Korenina resničnih dosežkov vedno leži v prizadevanju, da bi postali najboljše, kar lahko postanemo.

Microsoft še enkrat dokazuje, da nima nikakršnega smisla za  marketing. Stvar o kateri pišem je to:

Ta reklama je trenutno skoraj povsod, nagradna igra v katero se lahko vpišeš s petimi lahkimi koraki:

• V telefon vtipkaj link do strani ali pošlji sms (verjetno plačaj), potem dobiš program, ki deluje samo na pametnih telefonih.
• Ga inštaliraš
• Slikaš kodo ((to sem pobral 5 krat in ni delovalo) zakaj so si šli narediti svojo lastno kodo in niso uporabili QR kodo ki je univerzalna in za katero je aplikacija že naložena na velikem številu Nokij.)
• Iz kode dobiš LINK!!!!
• Greš na ta link in vpišeš podatke

Ja, zato da se lahko prijaviš v nagradno igro moraš čez pet korakov (meni sploh ni nikoli ratalo) to je res dober marketing. (sarkazem)

Jaz vam hočem dati moje osebne podatke za potencialno nagrado, Lenovo / Microsoft očitno noče mojih podatkov. Ta reklama je ilustracija njihove nesposobnosti, dobra ideja ampak tako preveč komplicirana da ni niti smešno. Ja je.

Vsak normalen človek bi reklamo naredil takole:

Nagradna igra, 7 prenosnikov… pošli sms z vsebino “win7″ na številko X.

ali pa
Verzija ki omogoča pobiranje čim večih osebnih podatkov, pojdi na win7nagrada.mobi in izpolni podatke…

Zdaj res preprosto.

PS: Win7 je najboljši windows do sedaj. zaupajte mi. (resno mislim)

]]> http://zogca.wordpress.com/2009/11/05/brez-rokavic-nikamor-vec/ Thu, 05 Nov 2009 19:54:20 +0000 zogca http://zogca.wordpress.com/2009/11/05/brez-rokavic-nikamor-vec/

Če moram do meseca marca kaj pozabiti, ko se odpravljam od doma, je bolje, da so to spodnje hlačke, samo rokavice ne smejo biti. Rokavic sicer ne maram in jih nikoli nisem rada nosila. Ovirajo me. Pri kajenju, odklepanju, vožnji, telefoniranju, odpiranju denarnice in podobno. Zato jih nenehno snemam in dajem spet nazaj gor. Skratka, povsem so mi odveč, pa vendar …

Lani so bile vso zimo moje roke krvave. Koža ni bila samo razpokana od mraza in vetra, ampak krvava. Prav zato sem si okoli novega leta kupila rokavice, ki pa jih, priznam, nisem veliko nosila in sem raje trpela tja do pomladi. Letos ne bom. Kupila sem si še ene rokavice, tako da imam zdaj tako damske kot takšne bolj “kežual”. Vsem, ki me bodo videli golih rok, dovolim, da “fejst” nadrejo. In vi, nosite rokavice?

Jaz sem ena izmed tistih, ki ponavadi v denarnici nima niti enega samega evra. Vse namreč plačujem s kartico. Roko na srce, tudi kartica je denar, ker ni kreditna, ampak debetna, račun pa res nikoli ni prazen. Če dovolite, da se malo pohvalim. Pa vseeno, še vedno vsi ne jemljejo kartic, za burek, na primer, hočejo gotovino. Za parkirnino tudi. In še česa bi se lahko domislila. Prav zato, ker sem se nekajkrat znašla v godlji, ko nisem mogla plačati stvari, ki so bile smešno poceni, sem si obljubila, da bom vedno imela v denarnici deset evrov. V papirju, seveda. O tem, da obljube, ki sem jo dala sebi, ne držim, verjetno ni treba pisati. Ne, je ne. Reklama, ki sem jo danes zagledala na eni izmed ljubljanskih ulic, pa bi dejansko lahko bila moj moto …

Če me ne bi znova zmotilo, da … Kdaj, za vraga, se bo gospoda, ki ustvarja reklame, začela družiti z lektorji? Naredite nekaj za vaše zdravje. Menda svoje. Za vašo denarnico. Menda svojo. Za vaš videz. Menda svoj. Oja, na zgoraj omenjeni kartici Maestro Ljubljanske banke piše Vem zakaj. Ne piše Vem, zakaj. In nikogar ni sram. Tokrat pa … Lepo, da piše kartica Maestro in ne Maestro kartica. Ni pa lepo, da piše Jaz in moja kartica Maestro. Naslednjič bi lahko poskusili z Moja kartica Maestro in jaz. In še vprašanje. Ste tudi vi vedno brez gotovine?

Ni me strah umreti. Ni me strah srečati mojega Boga zdaj. Obžalujem le, da tu na zemlji ostaja toliko dela neopravljenega.

Že več kot tri leta iz trgovine “vlačim” škatlice, v katerih se nahaja dvajset vrečk čarobnega napitka, ki mi pomaga, da se zjutraj zbudim. Četudi na vrečkah lepo piše, da gre za kavo z mlekom, sem jaz vsa tri leta razlagala, da pijem kapučino, kave pa ne maram. V resnici je res ne, vsaj ne tiste turške. Ko sem pri starših vsako jutro razlagala, da potrebujem mir, dokler ne spijem kapučina in ugotovim, kako mi je pravzaprav ime, mi je mama nekega dne rekla: “Pa ti veš, da to, kar piješ, ni kapučino, ampak pravzaprav kava?” Kaj pa mama ve, sem si mislila. Seveda je imela povsem prav, na vrečkah dejansko piše kava z mlekom.

Kot “novopečena kofetarca” vas sprašujem, ali se zjutraj lahko zbudite brez kave.

Pred kratkim sem na mail dobil super filmček, ki je na zabaven način pokazal, kako lahko ljudje z nekaj zanimivimi idejami spremenijo svoje navade. Na boljše seveda. Oglejte si ga. Mogoče pa dobite kakšno zanimivo idejo tudi vi..:)

Spet spraševanja. Vsake toliko čas pridejo na vrsto. Ta proces je zanimiv, vendar šele zdaj začenjam dobro razumeti… nikoli ne pridemo do konca.

To je življenje in v življenju se sprašujemo, ker s tem rastemo in ko rastemo, smo bolj izpopolnjeni in potem smo srečni. Tu smo, da se sprašujemo. Kdor se ne je otopel itd. Je kar nekam znano vse skupaj, kajne?

Prišel je torej čas oz. obdobje, ki me je porinilo v ponovno analizo vsega in na katapult odločitve kam naprej. Vsake toliko časa se človek izgubi, morda samo zaradi kakega drevesa ne vidi gozda, morda je samo v krajšem tunelu brez signala. In takrat se začnem spraševati kako naprej. Razlogo za to ne bi našteval, naj bo to izhodiščno stanje.

Ugotovil sem, da mi takrat najbolj pomaga morje. Mislim predvsem na jesenski in spomladanski čas, ko je morje še posebej charming. Nikjer nikogar, pomol, rahlo valovi, toplo sonce, vonj soli,… samo nekaj minut tega in že sem na konju. Počutje je boljše, misli čistejše,… Zanimivo je, da mi to vedno pomaga. Moje problemi postanejo majhni, smisel je drugje.

In s čem se ukvarjam. Če morje tako pozitivno vpliva name, zakaj torej ne grem živet na Obalo? Zakaj se poslušam sebe in si nekako pomagam. Zakaj se zaviram ob stvareh, ki so relativno enostavne. Otrok žal še nimam, torej sem iz tega vidika popolnoma mobilen. Zakaj ne poizkusim? Morda je to tisto, ki mi bo pomagalo spremeniti sebe in se postaviti na pravo mesto? Se morda bojim, da me čez nekaj tednov vse mine? Morda.

Od kar pomnim, me morje pomirja in mi daje moč. Morda le ne spadam na celino. Velikokrat sanjam o morju, o miru,… Na morju se mi smisel življenja obrne… obrne se mi tisto, kar meni predstavlja smisel. Takrat se umirim. Zakaj nekateri spremenijo okolje in se najdejo?

Lahko, da je beg, ampak tudi ta nam včasih pomaga. Pomaga, da si vzamemo čas in pravico do miru ter slišimo sebe.

Torej, živlenje je lepo.:-)

Vse mineva. Na večer življenja edina ostane ljubezen.

Ko se okoli štirih znajdem na enem izmed ljubljanskih križišč in seveda želim čim prej priti domov, kaj hitro ugotovim, da je to misija nemogoče. Poznam vse stranske ulice, bližnjice, vendar nič ne pomaga, kamorkoli bi zapeljala, bi naletela na gnečo, povsod vse stoji. In začnem razmišljati … Kaj, ko bi se jutri odpravila s kolesom?

Potem ugotovim, da me bo gotovo zeblo. Da manjka še veliko kolesarskih stez, med norci pa ni varno vijugati. In seveda, naporno je. Nakar vedno sklenem, da je še vedno prijetneje sedeti v toplem avtu in se po polžje premikati proti domu. Očitno, če je soditi po ljubljanskih ulicah, tako razmišlja večina.

Ko se s prijateljicami dogovarjamo za čvek, ponavadi rečemo, da bomo šle na kavo. Iti na kavo za nas pomeni sedeti v lokalu in čvekati, kave pa ponavadi sploh ne naročimo. Nismo “in”. Trenutno je očitno “in” kavo vzeti za seboj. Kratek sprehod po središču mesta namreč odkrije, da vedno več lokalov ponuja kavo s seboj.

Stopite v lokal, poveste, kakšno kavo želite, natočijo vam jo v plastično skodelico s pokrovčkom, plačate in jo spijete, ko se sprehajate in si ogledujete izložbe trgovin. To zadnje je seveda moj dodatek, ki pa je tako prijeten, da si bom tudi jaz, ki sicer nisem kofetarica, ob naslednji priložnosti privoščila eno kavo s seboj.

Pred kratkim sem malo brskal po internetu in našel spletno stran Jerneja Čehovina, mladega podjetnika iz Postojne, ki na njej svetuje, kako pisati “ubijalske” prošnje. Pa nisem to našel zato, ker bi hotel napisati prošnjo za zaposlitev, da ne bo pomote

V oči mi je padlo to, da dejansko stran ni taka kot običajna spletna stran, ampak kot en dolg list papirja, na katerem je polno informacij, na koncu (in še nekajkrat vmes) pa je tudi možnost naročila njegovega produkta oziroma storitve. Potem sem malo raziskoval in ugotovil, da mu dejansko sploh ne gre slabo in da živi le od ene spletne strani. No, jih je še nekaj, ampak če sem prav ugotovil, je ta tista glavna, ki mu prinaša denar.

Vem, da ni edini, ki to počne, ampak sem ravno malo bral o njem. No in pri enem izmed člankov sem zasledil tudi zanimivo povezavo do spletne strani, ki ti nudi podporo pri poslovanju preko spleta. Upam, da jo kdaj uporabim tudi sam, če jo boste pa tudi vi, pa toliko bolje.

Lep dan vam želim!

Prepričan sem, da ga ni Slovenca, ki v času krize ne bi vsaj enkrat slišal besedo delnica. Prepričan sem, da so bili številni izmed njih tudi njihovi lastniki. Če so še, ne vem, zagotovo pa jih je precej manj. Sem pa prepričan, da je največja napaka amaterskih vlagateljev, ki so v času krize veliko izgubili, da sedaj pozabijo na delnice in se začnejo ukvarjati s čem drugim. A niso vsi hodili v šolo zato, da bi popravili napake, se kaj novega naučili in izkoristili pridobljeno znanje?

Mislim, da bi moralo biti tudi tukaj tako. Številni so veliko izgubili, vendar zakaj ne bi to izgubo izkoristili kot veliko šolo, se še nekaj poleg tega naučili in začeli znova. Vsi jih kdaj dobimo po glavi, tudi jaz sem jih, ko sem s kreditom kupil delnice, pa je šlo potem vse po gobe. Ampak verjemite, da sem se ravno na račun tega naučil in spoznal toliko zadev in oseb, da si prej niti predstavljal nisem. Zame je bila to draga šola, je bila pa zagotovo druga najboljša v mojem življenju. Prva je zaenkrat še vedno rokomet.

Kje se lahko kaj naučite? Berite spletne portale (bloomberg, cnn money, reuters, financial times, wall street journal, montley fool), berite economista, za tiste, ki pa ne znate dobro angleško, pa vam priporočam blog Tineta Verboleta, ki vas bo založil s številnimi zanimivimi informacijami o dogajanju v gospodarstvu in na borzah.

Skratka ne obupajte na prvem višjem hribu, ki ga srečate na poti, ko pridete na vrh, vas čaka prijeten spust v dolino

Pa veliko uspeha!

Brane Kastelic je, kot mogoče veste, eden mojih najljubših blogerjev. In ne samo zato, ker veliko piše o seksu. Tudi zato, vendar ne samo zato. Nedavno sem na njegovem blogu zasledila misel, katere avtor naj bi bil Johnny Carson, gre pa takole: “Poznal sem moškega, ki se je odpovedal kajenju, pitju, seksu in bogati hrani. Bil je zelo zdrav vse do dne, ko je naredil samomor.” Zanima me, čemu bi se vi najteže odpovedali. Jaz, priznam, kajenju.

V prejšnji objavi sem pisala o svoji zaljubljenosti v fička, ki je več kot ljubek in gotovo izjemno prikladen za ljubljansko gnečo, verjetno pa se ne bi najbolje obnesel, če bi šlo kaj zelo narobe. Kot je, na primer, šlo nekaj zelo narobe včeraj na eni od slovenskih avtocest. Ne pravim, da sem odlična voznica, ker nisem, pa četudi v skoraj petnajstih letih svoje vozniške kariere nisem zabeležila niti enega samega trka, hvalabogu. Tudi jaz ga znam “posračkati”. Enkrat sem, in s tem se nerada hvalim, sredi noči prevozila pol ljubljanske obvoznice brez luči. Še več, princu, ki je sedel na sovoznikovem sedežu, sem nenehno ponavljala, da ne vidim dobro. Da bi mi potegnilo, ali pa njemu, da pravzaprav vozim brez luči … Trajalo je. Jaz pač luči nikoli ne ugašam in zato so vedno prižgane, ko vžgem avto. Verjetno je bil avto prej pri mehaniku na menjavi olja, ta je naredil en krog, ugasnil luči in … Skratka, znam ga “posračkati”, ampak vseeno ne razumem in ne morem razumeti, kako lahko nekdo zapelje na avtocesto ali obvoznico na napačno stran. Četudi bi človek spregledal vse znake (že to se mi zdi nemogoče), mu mora “vžgati”, da nekaj, kar je naredil, ni v redu, če vsi drugi vozijo v nasprotno smer. Potem se spomnila prigode izpred dveh let, ko sem bila namenjena na plavanje. Stala sem na križišču, pred menoj je bil avto kranjske registracije, tudi očitno namenjen na obvoznico. Čez most in dol bi bila prava pot, vendar je začel zavijati takoj. Ker je bila nedelja, je bilo križišče prazno in ga niso mogli ustaviti stoječi avtomobili, če ga že vsi tisti znaki niso. Trobim, trobim, trobim. Kot zmešana sem mu trobila. Hvalabogu, potegnilo mu je, da nimam glasbenega dne in da mu skušam nekaj povedati. Obrnil je in potem sva na pravi strani skupaj vozila do Atlantisa, kjer sva parkirala dva metra narazen. Ni mi rekel hvala. V avtu je imel ženo in dva majhna otroka. Ne upam si pomisliti, kaj bi se lahko zgodilo, če bi …

Ko sem včeraj očeta spraševala, kako je mogoče, da nekdo spregleda toliko znakov, mi je povedal zgodbo, ki se je njemu zgodila pred nekaj dnevi blizu enega od nakupovalnih središč. Bil je na prednostni cesti, ki je zavijala, ampak ženska, ki ni imela prednosti, je rinila proti njemu. Oče je ustavil, ker je videl, da ona ne bo, nakar je ženska začela vpiti nanj, češ, kaj da se gre. Oče se je zadrl, naj se obrne in pogleda znak, tudi pokazal ji znak, vendar nje to ni zanimalo. Zabrusila mu je naslednje: “Nimam kaj gledati znaka, jaz grem naravnost, vi pa ne.” Nekateri imajo svoja pravila, na to me oče nenehno opozarja in mi govori, da moram vedno pričakovati nepričakovano, toda strinjal se je, da nihče, ampak res nihče, ne pričakuje, da mu bo na avtocesti ali obvoznici nekdo pripeljal nasproti.

Strašna tragedija.

Mogoče vas naslov zmoti, saj prav gotovo večina ljudi misli, da nihče ne pozna tega gospoda, vendar pa o njem piše istoimenska knjiga. O tem, ali je ta človek res obstajal, ne bi izgubljal besed. Prav gotovo je bil nekdo najbogatejši in Babilon je mesto, ki je znano po svojem bogastvu, toda v knjigi avtor George Clason piše še o marsičem drugem. V vsakem primeru priporočam branje knjige, ker je zelo življenjska in prepričan sem, da lahko bralca precej nauči.

Na kratko. Knjiga govori o revnih Babiloncih, ki so celo življenje zapravljali denar in uživali v trenutnih radostih, vendar če nekaj let pa so se ustavili in ugotovili, da niso v tem času nič ustvarili. Medtem pa je  v istem mestu živel bogataš, ki je denar delil za reveže in za druge namene, pa ga je imel kljub temu vedno več. Vsi so se med seboj poznali, vendar pa jim ni bilo jasno, kako je lahko ta njihov znanec v tem času, ko so oni uživali, tako obogatel. Razkril jim je svojo zgodbo in jim dal številne nauke. Nadaljevanje in podrobnosti pa si preberite v knjigi.

Pri tej knjigi sem želel izpostaviti glavna načela, po katerih se je ravnal najbogatejši človek v Babilonu in ki so mu prinesla tako bogastvo. Prav gotovo se bo marsikdo v njih prepoznal in upam tudi malo premislil o svojih načelih in svojih dejanjih.

Knjiga govori o petih zakonih zlata. To zlato je lahko tudi denar v tem primeru. Če bi se po zakonih zlata ljudje še danes ravnali, bi lahko o kakšni krizi le sanjali, tako pa jo žal živimo. Čeprav je tudi to dobro, kajti le take zadeve nas včasih streznejo in nam odprejo oči.

1. Zlato rado in v velikih količinah pride k tistemu, ki ohrani najmanj desetino svojih dohodkov: s tem ustvari premoženje za prihodnost in prihodnost svoje družine.

2. Zlato pridno in z zadovoljstvom dela za modrega lastnika; če mu ta poišče donosno zaposlitev, da se razmnožuje kot čreda na polju.

3. Zlato je odvisno od varovanja pazljivega lastnika, ki ga vlaga na temelju nasvetov ljudi, ki vedo kako morajo ravnati z njim.

4. Zlato se izmuzne iz rok človeka, ki ga vloži v posle, ki jih ne pozna, ali jih ne odobravajo tisti, ki spretno ravnajo z njim.

5. Zlato pobegne od človeka, ki bi rad na silo ustvaril nedosegljiv zaslužek, kot tudi od tistega, ki pri vlaganju sledi obetavnim nasvetom goljufov in lopovov, ali pa tistega, ki verjame svoji neizkušenosti in romantičnim željam.

Verjetno se marsikdo najde med temi “zakoni”. Tudi jaz sem se. In povem vam, da vas bo najprej razveselilo, če boste na začetku meseca dali nekaj denarja na posebni račun (avtor to imenuje, da boste najprej plačali sebe, namesto da bi druge-položnice, krediti ipd.) in pri tem vztrajali nekaj časa, kasneje pa ne pozabite tudi na ostale zakone!

Pa veliko uspeha pri ustvarjanju zlata!

Je že kdo od vas slišal za družbo Enigro. Ne vem sicer, kaj je to, ampak v vsakem primeru ni drugega kot nov nateg. Upam, da bodo tržniki, med katerimi so menda predvsem nekdanji prodajalci vlaganja v propadli Finanzas Forex, prepričali čim manj Slovencev. Več o “novem” sistemu in o “nagrajevanju” si preberite na povezavi.

torej zdaj že vemo kako to zgleda….

klikni za vse slike…

Pravo bogastvo je zmožnost, da polno doživimo svoje življenje.

Ljudje gledamo svoje življenje in pravimo: Takšno je življenje!
Gledati pa bi morali, kaj bi naše življenje lahko še postalo in ob tem reči: To bo še življenje!

Za začetek naj vam opišem kako se je moja ljubezen do Zablujene Generacije sploh začela.

Nekoč je ena od mojih prijateljic med odmorom predvajala eno pesem, ki je nosila naslov Sonce Nabija. Vprašala sem jo: ”Kdo izvaja to pesm?” odgovorila mi je, da so to oni, Zablujenci. Ob prihodu domov sem takoj na You Tubu preiskala vse njihove  pesmi, ki so sploh gor dostopne in v momentu postala njihova fanica. Vse skupaj se je pa še bolj nadgradilo na mojem prvem njihovem koncertu leta 2008. Od takrat naprej moje življenje brez njihove glasbe ni popolno. Kamorkoli grem, brez njihovih pesmi na iPodu ne gre.

Komaj čakam na novo ploščo in na nove koncerte. Žal mi je pa, da včeraj nisem uspela priti na Ritem Mladosti in se pošteno znoreti po napornem tednu.

Moji idoli za vedno. <3