Po (super kulinaričnem) ogledu novega stanovanja pri Andreju in Mojci (hvala še 1x) smo se spokali v dvorano Celjskega doma, kjer nas je točno ob navedeni uri, (kar se zadnje čase pri koncertih zgodi zelo redko) pričakal—> g. the one and only — > VLADO KRESLIN.

Ker smo ženske znane po čvekanju, nakladanju,… blablablanju … moški pa ponavadi ravno obratno sem ugotovila, da se dejansko z mojim super dopolnjujeva tak da jst bolj na dolgo in široko pišem o dogodkih,… on pa z objavo slik pove vse ostalo. Glede na to da se je Grega matru s slikanjem, sem jst objavla zgolj eno samcato slikco,… vse ostale pa si boste lahko kmalu pogledali tukaj.

No, gremo kar h koncertu. Špilal so dve debeli prijetni uri,… preigrali vse hite, bili odlični in nas z zelo prijetnimi občutki pustili oditi. Slišali smo vse: novejši komada Cesta, pa veliko starih Nocoj igramo za vas, Preko mure, Dekle moje pojdi z menoj, Čuden si bil že kot otrok, Zvezdice bele, Je v Šiški (Celju) še kaj odprtega, Še je čas … pa vse do Vran, Nekega jutra ko se zdani, pa nepogrešljive Namesto koga roža cveti, pa še ena tanova Z Goričkega v Piran (bi nas lahko presenetli s Carpe Diem, ki so super pospešili ta komad),

pa komad V parku za gradom. In tako nas je vedno bolj navdušene in vedno bolj glasne sopevce pripeljal do vrhunca večera s komadom Tista črna kitara… in v svojem stilu zaključil z O o o o – Oooood višine seeee zvrtiiiii… (sem pa vseen tu zraven kr avtomatsko pogrešala spremljavo moje Siddharte, ker un komad je pa še bolj divji).

Od višine se zvrti

Nikdar več, oh saj ne more biti res!
Nikdar več, oh, saj ne more biti res,
krila so se mi stopila od strahu.
Nikoli več ne poletim na njih
in nikdar ne izvem,
da so samo papir -
zmaji,
ki že tol’ko let visijo nad menoj.

Saj že mama govorila je,
da z višine se ne vidi vse,
da nikdar ne izveš,
da so samo papir -
smehljaji,
ki že tol’ko let smejijo se s teboj.

Od višine se zvrti!
Skrij me v svojo dlan,
svojo mehko dlan,
svojo toplo dlan!
Vzemi me na svojo stran,
skrij me v svojo dlan.
Lahko mi vrneš karto še nocoj,
hočem le,
da me vidijo s teboj.

Posebej bi rada izpostavila še Iztoka iz Trsta, ki je pravi muzičar – v pravem pomenu besede, ker pa tipson obvlada ej glih miljon inštrumentov! Od električne violine, bobnov, nekih triangelov, nekih smešnih palčk,… pa vse do saksafona in harmonike. Svaaaaaka čast. Dvorana je bila nabito polna, kar se za Kreslina spodobi.

Torej: Ozvočenje 5, Nezakajenost 5, razpoloženje 5, playlista 5. Super je bilo. Je pasalo, ni kej.

No, pa še nekaj sladkega za konec:

El holocausto ha sido retratado muchas veces de formas diferentes y de puntos de vista diferentes. Podéis haber leído mil cosas sobre el holocausto, pero nunca encontraréis algo como lo escrito (y dibujado) por Art Spiegelman: Maus.

Citando textualmente la solapa del libro: Maus es la biografía de Vladek Spiegelman, un judío polaco superviviente de los campos de exterminio nazis, contada a través de su hijo Art, un dibujante de cómics que quiere dejar memoria de la aterradora persecución que sufrieron millones de personas en la Europa sometida por Hitler y de las consecuencias de este sufrimiento en la vida cotidiana de las generaciones posteriores.

El tratamiento que se le da a la historia, el hecho de diferenciar las distintas nacionalidades con distintos tipos de animales (los alemanes son gatos, los judíos, ratones, los polacos, cerdos, los americanos, perros…), y el empleo de recursos a mi parecer geniales, hacen que este cómic merezca el premio Pulitzer que ha ganado.

A mí me ha parecido una obra muy recomendable y que realmente, engancha (me leí las 295 páginas en una mañana). Así que si queréis leer algo igual y diferente del holocausto, leed Maus.