalu lahko posameznega avtorja promoviraš, pa ne samo to. Z izborom prispevkov na portalu, torej nekakšno interno uredniško politiko, daš večini blogerjev, ki si želijo obiska in bralcev jasen signal, kakšni prispevki so zaželjeni in bodo nagrajeni z objavo na portalu. In večkrat sem zasledil po blogih neprijetna vprašanja, zakaj so nekateri praktično dnevno na portalu, drugi pa nikdar ali nekajkrat na leto?

In ko so maske padle, so ta vprašanja dobila še nekoliko drugačen prizvok in vsaj zame je vse skupaj postalo precej bolj logično. Človeško logično.

Kar se mene tiče je glede Blogosa to skoraj vse. Poraja se mi edino še vprašanje, ali je Siol potemtakem morda pobiral tudi po drugih, konkurenčnih platformah, dobre pisce in tako morda ni samo vip loža tista, ki ima pogodbo o sodelovanju. Glede na to, kako je vse skupaj zastavljeno, koliko je tu očitno blefiranja, sprenevedanja in laži, ne bi bil presenečen.

Sam sem med mojim devet mesečnim gostovanjem na Blogosu opazil, da je neka takšna skupnost precej zaključena celota. In mene vse skupaj morda še najbolj spominja na nekakšen dvodimenzionalni Big brother, le da tu ni obrazov in kamer, ampak so teksti in komentarji. Se pa povsem enako razvijajo znotraj te hiše neki medsebojni odnosi, nekateri se privlačijo, grupirajo, drugi odbijajo, med sostanovalci prihaja do trenj, včasih celo odkrite nestrpnosti, groženj s tožbo. Izbor za novega Hišnega blogerja je po moje praktično čista kopija predstav iz Big brotherja, kjer sostanovalci sami odločajo, kdo zapusti hišo (tu je pot obratna) in mi gledalci uživamo ob razgaljenih človeških karakterjih. Le da sem tu malo pogrešal Nino Osenar, ker bi se prilegel kakšen resen nasvet za šoping. Tisti pravi šoping, v glavo.

Jaz sem to hišo zapustil prostovoljno, v nekaj minutah, naredil izvoz bloga in se naselil v drugo hišo wordpress.com. Ker sem preprosto ocenil, da Big brother ne igra pošteno in karte skriva v rokavu. Če povem v prispodobi, sedaj ne zganjam več cirkusa sredi Čopove in ne gledam več strica v elegantni črni obleki z rumeno kravato, ki prodaja reklame, ampak igram na piščalko sredi zelenice v Central parku. Tam, ob čolnarni. Tu so moji sosedje praktično cel Svet. Nekateri se borijo za pravice svojih sodržavljanov v državah, kjer vladajo še vedno tirani, nekateri objavljajo fotomontaže slik mačk. Firbcev verjetno ne bo toliko kot na Čopovi, in to mi celo ustreza. Ker zastonj se pa manipulirati ne pustim. Lahko me pa kakšna moderatorka Siola z-moderira še enkrat iz alabastra oziroma mavca.

Kaj naj rečem za konec…

Sam pred januarjem 2007 nisem imel pojma, kaj je to blog. Danes, devet mesecev za tem, kolikor traja tudi človeška doba nosečnosti, me nekatere prištevajo med poznavalce, če že ne vizionarje blogosfere. Sam se ne štejem ne med ene, ne med druge, me je pa ves čas zelo motilo, da očitno nekateri tu služijo denar in to žal večinoma niso tisti, ki prispevajo celotno vezno tkivo. Skratka, preveč kopija splošnih družbenih trendov. Bi pa pisanje bloga priporočil vsakemu, tako kot recimo rekreacijo ali zdravo prehrano. Kot Prešeren se rodiš, sposobnosti jasnega pisnega izražanja se pa da tudi priučiti z delom in pisanjem.

Glede mimobežne pripombe domnevne moderatorke in po novem Hišne blogerke, da mojih teorij itak nihče ne bere, naj za ljubitelje statistike povem, da sem imel od februarja do oktobra 2007 85.000 ogledov strani in skoraj 40.000 različnih obiskovalcev. Če pomislim, da ima moja občina 3000 ljudi, se mi zdijo številke solidne, seveda pa bi drugače zastavljen blog lahko privabil še kakšen klik več. Samo jaz nisem, kar se tiče bloga, na plačilni listi nikogar in je to povsem moje, avtorsko delo.

Life is a cabaret…

Povezane teme:
- Izbrali ste
- zbris bloga je otročja poteza
- dr. Onyx protestno zaprl svoj blog
- Spet doma
- Denar je pokvaril Blogos
- Novi “hišni” blogerji Siola
- So long and thanks

… ne da se mi več.

Se želiš naročiti na blog?

Najprej sem mislil¸ da bom tole mnenje zadržal zase. Samo če nečesa ne razumeš, pravijo, vprašaj.

Jaz ne razumem, zakaj se ne bi med hišnimi blogerji Siola znašel lahko tudi nekdo, ki je bloger iz čistega veselja in za lastni užitek. Statistika, ki jo je objavil najdi.si kaže, da je recimo Nergač deseti najbolj popularni bloger na njihovem iskalniku. Samo malo “Za narodovim blagorjem” in na tem seznamu ne najdem cele plejade tako imenovanih hišnih blogerjev.

Pri čemer pa se je še Siol sam pohvalil, če me spomin seveda ne vara, da je večina na lestvici iz njihove hiše.

Ali bi res komu padla krona iz glave, če bi povabili kot hišnega blogerja tudi nekoga iz množice 5000 in nekaj blogerjev, ki jih gostite na svojih spletnih strežnikih in ki generirajo spletni promet, obisk, ki je podlaga za to, da so pripravljeni oglaševalci sploh financirati tole zabavo? Če je že Mojca Mavec morala pokati kovčke, zakaj ne bi šlo tudi obratno. Da se nekdo, ki ni neka javnosti poznana oseba, vseli v tole hišo med Hišne blogerje. Morda bi na ta način nekatere celo motivirali za pisanje, da pridejo v izbrano družbo, morda postanejo celo nekakšni moderatorji Blogosa.

Nekaterih reči ne razumem, zato vprašam.

Na Blogosu, Siolovi spletni strani za bloge piše, da naj bi bilo registriranih prek 3500 blogov. Če sem čisto natančen 3554, oziroma že 3556, oh ne 3557…

Samo kje so vsi ti ljudje?

Jaz ne vidim več kot morda 100 aktivnih primerkov, ki se kakorkoli trudijo in objavljajo prispevke. Očitno je ostalih 3400 osebkov odprlo lasten blog na strežniku samo za rezervo, za vsak slučaj, če bi kdaj slučajno zadevo morali aktivirati, ker bo nekdo sprejel zakon, po katerem boš moral obvezno z blogom težit ostalim. Nekako tako kot se prijaviš za sprejem v dom upokojencev pri šestdesetih in upaš, da boš dobil posteljo pri petinosemdesetih, ko bo voda tekla…, no, ne bom napisal v grlo.

Samo blogi niso domovi za upokojence. Čez dvajset let je vprašanje, če bodo vsi ti “blog duhovi” sploh še uporabni.

Toliko v razmislek.

Če bodo delali izbor za morona leta, prosim, da se me izbere. Ne bom užaljen.

Večkrat sem že bral, da dr. Janez Drnovšek, kot predsednik Gibanja za pravičnost in razvoj, piše blog. V redu, si mislim, pač spletno stran gibanje.org bi se lahko širše razumelo kot neke vrste koorporativni ali socialni blog skupine ljudi, ki imajo nekatere skupne poglede. Nenazadnje jaz sumim, da je pri nas v etru že cela vrsta blogov, ki jih piše več ljudi, običajno so to ali novinarji ali pa zaposleni v nekem podjetju, ki se želi tudi na tak način promovirati.

Tu pride pa na plano umazan um predsedniškega kandidata.

Študiral sem, ker časa hitro zmanjkuje, kako skokovito dvigniti prepoznavnost. Za prepoznavnost potrebujem klike. Čim več. Logika potem pravi, da greš iskat na google analizo, kjer so navedeni najpogosteje iskani izrazi ali ključne besede na spletu za Slovenijo in potem zbombardiraš blog z temami, ki imajo točen tak naslov. Nina Osenar stokrat, Atomic Harmonic petsto zapisov, Kosmati Lončar oziroma Harry Potter desetkrat in Angelina Jolie petkrat.

Če koga zanima, je analiza najbolj iskanih pojmov za leto 2005 narejena TULE. [Prosim, če se moje ideje na zlorablja, ker si bom potem izmislil kaj drugega.]

Ker sem pač politik, me najbolj šokira, da dr. Onyxa na SEZNAMU NI. Med desetimi MOST WANTED politiki mene ni. Grozno. Padem v histerijo, prvo danes. Sodelavci v sobi me potolažijo, da leta 2005 še nisem bil profiliran politik. To me v hipu potolaži.

Vir: Najdi.si

Pri Evi Irgel sem skoraj padel s stola, ker jo je v celem letu iskalo samo 2 kilo pa pol osebkov. Sramoten rezultat, ki ni omembe vreden in celo za Slobodanom Miloševićem. Moj možni protikandidat Borut je dobil samo 144 zadetkov, o Alojzu ni nikjer ne duha ne sluha. Morda ima samo dva ali še manj. Slabo, slabo.

Potem pa vpišem v iskalnik google ključno besedo, ki je med politiki daleč MOST WANTED – Janez Drnovšek. Most Wanted z 28.000 iskanji. In tretji zadetek je

Janez D.

To me pa ponovno vrže na rit. Predsednik države ima na blogu enako predlogo, kot njegov naslednik, predsedniški kandidat jaz. In predsednik države ima istega ponudnika storitve. Saj to je pa krasn.

Predsednik države ni med hišnimi blogi in ga ni med VIPovci. Praktično nikoli se ne spomnim, da bi blog predsednika države zasledil kjerkoli. Ne med najbolj komentiranimi, ne na prvi strani Blogosa.

Ali predsednika države blogerji namerno ignorirajo, se pa jaz vprašam.

Prosim če vsi, ki mojo kandidaturo podpirate, ko imate nekaj minut prostega časa v najd.si vpišete samo “dr. Onyx” (O je velik – torej tipka Shift plus črka O, brez navednic) in kliknete Najdi. morda pridem leta 2009 na seznam najbolj iskanih politikov leta 2007. Če ima kdo čas, lahko napiše skripto, ki bi to počela lahko avtomatično. Samo ne prevečkrat, ker me bodo razkrinkali.

Če me vsakih 18 minut išče eden, prehitim rezultat dr. Drnovška iz leta 2005.

Vidite, zato je GOOGLE KRALJ trenutnega cyberprostora. Ker google ve, kaj mislite, kaj iščete, kaj klikate, kaj si želite. Oh…goooogle še, pa še…oh…gooooogle.