El Houceine ima dve ženi. S prvo ima štiri hčere in dva sinova. Ko je vzel Lejlino mamo, se je odselil v hišo svoje nove tašče. S prvo ženo razen poroke na papirju in otrok nima nič več. Baje jih tudi vzdrževal ni. Prva žena je po tem, ko jo je zapustil, zato, da je preživela 6 majhnih otrok, šla delat na neko farmo. Lejla pravi, da se je njen oče z njeno mamo poročil le zaradi denarja. »Hiša je njena, kafič je njen, mama ima tudi parcele ob cesti, ki vodi v Agadir. Tam je zemlja draga. Moj oče nima nič. On le služi denar z maminim kafičem.«

H Jimi Hedrixu prihajajo raznorazni Zahodnjaki. Med drugimi se je tu dolga leta ustavljal tudi nek Laurance.  Tako je naneslo, da se mu je zaluštalo po takrat 17 letni Lejli in je El Holucineja zaprosil za njeno roko. Lejla ga ni marala, a oče ji je »svetoval«, da poroko sprejme. »Dobila boš evropsko vizo, v Evropi ti bo dobro, tukaj nimaš ničesar.« Lejla je rekla »ja«, mislila pa »ne«. Zaupala se je mami, kateri se je leta 61 rojeni Laurance zdel za leta 89 rojeno Lejlo malce prestar. Še bolj kot razlika v letih pa jo je motila Lejlina žalost ob napovedanem srečnem dogodku. Tako je bil pakt sklenjen: Lejla se je do konca pretvarjala, da se bo poročila, Laurance je sprejel islam, naredil vse papirje za Lejlino pot v Evropo in poroka na matičnem uradu v Essaouiri je bila naposled sklenjena. A na poročno noč je Lejla Lauranceu povedala, da v resnici ne bo njegova žena, spakirala kufre in odšla k teti. Oče je znorel, mama jo je branila, Laurance pa je čez tri dni v Francijo letel sam. Od takrat ga ni bilo več na spregled. Ko Lejlo vprašam, zakaj bi njen oče hotel, da se poroči z nekom, ki ga ne mara pravi, da zaradi denarja. »Prej smo imeli le eno sobo, po poroki pa so nastale še ostale tri. Mislim, da mu je Laurance plačal.«

Fatima, ki ima za sabo podobno štorijo, le da je na poroko z nekim Nicolasom iz Marseilla pristala, pravi, da je bil Laurance zelo prijazen in da je Lejli kupoval lepe obleke in veliko drugih lepih stvari. Sama je v poroko z Nicolasom privolila, ker je hotela v Evropo. Rekla si je: »Če bo prijazen z mano,ostanem z njim, drugače se bom pa ločila.« No potem je Fatimin stric za njenim hrbtom Nicolasu svetoval, da izroči denar za takšito, lepo poročno obleko kot iz Tisoč in ene noči, pa seveda za poročna prstana. Da bo v njegovi odsotnosti poskrbel za vse. Ko je Nicolas poklical Fatimo in jo pobaral, glede obleke in prstanov, je začudena odvrnila, da njegovega denarja nikoli ni videla. V naslednjih dneh se je stričev sin Omar na plažo začel voziti na novem quadu, Nicolas pa je sporočil, da poroko umika z dnevnega reda. Še dobro, ker je Nicolas baje junkie.

Lejli je uspelo iz nesrečnega zakona pobegniti nedotaknjena, kot pravi »Laurance se me ni nikoli niti  dotaknil«. Zato pa se je njenega srca dotaknil in ga naposled tudi preluknjal, Youssef.  Ta jo neznansko ljubi, ona pa njega. Ko je delal v sosednjem hotelu, ji je mama Mina krila hrbet, zato da je noči lahko preživljala z njim. Kadar je oče spraševal, kje je, se mu je zlagala, da spi ali da je pri teti. Hotela sta se tudi poročiti, pa je bil oče proti. Prišel je nov ponudnik in oče je Lejlo, ponovno brez njenega privoljenja,  obljubil drugemu. Tokrat nekemu mladeniču iz Taroudanta. Spet je bilo že vse pripravljeno za slavje, fentanih ne vem koliko kur in spečenih ne vem koliko slaščic, a tudi tokrat je Lejla rekla »ne«. »Ne morem te vzeti, ljubim drugega.« Oče je spet znorel, mama jo je spet branila in Lejla je spet spakirala kufre ter odšla k teti. Romanca z Youssefom je trajala tri leta, nakar je Lejla ugotovila, da ima njena ljubezen rada tudi fante. Kar niti ne bi bil tak problem, če se Youssef v hotelu nebi prodajal francoskim gostom. In odkar je pred tremi meseci spoznala resnico, je Lejla z njim prekinila vse stike. On jo še vedno vztrajno kliče, ona pa trpi in čaka da čas zaceli rane. Pravi, da fant noče delat in da sedaj živi kar z lastnico hotela, ostarelo Francozinjo, ki očitno nastopa v vlogi zvodnice.

Lejla je utrujena od pogleda na Essaouirčane, ki so ljubezen zamenjali za denar. V času mojega obiska, mi je pokazala vsaj tri, ki se preživljajo s prostitucijo. A tako to je, tudi Maroko je ena izmed prizorišč seks turizma. Kot priljubljena gay destinacija je zaslovel že v dvajsetih prejšnjega stoletja, predvsem po zaslugi homoerotičnih orientalističnih imaginacij, ki so jih producirali viktorijanski raziskovalci in pisatelji kakršen je bil Sir Richard Francis Burton v devetnajstem stoletju. Tudi sam gay, a obenem Anglež, je severnoafriške dežele od Maroka, Alžirije, Tunizije do Egipta in Arabskega polotoka označil kot endemična področja homoseksualnosti, ki naj bi jo povzročala klima na južnejših zemljepisnih širinah. Predstava o perverznosti Orienta se je po zaslugi takšnih in podobnih projekcij zasidrala v zahodnih imaginarijih in prav gotovo botrovala obisku »Sotadične Zone«, kakor jo je Sir Burton poimenoval, s strani posameznikov, ki jih je gnala sla po užitkih, ki so bili doma označeni za nenaravne in perverzne.

Tangier naj bi v 50ih veljal za prvi in »najnaprednejši« gay hot spot na svetu, ki so ga obiskali ali si v  njem ustvarili dom številni slavni ali bogati Evropejci in Američani kot so William Burroughs, Paul Bowles, Truman Capote, Allen Ginsburg in drugi.  Do srede osemdesetih je privlačil številne gay obiskovalce, ki so v Maroko prihajali na počitnice iščoč lahko dostopnih seksualnih avantur, a z naraščajočim konzervatizmom, ki ga delno poganja odnos islamistov do zahodnih turistov nasploh in do homoseksualnosti ter prostitucije posebej, je Maroko zadnje čase za take vrste aktivnosti postal prej kraj rizika in nevarnosti kot brezbrižnosti in užitka.

Brezposelnost in težke ekonomske razmere delajo svoje, pomanjkanje seksa, ljubezni in naklonjenosti na drugi strani pa tudi. Tako v Maroku še posebej cveti ženski seks turizem. Kot pravi Marlene, Francozinja, ki se je nastanila v Essaouiri, so poroke Essaouirčanov z Zahodnjakinjami na dnevnem redu. Ženska se v kafiču usede na pijači, kmalu za tem ji prisede nadvse šarmanten in pozoren lokalec, ki ji začne dvoriti, naslednji dan pa že delata načrte za poroko. Ženska svojega »izbranca« ponavadi zalaga z oblekami, darili, denarjem, kosili, pijačo in seveda seksom, on ji vrača s seksom, pozornostjo in bolj pogosto kot ne le navidezno ljubeznijo. Medtem ko čaka, da ona na Zahodu uredi vse potrebne papirje za njegov prihod, doma veselo zapravlja njen denar in čaka, da se mu prikažejo Zahodna Nebesa. Ko se vrata v obljubljeno deželo naposled odprejo, sledi streznitev: on še naprej pričakuje, da ga bo ona vzdrževala, ona pa naposled spozna, da ne ljubi nje, temveč njen denar. Tako je pogosto, seveda pa ne vedno.

V Maroku vedno večji problem predstavlja tudi pedofilija. 4. julija so v Marakešu organizirali Beli marš, na katerem je skupina zaskrbljenih Maročanov in ljubiteljev Maroka opozarjala na problem zlorabe otrok v namene seks turizma. Medtem ko je vsa pozornost glede problematike usmerjena na Tajsko in druge jugovzhodne azijske države, Maroko čedajle bolj postaja priljubljena destinacija za tovrstne ekscese.

Do dvajsetih let dvajsetega stoletja so bili  deški plesalci v starosti med 8 in 16 let dostopni po celem Maroku, z naraščajočo revščino in povpraševanjem strank z Zahoda in tudi Zalivskih držav pa se je dejavnost ponovno okrepila. Problematika je resna, saj otroški seks turizem, tako kot drugod po svetu, predstavlja tabu, ki ga je še posebej v konzervativnih družbah, kjer ni odprtega govora o seksu in kjer čast in sramota regulirata socialne odnose, potrebno karseda dobro prikriti. Zaradi tega je storilce težko izslediti. Po podatkih maroškega Centra za nadzorovanje pravic otrok v Rabatu, je med leti 1999 in 2003 kar 43 % otrok, ki so klicali v sili, prijavilo spolno zlorabo s strani tujca.

Za maroškega kralja Mohameda VI. pravijo, da je gay. Njegova homoseksualnost naj bi bila v maroških intelektualnih krogih dobro znana, belgijski novinar De Gay Krant pa zatrjuje, da je Mohamed v času svojega študija v Bruslju redno posedal v gay barih. Kakorkoli, o tem se ne govori, saj je homoseksualnost v Maroku prepovedana, sankcionirana pa le v primerih, ko kak Zahodnjak poskuša navezati stik s trgovino z otroci. Neglede na kraljevo »bolezen« pa mu ta ne preprečuje, da se ne bi aktivno lotil reform, s katerimi namerava izkoreniniti različne bolezni maroške družbe, še posebej tiste, ki se neposredno dotikajo pravic otrok in žensk. Tako je bil leta 2004 sprejet zakon, ki ženskam omogoča, da zahtevajo ločitev brez moževega privoljenja, možu pa preprečuje, da bi ženo kar tako zavrgel. Če se loči od nje, jo mora po novem zakonu preskrbeti s sredstvi za življenje, v primeru, da ima z njo otroke, pa tudi plačevati mesečno preživnino.

Ena izmed prioritet Mohameda VI. je bila leta 1999, ko je prišel na oblast, tudi odprava mnogoženstva.  Reforma, ki bi ustregla željam mnogih maroških borcev za pravice žensk. Predlog reforme, ki jo je podal, a še ni bila uzakonjena, poligamijo dovoljuje le v izrednih okoliščinah, o upravičenosti katerih odloča sodnik. Ena izmed takšnih predvidenih okoliščin zadeva nezmožnost ženske imeti otroke. V primeru ponovne poroke reforma predvideva tudi pravico prve žene do ločitve. Reformi zakonske zveze nasploh in še posebej ukinitvi poligamije, se po robu postavljajo maroški islamisti, ki imajo zadnje čase vse več privržencev in nekoč zmerna islamistična Stranka za pravičnost in napredek, ki je postala najmočnejša opozicijska stranka v Maroku. Medtem ko se islamisti sklicujejo na Koran, ki muslimanom dovoljuje poroko z do štirimi ženskami, se na Koran in islamsko pravo sklicuje tudi Mohamed VI. Po nekaterih interpretacijah Korana in hadisov, to je prerokove sune, naj bi Koran poligamijo celo prepovedoval, saj ta obenem ko moškemu daje možnost poroke s štirimi ženskami, zapoveduje tudi popolno enakopravnost do vseh, česar pa je, kot pravi maroški kralj, komaj kak smrtnik sposoben.

Medtem ko se poligamija upira, je kralju uspelo dvigniti starostno mejo ženina in neveste na 18 let, to je na starost, ko po maroškem zakonu nastopi polnoletnost, s tem pa tudi svoboda odločanja glede življenjskega partnerja. No, z zakoni je tako, da se v praksi udejanjajo ali pa ne. El Houceine ne more iz svojih tradicionalnih okvirjev. Ko ob vrnitvi iz mesta prestopi prag domačega dvorišča, je prva stvar, ki jo izusti, da je bila Lejla videna pri mostu s tremi fanti. Kar, prvič ni res, ker je bila cel dan z mano, drugač pa, kot pravi Lejla sama, »kaj ga briga.  Sem polnoletna in lahko počnem kar hočem.« In tako se tradicionalni in reformirani pogledi na našem dvorišču srečujejo, pa tudi spopadajo iz dneva v dan.

Jutranji:

In večerni:

V Maroku se moraš po treh mesecih bivanja v državi ali osebno zglasiti na meji , to je prestopiti v drugo državo in se pofočkati, ali pa zaprositi za podaljšanje vize pri žandarjih. Če si v Dakhli in se v Mavretaniji bližajo volitve, je po mavretansko vizo, ki se jo sicer že nekaj časa da dobiti na meji,  treba v Rabat. Do koder je cca 1.500 km. Malo veliko samo za to, da bi se v Mavretaniji pofočkal zaradi podaljšanja maroške vize. Tako je bolj smiselno stopiti do žandarjev, za katere se zdi, da imajo v takšnih okoliščinah za tujce malo več posluha. Če ne drugega že zaradi tega, ker so tako kot so tudi sami, bogu izza nogu, v Zahodni Sahari, kazenski koloniji za vse maroške mlade učitelje, neuspešne zdravnike, žandarje začetnike itd. ipd. En tak začetnik, ki so ga poslali 1.500 km stran od rodne Oujde je tako lani, ko smo šli na potep v puščavo, na check-pointu pred Smaro Ist-o.k.-ju iz čistega obupa in želje po solidarnosti ponudil griz svojega zajtrka – sendviča z omleto. In Ist-o.k., ki je situacijo razumel, je solidarnostno zagrizel…

Če si v Aourirju, to je 10 km od Agadirja, je situacija bistveno drugačna. Ceuta ni tako zelo daleč, da se ne bi bilo mogoče odpeljati do meje, poštempljati, po novem cca trikrat obvezno prespati na oni strani, to je v Evropi na afriški celini, ki se diči z evropskimi cenami in se vrniti v Marokovino. Zato žandarji tukaj ne ponujajo sendvičev in niso nič kaj solidarnostni. Treba jih je podmazati. Pa še to se ne obnese, če postopka ne poznaš od A do Ž in torej ne veš, kdaj se je treba stegniti. Zaradi tega je tu Said Veliki, brez katerega se verjetnost uspešnega podaljšanja vize zmanjša s stotih procentov na nulo. Ali pa pretvori v enotedensko šljakanje in nategovanje živcev v dirkanju med Poncijem in Pilatom.

Said ima svojo agencijo z nepremičninami. Najde se jo med eno in drugo stojnico, med bananami in paradajzom,  ob glavni cesti, ki pelje skozi Aourir. Vhod zakrivajo razdrapane stojnične tende in zbledela maroška zastava. Skratka, ja, če želiš do Saida, potrebuješ vodiča ali avtomehanika Hasana, ki se spozna na zahodnjaške težave s podaljševanjem vize v Agadirju. Ves zašmiran pusti delavnico in odide z mano, da mi pokaže pot.

Pisarna deluje kot na hitro spraznjeno skladišče. Pisalna miza, pritlikav hladilnik, nekaj raznorodnih plastičnih stolov. Na mizi je posvaljkan časopis, predvsem pa veliko zdrobljenega tobaka. Za mizo sedi Said in Said kadi džointe. Tako rekoč enega za drugim.Temu in vročini primerno hitro dela. Najprej je treba izpolniti štiri izvode enega in istega formularja. Kar pomeni, da je podatke, ki se nahajajao na različnih straneh potnega lista in še nekaj dodatnih informacij potrebno izpisati na enega izmed izvodov, potem pa preplonkati še na ostale tri: ime in priimek, datum in kraj rojstva,  ime očeta in matere, datum izdaje in veljavnosti potnega lista, datum vstopa v državo in številka, ki  jo je ob prvem vstopu v državo podelila policija, poklic… Za to skrajno rutinsko opravilo Said potrebuje cca dve uri, vmes pa pokadi cca 3 džointe. Ker je vroče, se seveda še bolj poti in da ne bi zmočil formularja, si roko s katero piše, podstavlja s koščkom najlon vrečke. Vsakič, ko začne izpolnjevati nov pildek, me s svojim globokim samozavestnobebavim glasom sprašuje že znana dejstva: »Špela?«… »Ljubljana?« … »Ime matere: Cvetka…  Kot roža!« Vmes »sodelavca«, pri katerem bom kao prijavljena in ki mora ravno tako prispevati podatke, pošlje po dokumente v 2 km oddaljeno vas. Peš oz. s taksijem, oz. snadži se. On pa ima avto, s katerim bi zadevo uredil v trenutku. Ampak ne, rit je pretežka, da bi jo premaknil in na voljo ima ves ljubi čas na tem svetu.  Hasan pa ne. Le meni na ljubo je pustil delo…

Ko kooončno izpolni zadnji pildek, odideva fotokopirat mojo kreditno kartico. Dokazilo, da se v času svojega bivanja v Maroku imam s čim preživljati.

»A misliš kopirat tudi zadnjo stran?«

»Ja, seveda.«

»Mislim, da to pa ne bo šlo. Tisti, ki mu bodo pred nos prišli vsi ti moji podatki, gre lahko direkt na internet in si privošči karkoli mu omogoča moj skromni limit.«

»Ah ne, tukaj v Maroku ljudje tega ne poznajo.«

»Veš kaj, dovolj je, da pozna in zna samo eden. Kopiral boš samo prvo stran.«

»Ne, treba je kopirat obe. Sicer pa, a misliš, da bodo šli žandarji s tvojimi podatki na internet? Veš koliko let zapora dobiš za to v Maroku? Kje si pa upajo!«

Kaj naj rečem cepcu, da bo končno dojel? Ko mi v kopirnici reče, da naj dam ven svojo Viso(!), mu izročim kartico Ljubljanske banke. Z njo lahko tu dvigujem denar, naj si pomaga še sam, če more.

Papirje in kopije greva overovit na občino. Izročim mu osem fotk, ki sem jih naredila v Foto Agfa. Na njih ličim na limono. Če jih narediš osem, za spomin dobiš eno veliko. V upanju, da nikdar več ne pozabim kupit limon, jo bom pripopala na vetrobransko steklo.

»Kako se zmeniva? Pokličeš, ko zrihtaš z žandarji?«

»Ja.«

»Safi. Zmenjeno. Je to potem za zdaj vse?«

»Ne. Dala mi boš še nekaj denarja.«

»Aha. Koliko pa?«

»800.«

»Toliko?«

»Ja. Če ne bi prišla s Hasanom, bi bilo pa še več.«

»Ja hvala.  Vidim, da ti biznis laufa.«

»Koliko pa misliš, da bi dala za gorivo do Ceute in nazaj?«

»Hja, saj ravno zato pa vizo podaljšujem tukaj, a ne.«

»Ni problema. Lahko si rihtaš tudi sama, če misliš, da ti bo zneslo.«

»Okej, stari, v Dakhli je sicer zastonj. Pol dobiš zdaj, pol ko zrihtaš.«

Ko smo se zvečer zbrali pri Hasanu v garaži, je padla tudi beseda o Saidu.

»Pa kdo je to?« sprašuje Mohamed.

»Pa un, velik, hodi tako [pokaže medveda] in govori tako [naredi glas kot iz soda]. Velika glava in majhni možgani«, se krohota upokojeni muskonter vojak, ki se je nekoč po službeni dolžnosti znašel na fronti s Polisariem, pa mu je glasba rešila življenje. Po njeni zaslugi, mu ni bilo treba streljati…

V ponedeljek dopoldne sedim v Hasanovi lopi in škrebljam na abakus. Brez kakršnegakoli  trkanja mi v »kancelarijo« uleti orangutan s svojim podložnikom. Na mizo mi vrže pildek: podaljašnje vize. »Zrihtano.«

»O, to je bilo pa hitro. A boš kavo?«

»Ne, mudi(!!!) se mi odpret pisarno.«

Tip je poln presenečenj… 300 dirhamčkov mu položim na mizo direkt pod nos.

»Rekla sva 400.«

»Res je. A govori se, da drugi plačujejo po največ 700. Čemu bi jaz 800? Motiš se, če misliš, da sem bogata Francozinja.«

»Naj ti bo zaenkrat. Ampak naslednjič boš pa plačala…«

Mah ja. Kdo ve, kje in kdaj bo ta naslednjič.

Ljubljana je simpatično malo mestece in da jo objameš s pogledom, se ti ni potrebno vzpeti 400 metrov visoko, tako kot recimo v New Yorku (povezava New York iz zraka).

Najbolj priljubljena turistična razgledna točka je vsekakor stolp Ljubljanskega gradu, ki se kar sam ponuja vsakemu, ki pride prvič v mesto. Je pa res, da to ni zastonj, poleg tega tam gori kaj dosti drugega od lepega razgleda in prijetne sapice v vročih poletnih dneh ni za dobiti. Lahko sicer malo posediš, se razgledaš in potem spustiš po spiralnih stopnicah nazaj dol.

Nekoč, ne tako davno, je bil med ljubitelji vzvišenega pogleda na mesto priljubljen tudi starosta med Ljubljanskimi  zgradbami, Nebotičnik, ki ga opevajo v svoji skladbi Bele vrane (youtube video). Kdo ne pozna vsaj refrena Mala terasa, spodaj Ljubljana, pomanjšana, da odnesla bi od tu, bele hišice…? Mislim pa, da je mala terasa na vrhu Nebotičnika še vedno v fazi dolgoletne prenove in tako za obiskovalce zaprta.

Ima pa Ljubljana še eno zelo zanimivo razgledno točko, ki pa je bistveno manj poznana oziroma se to niti ne trudi biti. Prej obratno.

Gre za znana dvojčka arhitekta Eda Ravnikarja TR2 in TR3, ki stojita na Trgu republike in sta za marsikoga eno najbolj znanih del socialistične arhitekture na naših tleh, pa tu nikakor ne mislim v slabšalnem pomenu.

TR2 je še vedno v lasti Nova Ljubljanske banke, TR3 pa je  prodala eni izmed družb v lasti znanega certifikatskega mogotca (nekateri temu rečejo tajkun) Igorja Laha, ki je zanjo odštel drobiž; malenkost več kot 34 milijončkov.

V TR3 se poslovni prostori oddajajo v najem in pisarne v njem sodijo med ene najprestižnejših v Ljubljani. Tako si jih radi izberejo za svoja domovanja tudi različne ambasade, politične stranke in IBM, ki je zasedel kar nekaj nadstropij.

In na vrhu TR3 je razgledna ploščad z manjšim bifejem, za katerega se mi zdi, da je predvsem namenjen tam zaposlenim in ni mišljen kot kakšna turistična razgledna točka v stilu Empire State Buildinga.

Kar se meni zdi pa velika škoda, ker za razliko od Ljubljanskega gradu, je stolpnica umeščena v samo središče Ljubljane, medtem ko iz stolpa na gradu središče Ljubljane lahko opazuješ samo od strani.

Kot laik na področju arhitekture si bom drznil malo pokritizirati arhitekta, ker se mi zdi, da bi bilo bolje, če bi bila ena stolpnica nekaj nadstropji nižja in bi bil tako iz terase druge možen zares razgled po celotni okolici, brez da bi ga zmotila sosednja zgradba.

Je pa terasa na TR3 odprta samo v manjšem delu, čeprav se razteza okrog celotne zgradbe, vse ostalo pa je za obiskovalca nedostopno ter zagrajeno in pod ključem.

Baje zaradi varnosti, nisem pa razumel najbolje, ali se bojijo samomorilcev, ali atentatorjev na poslance, katerih parlament leži v neposredni bližini?

Kar se tiče samomorilcev, jim že sedaj nič ne preprečuje, da se ne zabrišejo dol iz terase bifeja, če bi bila želja dovolj močna (pred leti se je neka ženska vrgla tako iz nebotičnika).

Glede atentatorjev, ki bi masovno romali na vrh stolpnice in za zabavo streljali na poslance, kot v kaki računalniški igrici Moorhuhn, je pa po moje tako. Če bo nekdo nekoga res želel spraviti s tega sveta, ga bo, pa četudi zaprejo v radiju nekaj kilometrov naokrog vse zgradbe. Poleg tega, če je to res tak varnostni problem, se lahko ogradi terasa z dva metra visokim neprebojnim steklom v delu, ki gleda proti parlamentu.

Bi pa to izpadlo meni vsaj malo paranoično smešno, ker jaz lahko brez težav pijem v bifeju pod Maximarketom kavico, za sosedno mizo pa sedijo poslanci na “malici” in to brez neprebojnih jopičev iz kevlarja, tropa goril ali vsaj kakšnega kosa maschinegewera. Ampak če se tako umetno dviguje njihova pomembnost, prav.

Po moje bi morala biti ta terasa v celoti odprta za obiskovalce  oziroma turiste in nenazadnje bi v tem lahko lastnik stolpnice videl tudi kakšen poslovni interes. Verjamem pa, da mu že sedaj najemnine prinašajo takšne prihodke, da se me ne splača ukvarjati z takimi malenkostmi, kot je muy buena vista.

Preberi še:
- Vredno ogleda v Ljubljani

Številni Slovenci se vsako leto odpravijo na počitnice z letalom v oblegana morska letovišča in nabirajo barvo na na vročih plažah. Zanima pa me, koliko od teh, ki se vsako leto tako ponosno odpravijo v tujino, pozna znamenitosti Slovenije in uživa v njih. Prepričan sem, da se večina Slovencev, ki pozimi dopustuje v naših gorah (sicer jih ni ravno veliko), tja odpravi le v času smučarske sezone. Vendar zakaj ne bi izkoristili naše Slovenije tudi poleti?

Priznam, sam se poleti najraje odpravim na gorenjsko, vendar tudi preostali deli Slovenije so prav gotovo zanimivi. Na Gorenjskem imate na voljo toliko različnih poletnih aktivnosti in zanimivosti, da vam prej zmanjka dopusta kot možnosti za uživanje.

Tudi cene v restavracijah so povsem normalne (seveda razen če ne greste v kakšno prestižno), najbolje pa se tako ali tako je v domačih kmečkih gostilnicah. Pri tem pa še eno opozorilo. Če boste kdaj imeli možnost jesti v kakšnem planinskem domu, raje dvakrat premislite. Pred dnevi sva bila s punco v Vratih in sva v Aljaževem domu naročila štruklje in golaž. Poceni gor ali dol, slabše hrane še nisem jedel v življenju. Menda je tako v dosti domovih, ki so v oskrbi planinske zveze, zato v gorah raje jejte v planšarijah.

Sicer pa je slovenski turizem postal zanimiv tudi zaradi ugodnih cen, ki jih ponujajo nekateri hoteli in penzioni. Če imate nekaj dni časa, se radi vozite s kolesom, planinarite in se kopate v naših jezerih, obenem pa bi se za nekaj dni odpovedali kuhanju, bodo posebne ponudbe obnovljenega hotela Špik kot nalašč za vas.

Pa lep dopust!

Eklipsi me i gjate i shekullit XXI do te ndodhe ne daten 22 korrik i cili do te zgjase 6min dhe do mund te admirohet i plote vetem ne Shangai, Kine. Fenomeni astronomik i jep keshtu nje hov, qofte edhe te perkohshem, turizmit ne territorin kinez pergjate Lumit te Kalter. Per te paren here qe prej fillimit te krizes hotelet dhe organizatoret e tureve kane jane full. Eklipsi do te jete i dukshem ne zonen e Shangait duke filluar prej ores 08:23 me oren lokale.

/Ansa/

Ne plazhin e pyllit te Sodes ne Vlore jane derdhur qellimisht dhjetera tone mbetje nafte duke shkatuar katastrofe mjedisore . 

 Ndotja nga nafta eshte perhapur jo vetem ne zone e hidrovorit, ku eshte bere shkarkimi i mbetjeve hidrokarbure por eshte perhapur me tej ne det duke iu afruar zones bregdetare te qytetit. Sipas hetimeve paraprake te policise se Vlores, mbetjet e naftes ne det jane derdhur nga 4 autobote te shoqerise Arkand Junior sh.p.k. Policia e Vlores ka arrestuar administratorin e shoqerise Genis Mehillin 39 vjec banues ne Vlore dhe dy shoferet e autoboteve, Florian Ceci dhe Mikel Gjini. Sipas policise te tre keta persona dyshohet se kane derdhur mbetje nafte ne menyre te qellimshme per te shkaktuara nje dem mjedisor. Firma “Arkand” sipas policise i ka marre mbetjet e naftes nga anija “Guldo” dhe me pas i ka shkarkuar ne menyre te paligjshme ne kanalin qe lidh hidrovorin ne pyllin e Sodes me detin. Nje ngjarje tille e paprecedent me pasoja per mjedisin ndodh kur ka vetem pak kohe qe Vlora ka nisur sezonin turistik dhe kur nje pjese e mire e plazheve jane pastruara enkas per te mirepritur pushues.

Burimi: /TopChannel/

Një grup turistësh kanë mbetur të bllokuar në kanionet e Osumit pas rreshjeve të papritura që ranë në këtë zonë. Mësohet se turistët janë gjermanë dhe shqiptarë , ndërkohë që policia ndodhet në vendngjarje dhe ka filluar punën për evakuimin e tyre me litar. Bëhet e ditur se gjendja e tyre shëndetësore është e mirë edhe pse kanë qëndruar të bllokuar për rreth dy orë.

SKRAPAR- Rreshjet e nisura papritur rreth dy orë më parë kanë rrezikuar jetën e 11 turistëve të cilët kanë mbetur të bllokuar në kanionet e Osumit në Skrapar. Mesohet se turistët janë shqiptarë dhe gjermanë dhe kanë vendosur të vizitojnë kanionet duke përdorur mjetet e tyre personale. Pasi janë ndodhur në vështirësi, turistët kanë njoftuar menjëherë policinë e cila është nisur drejt vendngjarjes për tu ardhur në ndihmë. Ndërkohë mësohet se tashmë ka filluar evakuimi i i turistëve duke përdorur litarë ndërsa gjendja e tyre paraqitet e mirë. Burime nga vendngjarja bëjnë të ditur se me turistëve nuk ka të lënduar dhe po vazhdon evakuimi pa asnjë problem. Kanionet e Osumit janë shndërruar në një pikë të rëndsishme turistike, por nuk dihet ende nëse personat ishin të shoqëruar nga ndonjë udhërrëfyës i specializuar apo jo. /BalkanWeb/

Vullnetaret Angleze rendin te ndihmojne vendin tone nderkohe qe ne vet nuk e vrasim mendjen kaq shume…  

http://www.guardian.co.uk/travel/2009/mar/07/albania-tourism-volunteering-thethi

Počitniško stanovanje / Appartamento / Apartment
“DOLCE VITA”

Vidalijeva 8, Piran, Slovenia.

Contact: Mr. Dragan Klarica
Mobile: (+386) 31 309 559
Mail: dolcevita.piran@gmail.com

“Naključno mimoidoči” je priljubljena tarča za razne eksperimente in raziskave. In tako so na enem izmed radijev naključno mimoidoče v Ljubljani spraševali, kaj bi svetovali turistu, če bi jih vprašal za ogleda vredne destinacije v naši prestolnici.

Odgovori so bili vsi po vrsti brezvezni in večina kaj dlje od Prešernovega spomenika niti ni prišla. Sploh brezveze se mi pa zdi turistu priporočati Čopovo ulico, kjer ni ničesar, razen Mc Donaldsa. Če že, ga potem raje pošljem na štacion po burek, bo vsaj okusil našo tradicionalno (ponarodelo) kuhinjo.

Sem se pa sam zamislil ob tem, kaj bi sam odgovoril turistu, če bi me vprašal kaj takega in sem bil v zadregi.

Če bi šlo za mlajše turiste, bi jih verjetno poslal kar na mestni avtobus številka 17, ki bi jih odpeljal v naš mali nakupovalni disneyland BTC, kjer si lahko v Koloseju ogledajo film, v Areni odigrajo bilijard ali kakšno partijo bowlinga, v Big bangu pa lahko na Playštacionu 3 odigrajo simulacijo dirkanja na G25 volanu s sekvenčnim menjalnikom. Če bi pa odstalo še kaj časa, pa lahko gredo firbec past po brezštevilnih štacunah.

Škoda edino, da tam niso postavili kakšnega manjšega hostla, kjer bi se dalo prenočiti, ne bi bil odveč pa tudi kak nočni kljub (včasih smo jim rekli diskač), ki je po spominu tam nekoč že bil, sem pa pozabil, kako se je imenoval (na stropu je imel obešen čisto pravi avion) ter športna dvorana. Tako bi imeli skoraj vse potrebno za zabavo na enem mestu izven mesta.

V zadregi sem pa pri starejših turistih in še zlasti Japoncih. Namreč Japonec leti do nas sigurno mnogo več kot 10 ur in  ne moreš ga potem poslati gledati film v kino. To je podobno, kot če jaz priletim v Los Angeles, pa me tam pošljejo gledati razstavo fotografij Marilyn Monroe v neko zakotno galerijo, po možnosti v delu mesta, ki ga obvladujejo čolosi ali cripsi.

Po liniji najmanjšega odpora je zame prva izbira sigurno Ljubljanski grad, zlasti zaradi čudovitega razgleda iz stolpa na gradu po praktično celotni Ljubljani z okolico. Z dograjeno vzpenjačo so poleg tega še močno olajšali razlaganje, kako se tja gor sploh pride, ker se zareza od vzpenjače na hribu vidi že od daleč. Ne vem pa, če je na gradu poleg bifeja z kavo za 1.2 € še kaj omembe vrednega? Kakor se spomnim, večino časa grad izgleda kot nikoli dokončana zgodba, ker je vedno nek del še v gradnji. Vem pa, da so tam gori včasih na ogled postavljene tudi kakšne razstave ter pevski nastopi. Enkrat se spomnim, da sem gledal skozi lino Nušo Derendo.

V turističnih mestih so ponavadi zelo priljubljene nekoliko dvignjene lokaciji z razgledom, kot je recimo v New Yorku Empire State Building ter sta bila pokojna stolpa WTC. V Ljubljani bi bila poleg gradu taka lokacija lahko vsekakor Ljubljanski nebotičnik, ki je primerno visok in stoji na odlični lokaciji, ampak kakor vem, je zadeva še vedno zaprta in lahko se pohvalim, da nisem bil nikdar tam gori. Je pa nekdo lepo obnovil zunanjost, tako da upam, da bomo lahko že letos poleti uživali na soncu na vrhu nebotičnika. Bojim se edino, da boš moral imeti vip karto, če boš hotel dobiti prosto mizo.

Potem pride pa na vrsto že sam center okrog Prešernovega spomenika, čeprav se mi zdi, da mi iz turističnega vidika  preveč poveličujemo ta spomenik, ker če pesnika ne poznaš, kar ga turisti skoraj sigurno ne (pozna kdo največjega Slovaškega pesnika?), je potem to samo še eden izmed spomenikov (Who is this guy? Poet? Really? No kidding? Did he make a lot of money?), ki se ne razlikuje prav veliko od spomenika Borisu Kidriču poleg predsedniške palače, le da Kidrič izgleda, kot bi se nad Ljubljano nekoliko hudoval, vsaj poza je že taka, Prešeren pa se lahko pohvali z muzo nad glavo.

Meni je arhitekturno zelo zanimivo Tromostovje, sploh če o njem razmišljam v času secesije, pardon recesije.

Si predstavljate, da bi SCT ob pomoči Primorja zgradil tri Črno Kalske viadukte? Eden dvopasovni na sredi za pot na Primorsko in na vsaki strani še po eden ločen most za pot proti Ljubljani. Saj bi se vsi prijeli za glavo, kakšno razmetavanje davkoplačevalskega denarja je to, Računsko sodišče pa bi takoj začelo pisati negativno mnenje z zadržkom, glede neracionalne porabe denarja. Ampak v Plečnikovih časih je bilo očitno na srečo to drugače urejeno in tako je Ljubljana dobila še eno simpatično turistično zanimivost.

Glede same arhitekture v mestu, sem še kot otrok najbolj občudoval stavbo, ki stoji poleg tržnice in se ji zaradi trikotne oblike reče Peglezen. Se spomnim, ko smo prišli s starši v Ljubljano in parkirali avto tam blizu, sem na vsak način hotel iti pogledat to zgradbo. Meni se je takrat namreč zdelo huronsko smešno, kako je lahko nekdo prišel na tako idejo. Potem sem pa večjo kopijo (oziroma verjetno kar original) te zgradbe zagledal v New Yorku (Flatiron building).

vir: ljubljana.si

Meni ena najbolj priljubljenih Ljubljanskih lokacij je poleg starega mestnega jedra vsekakor Trnovo, čeprav za turista morda ne tako privlačna. Všeč mi je drevored ob Ljubljanici, kjer ljudje poleti posedajo in kjer mladina zvečer tanka ceneno namizno rdeče vino, malo naprej pa so privezi za ladjice in celo nekakšna gostilna na vodi. Ta del Ljubljane se mi zdi, da ima še veliko potenciala, samo ne vem čisto točno, kaj tam še manjka, da bi bilo lahko zanimivo še za turiste.

Sicer pa, če mene kakšen turist (razen španci) prosi za informacije, imam pripravljen univerzalen odgovor “lo siento, estoy demasiado turístico, también.” (v španščini, jaz sem tudi turist, oziroma nekaj podobnega).

]]> http://anzecokl.com/2008/11/04/koncanje-gradnje-park-hotela-bohinj/ Tue, 04 Nov 2008 19:24:05 +0000 Anže Čokl http://anzecokl.com/2008/11/04/koncanje-gradnje-park-hotela-bohinj/ http://mollakuqe.wordpress.com/2008/06/29/turist-ne-prishtine/ Sun, 29 Jun 2008 18:36:59 +0000 mollakuqe http://mollakuqe.wordpress.com/2008/06/29/turist-ne-prishtine/ http://e-migrator.com/2008/06/02/bela-lugosi-is-dead/ Mon, 02 Jun 2008 22:34:22 +0000 E-migrator http://e-migrator.com/2008/06/02/bela-lugosi-is-dead/

Bela Lugosi je bil holivudski igralec madžarske provenience, ki je v zgodnejših letih prejšnjega stoletja blestel kot Drakula in Frankensteinov Igor, nakar je počasi zdrsnil v filmske produkcije žnj kategorije. V glavnem bojda zaradi liberalnega vdajanja narkotikom.

Nekateri zlobni jeziki trdijo, da je njegov resnični priimek Loguzi. Splošno pa je sprejeto, da je Bela umrl zapit in od vseh pozabljen.

Potem so mu pobje iz narodnozabavnega ansambla Bauhaus ukradli ime in priimek in iz tega naredili uspešnico. Od vseh pozabljeni in zadeti so umrli naravne smrti.

Morda se tale intro zdi za lase privlečen, pa ni. Kako naj sicer začnem?

Stvar je namreč taka: odkar je Primus Delgado z reklamo za Električni Pokrajšek (za srbski trg Skraćak) stopil v legendo, je kakršnakoli komerciala izgubila svoj smisel. Ah, še slišim njegov navdušeni bas:

»Čemu bi se trapili s kabli, ki se valjajo po kotih vaše prelepe nastambe, da se na njih zbira prah? Vzemite si električni pokrajšek, ki učinkovito skrajša tudi do 50 metrov dolge kable in vaše težave bodo v hipu preteklost!«

Delgado je zakon, vse drugo je drek.

Na kakšen način naj torej Noro Maroković vdene nit reklame za Omarjev pljaž?

Morda takole:

Evo drugovi i drugarice, ovo je Omara Muktara pljaž. Omar lenčina ama ništa nije spremio, pa nudi samo dva razdrpana šatorčića

i ponešto arapskog peska, koji vam se ljepi o tabane i dupenceta vaših najdražih. Jeste da pljaž nema opakih atlantskih valova a ima dobar pogled na Daklu i sva ona skupa pivenceta (Stela, Hajneken, Flag) koja se kukavički kriju u pozadini

dok u prvom planu vaša čerkica ćeka da joj se priklopi neki Priklopil i da je miluje ON a ne vi pa da vam zlatome tatici ukrade jedinu radost života, a to je da ste SAMI sa njom, takoreći svoji na svome, dok vam supruga u drugom bazenčiću ćuva punoljetnog sina da mu neki Omar ne otkine kalamarčić sa intimnog Dušana Silnog iliti Velega Jožeta iliti Martina Krpana. O higieni da ne pričam. Omar Prklopil Josip Fritzl ne nudi ni najobičniji šithaus. Samo bi pare drpio i dječicu pipao. Uz to na pljažu ima još nekih sumnjivih rupica

ponekih krepalih šakalova (znači ima i živih – gde je smrt tu je život), kojima je Omar podmuklo odbio prednje zube pa ih sada prodaje kao avtentični nakit…

Čak i kamen ima neke zarazne bubuljice.

A za grande finale eto vam opake zmije otrovnjače, uistinu dresirane životinjice, za koju Omar perverzno insinuira jevrejsko podrijetlo (Dimona) i ime (Kaspersky). Dobro je drug doktor Simo Niti rekao »Turci su u deželi že«.

Samo još glume gljivu. Bi a da ne uđe.

Ukratko ludilo.

Nemoj narode da si naivan, ajde lepo u Miločer, Portorož ili pak Portoriko.

Čeprav je naš sedanji predsednik dr. Danilo Türk znan kot uglajen diplomat, pa sem v nekem časopisu prebral, da se je pred kratkim ob obisku Izraela (Jeruzalema) zelo razjezil na gostitelje, ki mu niso dovolili obiskati Tempeljskega griča, ampak si je lahko ogledal samo Zid objokovanja ter naj bi prišlo celo do diplomatskega škandala.

Novico naj bi prvi objavil Izraelski spletni časopis Ynetnews, naši mediji pa so jo potem verjetno z veseljem pograbili. Nikjer pa nisem zasledil, če si je naš predsednik ob Zidu objokovanja po tradicionalnem običaju kaj zaželel in željo, napisano na listku, vtaknil med razpoke v zidu. Jaz sem si ob mojem izletu v Izrael zaželel, da bi postal predsednik države (kar je potem postal dr. Türk), da bi čez noč obogatel in da bi leta 2004 na volitvah zmagal Janša. Od vsega se je uresničilo samo to zadnje, kar še enkrat več dokazuje, da ima Bog prefinjen smisel za humor (in napačen odnos do mene).

Glede želje predsednika, da bi si ogledal tudi Tempeljski grič, ki je nekakšen muzej islamske arhitekture na prostem in na katerem stoji največja znamenitost Jeruzalema, mošeja Kupola na skali (ne vem, če je to uradno naš prevod), bi moral predsednik upoštevati, da tja Židje nimajo vstopa (kadar pa vstopijo, običajno pride do incidenta) in da mu seveda Izraelski varnostniki, kot uradnemu gostu Izraelske države, ne morejo zagotoviti ustrezne varnosti, pa čeprav je eden od vhodov v, z obzidjem obdan Tempeljski grič, praktično samo lučaj stran od Zidu objokovanja. Poleg tega je ta plato za Žide boleča rana, kajti na tem mestu je nekoč stal Salomonov tempelj, v katerem je bila shranjena Skrinja zaveze med bogom in Izraelci (za cvekarje iz zgodovine je skrinja najbolj poznana po filmu Indiana Jones), nakar so muslimani zgradili na njem poleg znamenite mošeje z zlato kupolo še mošejo Al Aksa, kar naj bi simbolično predstavljajo, da je muslimanska vera nadgradnja židovske vere in krščanstva. Ampak od tu naprej je vse skupaj zame že navadna politika.

V tolažbo našemu predsedniku pa spodnje fotografije Tempeljskega griča (zadevo si bo nekoč lahko ogledal kot običajni turist in ne bo problemov):

vse foto: dr. Onyx

Morda izgleda čudno, da na nobeni sliki ni ljudi, kot da bi Tempeljski grič namerno izpraznili. Ampak dejansko tam med mojim ogledovanjem praktično ni bilo ljudi, čeprav je bilo to sredi dneva.

Sploh je današnji Izrael z njihovo različico Berlinskega zidu ter stalnimi spori s Palestinci lep dokaz, kam lahko pripelje sovraštvo. Odkar se je začela prva vstaja Palestincev (Intifada) nekje konec 80 let prejšnjega stoletja ter so se pojavili teroristični napadi (zlasti v Jeruzalemu), ki so napolnili svetovne medije, je Jeruzalem takoj izgubil primat prve turistične destinacije na svetu, kot stičišča različnih kultur, religij in temelja zahodne civilizacije, kjer se je nekoč dobesedno trlo turistov iz celega sveta.

Danes tja zaidejo samo še redki in kot turist se počutiš na nek način nelagodno, ker si takoj opažen in tarča raznih prevarantov in kvazi turističnih vodičev. V bistvu je še najboljša taktika ta, da se čim bolj stopiš z okoljem, skriješ razpoznavne znake turista, a hkrati ne smeš izgledati preveč podoben eni izmed sprtih strani.

Preberi še:
- To je rop by dr. Onyx

Se želiš naročiti na blog?

]]> http://potovanja.wordpress.com/2008/05/03/potovanje-po-venezueli/ Sat, 03 May 2008 13:48:55 +0000 Tomaz http://potovanja.wordpress.com/2008/05/03/potovanje-po-venezueli/

Potovanja so me začela zanimati, ko sem še kot otrok, na televiziji gledal eno oddajo v kateri so gostili nekega popotnika, ki je potoval po Kitajski. Takrat sem si rekel, da bom tudi jaz nekoč potoval. Potem sem se včlanil v klub Popotnik, ki je imel vsak prvi ali tretji, ne vem točno, predavanja na strojni fakulteti v Ljubljani. Za prvi maj je klub organiziral potovanje na Malto in Sicilijo, pa sem se prijavil. To je bilo moje prvo potovanje, takrat sem bil star devetnajst let. Še isto poletje pa sva se z bratom, ki je bil tedaj star 16 let, odpravila na prvo samostojno potovanje. Cilj je bila Turčija in Irak. Doma sva rekla, da greva Grčijo, ker starši nebi razumeli po kaj v Turčijo, se manj pa Irak. Takrat Turčija še ni bila toliko turistična dežela, kot je to danes in je na splošno veljalo, da te tam lahko samo okradejo, zaprejo……. No to potovanje se je končalo bolj neuspešno, kot ne, saj se je iz planiranih treh tednov potovanje skrčilo na en sam teden. Vendar neka volja je ostal in v Turčijo sva spet šla, še isto leto. Vsega za deset dni, ampak bilo je v redu. Potem je prišel več letni premor s potovanji, saj so me zanimale bolj druge stvari, predvsem zabava….. No pa tudi delal sem veliko. Potem pa sva se leta 1997 z bratom le odločila, da temu narediva konec in da nekam greva.

Venezuela mi je bila dokaj neznana dežela. Veliko bolje sem poznal Ekvador in Peru, pa tudi Kolumbijo ter Bolivijo. Vsa znanja teh dežel sem pridobil z branjem knjig in raznih potopisov slovenskih popotnikov, ki so zahajali v te dežele.  Tako, da sva se v začetku z bratom bolj navdušila za Ekvador ali pa Peru. Malo naju je skrbela le deževna doba, ki naj bi bila decembra in januarja v teh deželah na vrhuncu. Potem pa mi je v knjigarni prišla pod roke knjiga od Venezuele, ki je bila polna slik. Takoj sem se navdušil nad lepotami narave, pa se sušna doba je bila takrat v Venezueli in odločila sva se da greva v Venezuelo.

Letalo sva imela iz Dunaja preko Londona, do Caracas-a. Vožnja z avionom je kar nekako minila, čeprav tista med Londonom in Caracas-om se je kar vlekla. Ko sva opravila carinske formalnosti, naju na letališču pokliče k sebi neki človek v uniform. Sprva sem mislil, da  to spada še v carinski postopek. Vprašal je naju kam greva, pa sva rekla da v Caracas in potem naju pelje do taksija. Vprašava taksista za ceno in ta pravi trideset dolarjev, rekla sva da je preveč. Možakar naju nato odpelje do mini busa, tu je bila cena pet dolarjev za oba. Plačava, potem pa ta možakar reče da morava še njemu plačati pet dolarjev, ker naju je pripeljal do busa. Seveda plačava. Med vožnjo do Caracasa opazujeva vse okoli sebe. Mislim da sv bila, kar malo iz sebe, saj sva prišla v deželo, ki je veliko za nami, z veliko revščino, kriminala, umazanijo…. Srečala sva se z realnostjo, da to le ni vse tako lepo in preprosto kot izgleda iz knjig. Če bi imel možnost iti takoj domov z avionsko karto, ki je bila datuma tri tedne kasneje, bi se takoj odločil za to možnost. Ko z mini busom prispeva v mesto, spet pride do naju neki možakar in vztrajno sprašuje, kam greva. Bratu sem rekel naj se obnaša, kot da ga ni, ker mi ni bilo do tega da bi spet komu kakšno provizijo plačeval, da me bo pripeljal do avtobusa.

Najprej sva bila namenjena v Ciudad Bolivar, iz tam pa na ogled najvišjega slapa na svetu. Iz Caracasa sva hotela čim prej ven. Mini bus naju je pustil na glavni avtobusni postaji. Iskala sva avtobus za C. Bolivar, tisti možakar pa se še kar ni dal in je že petnajst minut hodil za nama. Avtobusa nisva našla, tako da sva potem, kar možakarja vprašala, kako v C. Bolivar. Rekel je nama, da s te avtobusne postaje ne vozijo avtobusi v Bolivar in da je treba do druge postaje z taksijem. Pelje naju, do taksija, kjer se dogovorimo za ceno, pričakovala sva, da bo nama rekel ta možakar za provizijo in sva se na hitro usedla v taksi, da se temu izogneva. Potem sva pa videla, da je taksist, plačal temu človeku, kot za provizijo, ker naju je pripeljal do njega in mu zrihtal posel.

Potem sva le prišla na pravo avtobusno postajo, kjer pa sva se spet srečala z težavami. Mislila sva da bova lahko avtobusne karte plačala z dolarji. Vendar za dolarje ni hotel nobeden slišati. Potem pa se je le našel nekdo, ki je bil pripravljen zamenjati dolarje v bolivarje. Seveda za precej nižjo ceno, kot uradno.

Vstopila sva na avtobus, bil je kar moderen, mogoče celo malo boljši kot vozijo pri nas. Vožnja je bila kar v redu prve pol ure, potem pa je naju začelo zelo zebsti. Klima je bila verjetno na minmum stopinj. Mislim, da jih je bilo v avtobusu največ 12 do 13 stopinj celzija. Midva sva bila oblečena v kratkih rokavih in nisva imela pri sebi nič drugega, tako da sva zelo zmrzovala, do prve postaje. Spomnim se da me je tako zeblo, da sem k sebi stisnil torbico od fotoaparata, ampak ni kaj dosti pomagalo.

Bila je še tema, ko smo prispeli v Ciudad Bolivar. Avtobusna postaja, je bila bolj zanikrna kot ne. Kar malo strah je naju bilo. Odločila sva se da v temi ne bova hodila nikamor in da počakava da se zdani, potem pa bova poiskala hotel. Da se je zdanilo sva čakala približno dve uri. Niti ni bilo tako hudo.

Prvo prijetno presenečenje, je bil taksi s katerim sva se peljala do hotela. Bil je velik, trideset let star, ameriški avto, ki ga je že dodobra nadelal zob časa. Tudi šofer je bil zelo prijazen.

Ko naju je taksi pripeljal do želenega hotela, je bil ta zaprt. Šla sva pogledat v enega čisto zraven, vendar je bil zaseden. O zasedenosti nisem bil čisto prepričan. Verjetno sva izgledala preslaba gosta za ta hotel. Par sto metrov stran sva našla kar v redu hotel. Bilo je dokaj čisto. Sicer brez oken, kar sva kasneje ugotovila, da še bolje, saj ni notri pritisnila vročina. Na recepciji, je delal neki moški, ki sva mu hotela dopovedati da bova ostala, do naslednjega dne popoldan. Španščine nisva znala ne eden ne drugi čisto nič. Nekako smo se dogovorili in fant je postavil ceno za dan in pol s čimer sva se strinjala in plačala.

Najprej sva se malo spočila, potem pa sva šla na ogled mesta. Mesto je bilo po svoje kar zanimivo in za južnoameriške razmere kar lepo urejeno. Najprej sva sklenila, da greva nekaj poštenega pojesti, saj nisva jedla že cel dan. Našla sva neko lepo urejeno restavracijo, sicer prazno. Rekla sva si kar bo pa bo. Natakar je bil verjetno tudi lastnik in na vsak način je nama ponujal ribe iz reke Orionoko. Ni se nama zdelo, da bi bile te ribe lahko dobre, pa tudi najesti sva se nameravala pošteno in zato sva hotela jesti nekaj normalnega, preizkušenega.  Oba sva naročila isto. Gobovo juho, solato, neko pečeno meso ter pečen krompir. Vse je bilo kar v redu, porcije so bile velike, pa tudi okus ni bil slab. Razen juha ni bila gobova, ampak iz nekih rakov, verjetno iz reke Orionoko. Janez je pojedel samo kar je bilo tekočega, jaz sem pa rekel, kamor je šel bik, naj gre pa še štrik, pa sem pojedel še tiste rake. Za vse skupaj sva plačala dvajset dolarjev, kar je za Venezuelske razmere kar veliko.

Hotel sva imela v bližini letališča. Šla sva se pozanimat, kako je ogledom narodnega parka Canaima. Ta narodni park je poznan po veliko slapovih. Najbolj pa je poznan Salto Angel, najvišji slap na svetu. Visok je skoraj tisoč metrov. Našla sva neko agencijo, ki se ukvarja z organiziranjem prevoza in tur v narodnem parku Canaima. Najni prvotni cilj je bil, da odletiva v kraj Canaima, od tam pa s čolni po reki do slapa Angel. To bi trajalo približno tri dni. Vendar so nama v agenciji povedali, da sedaj s čolni ni mogoče po reki, ker je sušna doba in je premalo vode, da bi se lahko šlo s čolnom, po reki. Predlagali so nama enodnevni izlet, z ogledom Canaime in prelet Salto Angel, z avionom. Cena je bila kar visoka, stopetinsedemdeset dolarjev po osebi. Za ceno se nisva nič pogajala, vendar mislim, da če bi se bi lahko prišla vsaj petindvajset dolarjev ceneje po osebi. Dogovorili smo se da prideva naslednji dan zjutraj na letališče.

Zjutraj sva morala kar kmalu vstati in se odpraviti na letališče. Pilot je deloval malo utrujeno in nekdo je povedal, da se ga je prejšnji večer napil. Let z letalom je bil kar zanimiv. Pod nami so bile reke, močvirja in neprehoden gozd.

Kakšno minuto ali dve pred pristankom sva pod sabo zagledala pravi raj. Jezero, slapovi, čudovita narava,….Potem smo pristali v Canaimi. Pristanek je bil sicer malo čuden, saj pilotu ni uspelo čisto zravnati letal in smo pristali malo pod kotom. Takoj po pristanku sva morala plačati takso za nacionalni park, ki pa ni bila visoka.

Ko sva čakala vodiča sem imel v sebi en čuden občutek. Občutek da mi v tem raju nekaj manjka. Kljub temu da sem ob sebi imel brata, sem se počutil zelo sam. Premišljeval sem kako bi bilo lepo če bi imel resno punco in bi bila ona sedaj z mano. V tem primeru bi mi bilo res lepo, tako pa sem imel občutek da mi nekaj manjka. Pa še domotožje me je dajalo, kot vse dni na tem mojem prvem večjem potovanju. Koga pa ne na prvem potovanju. Malo je takih ki jih ne, še manj pa takih ki bi to priznali.

Na kasnejših potovanjih me je domotožje in želja da bi imel s sabo kakšno resno punco čisto minilo. Najbolj sem se navadil potovati z Janezom. Imela sva iste želje kaj si ogledat, pa tudi za pogovarjat sva se imela ves čas kaj.

Potem je kmalu prišel tudi vodič, ki je bil zadolžen za naju. V najini skupini je bil še en francoz. Prijazen fant, ki je bil že kar nekaj mesecev na poti, vendar je nekje v srednji ameriki hudo zbolel. Iz letališča pa do obale jezera je bilo samo kakšnih dvesto metrov skozi goščavo.

Potem smo zagledali jezero in nekaj mogočni slapov, ki so se zlivali v jezero. Niso bili sicer bog ve kaj visoki, tam do deset, petnajst metrov. Vodič je vprašal, če si želimo iti pogledati kače ki jih imajo mrtve v kozarcih z alkoholom. Francoz je bil takoj za, midva pa nisva bila preveč navdušena saj sva vedela, da naju bo potem malo strah ko se bova kopala v vodi. Kajti oba je strah kač. Kače so bile take kot so bile, niso glih zbujale kakšnega hudega straha. Potem pa jih je začel vodič opisovati. Za prvo je povedal da če te piči njen strup deluje na srce in se ti ta po tolk in tolk časa ustavi. Za drugo je rekel da ti odpovejo roke in noge. Za tretjo da strup deluje na možagane. Za četrto pa je povedal, da strup prizadane možgane, jetra, ledvica, ohromi roke in noge in da zelo hitro deluje. Menda da v petnajstih minutah. Je pa tudi ta kača zelo napadalna in da če se sooči z človekom na manj kot sedem osem metrov ga takoj napade. Enkrat so menda našli mrtvega domačina, ki je imel štiriinšesdeset ugrizov od te kače. Mogoče je vodič pretiraval mogoče pa tudi ne. Naju je pa je bilo kar malo strah.

Vkrcali smo se v čoln in se zapeljali do slapov. Od blizu smo videli, da je slap v deževni dobi veliko bolj mogočen. Videlo se je da slapu malo primankuje vode. Je pa bilo vseeno lepo videti.

Izkrcali smo se na drugi strani jezera. Potem pa nadaljevali pot čez gozd. Nakar smo prišli še do enega jezera. Tudi ta je bil sanjsko lep. Okoli jezera je bila mivka iz katere so na vsake toliko časa rastla nizka drevesa. Predlagali smo da se malo okopamo.

Voda je bila prijetno topla, vendar čisto črna. Zato sem imel malo slab občutek, ker sem se bal da bi bila lahko kje kakšna kača. Vodič je povedal, da je voda črna zaradi listja, ki odpada z dreves. Povedal je tudi da vode ne smemo piti, ker bi sicer dobili hudo drisko. Ko pa bi se enkrat navadili na to vodo bi jo brez težav pili. Jaz imam na potovanjih vedno probleme z zaprtostjo, zato vedno s sabo vzamem odvajalne tablete. Na misel mi je prišla ideja da bi popil malo te vode in potem nebi bilo treba jemati tablet. Bolj naravno. In spil sem par požirkov. Driske nisem dobil.

Na koncu jezera je bil mogočen slap. Kakšnih dvajset do trideset metrov visok. Vendar je kazal hudo pomankanje vode.

Ko smo se nehali kopati smo se peš odpravili do njega. Pod njim, oziroma kar v njem je bila speljana potka. V deževni dobi, ko je veliko vode, ta potka vodi v notranjost slapa. Tako da imaš na eni strani vodo, na drugi pa steno.

Ko smo priplezali na vrh slapa smo imeli izreden razgled. Na eni strani so bilo mogočne gore (tepuji) in neprehodna džungla, na drugi strani pa prelepa savana in indijanske koče.

Pravtako je bil tukaj tudi lep prostor za sončenje in kopanje. Prav za to smo ga tudi izkoristili.

V Canaimi nas je čakalo izvrstno kosilo. Porcija je bila sicer malo premajhna po tako napornem dnevu. Počasi sva z Janezom že čutila prve znake, da naju je opeklo sonce.

Čas je hitro mineval in počasi se je bilo treba odpraviti proti letališču. Na poti pa sva doživela dva lepa presenečenja. Najprej sva videla ljubko opico. Prvič, da sem videl opico v naravi. Vodič naju je opozoril naj bova previdna, da nama nebi kaj ukradla. Vendar ni, saj je bila zelo boječa. Malo kasneje sva videla še velikega papagaja.

Poslovila sva se od vodiča in francoskega prijatelja, ter se vkrcala na letalo. Sledil je še panoramski prelet čez slap Angel.

Ko smo leteli proti slapu sva imela kaj videti. Spodaj reke in neprehodna džungla, tik pod nami ali pa ob nami, pa tepui. Gore ki očarajo.

Prišli smo tudi do slapa Angel. Škoda le da je bil pretok vode zelo majhen. Sušna doba, ni kaj. Vseeno pa je bilo kaj videti. Jaz sem sicer bolj občudoval samo goro- tepui, s katere pada slap.

Pozno popoldan sva se vrnila nazaj v Ciudad Bolivar. V hotelu sva še za eno urco zaspala, potem pa sva začela pakirati stvari saj sva se odpravljala na avtobusno postajo. Najni naslednji cilj je bilo mesto Santa Eelena, ki je izhodišče za treking na goro Rorarimo.

Ko sva prišla do recepcije hotela tam ni bilo nikogar, da bi oddala ključ. Plačala sva že pri prihodu. Mislila sva že pustiti ključ in oditi. Potem pa je le prišla ena ženska.

Lepo sva se poslovila, ona pa je od naju hotela da plačava. V angleščini sva razlagala da sva plačala že pri prihodu nekemu fantu. Ona angleščine ni razumela midva pa španščine ne. Je pa bila videti baba zelo ‘zajebana’. Tako da sva ji s težkim srcem še enkrat plačala dan bivanja, čeprav sva bila samo pol dneva.

Na avtobusni postaji sva našla moderen avtobus. Nočna vožnja nama je kar ugajala. Vmes je bilo sicer nekaj vojaških kontrol, kjer so pregledovali dokumente.

Še ponoči sva prišla v Santa Eleno. Avtobusne postaje niti ni bilo. Šofer je nas odložil kar nekje ob cesti. Pojma nisva imela kaj in kam sedaj. Potem pa sva se odločila, da se odpraviva peš proti mestu. Počasi se je delal dan. Ob cesti naju negdo ogovori če želiva hotel. Res da sva iskala hotel, vendar se nisva odločila za tega, ki ga je ponujal moški. Zdel se je nama preveč vsiljiv in zgledal je prevarant. Kasneje sva se pogovarjala z enim nemcem in nama je povedal, da je on bil v tem hotelu in je bil v redu. Se pravi sva naredila napako.

Približno sto metrov naprej zagledava lepo urejeni kompleks kjer odajajo sobe. V sprejemni sobi se dogovorimo za ceno in nepreveč prijazna gospa naju odpelje v sobo. Na prvi pogled je vse zelo v redu.

Od vožnje in napornega prejšnjega dneva ko sva bila na ogledu slapa Angel, sva utrujena zaspala. Zbudil sem se kakšne štiri ure kasneje. Najprej sem pomislil, če sem mogoče zaprt v kakšni pečici za peko mesa, tako je bilo vroče. Kmalu se zbudi še Janez in mi pove da se je zaradi vročine zbudil že prej in je preveril, če sem sploh še živ. V taki vročini bi lahko človeka kaj kmalu zadela kap.

Potem sva ugotovila zakaj taka vročina. Streha je bila v bistvu zamo par milimetrov debela pločevina, ki se je na soncu segrela krepko čez pedeset stopinj.

Šele takrat sva začela dobro čutiti posledice sonca od prejšnjega dneva. Tako hudo opečen nisem bil še nikoli v življenju.

Sklenila sva da greva čimprej v mesto, da se izogneva najhujšemu soncu. Imela sva namen poklicati domov, saj se domačim še nisva javila iz Venezuele. Pa tudi kakšno kremo za sončenje bi bilo pametno kupiti. Še bolj pametno tako za po sončenju.

Kar nekaj časa sva iskala pošto. Potem pa sva izvedela, da na pošti se ne da telefonirati, ampak da ima telefoniranje čez televizija. Potem sva našla eno njihovo poslovalnico in uspešno telefonirala domov. Je pa kar koštalo. Na kasnejših potovanjih sem za komuniciranje večinoma uporabljal internet, ki je neprimerno cenejši.

Na ulici naju neki človek vpraša če bi menjala denar. Vljudno sva rekla da ne in odšla naprej. Ta pa je potem za nama zelo naglas vpil. Obrnila sva se in se mu malo postavila nazaj. To ga je utišalo. Midva pa sva šla s slabim občutkom naprej. Čeprav si nisva priznala drug drugemu sva se kar pošteno prestrašila.

Trgovino, kjer prodajajo razne kremice, tudi za sončenje sva komaj našla. Imeli pa so zelo majhno izbiro kreme za sončenje. Jasno, saj domačini je vrjetno ne potrebujejo. Kupila sva dve. Eno zaščitni faktor pet, Venezuelske izdelave in še eno majhno tubico, ki je imela zaščitni faktor petnajst. Izdelana pa je bila nekje v Evropi. Je pa bila zelo draga. Če se prav spomnim okrog dvajset dolarjev.

Opekline od sonca so bile zelo resne. Bila sva tako opečena, da sploh ni bilo za zdržati. Pomagala sva si tako, da sva si z mokrimi brisačami dajal obkladke na mesta, kjer sva bila opečena. Čeprav je bila ura manj kot poldne sva se odločila, da ta dan ne greva več ven iz sobe.

Dan sva prebila večinoma v senci bližnjih dreves. V sobi je bilo še bolj neznosno vroče. Kasneje je tudi zmanjkalo vode. Ugotovila sva da vodovod v tem mestu sploh ne deluje. Če hočejo ljudje imeti vodo jo morajo pripeljeti s cisternami, ki jo potem prečrpajo v vodnjaku podobnem zbiralniku vode. Voda pa je na voljo če se to odloči šef in odpre ventil. Šef pa je bil zelo verčen in je bila voda bolj malokrat na voljo.

Na kosilo sva šla kar v restavracijo čez cesto. Dobila sva jedilni list in naročila najbolj preprosto stvar. Ocvrti pišanec, pomfrit krompir in mešano solato. Restavracija ni dajala videza, da bi bila hrana lahko okusna. Vendar je videz varal, saj je bilo vse zelo okusno. Pa še natakarica je bila izredno prijazna.

Po kosilu sva šla v bližnjo trgovino nakupiti malo sadja in ostale drobnarije za pod zob. To je tudi bila najina večerja.

 Za nama je bil cel dan lenarjenja. Jaz sem bral knjigo Toma Križnarja z naslovom Mana. Moram reči, da mi je ta knjiga zelo prav prišla na tem potovanju. Po treh dneh potovanja sem imel že vsega skupaj čez glavo in ves čas sem si želel iti domov. Potovanje je bilo nekako drugače kot sem si ga predstavljel iz knjig, ki sem jih kar nekaj prebral. Ko sem bral knjigo Toma Križnarja sem videl, da je imel tudi on cel kup razno raznih težav na poti. Tako da moram reči da me je branje tolažilo in vzpodbujalo za naprej.

Zjutraj je sledila kratka avtobusna vožnja do indijanske vasice San Francisco de Yuruani. V tej vasici si zrihtaš vodiča in prevoz z džipom, do vasice Paraitepui. Od Paraitepija naprej gre samo peš. Takoj ko sva stopila iz avtobusa je naju ogovoril moški in nama ponudil vodiča in prevoz do Paraiteouija. Cena za vodiča je bila šest dolarjev na dan, prevoz z džipom tja in nazaj pa okoli štirideset dolarjev. Ceneje kot je pisalo v Lonely planetu. Takrat sva bila še neizkušena popotnika in se za ceno nisva znala pogajati.

Dobila sva vodiča, ki je bil eden redkih, ki je znal angleško. Bil je prijazen in vljuden fant. Na džip sva morala čakati nekaj časa.

Ko smo prišli v vas smo v daljavi lepo videli goro Rorarimo. Bila je kar daleč. Bil sem ves nestrpen kdaj bomo odšli, ker se je vodič še nekaj obiral po vasi.

Najprej smo se spustili po poti v dolino, potem malo cez gozd in v hrib. Kmalu smo začeli srečevati prve ljudi, ki so se že vračali z gore. Nekdo nama je rekel da je lepo ampak zelo zelo naporno. Midva sva bila takrat še polna energije in nisva niti pomislila, da bi bila za naju to kakšna ovira.

Po uri hoje je vodič predlagal počitek. Nama se sicer ni zdelo da ga potrebujeva, ampak če je on tako želel. Po naslednji uri je vodič spet predlagal počitek. Rekla sva mu da midva bi raje šla kar naprej. Strinjal se je.

Savana po kateri smo hodili je bila res lepa. Sicer je bilo vroče kot v peklu. Pa še opekline izpred dveh dneh so bile zelo občutljive na sonce. Tako da sva bila oblečena v dolge rokave in si glavo zamaskirala z majico in kapo.

Na vsake toliko časa puste, ampak lepe savane, je bil pas gozda. Pas je bil širok samo par metrov, v njem pa je počasi curjal majhen potoček. Po treh urah hoje smo se ustavili v enem od teh gozdičkov in se pošteno najedli.

Pozno popoldan smo prišli na cilj prvega dne. Utaborili smo se ob reki Rio Kukenan. Prostor je bil sanjsko lep, da se ga ne da opisati z besedami. Imel sem občutek, da sem prišel v raj.

Najprej sva se pošteno okopal v prijetno topli in čisti reki. Prvič na tem potovanju sem začutil, da sem naredil prav da sem šel na to pot. Koliko ljudi ne bo nikoli videlo in občutilo tega raja. Tudi strah in domotožje sta kar naenkrat izginila.

Po kopanju sva se z Janezom dogovorila da on postavi šotor, jaz pa zakurim ogenj in skuham juho iz vrečke. Ko je bila juha končana se je počasi že spuščal mrak. Z njim pa so prišli komarji. Skoraj nikoli v življenju me še ni pičil komar. Mislil sem, da je moja kri za njih neužitna in se nisem kaj zmenil za njih.

Med večerjo sva ugotovila, da sva s sabo vzela premalo hrane. Predvsem kruha. Jaz sem bil prepričan, da sem kupil eno vrečko kruha v trgovini in jo dal v nahrbtnik. Sva pa s sabo vzela samo en nahrbtnik z najnujnejšim stvarmi, enega pa sva pustila v San Francisku. Mogoče je ostal v drugem nahrbtniku . Hrane ki bi morala zadostovati za štiri dni sva imela čisto premalo. Pač treba bo varčevati.

Ponoči nisva dolgo zaspala. Uvidel sem, da sem naredil napako ker s sabo nisem vzel armafleksa. Pustil sem ga v San Francisku, ker sem hotel biti solidaren z Janezom. Njemu so ga namreč ukradli, ko je šla prtljaga na letališču svojo pot.

Zjutraj smo nadaljevali pot z hitrim tempom. Pot se je počasi vzpenjala proti mogočni steni Rorarime. Po nekaj urah hoje sva bila kar utrujena. Tiste zagnanosti od prvega dne ni bilo več. Takrat sva bila v zelo slabi kondiciji, saj se več let nisva čisto nič ukvarjala s športom, razen s tistim za šankom, vsak petek in soboto do zgodnjih jutranjih ur.

Po nekaj urah hoje pridemo do vznožja gore. Tu smo si tudi vzeli čas za kosilo. Roko nad hrano je imel Janez, ki je vse zračunal koliko jo pripada za vsak obrok. Za kosilo je pripadala konzerva drogine turistične paštete in nekaj prepečenca. Lakota in izčrpanost je bila tako huda, da sva pojedla vsako drobtinico prepečenca. Ko sva pojedla sem predlaga Janezu, da bi si privoščila še malo. On je odgovoril, da je zračunal, da za kosilo pripada samo to. Jaz sem mu rekel da je narobe zračunal in mislim da lahko pojeva še malo. Potem pa se je razburil in rekel, da mene ne bo več poslušal, ker da kadar me posluša narobe naredi. Glede količine hrane sem bil res kriv jaz, saj Janez jo je hotel vzeti več s seboj.

Pot je bila zelo zelo strma. Meni je že čisto zmanjkalo energije. Bil sem že za to da obrnemo. Pa ni bil zato Janez. Na vsako minuto sva počivala, vsak korak je bil huda muka.

Potem pa sem se spomnil filma Igmanski marš. Patizani so se proti mrazu borili tako da so peli. Potem sva tudi midva zapela par južnjaških in noge so šle kar same v hrib. Ne vem pa kaj si je ob najinem petju mislil vodič.

Nekje med potjo sva vprašala vodiča, če ima za prodati kaj hrane, da jo nam pač primankuje. Rekel je da mogoče malo, da bo preveril.

Končno le prispemo na vrh in potavimo šotore v zavetje pod eno poševno skalo. Jaz sem se odločil da ne bom nič jedel, ampak bom hrano raje  prihranil za naslednji dan. Ko sem nekaj iskal po nahrbtniku sem našel še eno juho, za katero nisva vedela da obstaja. Kakšno veselje. To isto juho skuhava in jo vsak pol pojeva. Prvič v življenju sem okusil kaj je to lakota. V divjini kjer denar ne pomeni nič in se ne da nič kupiti.

Do nas pride neki indijanec in se pogovarja z najnim vodičem. Vodič naju vpraša, če imava mogoče kakšno baterijo. Ta drugi indijanec je tudi vodič in je šel na Rorarimo z nekim ameriškim parom. Moški je nerodno padel in skupil odprti zlom. Menda ima hude bolečine in mu še žena, ki je medicinska sestra ne more nič pomagati. Indijanec bo celo noč hodil do vasi od koder bo poklical pomoč, da ga pridejo ponj s helikopterjem. Janez je našel baterijo in mu jo je dal. Indijanca sva še vprašala, če ima kaj hrane za prodati. Rekel je da je vse pustil pri onih dveh. Je pa nama dal štiri poljnene piškote. Prav nekaj takega sem rabil takrat. Sladko, plno energije.

Ko sem že zaspal me zbudi Janez in reče naj grem ven pogledat nebo, da ni še nikol videl toliko zvezd. Vzel sem fotoaparat in šel ven. Zvezd je res bilo veliko. Naredil sem nekaj posnetkov, vendar žal niso ratali.

Ponoči sem spal kot top. Kljub temu da sem prejšnji dan zaužil premalo hrane sem bil to jutro poln energije. Komaj sem čakal, da gremo na raziskovanje te nenavadne gore.

Gora je bila sicer zanimiva, ampak enolična. Tako da smo se odločili, da jo prehodim samo en del. Šli smo čisto na zahodno stran, kjer je na drugi strani kraljeval tepui Kukenan. Potem smo šli še na najvišjo točko gore in se tam slikali. Razgled po savani je bil izredno lep.

Tudi zaradi pomankanja hrane smo se odločili, da gremo čimprej dol. Pot do tabora, kjer smo spali prejšnji dan je bila kar dolga. Midva sva večinoma časa v dolino kar tekla, potem malo počivala in spet tekla…..

Ko smo utrujeni prišli do tabora se je že delal mrak, tako da sva se zelo na hitro okopala in potem skuhala juho. Vodič nama je dal za jesti njihov posebni kruh, nekakšen prepečenc in neko posebno omako, ki je bila zelo okusna. Midva sva mu dala v zameno porcijo juhe.

Zjutraj, sem naredil nekaj zelo lepih posnetkov. Potem pa smo se odpravili dalje. Bil sem zelo v skrbeh kako bom zmogel to pot. Odločil sem se da se ne bom zaganjal kot prve dni, ampak da bom hodil počasi in brez ustavljanja. In to je bila prava taktika. Brez težav sem prišel do vasi.

           V vasi naju je že čakal šofer džipa. Nisva točno vedela, kako bova iz San Franciska prišla nazaj do Santa Elene. Kako vozijo avtobusi nisva imela pojma. Pa sva rekla vodiču na vpraša šoferja džipa koliko bi hotel, da naju pelje do Santa Elene. Človek je nekaj časa računal in potem izračunal, da 150 dolarje. Čisto preveč sva rekla. Bila sva pripravljena plačati tam nekje okoli štirideset največ petdesed dolarje. On ponudbe ni sprejel.

Ta šofer je res bil en tepec. Od pedesetih dolarjev, ki bi jih dobil, bi mu jih vsaj štirideset ostalo. Bencin je v Venezueli čisto poceni. Približno 40 tolarjev za liter. Se pravi da deset dolarjev nebi stal bencin. Štirideset dolarjev pa je v Venezueli pravo bogastvo. Potem sva počakala avtobus in vsak plačala po en dolar.

V Santa Eleni sva šla najprej jest v najino restavracijo. Spet naju je pričakala prijazna natakarica. Hrana je teknila kot že dolgo ne. Pa tudi coca cole sem se zelo veselil.

Naslednji najin cilj je bil na drugem koncu Venezuele. Puerto Ayacucho, ki je od Santa Elene odaljen kakšnih 1200 kilometrov. Zjutraj sva upala, da bova imela srečo in dobila kakšen dober avtobus. Vendar te sreče ni bilo, saj sva naletela na en manjši avtobust, ki mu je v hrib zmanjkovalo moči, ampak v dolino je šofer vse nadoknadil.

Še zadnjič sva iz avtobusa videla Rorarimo in Kukenan. Vesela in pa predvsem bolj samozavestna sva se peljala novim dogodivščinam naproti.

Na avtobusu pa sta bila zanimiva šofer in sprevodnik. V bistvu sta bila oba oboje. Ker je Santa Elena samo kilometer oddaljena od Brazilije, je to raj za razne tihotapce. Tudi ta dva sta švercala nekaj takega, kar nebi smela najti vojska. In sprevodnik je z zvijačem veselo šraufal po avtobusu in skrival robo. Je pa mislil, da je taglaven, ker nekaj šverca. Tako da je stvari skrival tako, da so ja vsi videli, da nekaj šverca. Zraven pa se je veselo smejal. Če bi ga dobili na vojaški kontroli bi se pa jaz še bolj veselo smejal.

Avtobus je peljal do Ciudad Bolivarja, tam pa sva morala najti avtobus, ki je šel v Ayacucho. Avtobus sva našla in prijazni šofer nama je dal na voljo da izbereva kateri sedež želiva. Izbrala sva spredaj na desni strani. Do odhoda avtobusa je bilo še skoraj eno uro, zato sva se malo sprehodila po avtobusni postaji. Ta avtobusna postaja nama je ratala kar simpatična, čeprav se nama je pred dobrim tednom dni ko sva prišla iz Caracasa zdela grozna.

Potem se je zgodila še ena zanimiva stvar. Ko sva čakala pred avtobusom, da vstopiva v njega je do naju prišla ena mlada punca. Stara je bila največ šestnajst let. Zahtevala je da ji pokaževa karto. Čeprav se nama je zdelo čudno sva ji pokazala vozovnico, potem pa je vprašala še za potni list. Ker sva jo videla že prej in ugotovila, da ima punca nekaj veze z avtobusno firmo, z katero se bova peljala midva, sva ji zaupala, in dala za pogledati potni list. Punci je bilo le do tega da je videla najine slike. Potem je poklica še prijateljico in še njej začela kazati sliko. Potem nama nekako razložita, v španščini seveda, kako sva lepa. Takega komplimenta pa še ne.

Pot do Puerto Ayacucha je bila dolga. Trajala je celo noč. Zgodaj zjutraj pa le prispemo na avtobusno postajo v Ayacuchu. Dobiva taksi in se odpeljeva do centra mesta.

Že zjutraj, ko niti še ni sonce dobro vzšlo je bilo peklensko vroče. Zrak pa je bil težak in poln vlage. Kaj šele bo ko bo posijalo sonce, sva se spraševala takrat.

Srečo sva poizkusila že v dveh hotelih, vendar sta bila oba zasedena. Potem najdeva še enega, kjer so sicer imeli proste sobe, vendar niso imeli klime. Na hotel brez klime nisva niti pomislila, preveč je bilo vroče. Potem najdeva en zelo nobel hotel. Vilo bi lahko rekel. Tudi cena je bila kar huda. Trideset dolarjev na na noč za oba skupaj. Ampak klima je pa bila.

Hotel je na zunaj res dajal vtis razkošne vile. Tudi večji prostor v katerem je bila recepcija in ostale stvari ki so v hotelih, je dajal razkošen vtis. Sobe ba so bile v slabem stanju. Midva sva imela v omari veliko mravljišče. Midva sva mravlje pustila pri miru, one pa naju in na koncu smo bili vsi zadovoljni.

Ko sva se malo odpočila od vožnje, sva se odpravila v mesto. Najpreje sva hotela zamenjati dolarje v bolivarje, potem pa najti kakšno agencijo in dobiti kakšno pametno turo za naslednje dni.

Ko sva stopila v prvo banko, sva bila presenečena, ker je bila tako lepo urejena.  V banki je bila kar gužva, postaviva se v vrsto in čakava. Ko prideva na vrsto nama prijazna gospa pove, da na dan zmenjajo le določeno količino dolarjev. In ko pridejo do tega limita, se tisti dan dolarjev ne da več menjati. Predlagala je da prideva naslednji dan čimprej zjutraj.

Na naslednji banki se zgodba ponovi. Nato poizkusiva srečo še v tretje. Spet isto. Potem pa se spomnim in vprašam, če je možno dvigniti bolivarje z kreditno kartico master card. To pa je bilo možno. Teh štosov še danes ne razumem. V bodoče sva bolivarje vedno dvigovala z pomočjo kreditne kartice. Še dobro, da sva jo vzela s sabo.

Ko stopiva iz klimatizirane banke, v naju udari huda vročina. Sploh ni za zdržat. Odločiva se da greva najprej nekaj spit.

Najdeva simpatičen lokal v katerem imajo tudi razne sendviče, hamburgerje,…. Tu se zbirajo predvsem mladi. Prvič v Venezueli vidiva kar nekaj luštnih deklet. Še posebno so izpadale tri prijateljice. Bile so lepo oblečene. To pomeni, da so morale biti bogate. So pa dajale videz da so zelo fine in nedostopne.

Kmalu ko sva začela iskati turistično agencijo, sva ugotovila, da načrt mesta, ki je v Lonely planetu, nič ne drži. Potem probava malo na slepo. Eno agencijo najdeva, vendar je bilo vse zaklenjeno in ni bilo žive duše. Kasneje poizkusiva še parkrat, vendar brez sreče.

Potem sva spet šla na coca colo v tisti prijeten lokalček.

Že prej sva videla enega fanta, ki je imel majico na kateri je bila natiskana steklenica piva Sigl’s. Takrat je bilo pri nas to pivo kar popularno, osebno pa sem poznal tudi uvoznika tega piva, Janeza Štirna. Z bratom sva se pošalila, če Janez Štirn, bivši smučarski skakalec, tudi tukaj prodaja pivo.

Spet vidiva tega fanta, ki gre naravnost proti nama. Predstavi se in pove da je vodič in ga zanima, če naju mogoče zanima kakšna tura. Z njim je bil še en popotnik. Rekel je da bi šli skupaj in bi bilo tako ceneje. Strinjava se in potem naju odpelje v prostore svoje agencije.

Agencija je bila ravno ta, ki sva jo midva našla prej in je bila zaprta. Vprašamo ga kam se najbolj splača iti pogledat. Midva z Janezom sva si najbolj želela videti kakšne živali, ali iti na goro Cerro Autana. Prvoten namen pa sva imela, da bi šla z čolni po reki Orinoco navzgor.

Naš vodič pa je vztrajal pri enodnevnih turah. Kasneje smo ugotovili, da to zato, ker nas je peljal na lastno pest brez vednosti šefa agencije. In tako tudi sam veliko več zaslužil.

Po dolgem pogajanju smo se le dogovorili da gremo naslednji dan v džunglo, kjer bomo videli domačine, živali,…

Naslednji dan zjutraj naju je vodič pobral pred hotelom. Za prevoz je našel enega taksista. Potem gremo še po nemca. Nakar nam ta vodič razloži, da moramo iti še po pravega vodiča. In potem najdemo tudi tega pravega vodiča, ki mu je bilo ime Samuel.

Nekaj časa smo se kar v tri dni vozili po mestu. Šofer je potrobil vsaki ženski, ki jo je videl, Samuel pa ji je mahal z vsemi štirimi in se potem vsakič obrnil nazaj proti nam in se veselo zasmejal.

Potem smo šli še v eno zelo moderno trgovino za Venezuelske razmere. Bila je zelo velika in notri si našel vse kar si hotel. Nakupili smo nekaj stvari za seboj.

Potem smo se z starim, razpadajočim avtom vozili približno pol ure. Ustavili smo ob cesti, kjer je bila manjša vas. Mi trije in Samuel naj bi odšli v džunglo. Šofer in vodič iz turistične agencije pa sta odšla po svoje.

Samuel je bil delno invalid. Z eno njegovo nogo je bilo nekaj narobe, tako da je šepal. Prav zaradi tega smo imeli zelo počasen tempo. Med potjo smo ga spraševali kaj bomo videli. Odgovoril je da vas in ljudi….Vprašali smo ga če bodo tudi kakšne živali. Pa je rekel da ne. Mi smo mu rekli da nam je vodič obljubil, da bomo videli živali. On pa je rekel, da vodič marsikaj obljubi.

Po dobri uri hoda smo prišli do ene koče, kjer je živela ena družina. Tu smo se ustavili in Samuel nam je naredil sendviče. Zraven nas je prisedel tudi gospodar družine. Hčerka in žena pa se nista upali blizu.

Naredil sem nekaj posnetkov, potem pa mi je že postalo malo dolgčas. Priganjali smo Samuela, da bi šli naprej. Rekel je da bomo še malo počakali, potem pa gremo. Samuel je namreč veselo klepetal z tem možakarjem.

Potem se je Samuel le naklepetal in je rekel, da gremo nazaj. Začudeno smo ga vprašali, če je to vse kar smo videli. Mirno je pritrdil. Potem smo mu začeli pripovedovat, da so nas okoli prinesli in da bomo zahtevali denar nazaj. Kljub temu, da je Samuel znal dobro angleško je angleščino na hitro pozabil in začel govoriti samo špansko, da ga nismo nič razumeli. Besni smo se odpravili nazaj.

Ko smo prišli nazaj v vas, ni bilo taksista in vodiča še nikjer. Kar nekaj časa smo še čakali.

Od daleč so nas opazovali otroci. Nemec je natočil kozarec coca cole in jo ponudil enemu od otrok. Ta je plašno prišel ponjo. Potem so se opogumili še drugi. Nemec je bil čisto navdušen nad tem otroki, saj je poslikal cel film.

Potem le prideta vodič in taksist. Najprej smo vsi trije nadrli vodiča. Ta je potem ponižno vprašal, kaj bi še radi videli, da nas bodo opeljali kamor hočemo. Odločili smo se da gremo pogledat kako izgleda naravni tobogan.

Ko smo prispeli smo ugotovili, da je ta naravni tobogan neuporaben ker je premalo vode. Malo smo si vse skupaj ogledali in potem odšli proti Ayacuchu.

Med potjo smo se velikokrat ustavil v trgovinah, kjer smo popili pivo ali coca colo. Jeza me je že zdavnaj minila. Čeprav nisem videl tistega kar mi je bilo obljubljeno sem kljub temu preživel lep dan. Te trije fantje z Samuelom na čelu so bile res parve face.

Želje, da bi še kakšen dan preživel v Ayacuchu, ni bilo. Bilo je preveč vroče in soparno. Pa še v predragem hotelu sva bila. Zato sva se z Janezom, pa nemec tudi, odločili da gremo naslednji dan z avtobusom proti Meridi.

Z nemškim prijateljem se dogovorimo, da se vidimo zvečer v tistem prijetnem lokalu in spijemo kakšno pivo. Večer je bil zelo zanimiv. Malo smo si ogledovali luštne Venezuelke in veselo klepetali ter pili pivo. Zelo dobro sem se takrat počutil, ampak misli so mi pomalem uhajale domov. Bil je ravno petek, v diskoteki Africa pa je ta dan imel koncert Jasmin Stavros. Na Stovrosovih koncertih je vedno bilo dobro. Kaj bi dal, da bi se za par ur znašel doma in bil prisoten na koncertu.

Za zjutraj smo bili z taksistom, ki nas je vozil prejšnji dan, dogovorjeni da nas pober vsakega pred svojim hotelom. Taksist je kajpak malo zamujal. Čakala sva ga na dvorišču lepo urejenega hotela. Občudoval sem mangova drevesa. Tu v Ayacuchu jih je vse polno. Žal mi je bilo, da že gremo iz Ayacucha. Vem da še toliko stvari nisem videl. Niti toliko se nisva sprehodila po mestu, da bi prišla do brega reke Orionoco. Še sedaj se večkrat spomnim na Ayacucho, vem da ga bom enkrat še obiskal.

Z avtobusom spet nismo imeli sreče. Spet je bil tisti tamali. Pa še cesta je bila čisto zanič. Malo blata in malo peska. V bistvu pa smo sploh imeli srečo, da je bila cesta do San Fernando de Apure sploh prevozna. Prevozna je samo v sušni dobi.

Večkrat so nam pot križale reke. Mostov ni bilo. So pa čez reko vozili nekakšni splavi. Večkrat so nas ustavljale vojaške kontrole. Skoraj vsakič smo morali vsi z avtobusa, se postavit v vrsto kot pri vojakih in pokazati dokumente. Včasih so tudi pregledali prtljago. Enkrat je ena ženska imela med prtljago nekaj kar nebi smela, pojma nimam kaj. Vojak ji je ukazal, da mora z njim v pisarno. Ženska se je ujezila in začela kričati na njega, da je ženska in da ima otroke in tako naprej. Vojaku je postalo malo nerodno in jo je potem kar pustil pri miru.

Še po eni stvari mi bo ta vožnja za zmeraj ostala v spominu. Na avtobusu je bil neki moški, star okoli petindvajset let. V žepu je imel glavnik in se je vsake toliko časa počesal. Je pa bil veliki ljubitelj glasbe. Ko je bilo konec kasete je še isto sekundo vpil musica, musica in potem tudi kakšno veselo zapel. Vožna ga sploh ni utrujala, čeprav ni imel sedeža in je moral stati. Izgleda, da ga je glasba držala pokonci.

Žvečer smo prispeli do San Fernanda. Naslednji avtobus do Barinasa smo morali čakati dve uri. Na avtobusni postaji mi je padel v oči neki deček star mogoče pet let. Preživljal se je s tem, da je čistil čevlje. Oblečen je bil v obleki, ki ni bila vrjetno nikoli oprana, odkar jo ima on. Poleg vsega pa je bil fant še pohabljen, saj je komaj hodil. Vrjetno ni imel ne staršev ne doma. Nejegov dom je bila ta avtobusna postaja. Fant se mi je zelo zasmilil. Istočasno pa sem se zamislil kako mi je lepo, da imam tak standard kot ga imam. Sreča, da sem se rodil mojim staršem, kaj če bi se rodil nekje v Venezueli, kakšni prostitutki, ki bi me potem nekje pustila in bi se moral preživljati na isti način kot se ta ubogi fant, v bistvu otrok.

Na avtobusni postaji spoznamo še dva Italjana. Fanta sta že en mesec na poti. Imata pa namen potovati po Venezueli kar eno leto.

Povesta nama, da je eden od niju hudo zbolel, ker sta pila vodo iz pipe. To pa v Venezueli nikakor ni priporočljivo. Pa tudi draga ni voda v steklenici. Ni nam bilo jasno kako, da sta bila tako neumna. Še bolj smo se začudili, ko ta ki ni zbolel pove da on še zmeraj pije vodo iz pipe. Ta ki pa je zbolel pa imam pravico piti vodo iz steklenice.

Kmalu ugotovimo, da je ta Italjan en velik čudak. V bistvu je vse skupaj preveč šparal. Boljše bi bilo, da pi šla za pol leta manj na potovanje, pa bi si v tem času privoščila več.

Še ko smo čakali na avtobus smo videli, da ne bo sedežev za vse. Z Janezom se dogovoriva, da jaz poskrbim za nahrbtnike, on pa se proba čimbolj urinit in dobiti sedež. Na srečo sva ga dobila.

Zjutraj prispemo v Barinas. Sedaj čakamo na avtobus za Merido. Italijan je nekam izginil. Kmalu pa pride ves vesel z kozarcem, v katerem je imel zmiksano sadje. Pohvalil se je koliko je to dobil poceni in koliko ima vitaminov, in še in še. Ko spije prvi kozarec se odloči, da gre še po enega, ker je tako poceni. Ko pride nazaj pove, da bosta ta dva kozarca dovolj energije za cel dan. Mi smo vedeli, da ni dobro, da fant pije to. Ker  med sadje dajo tudi led in navadno vodo iz pipe, ta pa seveda ni dobra.

Pot do Meride je bila zanimiva. Začeli smo se strmo dvigovati. Ves čas sem opazoval, z višino se spreminajajočo naravo.

Nekje na pol poti italijan na hitro vstane in teče proti izhodnim vratom. Na srečo imajo v Venezueli avtobusi ves čas odprta vrata, seveda če avtobusi nimajo klima naprave. Vse vitamine, ki si jih je italijan kupil zjutraj je sedaj izbruhal.

Merida naju pozitivno preseneti. Zelo lepo urejeno mesto. Tudi bolj razvito kot druga mesta v Venezueli. Tudi McDonalds imajo.

Taksist naju je pripeljal do prijetnega hotela. Presenečena sva bila nad nizko ceno njegove usluge. Ali so v Meridi bili taksisti cenejši kot drugje, ali pa so naju drugje lepo opeharili.

V Meridi sva imela namen se popeljati z najdaljšo gondlsko žičnico na svetu. Žičnica pelje iz centra Meride, ki je na nadmorski višini 1500 metrov, pa do Pica Espejo na višini 4765 metrov. Sicer zadnji del poti žičnica ni delala in se je dalo priti samo do višine 4045 metrov.

Le malo višje od Pico Espeja, je najvišji vrh Venezuele pico Bolivar. Vrh leži na višini 5007 metrov.

Cilj nama je bil da prideva na Pico Bolivar. V bistvu naj nebi bilo to nič psebnega, še manj kot tisoč višinskih metrov razlike od zadnje postaje kabinske žičnice.

Merida pa ima še veliko drugih zanimivih stvari. Ima slaščičarno, ki je v Guinesovi knjigi rekordov, kot slaščičarna, kjer imajo največ vrst sladoleda. Komaj sem čakal, da si privoščim sladoled v njej. Sem namreč velik ljubitelj sladoleda.

           V Meridi najdeva ulico, kjer so same turistične agencije. Ustaviva se v eni in poveva željo, da bi rada šla na pico Bolivar. Povejo, da ni problema, ampak da to traja šest dni. Ni bilo nama jasno zakaj šest dni, če pa je žičnica do višine 4000 metrov. Izrazila sva željo, da bi midva to kar v enem dnevu iz zadnje postaje žičnice. Povedali so, da tako ne gre, ker se moraš na višino počasi prilagajat. Na koncu pa nama še povejo, da gondolska žičnica ne dela, ker je pokvarjena. In da sigurno je še par dni ne bodo popravili. V trenutku sva postala zelo slabe volje.

Ker sva bila takrat še brez popotniških izkušenj, sva se na hitro in nespametno odločila, da greva še isti dan iz Meride nekam na obalo. Niti se prej nisva pozanimala, kaj bi bilo še kaj zanimivega videti v Meridi in njeni okolici.

Niti se nama ni zdelo vredno prespati v hotelu. Bova kar na avtobusu, pa bo hitreje minila vožnja. Avtobus je bil res zelo dober in že naslednji dan dopoldan sva se znašla na obali karibskega morja. Natančneje v prelepi vasici Coroni.

Coroni je zelo lepo, kolonijalno urejena vas. Zelo zanimiva je lega Coronia. Do njega se pride čez hribe in gosto džunglo. Pot je sicer asfaltirana, vendar zelo ozka, tako da če se srečata dva avtobusa imata tudi po deset minut dela, da se srečata.

V Coroniju sva dobila lepo sobo v središču mesta. Plaža je bila sanjsko lepa. Kopanje v toplem morju je bil pravi užitek. Bi pa bilo lahko kopanje tudi nevarno, saj so bili zelo močni tokovi. Če si šel v malo bolj globoko vodo si se komaj rešil toka, ki te je vlekel proti odprtem morju. Najbolj pa sva uživala v visokih valovih.

Na plaži sva zdržala le kašni dve uri. Bilo je prevroče. Ker sva šla na plažo bosa, sva imela velike težave, da sva po vročem asfaltu sploh prišla nazaj do najine sobe.

Pozno popoldan sva se odpravila malo raziskovati okolico. Narava je bila izredno lepa. Hotela sva se odpraviti malo globje v džunglo, vendar se nisva upala, ker sva se bala kač.

V tej džungli okoli Coronija je zelo veliko različnih vrst ptic. Midva sva si jih zelo želela ogledati. Zvečer sva vprašala lastnika hiše, v kateri sva imela svojo sobo, če tukaj kdo organizira oglede ptic. Pa je povedal, da njegov prijatelj in da ga bo kontaktiral.

Naslednji dan sva pregledala cel Coroni, če bi našla kje koga, da bi naju peljal v džunglo. Žal nisva imela sreče. Računala sva še da bo lastnik hiše našel svojega prijatelja in da bomo mogoče lahko šli naslednji dan gledat ptice. Vendar ta človek ni našel svojega prijatelja.

V Coroniju nama je postalo že zelo dolgčas. Nisva imela ideje, kaj naj bi počela še teh nekaj dni do odhoda iz Venezuele. Janez je predlagal, da bi bilo najbolje če greva nazaj v Merido. Sprva se mi je to zdela trapasta ideja, potem pa sem še jaz malo premislil in se mi je zdelo v redu. V mislih sva imela predvsem to, da so menda že popravili tisto žičnico.

Ko smo se peljali z avtobusom iz Coronia v Maracy sem na vrtu enega lokala zagledal tri Venezuelke. Bile so prave manekenke. Jaz sem jih, skozi okno avtobusa, gledal kot tele v nova lesa. Najlepša od njih me je opazila in mi začela mahati. Škoda da gre avtobus naprej sem pomislil, tako rad bi spoznal kakšno Venezuelčanko.

Še ponoči prispeva v Merido. Greva v isti hotel kot sva že bila pred parimi dnevi. Vendar je bil zaklenjen. Kar ene petnajst minut sva razbijala po vratih, da je nekdo prišel odpret vrata. Ko sva dobila sobo sva šla spat.

Okoli dvanajse ure se odločiva, da greva malo do agencij. Tokrat sva imela več sreče. Našla sva eno agencijo v kateri je delala mlajša prijazna gospa. Pozanimala sva se če bo v kratkem delala žičnica. Povedala nama je da vrjetno čez dva dni.

Gospo sva vprašala, kaj nama  predlaga, da bi počela ta dva dni. Kmalu smo se dogovoril, da greva še isti dan popoldan jadrati z jadralnima padalom, naslednji dan pa greva na izlet po okolici Meride.

Jadranja z jadralnim padalom sem se zelo veselil. Poizkusiti to stvar sem imel že dalj časa namen. Tu v Venezueli na pobočjih Andov, pa naj bi bilo še veliko bolj zanimivo.

Popoldan smo se dobili pred agencijo in spoznali prijaznega in simpatičnega padalca. Vsedli smo se v džip in odpeljali po cesti, ki je najprej vodila iz mesta, potem pa smo na odcepu zavili na makedamsko cesto, ki je vodila strmo navzgor v hrib. Cesta je bila res zelo slaba, zato smo se vozili zelo počasi. Razgled pa je bil enkraten.

Ko smo bili že zelo visoko, smo se ustavili na ravni planoti. Tu je naš mojster pripravil padalo. Veter je pihal vse močneje. Pihal pa je ob hribu navzgor. Menda tukaj vedno močno piha popoldan. Mojster naju vpraša, kdo je težji. Poveva mu da jaz. Nato določi, da gre z njim najprej Janez, ker je lažji.

Veter pa je začel vse bolj pihati, tako da je mojstra in Janeza kar premetavalo sem ter tja po planoti, ostali pa smo ju lovili. Potem da mojster ukaz, da zaradi močnejšega vetra naj grem jaz prvi z njim. Po mučnem pripravljanju le vzletiva. Super občutek. Zanimivo pa je tudi to, da se lahko dvigneva višje od planote s katere sva štartala. Me prav zanima, do katere višine se bi dalo priti. Pokrajina pod nama je bila zelo zanimiva in naredil sem nekaj dobrih posnetkov.

Po dobre pol ure jadranja se je moj čas iztekel. Treba je bilo le še pristati na planoti. Tega pa sem se kar malo bal. In kot se je malo kasneje izkazalo upravičeno. Zelo težko je bilo umiriti padalo in pristati na željenem mestu. Parkrat sva se že dotaknila tal z nogami, vendar naju je veter spet potegnil navzgor. Pri pristanku so nama pomagali tudi Janez, šofer džipa in še eni trije ljudje, ki so bili tudi na planoti. Pomagali pa so nam na ta način, da so naju poizkušali ujeti za noge in potegniti na tla. Po desetih minutah jim je le uspelo, ko so se mi obesili po dva za vsako nogo. Vendar padalo se še zmeraj ni dalo in nas je vseh šest vleklo po planoti. Na koncu smo ga le umirili.

Potem je bil na vrsti še Janez. Počasi se je že delal mrak. Mojster je nam ukazal, da naj gremo mi kar dol z džipom, da ona dva z Janezom pa prideta dol z padalom.

Naslednji dan smo bili zmenjeni, da se pred agencijo dobimo že ob osmih zjutraj. Tokrat je bil naš vodič nek posrečen mlajši moški, ki je drugače španec po rodu, ampak je pred primi leti potoval po Venezueli, tu v Meridi pa spoznal dekle in za vedno ostal tukaj. K naši skupini se je pridružila še Londončanka, katere korenine pa izhajajo iz Kitajske. Kar simpatična punca.

In se odpravimo. Vožnja z džipom, je bila prijetna. Opazovali smo lepo naravo. Naš prvi cilj je bilo eno lepo jezero. Malo smo se sprehodili in raziskali okolico. Se je pa poznalo, da smo že visoko in je bilo kar hladno.

Potem smo se odpravili pogledat še eno jezero. Menda, da je tako globoko, da do dna ni prišel še noben potapljač.

Potem smo šli do cestnega prelaza na višini 4000 metrov. V bistvu nič posebnega.

Ko je bil čas za kosilo si je Londončanka zaželela, da bi jedli nekaj tradicionalnega. Vodič je nas peljal v neko tako, bolj vaško, gostilno. Hrana je res bila tradicionalna, vendar meni ni prijala bog ve kaj.

Pri kosilu smo se malo zaklepetali. Londončanka naju vpraša, če kaj pijeva alkohol. Povedala sva, da doma v Sloveniji kar prevečkrat, tukaj na potovanju pa ne. Potem je ona povedala, da je na tem potovanju še z dvema puncama in enim fantom. Oni trije so šli žurat na en otok, ona pa je sama prišla v Merido. Prej so bili v Peruju, kjer so ji ukradli vse, razen tistega, kar je imela na sebi. Njena družba pa je menda čist prehuda, da so ves čas pijani.

Kasnej ugotovimo, da gremo nazaj z istim letalom do Londona. Torej se bomo videli še na letališču, v nedeljo zvečer.

Vodič se je zelo trudil, da bi nam čimbolj ustregel. Na vsak način nas je hotel pripeljati v eno dolino, kjer bi lahko videli kondorja. Vendar tja nismo smeli, ker je bilo prepovedano za tujce. Ne vem zakaj. Ko smo se vračali proti Meridi, nas je odpeljal še k sebi domov. Skromna ampak lepo urejena hiška.

Isti dan zvečer sva šla še v slaščičarno, ki je v Guinesovi knjigi rekordov. V knjigi rekordov se je znašla zato, ker imajo največ vrst sladoleda. Jaz sem velik ljubitelj sladoleda in sem že vnaprej povedal Janezu, da me iz slaščičarne ne bo dobil ven vsaj dve ure.

Sladoled so imeli v velikih plastičnih posodah. Na voljo je bilo ene sto vrst. V Lonely planetu je pisalo, da bi jih moralo biti čez petsto. Sicer se zaradi tega nisem sekiral. Da bo le dober.

Samo na osnovi barve sem se odločil, katero vrsto sladoleda bom izbral. Vsaka vrsta sladoleda je imela svoje ime, ki pa ni nič povedal o okusu. Naprimer Merida, Pico Bolivar,…. Za začetek sem naročil tri kepice. Razočaranje pa je bilo popolno že pri prvi žlici sladoleda. Ogaben okus. Tako, da sem še tiste tri kepice pustil skoraj nedotaknjene.

Zvečer sva bila dobre volje, saj sva se oba veselila naslednjega dne. Najni cilj je bil Pico Bolivar. Najvišji vrh Venezuele (5007 metrov). Bila sva prepričana, da naj nebi bilo težko premagati tistih tisoč metrov višinske razlike. Problem je bil le v času, saj je imela žičnica zadnjo vožnjo že ob dveh. Da bi zamudila zadnjo vožnjo si nisva smela privoščiti, ker bi se potem lahko tudi zgodilo, da bi zamudila letalo za nazaj domov.

Pa sva ga polomila že zjutraj, ker sva prepozno vstala. Potem sva šla kupit še nekaj za malico in se nato odpeljala z žičnico proti zadnji postaji na višini 4000 in še nekaj metrov.

Pokrajina na vrhu je bila zelo lepa. V zavetju pred vetrom so na nekaterih krajih še rastla drevesa. Res je bilo lepo. Škoda le da nisva prej vstala in prišla gor vsaj eno uro prej.

Hitro sva se zagnala proti vrhu. Zavedala sva se da bo to bitka z časom. Ker sva bila premalo pozorna in sva preveč hitela, sva še skrenila z prave poti in tako izgubljala dragoceni čas. Potem se je še spustila zelo gosta megla in niti nisva več videla vrha. Nekje na 4600 metrih sva se vdala, malo posedela in obrnila nazaj v dolino.

Če bi zjutraj dovolj zgodaj vstala in nama bi bilo vreme bolj naklonjeno sem prepričan, da bi nama uspelo priti na vrh Pico Bolivarja.

Do odhoda domov je bilo smo še okoli trideset ur. Najino letalo je imelo odhod v nedeljo zvečer, okoli pol noči. Caracas pa je bil odaljen skoraj dvanajst ur vožnje z avtobusom. Odločila sva se za nočno vožnjo na udobnem avtobusu do Valencie, v katero naj bi prišla naslednji dan zjutraj. Zadnji dan se nisva upala reskirati, da bi ga preživela v Caracasu, ker sva od veliko ljudi slišala, da je tam zelo nevarno. Da te takoj okradejo, oropajo ali pa še kaj hujšega naredijo. Bila sva premalo izkušena, da bi se upala preživeti dan v Caracasu.

Valencia je lepo mesto. Midva pa sva si predvsem želela v živalski vrt, ki je menda najbolj zanimiv v celi Venezueli. Na najini poti sva videla bolj malo živali. Sva pa oba ljubitelja živali in sva si rekla, da bova živali videla vsaj v živalskem vrtu.

Nahrbtnike, sva pustila v pisarni ene avtobusne firme. Do živalskega vrta pa sva vzela taksi. Ko sva prišla do živalskega vrta je ta bil še zaprt.

Je pa zunaj bilo že kar nekaj ljudi. Neki fant, ki je bil uslužbenec živalskega vrta je v naročju prinesel čisto majhno, po mojem komaj rojeno opico. Midva sva bila malo preveč boječa in se nisva upala iti bližje. Opazovala sva bolj od daleč.
V živalskem vrtu so me najbolj očarali papagaji. Eden je znal celo govoriti. Vsakega je pozdravil z hola, kar v španščini pomeni živjo. Če mu kdo ni odzdravil nazaj, te je pozdravi še enkrat, ampak z malo bolj strogim tonom, kot bi si mislil, boš odzdravil ali ne.

Videla sva skoraj vse živali, ki živijo v Venezueli. Od opic, kač, ptičev,….

Ko sva se že počasi razmišljala da bova šla proti avtobusni postaji, je do naju stopil tisti fant, ki je zjutraj prenašal tisto luškano opico. Vljudno je naju vprašal od kje sva, pa sva povedal, da iz Slovenije,…. Ponudil se je da bi nama osebno raskazal živalski vrt. Žal nisva imela časa, ker se je nama že mudilo na avtobusno postajo. Škoda, da ga nisva spoznala prej.

Caracasa sva se kar malo bala. Ko sva prišla na avtobusno postajo je bilo kar malo straha. Takoj ko sva stopila iz avtobusa sva na hitro našla taksi. Samo vprašala za ceno in brez da bi se pogajala sva sedla v njega. Vožnje do letališča sem se veselil, ker sem si, iz varne notranjosti taksija, žele še enkrat videti revna predmestna naselja.

Na letališču srečamo nekega popotnika, ki je pripovedoval, da je šel s čolnom po reki Orinoco navzgor od Puerta Ayacucha. Ravno to sva tudi midva planirala, pa se žal ni izteklo po načrtih.

Srečala sva tudi Londončanko, s svojimi prijateljicami in prijatlom. Fant je izgledal v redu človek, punce pa so bile čist prepite. Obe je morala hudo boleti glava od preveč alkohola, saj so si na čelo pritiskale mokro brisačo.

In moje prvo večje potovanje je šlo proti koncu. Vesel sem bil da grem domov, tako dolgo zdoma nisem bil še nikoli razen v času služenja vojaškega roka. Moram priznati, da me je kar ves čas dajalo domotožje. Enkrat bolj, drugič manj. Hkrati pa sem bil vesel, da sem šel na to pot in jo tudi uspešno prestal. Takrat nisem niti pomislil, da bi šel naslednje leto spet na pot. Preveč je bilo domotožja. Mogoče čez par let sem imel takrat v mislih. Na srečo pa ni bilo tako.

Ocene stvari, ki so pomembne za popotnika:

Ljudje: 4
Narava: 9
Živali: 5
Cene: 6
Transport: 9

Čista pravljica.

Soparna vročina v Firencah ubija.

http://travelworld21.blogspot.com/

potovalni blog s poudarkom na naravnih lepotah… priporočam ogled!

V oazi Tighmart blizu mesta Guelmim imajo dobro urejen kamp z vsem luksuzom, ki si ga ponavadi želijo ljudje z avtodomi in se radi kjerkoli na svetu počutijo kot doma: čiste toalete, vroča voda, restavracija, bar ipd. No, v tem kampu sva spoznala Abdurahmana iz Savdske Arabije. Je sokolar in s svojimi devetimi brati hodi lovit ptice selivke, ki pozimi iz Rusije in Uzbekistana priletijo v Saharo. Lovijo za hobi, z ulovom nahranijo svoje sokole, kar je viška pa pojedo sami. Tako, da se ne meče proč. Včasih gredo v lov na teritorij Polisaria in Mavretanije, včasih v Maroko, kjer imajo lahko malo več luksuza. Pivce in kakšna Maročanka bolj svobodnih nazorov, ki jo da poklicati gazda kampa, se ob večerih dobro priležeta. Očitno je, da imajo dovolj denarja, saj si iz Savdske Arabije v Maroko dajo z ladjo prepeljati svoje terence, v času lova imajo vedno najete vodiče in v Saharo pridejo večkrat na leto po kak mesec. So pravi, dobrostoječi turisti, ki pa nosijo dželabe. In za marsikaterega Evropejca tako izgledajo kot “še kak Arabec več.”

No tu sva spoznala tudi starejši italijanski par z avtodomom. Ko sta zakonca zagledala najino registracijo, sta pogovor pričela kar v italijanščini. Pa sem jima povedala, da na žalost razumem še kar, govorim pa skorajda ne in da bi šlo lažje v francoščini.

“Ampak kako to, da govorite francosko in ne italijansko, če pa v Sloveniji vsi znajo italijansko?”

- “Jah, očitno ste dobili napačen vtis, ob italijanski meji skoraj vsi znajo italijansko, v notranjosti pa ne.”

Zvečer z Abdurahmanom stojiva ob zemljevidu na recepciji in se pogovarjava v angleščini. Mimo prideta Italijana in se na Abdurahmana obrneta v francoščini:

“Oprostite, nama lahko prosim poveste, kdaj bo večerja?”

– “Veste, gospod ne govori francosko, poskusite v angleščini.”

Malo čukasto gledata, nakar me prosita, da naj mu prevedem. Abdurahman jima razloži, da ne dela tu in da je receptor tamle čez, v kanapeju.

“Aha.”

Odideta, vendar se Italijan obrne in vrne k meni:

“Ampak kako to, da ne zna francosko?”

– “Zato, ker ni Maročan. Prihaja iz Savdske Arabije, kjer znajo predvsem angleško.”

Italijan ima še kar naprej odprta usta in zgleda, da mu nič ni jasno, zato dodam:

“V tem kampu je gost, tako kot vi. Ne dela tukaj. Je na počitnicah.”

Tip se kot omamljen obrne na svojih petah in odide za svojo ženo proti restavraciji. Silna je moč generalizacije…